ne zmorem več naprej...

[ixo]

Pozdrav vsem skupaj.
Stara sem 22 let. Moje otroštvo je bilo polno psihičnega in fizičnega nasilja in trpljenja. Za depresijo sem zbolela sredi srednje šole, verjetno kot posledica vsega, kar je bilo. Depresija je bila precej huda, rezala sem se, zapadla v droge, poskusila narediti samomor, bila večkrat hospitalizirana. ADje sem nato jemala še več let. Nekako sem se pobrala, se vpisala na željeni faks, življenje je postajalo lepše. Nato je hudo zbolela in umrla ena izmed oseb, ki so mi pomenile največ. Podrl se mi je svet. Potrebovala sem kakšno leto, da sem se spet pobrala. Brez ADjev.
Pred kratkim sem končala s fantom, ki je bil moja prva prava ljubezen. Prvi, ki sem se mu povsem predala, mu zaupala. Končalo se je na precej grd način. Laži, prevare.. Počutila sem se povsem zlomljeno in izigrano. Od takrat naprej spet drsim navzdol. Pa ne zaradi njega, njega ne želim več nazaj, mislim, da si me po vsem tem ne zasluži. Moj problem je v tem, da se počutim, kot da nimam več nobene življenjske energije. Ne zmorem se več spopadati z vsem, kar mi življenje prinaša. Vedno so vzponi in padci, ampak pri meni so padci tako hudi, da mi ne odtehtajo več vseh vzponov, ki pridejo vmes. Počutim se kot izpraznjena vreča. Vem, da je možno, da se ponovno poberem, ampak vem tudi, da tako kot za vsakim dežjem posije sonce, tudi za vsakim soncem spet pride dež. Jaz se nimam več moči spopadat z dežjem. Tudi sonček, ki pride za njim, ne odtehta naslednjega dežja. Preveč je. Ne najdem več smisla v tej borbi za preživetje.
Samomor je vedno bil ena izmed opcij pri meni. Tudi ko sem bila ok, sem vedno ohranjala to možnost nekje v podzavesti kot zasilni izhod, če bo kdaj spet hudo. Trenutno sem spet v precej slabi koži. Samomora ne bom naredila, ker vem, kako bi s tem prizadela ljudi okoli sebe. Zato se počutim ujeto v življenju, ki si ga ne želim več živet, pa ga zaradi drugih ne smem končat.
Na vas se obračam samo v upanju na kakšno spodbudno besedo..

[trzinka]

Ixo , zelo si še mlada in v življenju ni vedno vse črno, slabo, čeprav si mnogo stvari že dala skozi.
Si poizkusila s kakšno skupino za samopomoč, kako se spopadaš s svojimi težavami, kaj pa psihoterapija.....??

[ixo]

Hej Hvala za odziv. Bolj kot skupine mi je ustrezala individualna psihoterapija. Hodila sem v Begunje na kognitivno vedenjsko terapijo, potem sem poskusila tudi z alternativno medicino, hipnoterapijo.. Marsikaj. Tako da pravzaprav ne vem, kaj točno mi je takrat pomagalo.
Zavedam se, da v življenju ni vse črno. Da je to trenutno počutje in da obstaja način, da se spet poberem. Samo nimam več dovolj energije te načine iskat, ne vidim več smisla. Ker če dam na tehtnico vse dozdajšnje vzpone in padce, so pobiranja tako zelo težja kot so lepi časi lepi..

[Sofia-Del_Sati]

BOŠ ZMOGLA NAPREJ!!!

Draga Ixo!

Iz tvoje življenjske zgodbe vidim, da si se vedno pobrala in se še vedno boš. To stanje danes, je samo izčrpanost, naveličanost vsega, bojazni kaj bo jutri, verjetja da ne bo bolje,..... in seveda gratis: življenje lahko vedno končaš!

Kaj pa če obrneva vrstni red: življenje ohraniš, čeprav je včasih zaj......, ne fer in prekleto težko. Kaj bo jutri nikoli ne vemo, od nas pa je odvisno, kako ga bomo preživeli - vendar, o tem ne razmišljava danes! O tem bova, ko bo čas - jutri Vsi se včasih prekurimo, čustevno, telesno,... Nekaj časa počijmo, potem pa naprej. Boš rekla zakaj? Kako? Zato, ker hočeš, če ne bi že davno naredila samomor a ne? Tak pa veš, da ni še čas, imaš še možnost videti veliko sonca, narave, živali, prijaznih ljudi, lepega življenja, prijaznega življenja, pozitivnega življenja. Da ne narediš samomora zaradi tvojih dragih je nekak izgovor, kajti ko si zares na dnu, je lasten obup težji od skrbi za druge.... in greš končati življenje!

Mogoče bi spet počutila z AD, če ti bo postalo neznosno. Če boš brez AD zdržala, tudi ok. Vsekakor delaj prvo na tem, da se vzdigneš in sive megle na jasno nebo. Kjer bo spet sonček! Tale ja  

Praviš, da je sonček švohnejši od dežja........ možno, da je trenutno sonček šibak, in da naliva toča. Vendar, to je trenutno. Če pa pogledaš, da je sonce ena ogromna gmotna masa, dež pa izhaja in bogih oblakcov, vidiš, da je sonce močnejše.

Torej, stopi iz sive megle ven in dotakni se neba, sonca in svojega srca!!!

Pozdravček Sofie  

[trzinka]

Kognitivno vedenjska terapija ni za vsakogar in za vse vrste težav, ki jih imamo. Tudi sama sem jo dala skozi, pa hipnoterapijo tudi, vse vrste sprostitev, pogovorov, literature.....zdaj pa se pripravljam še na analitično psihoterapijo, ki seže globje in bo morda bolj boleča, vendar se moram soočiti z nekaterimi stvarmi, ki jih v bistvu potlačim v sebi.
V bistvu se moraš sam s seboj ukvarjati vse življenje in nikoli popustiti. Pridejo trenutki, ko smo na dnu, ampak živimo za tiste , ki nas popeljejo višje in verjemi, da se da

Pogumno, ne obupaj, te še veliko čaka, je pa res, da nisi še prepucala svoje psihe in da se moraš naučiti imeti rada.

[Slavka]

Ixo, verjemi, da sem se sama podobno počutila še pred 14 dnevi...totalno brez energije in totalno na tleh...obupana in naveličana vsega. Zagotovo ti je težko, če si prekinila s fantom...čeprav ga ne želiš več nazaj, je nastala neka vrzel...sedaj si v fazi prebolevanja. Vsak odnos pusti v nas nek pečat in konec nekega odnosa pusti v nas praznino...potreben je čas, da prebolimo in gremo naprej.

Iz tvojih zapisov je čutiti borbenost in željo po izboljšanju...te pa razumem, da pride moment, ko si zaradi tega tako prekleto zmatrana, da bi si želela prespati svoj lajf.
Jaz sem se spopadala z padcem energije par mesecev, komaj sem oddelala v službi in doma sem se najprej zleknila in odpočila, potem sem šele lahko migala naprej.... nato sem si pa kupila v lekarni kapsule Q10 in imam občutek, da sem pridobila na energiji...probaj, morda ti primanjkuje vitaminov (kar je značilno v pomladnih mesecih -  od tod tudi izraz "pomladanska utrujenost").

Poskrbi zase in zavedaj se, da se izplača živeti za lepe trenutke, pa če ravno niso najbolj  pogosti...  

[Suzy]

ixo

Ne moremo zbrisati bolečine, ki nas tišči v srcu zaradi bolečih spominov, ne moremo preprečiti, da bi se kazalec na uri premaknil naprej, in ne smemo obstati na mestu in moramo živeti življenje NAPREJ.
 Naredimo si ga lepega saj to zmoremo in zmoreš tudi ti,čeprav trenutno čutiš drugače.
Naj te strah ne ohromi saj življenje mine in mine naš čas in nič se ne zgodi, za kar bi imeli spomine.
Zato se prepusti času,izkoristi lepe trenutke,delaj na sebi,......si močna borka in zmogla boš prebrodit
še ta boj.
Drži se

[Arwen]

...pošiljam en virtualni objem  in ja

....si močna borka in zmogla boš prebrodit

v tebi JE moč!

 

[Tačka]

živjo,

vseeno mislim, da si močna punca.. si še mlada  , res.. toliko je še pred tabo,,Povej mi, praviš da si imela težko mladost.. Si še vedno obkrožena s temi ljudmi ? verjetno so bili to starši ?..

Kakorkoli, .. zamoti se s študijem,  športom.. pojdi do prijateljice , na čvek..

Mogoče pa spet terapija z AD.ji .. zakaj ne ?


drži se  .. uf, še vse je pred teboj.. ti govori ena "starina" 

[Sofia-Del_Sati]

ixooooooo........

............. kk kej? 

si že na tej misli: ZMOREM NAPREJ!!!! ? ZMOREM ZMOREM ZMOREM  

in bo strah

Sofie te pozdravlja 

[may]

Pozdravljena,

prebrala sem tvojo zgodbo in vesela sem, da jo deliš z nami. tudi sama imam teško otroštvo, vem kaj pomeni bolečina, ki ti jo zadanejo ljudje, ki so ti blizu.

toda vse kar se nam zgodi ima svoj namen. izkušnje nas utrdijo in usmerjajo v naše poslanstvo. včasih je dobro, da človek za trenutek v tej svoji zmedi obsedi in prisluhne, kaj mu govori. le tako, da boš sledila sebi, boš uspela. poskušaj si narediti seznam dobrih in slabih dogodkov. o slabih dogodkih čim več govori z ljudmi, ki jim zaupaš pomembno je, da besedico odpuščanje zamenjaš z sprejetjem kajti le takrat, ko boš na preteklost gledala brez bolečine boš v sebi začutila, da so te dogodki obogatili. tiste dogodke, ki so pozitivni, lepi in te navdajajo z harmonijo in ti ponujajo varnost, pa imej vedno pri sebi. spominjaj se jih takrat, ko ti bo najbolj hudo. pomaga tudi, da si zadaš cilj, oziroma nekaj kar si ti najbolj želiš in se tega spomniš ko ti bo hudo in se ti bo zdelo vs ezamanj kajti dobila boš občutek, da se splača slediti svojim sanjam, ciljam... želim ti veliko sreče.

[dusica]

Ixo,

tudi jaz te razumem in le dodajam, da se pridružujem ostalim, ki te vzpodbujajo na velik način  , ker si to trenutno najbolj želiš...Ko pa se pobereš iz največje krize, si prični oblikovat življenje tako, da bo najbolj ustrezalo tvojih potrebam, željam, hrepenenjem...in prevsem VERJAMI VASE!

Pozdrav iz Obale.


                                    Dušica

[J.N.]

Kdaj se vam zdi, da ne zmoremo več naprej? Kako vemo, kdaj si s tem, ko si ne priznamo, da ne moremo več, ne delamo samo še večje škode in propadamo?

[toja]

Kdaj se vam zdi, da ne zmoremo več naprej? Kako vemo, kdaj si s tem, ko si ne priznamo, da ne moremo več, ne delamo samo še večje škode in propadamo?

-  Ko pridemo v trenutek slabega počutja
-  Zelo veliko škodo...vedno, ko si priznamo, pa se pokaže, da smo na pravi poti...
-  Propadanja si nikakor ne smemo dovoliti...

Drži se in pogumno naprej...

[trzinka]

Kdaj se vam zdi, da ne zmoremo več naprej? Kako vemo, kdaj si s tem, ko si ne priznamo, da ne moremo več, ne delamo samo še večje škode in propadamo?

Ko se ti zdi, da se ti bo zmešalo, ko obležiš v postelji in gledaš samo v zrak, nič ne ješ, ne govoriš, strašno te boli, boli in boli....Takrat je še upanje, da se rešiš, potrebno je pa to storiti veliko prej in ne čakati, kot sem jaz

Tako se je  začelo pri meni in zavedanje, da tako ne morem več živeti, da je to neznosno, tisti občutek, da to nisem jaz, da dobesedno umiram....
Vsak seveda doživlja to na svoj način, jaz sem opisala svojega....

[dusica]

Kako so mi znane te misli, ti zgornji občutki, te želje in potrebe po napredku, pa čeprav so obdobja, ko se počutimo zaprti v prostoru brez okna in svetlobe, brez zraka in hrane in...smo nemočni..

Kako lepo mi je vedeti, da nisem sama v tem boju; kako lepo je vedeti, da se želi nekdo boriti zoper depro z menoj  saj je to zame še večja vzpoduda...Želim nekoga res trdno poprijeti za roko, jo ali ga objeti in nama reči GREMO SKUPAJ V BOJ Z DEPRO, KER ZMOREMO!


                                 Dušica

[julija30]

Kako so mi znane te misli, ti zgornji občutki, te želje in potrebe po napredku, pa čeprav so obdobja, ko se počutimo zaprti v prostoru brez okna in svetlobe, brez zraka in hrane in...smo nemočni..

Kako lepo mi je vedeti, da nisem sama v tem boju; kako lepo je vedeti, da se želi nekdo boriti zoper depro z menoj  saj je to zame še večja vzpoduda...Želim nekoga res trdno poprijeti za roko, jo ali ga objeti in nama reči GREMO SKUPAJ V BOJ Z DEPRO, KER ZMOREMO!


                                 Dušica

Pod tole se podpišem,v boj skupaj z ankso in depro!!!!

[dusica]

Julija30,

en poseben in velik  zate...


                                        Dušica

[Sofia-Del_Sati]

khm............... kje si ixo? 

[Arwen]

nekateri se prijavijo, nekaj objavijo... in jih več ni... nekateri so gor kak dan ali dva.. teden ali mesec... in jih več ni.... Tako pač je 


J.N.  kako kaj?