na robu

[U_R_S_A]

Živjo,

spet sem tu in spet v krizi. :S

Itak pridem sem samo takrat, ko je kriza... Porisala sem si roko z rdečimi črtami, kolegu na FB-ju nisem mogla povedati, čeprav sem hotela... Če mi zdaj spodrsne, me bodo nuje naslednjih par mesecev ubijale. Nočem metati stran več let brez večjih izpadov...

Bolečina je moja droga. Hranim se z njo, naj bo moja ali od koga drugega. Očitno sem res čisto zaf*****...

[simfonika]

Tudi sama sem se večkrat vprašala, kaj mi prinaša "bolečina" ... in s tem povezano slabo razpoloženje, ki me dostikrat pripelje do roba ... A življenje gre dalje in vesela sem tega, da nisem prestopila roba in dokončnoo padla...! Nisi zaf..., ZAGOTOVO NE !!!

[alexx]

Bolečina je moja droga. Hranim se z njo, naj bo moja ali od koga drugega. Očitno sem res čisto zaf*****...

Nisi. Le ne veš kako naprej pa se vračaš starim vzorcem. Potrebuješ pomoč urša. Imaš kakšneg psihiatra?

[simfonika]

U_R_S_A !!! Dej, lahko se obrneš za pomoč, tudi danes na Center za mentalno zdravje - Zaloška 29 v Ljubljani. Kjer ti lahko pomagajo !!!

[simfonika]

U_R_S_A !!! Tudi sama posegam po tem, da se režem ... in to takrat, ko mi je res hudo! S tem nekako "sprostim" veliko napetost, ki je v meni , pokažem na en način jezo ( kako me ne razumete ...) in se zavedam, da je to početje klic na pomoč!!

A po drugi strani, ko grem s kom na kavo ... teh zarez ne morem skriti in zbrisati, čeprav bi si jih želela. Meni dostikrat odvrnejo misel na to početje ...ravno te brazgotine , . In ko se temu početju lahko uprem, imam pozneje dober občutek, res!!! Čeprav ni lahko!!!

[U_R_S_A]

Simfonika,

oprosti, ker te je moj post tako vznemiril...  Lahko te potolažim, da se nisem zares poškodovala že lep čas (natančneje 4 leta 1 mesec in 15 dni - še vedno štejem). Vem, kako mi vplivamo en na drugega s svojim početjem, imela sem prijatelja, ki se je prav tako rezal, pa sem bila prisiljena končati najino prijateljstvo, ker nisem mogla ozdraveti oz. si pomagati, če me je on s svojim početjem non stop vznemirjal. Ni hotel nehati, jaz pa... Saj vemo, kako je, če slepi slepega vodi - slej kot prej oba padeta.

Zelo redko imam nuje, na srečo. Ponavadi ponoči, če ne morem spati in sem sama. Težava je, da sem odstranila že vse sprožilce, bolj ali manj zgladila situacije, ki me vznemirjajo. Ampak nuje se vračajo. Odvisna sem od rezanja, od bolečine. Ko sem pred leti nehala v bistvu iz danes na jutri (ta moj "prijatelj" me je zelo prizadel), sem imela simptome pravega odtegnitvenega sindroma - potenje, bruhanje, tresenje... Da o psihični odvisnosti sploh ne govorim. Rezanje je zame dejanje največje kontrole, nekaj, česar mi nihče ne more vzeti. Po njem hrepenim kot džanki po heroinu. Če bi mi to kdo povedal pred desetimi leti, bi bilo mogoče zdaj drugače.

Če te moji posti vznemirjajo, jih nikar ne beri. Našli se bodo drugi, ki mi bodo pomagali, nikakor pa ne želim, da te potegnem s seboj v nepremišljena dejanja. 

[Slavka]

U_R_S_A   ena kriza še ne pomeni konec...Krize pridejo in takrat jih je potrebno rešiti. Če ne zmoreš sama, poišči pomoč!
Kako si pa do sedaj premagovala svoje padce....si obiskala psihiatra? Če še nisi storila tega koraka, je morda skrajni čas, da ga. Bolečina, ki te razžira znotraj, ki te sili v to, da si zadaš rane...ta bolečina mora ven...in to na drugačen način, kot gre sedaj....in to se DA.  

U_R_S_A !!! Tudi sama posegam po tem, da se režem ... in to takrat, ko mi je res hudo! S tem nekako "sprostim" veliko napetost, ki je v meni , pokažem na en način jezo ( kako me ne razumete ...) in se zavedam, da je to početje klic na pomoč!!

A po drugi strani, ko grem s kom na kavo ... teh zarez ne morem skriti in zbrisati, čeprav bi si jih želela. Meni dostikrat odvrnejo misel na to početje ...ravno te brazgotine , . In ko se temu početju lahko uprem, imam pozneje dober občutek, res!!! Čeprav ni lahko!!!

Simfonika   vsaka brazgotina na našem telesu ima svojo zgodbo...in želja po zbrisanju le-teh, je želja po zbrisu slabih misli...bolečine....obupa. A kljub vsemu, je to del tebe...tvoje zgodbe...tvojega življenja....Ne sramuj se brazgotin...tudi jaz jih nosim, na svoji duši, vidne zgolj meni.

Dekleti   ne zadajajte si sami bolečine....saj nam to vse prevečkrat storijo že drugi.  

[simfonika]

U_R_S_A !!!

Tvoje pisanje me ni vznemirilo na ta način, da bi me ti potegnila za sabo. Želela sem ti napisat samo mojo izkušnjo z rezanjem  in ti sporočit, da če ti je pretežko :  poišči si zdravniško pomoč!! Samo to !

Drži se !!!

[U_R_S_A]

Ne, nisem še nikoli bila pri psihiatru. Nikoli mi ni bilo do tega, da bi ljudem razlagala svoje težave. Zdravil pa nočem jemati, kje je torej smisel. Sama sem se nehala rezati, zdržala sem toliko let, sama sem vsaj delno razčistila pri sebi glede preteklosti. Poleg tega so ljudje, ki imajo še večje težave.

In kaj če mi rečejo, da sem totalno motena? Da sem motena, ker sem v srednji šoli hodila k zdravniku po pozornost in ker sem si želela, da bi zbolela in prizadela vse po vrsti? Da sem motena, ker sem sanjarila, da bo prišel nekdo in me rešil iz tiste bajte? Da sem motena, ker sem osvajala starejše moške? Da sem motena, ker sem manipulirala z drugimi s pomočjo svojega rezanja? Ker sem uživala, ko sem videla bolečino na njihovem obrazu? Kaj bom potem?

Vse to sem počela, ampak to več nisem jaz. Pozabit hočem leta med 16 in 20, ne pa jih ponovno podoživljat.

[MucaMaca]

Nihče ti ne bo rekel tega, in psihiater še najmanj! Tvoja občutja niso tako nenavadna, žal pa tudi tako redka ne. (Jaz, recimo, priznam, da sem se grizla in tepla po glavi - in to tudi povedala psihiatru. Ni me obsojal, ni me proglasil za blesavo, povedal pa mi je, od kod misli, da to izhaja.) Poišči si pomoč. To, da priznaš, da je nekaj narobe in da ne moreš sama rešiti vsega, ni znak šibkosti ali nenormalnosti - je znak, da zmoreš v nekem trenutku izbrati veliiiiko moči, da poiščeš pomoč.
Nisi totalno motena, potrebuješ pa pomoč. Poišči jo. Potem boš lažje pustila za seboj to, kar te mori.

[Slavka]

In kaj če mi rečejo, da sem totalno motena? Da sem motena, ker sem v srednji šoli hodila k zdravniku po pozornost in ker sem si želela, da bi zbolela in prizadela vse po vrsti? Da sem motena, ker sem sanjarila, da bo prišel nekdo in me rešil iz tiste bajte? Da sem motena, ker sem osvajala starejše moške? Da sem motena, ker sem manipulirala z drugimi s pomočjo svojega rezanja? Ker sem uživala, ko sem videla bolečino na njihovem obrazu? Kaj bom potem?

Ja, res...kaj bo potem? Kaj misliš? Česa te je strah? Tukaj tiči kar nekaj tvojih strahov...kaj pa je v bistvu tisto, česar se najbolj bojiš?

In vse to, o čemer se ti sprašuješ, sem se spraševala tudi jaz...Kot bi opisovala mene, resno  Vendar, ko sem pričela s terapijo, sem prišla do ugotovitve, da z MANO NI NIČ NAROBE  (prej z drugimi, ki so počeli tisto, kar so pač počeli).

Da se pregristi skozi te občutke in strahove, čeprav so na trenutke peklenski.... Samo pogumno se podaj naprej...in ne oziraj se nazaj...ne razmišljaj in se ne obsojaj.

[U_R_S_A]

Strah me je, kaj si bodo mislili ljudje okoli mene. Še posebej moj fant.

[MucaMaca]

Urša, lahko, da bodo mislili, da si motena. Bi raje, da (še naprej) mislijo, da si vesela, srečna, ok, čeprav je to samo tvoja maska in ne ti? Bi rada, da ima tvoj fant rad fasado, za katero se skrivaš, ali pa bi mu morda pustila, da te spozna in mu dala možnost, da ljubi tebe, ne fasade?

Praviš, da to nisi več ti, čeprav si to počela. Ne, lahko da ti zdaj tega več ne počneš - očitno pa je, tudi če le kot spomin, še vedno del tebe. Tudi fantu razloži tako. Tudi to si ti, tvoja preteklost si ti, tvoji strahovi si ti. Bodi ti, in ne maska.

[Slavka]

Strah me je, kaj si bodo mislili ljudje okoli mene. Še posebej moj fant.

Kaj si drugi mislijo?  Kar si hočejo  ... Kaj si mi mislimo o sebi, to je pomembno...to je bistveno. 
In ti imaš slabo mnenje o sebi in svojih dejanjih...ti se obsojaš za stvari, ki si jih počela...za misli, ki jih misliš, za občutke, ki jih čutiš...Stop...zaključi s tem 

Prvi korak bo potreben v smeri "sprejeti sebe", potem, ko boš ugotovila svojo vrednost, te ne bo skrbelo, kaj bodo rekli drugi....enostavno ti ne bo pomembno, ker boš vedela, da si ti OK.

In fant...če te ima rad, te bo sprejel tako ali drugače....zaupaj mu....Če pa ni pravi, je bolje, da se zgodba prej zaključi....Ni prijetno nositi masko celo življenje...pod njo nas prične slej ko prej dušiti.

[U_R_S_A]

Da ne bo izpadlo, da on ničesar ne ve... bolj kot ne ve vse (prav, določene nazorne podrobnosti sem mu prihranila), ampak saj to, kar sem z njim, ni maska. To sem JAZ. Bojim se samo tega, kako bo sprejel, da po vseh teh letih še vedno ni konec z mojimi problemi. In če bo sploh želel, da je takšna ženska, kot sem jaz, mati njegovim otrokom. Že večkrat je izrazil skrb, da se boji, da bom takšna s svojimi otroki, kot so bili moji starši z menoj. V sebi čutim, da ne bom takšna, ampak kdo ve...

Pa da kar tukaj zaključim debato - on JE pravi. V osmih letih je dokazal, da je.

[Slavka]

Že večkrat je izrazil skrb, da se boji, da bom takšna s svojimi otroki, kot so bili moji starši z menoj. V sebi čutim, da ne bom takšna, ampak kdo ve...

Tega je bilo strah tudi mene...pa sedaj lahko s ponosom rečem, da sta najboljše, kar sem kdaj storila v svojem življenju, ravno moja otroka....  In ko pogledam njiju, vidim, da se DA preseči vzorec, samo hoteti je treba...pa seveda zavedati se, kaj je prav in kaj ni.