na robu

[U_R_S_A]

Ko sem bila stara 16 let, sem se začela rezati. Najprej le eksperimentalno, potem namensko. Po navadi po večjih prepirih, ki jih pri nas doma nikoli ni manjkalo. No, tudi udarcev ne, a v to se ne bom spuščala. Ponižanje, ki sem ga pri tem čutila, je bilo tolikšno, da sem ga morala dati ven, in drugam ga nisem mogla kot nase. In jeza, na tone jeze, razočaranja. Še zdaj, po skoraj osmih letih, v sebi kdaj čutim tisto jezo, zaradi katere bi se najraje raztrgala, saj je jasno, da drugih ne morem. Nisem sama, imam čudovitega fanta (že kar precej let) in le on je razlog, da nisem totalno zadrogirana ali celo mrtva. Zaradi njega sem pustila ostre reči. Ker je res krasen. Rezati sem se nehala v drugem letniku faksa, ko je postalo jasno, da poškodb ne bom mogla večno skrivati pred njim in da lahko ta moj problem resno ogrozi najino zvezo. On ve, da imam težave, a podrobnosti sem mu vedno raje prihranila. Veliko let sem potrebovala, da sem se vsaj približno sprijaznila s seboj. Zdaj sem "čista" tri leta in na robu eksplozije. Počutim se tako samouničevalno kot še nikoli. Poleg vsega sem v zadnjih letih dobila še (vsaj mislim, da je to to – še nikoli nisem bila pri zdravniku zaradi svojih težav) socialno anksioznost, ki je še povečala moj občutek manjvrednosti. Kadar sem v Ljubljani, kjer študiram in živim skupaj s svojim fantom, sem v redu. Ko pridem domov, postanem živčna razvalina. V vsem vidim načine, kako bi mučila samo sebe, ker si to zaslužim, ker sem taka zguba s tako zafuranim življenjem. Ne razumite me narobe, sem tik pred diplomo, perspektivna športnica, s fantom se nameravava poročiti in se preseliti na svoje, ko bo on začel delati. Sploh mi ne gre slabo v življenje, le v meni vre. Resnično se bojim, da bo izbruhnilo, poleg tega pa se bojim tudi sebe, ker si skoraj želim, da bi.

[alexx]

Mislim, da bi morala poiskati kakega dobrega terapevta U_R_S_A. V tebi je toliko nepredelane jeze in žalosti, ki ima očitno vzrok v tvoji primarni družini, ker praviš, da se ti poslabša vedno ko greš domov. Morala se boš naučiti odpustiti "njim", tako, da boš lahko odpustila sebi. Dobro pa je, da ti fant stoji ob strani. Rabiš nekoga, da se lahko zaneseš.

[Arwen]

  ker si to zaslužim, ker sem taka zguba s tako zafuranim življenjem. 

NE  ni res! NISI zguba!

  On ve, da imam težave, a podrobnosti sem mu vedno raje prihranila. Veliko let sem potrebovala, da

mogoče bi se pa le pogovorila z njim...kaj pa vem... vem le, da je strokovna pomoč zelo na mestu

[U_R_S_A]

Zdi se mi, da postajam obsedena z razmišljanjem o tem, kaj vse bi si naredila. Dokler kaj konkretnega počnem, je v redu, a ko se ustavim in umirim, imam polno glavo ostrih zadev. Kar čutim lahko, kakšno bi bilo olajšanje (o krivdi, ki pride potem, seveda ne razmišljam), tako živo si predstavljam, da postane nuja nepopisna.  Po eni strani hočem stran, hočem ven iz tega, hočem normalno živet. Po drugi bi se pa najraje izolirala od vseh, se zavlekla v en kot in se razrezala na koščke. Ja, odvisna sem od kontrole.

[utrujena]

U_R_S_A,  glede na to, kar si napisala, da te doma prime ta želja po uničevanju in ko si pisala, da ste se kregali in da so padali tudi udarci doma, bi rekla, da vse to izvira od doma. vedno ko prideš v domače okolje, dobiš tisti občutek, da nimaš nadzora in od tukaj potem želja po rezanju in samouničevanju.

mogoče že sama veš, da je najboljša rešitev, da ne hodiš več domov, kjer se ti vse to pojavi.
če se bosta s fantom poročila in šla na svoje živet, je super, ker potem se boš rešila tega.

vem kako je, če prideš domov in se vse ponovi. sama doživljam isto, tudi jaz sem morala od doma, ker je bilo nevzdržno doma in še zdaj, ko pridem domov, dobim isti občutek.

nisi pa povedala, kako se razumeš s starši, kakšni so odnosi med vami, se skoz kregate ali ste ok med sabo. povej nam kaj več, da bomo lažje kaj svetovali in pomagali. če drugega ne, boš pa vsaj iz sebe dala to bolečino, namesto da bi se samouničevala. probaj preusmerit to nujo v to, da izliješ sem gor to jezo, bes in žalost. če boš enkrat zmagala, boš potem še večkrat. tudi to je napredek zate.

le piši nam.

[Libby]

Ursa,
razumem to željo in prisilo, da se skriješ pred vsemi in se raztrgaš, razrežeš na koščke. Včasih so "le" misli in zaradi tega ali onega razloga jih ne udejanjiš, včasih pa poči. Jaz mislim, da je to, da se zavedaš, da si tik pred eksplozijo, dober znak. Kot sem razbrala, imaš že delno pogruntane sprožilce, tudi to je dobro, saj se nanje lahko "pripraviš" in greš opremljena skozi težke situacije...ali pa se jim preprosto izogneš, če je le možno. Sama sem imela in še imam podobne težave in ugotavljam, da mi redna psihoterapija pomaga, čeprav se tega ne zavedam v realnem času, pač pa, ko občasno pogledam širšo sliko za nazaj, vidim napredek. Na terapiji ne obravnavam izključno te tematike, temveč predvsem občutke in čustva, dogodke in situacije, ki me pripeljejo do samouničevanja. Menim, da je to dober ventil, gotovo pa ni edini. Včasih pomaga tudi pogovor s prijatelji. Menim pa tudi, da je to akutno nezadržno trenutno vretje v tebi močno gonilo, ki ga lahko obrneš sebi v prid in narediš korak naprej k konstruktivnemu sproščanju teh energij, k sprejemanju same sebe, ki si krasna in najpomembneje, k razpoznavanju in zadovoljevanju svojih resničnih potreb.

[U_R_S_A]

nisi pa povedala, kako se razumeš s starši, kakšni so odnosi med vami, se skoz kregate ali ste ok med sabo.

Nismo v slabih odnosih, sploh ne. Ker me med tednom ni, se za vikend na srečo bolj redko ustvari dovolj napetosti, da bi se skregali. Sama se sicer za vsak slučaj držim bolj nazaj, ker vem, kako nenadoma lahko pri nas eksplodira.

Prepiri med mano in starši pravzaprav niso tak problem, bolj grozno je, kadar se onadva skregata med seboj. Ne varčujeta s kletvicami in zmerljivkami, mene pa to grozno boli. Ko sem bila mlajša, sem večkrat ure in ure zvečer sedela na stopnicah in poslušala njuno kričanje in zmerjanje, ker se nisem mogla prepričat, da bi šla v posteljo in se pokrila čez glavo. Morala sem slišat, da bi lahko posredovala, če bi blo treba (pa oče ni nikoli udaril mame ali karkoli podobnega, ampak mene je bilo blazno strah, da jo bo). Šele par let nazaj me je fant prepričal, da mi njunih prepirov ni treba poslušati, in od takrat grem vedno stran ali ven iz hiše, pa naj se sama zmenita. Me pa spravljajo ob živce njuni izpadi, ker se vedno skregata na enak način in po istem principu - mama očetu teži in teži, potem pa on znori. In ponavadi zaradi malenkosti.

Na srečo je moj fant vse prej kot pa prepirljivec (nikoli ne kriči, skregat se pa prav ne zna), načeloma se lahko vse dogovoriva, če pa slučajno ne najdeva kompromisa takoj, ga pa čez 5 ali 10 minut. Na tak način sva ustavila tudi prepirljive tendence v meni - priznam, da bi sicer bila ravno takšna kot moji starši, pa za to na srečo ni potrebe. Res je čudovit.

[Arwen]

a jo bo). Šele par let nazaj me je fant prepričal, da mi njunih prepirov ni treba poslušati, in od takrat grem

pametno 

in na robu eksplozije. Počutim se tako samouničevalno kot še nikoli. Poleg vsega sem v zadnjih letih dobila še (vsaj mislim, da je to to – še nikoli nisem bila pri zdravniku zaradi svojih težav) socialno anksioznost, ki je še povečala moj občutek manjvrednosti. Kadar sem v Ljubljani, kjer študiram in živim skupaj s svojim fantom, sem v redu. Ko pridem domov, postanem živčna razvalina. V vsem vidim načine, kako bi mučila samo sebe, ker si to zaslužim, ker sem taka zguba s tako zafuranim življenjem.

..in v tebi vre preteklost...


Kaj storiti? ne vem. Vem, kaj bi verjetno jaz: se skušala preteklosti rešiti, jo predelati, dati ad acta in zaživeti lastno življenje (to pomeni tudi, presekati vez s starši)

[utrujena]

jaz sem rešila tako, da sem šla od doma in zdaj grem zelo poredko domov. ker vedno ko pridem, je mami tečna in vpije in to mene ubija.

prisegla pa sem si, da jaz ne bom taka do otrok, da ne bom vpila, bila tiho po cele dneve, če bojo kaj narobe naredili in ne bom tečna. to mi zaenkrat kar uspeva. sama sebe kontroliram, da ne bom taka kot mama in že s tem sem rešila veliko.
tako sem jaz rešila to.

[U_R_S_A]

presekati vez s starši

Komaj čakam, da bom lahko zaživela na svojem, to je res. A da bi pa popolnoma prekinila odnose s starši, to pa na žalost ne pride v poštev. Ker naj se sliši še tako oguljeno in nelogično, ju imam NA SMRT rada. Zato tudi vztrajno hodim vikend za vikendom domov, da še kaj pomagam doma. Ker navsezadnje sta me kar dobro vzgojila - všeč sem si taka, kot sem. Nisem od njiju dobila le travm, temveč tudi prave vrednote in zdravo pamet in tega ne želim in ne morem kar tako pozabiti.

Zdaj moram samo še ugotoviti, kako rešiti ta konflikt - ko jih imaš tako zelo rad, a te hkrati ubijajo od znotraj.

[a*n*a]

kako rešiti ta konflikt - ko jih imaš tako zelo rad, a t
e hkrati ubijajo od znotraj.

ja ta stavek tudi meni greni življenje , res da imam samo mamo , zelo rada grem na obisk  a me zmeraj spravi v slabo voljo- samo ko vidim njen nezadovoljen obraz me vse mine, non stop ji ni kaj prav povsod, bi se vmešavala jaz ji pa ne morem pomagat.
psihoterapevtka mi pravi da sem nezadovoljstvo povzela po njej , tudi ona se zdravi z AD
Ko sem bila še rosno mlada sem bila njena podporna oseba in mislim da sem tudi sama zbolela zaradi tega.
Očeta nimam, bila sem najmlajši otrok in se je name preveč navezala in preveč pričakuje od mene.
LP

[Tačka]

presekati vez s starši

Zdaj moram samo še ugotoviti, kako rešiti ta konflikt - ko jih imaš tako zelo rad, a te hkrati ubijajo od znotraj.

no zdajle bom pametovala.. pri nas sta se moja starša (sicer redko) , ampak ko sta se skregala, je bilo žaljivk na kubike  , seveda z očetove strani.. bile so težke besede (pankrt,.. baraba, zgini.. vse ste zapravili.....) ampak moram priznati, da sem sicer bila tisti dan žalostna, nervozna, potem sem se pa skulirala.. kregala sta se zaradi brezveznih stvari.. je pa res, da smo bili malo "mešana" družina.. mama je imela od prej nezakonskega sina, oče-ločenec tudi sina.. potem pa ša dva "skupna" otroka.jaz in moj mlajši brat .. pestro  .. spoh "vzrokov" za kreg ogromno.. ta starejši faliran študent, jaz pridena "punčka", mlajši poklicna šola, dobil kar si je vpičil v glavo..

Skratka, težke pi*darije so se začele šele po očetovi smrti... Skratka, kaj hočem povedati. Ko se starša skregata, se umakni ven.. Kako pa reagirata, če se vmešaš ?

Čuvaj svoje živce, čim manj se obremenjuj , vsaj skušaj se.. in si reci, onadva naj se kar "pobijata med sabo".. saj bo čez pol ure vse OK.. Ali tudi je ? kako pa po prepiru reagirata , ali je to cel dan, 10 minut kregarije..


Jaz, ko danes gledam na to.. mi gre vedno na smeh, ko se spomnim svojega očeta, čeprav je bil včasih prav žleht, nesramen.. da bi ga "v zemljo zabil.. "



A si edinka ?

[U_R_S_A]

Vmešavam se nikoli ne, problem pri meni je, da čutim grozno nujo, da njune prepire poslušam, za primer, ČE bi bilo treba posredovati (pa nikoli ni treba in tega verjetno niti ne bi naredila). Ponavadi izbruhneta, se zmerjata kakih 10 minut in sta potem pol dneva tiho (ta del je ponavadi še bolj mučen). Oče je zelo jezljive sorte, mama pa zelo občutljive, v vsem vidi osebni napad nanjo, oče pa tega ne prenese. Meni je jasno, da se kregata brez razloga, njima pa očitno ne.

Nisem edinka, imam še mlajšo sestro. Ona je popolnoma drugačna, bolj razvajena in zelo egocentrična (kopija mame pravzaprav), ker smo ji vedno vsi pri vsem popuščali. Jaz sem večkrat skočila med njo in mamo, ko so padali udarci, vedno je lahko ona prva izbirala, nikoli ni bila nič kriva. In najin odnos je še zdaj, ko sva že obe odrasli, enak: ona si lahko vse privošči in od mene pričakuje, da ji bom v vsem ustregla, doma pa branijo njene neumnosti, ker je "pa le dve leti mlajša". Jaz imam 24 let, ona pa 22. Kak bullshit.

[Arwen]

Živjo! Sem prvič na tem forumu, ker sem si pred kratkim sama postavila diagnozo socialna anksioznost (zaradi katere tudi ni šans, da bi šla k zdravniku - ironično  ). Ampak mogoč bi mogla začet na začetku.

in? si že obiskala zdravnik?

[U_R_S_A]

Khm, ne.  V bistvu si trenutno počasi pripravljam teren, da bi fant šel z mano, zato mu vsake toliko malo povem o tem, kako me je nekaterih stvari strah in podobno... Upam, da mu bo kmalu zadosti in me bo "prisilil", da bom morala it. 

Če iskreno povem, mi sploh ni do tega, da bi mi potem terapevt dajal naloge in postavljal izzive, kakor sem brala na internetu... V bistvu bi mi blo najbolš, če bi vsa zadeva kar sama od sebe izginila - saj morda se bom pa kdaj zjutraj zbudila čudežno normalna...  ja, itak. 

Lahk se pa tut zaprem v bajto, ustanovim internetno firmo, delam vse preko računalnika in nikoli več ne spoznam nobene nove osebe.   

[Arwen]

Bi rekla, da ves bolje...zal ni carobne palcke, ki bi vse zbrisala..

[Sofia-Del_Sati]

Lahk se pa tut zaprem v bajto, ustanovim internetno firmo, delam vse preko računalnika in nikoli več ne spoznam nobene nove osebe.   

Men bi pa to kar pasalo...  Ok,nov folk bi rada spoznavala... 

[tiranozaver]

Če iskreno povem, mi sploh ni do tega, da bi mi potem terapevt dajal naloge in postavljal izzive, kakor sem brala na internetu... V bistvu bi mi blo najbolš, če bi vsa zadeva kar sama od sebe izginila - saj morda se bom pa kdaj zjutraj zbudila čudežno normalna...  ja, itak. 

Super, da se vsaj tega zavedaš. Ker brez lastne udeležbe v procesu žal ne gre.

Sicer pa te "naloge" niso tak bav bav. Vsak (dober) terapevt ti bo dal ravno toliko težke naloge, kot jih v tistem trenutku zmoreš, skupaj z dovolj "priprave" na nalogo, da bo lažje. Pa tudi ko kdaj z nalogo bo šlo, bo čisto OK.

[Janja]

U_R_S_A!

Če iskreno povem, mi sploh ni do tega, da bi mi potem terapevt dajal naloge in postavljal izzive, kakor sem brala na internetu... V bistvu bi mi blo najbolš, če bi vsa zadeva kar sama od sebe izginila - saj morda se bom pa kdaj zjutraj zbudila čudežno normalna...  ja, itak. 

Ja, tudi jaz sem imela enake pomisleke kot ti. Bala sem se tistih tako 'opevanih' nalog, in da ne bom zmogla pritiska...

Prej sem se ukvarjala sama s sabo in dostikrat se mi je zgodilo, da nisem določenih stvari zmogla, ker sem si postavila previsoke cilje. In potem je sledil padec navzdol. V bistvu pa sem si želela napredovati. Ko sem to ugotovila, sem spremenila taktiko oz. mi je spremenjeno taktiko predlagala moja podporna oseba.

Pri opravljanju naloge (ki sem si jo sama postavila) sem si pustila veliko maneverskega prostora. Dopustila sem si tudi možnost, da mi izziv ne bo uspel. Ponavadi so mi izzivi uspevali za razliko od prej, ko mi niti približno niso. Prej sem bila prepričana, da mi pač morajo.

In sedaj imam super psihoterapevtko, ki sva se ujeli v vseh pogledih.

In nikoli mi ne daje popolnoma nobenih nalog, ker je mnenja, da je bolje, da posameznik napreduje v svojem tempu. In me počasi skozi pogovor vodi, da sama odkrivam rešitve. In vedno znova prihajam k njej s kar precejšnjimi napredki, ker sama tako hočem, ker sama tako zmorem. In to poteka popolnoma brez kakršnikoli nalog. Tako, da se ti ni potrebno bati. Jaz mislim, da če bi ti izbrala pravo osebo in potem izrazila svojo željo, ne bi smel biti problem.

Je pa res, da jaz ogromno delam, ogromno tudi sama raziskujem in to sem delala že prej.

Ko sem bila stara 17 let in se mi je vsa simptomatika ponovila, sem si tudi jaz zaželela čarobne palčke, pa je žal ni bilo.

Zberi pogum in pojdita skupaj s fantom, če ti je tako lažje.

[U_R_S_A]

Update: Sem zbrala pogum in napisala mejl kolegici, ki je letos diplomirala iz psihologije in bo jeseni vpisala psihoterapijo na Dunaju (še čudno, da mi je to sploh uspelo). Včasih sva si bili kar blizu, zato je že prej vedela za nekatere moje težave (ena redkih), vendar sva se v letih študija (tudi zaradi moje SF) malo oddaljili. In mi je rekla, da bi lahko te moje težave (jeza, samopoškodbe itd.) izvirale iz mejne osebnostne motnje. In bolj kot berem opise te motnje, bolj se najdem v njej.  In bolj mi je jasno, da bo treba nekaj naredit, pa če res imam MOM ali ne...