Zdej mam pa čist zares dost!!!

[kleopatra]

Pozdravljeni!
Več kot 20 let zdravljenja,ne vem več,kolk psihiatrov...H tej zadnji hodim že 12 let...pa nič..Delam na sebi,delam ravno za razstavo slik..doma se tolk zaposlim,da nimam niti minute časa za razmišljat o bedarijah,vzgajam rože,sem neke vrste najstniška zaupnica,vsi v vasi (najstniki,sinovih let) mi zaupajo svoje težave,me prosijo za nasvete...vmes prenavljam stanovanje...s tistim,kar se pač da...In pred dvemi tedni so se po dolgem času spet pojavile grozljive nočne more..ne morem spat in se odpočit zarad njih...In ko to povem psihiatrinji,mi napiše Welbutrin..Ne razumem,zakaj še en antidepresiv..Zakaj ni bolje,je vedno slabše..Za vsako novo težavo mi predpiše nov recept...počutm se kot poskusn zajc..da ne govorim,da sem že od jeseni zaprta v stanovanju,v mojem templju...ne morem ven,soc.fobija..
Utrujena sem od vseh zdravil,od napačne kombinacije zdravil...da v zadnjih 12-letih nisem napredovala,razen,kar lahko počnem doma,poleg boja za preživetje...sin doma,star dvajset let..ne pomaga...ne dela..
Po dolgem času črne misli...se mi zajedajo v dušo...pa se jim kr prepuščam..ker sem tko zelo utrujena...Za božjo voljo,naj mi nekdo pomaga..

[Aslan]

Kleoptara lahko ti pomaga psihoterapija, nekdo ki se bo s teboj pogovarjal, te slišal, razumel,
ti pokazal, da si vredna ... nekdo ki bo skupaj s teboj raziskoval tvoje strahove...

Psihiatri imajo samo zdravila ... so mnogokrat v pomoč in res rešitev za nekoga ...
so pa tudi kup neželejnih stranskih simptomov ... sploh kadar se jih jemlje več (ali celo preveč) hkrati.

Prav tako zdravila v kombinaciji z opojnimi substancami (marihuana) niso ok ... Nisem te sedaj brala nazaj, samo če imam prav v spominu si imela izkušnje z tem ... če nisi, se iskreno opravičujem in sem kaj pomešala.

Delo na sebi ljudje različno razumejo.
Predvsem gre tukaj za samospoznavanje, za predelavo svojih vzorcev, travm, bolečin in
za sprejemanje sebe, samozaupanje ... za nova drugačna vedenja ali miselne vzorce ali prepričanja.

[Sofia-Del_Sati]

Kleopatra pozdravček!

20 let je res dolga doba....

Poraja se mi vprašanje, ali si vmes kaj zamenjala psihiatra (tega h kateremu hodiš že 12 let)? no, tudi ni bistveno, saj kot je že rekla aslan, psihiater ti našopa zdravila in bolj to gleda, kakšne simptome imaš. Globjo raziskavo tvoje duše pa bo res storil psihoterapevt.

Glede sina pa....bo zvenelo malce grobo....amapk dokler je pod tvojo streho, bo delal kar boš ti rekla, če pa hoče zabušavat, pa naj gre pod svojo streho. Druge varjante ni!

Lp-Sofie 

[kleopatra]

Hvala obema za odgovor..Aslan,decembra je bilo dve leti,kar abstiniram,niti ne kadim,niti ne pijem alkohola...Berem dsuhovne knjige,veliko več vem in znam..a te more resnično ubijajo...
Sofija,sem menjala psihiatra,enkrat so me celo forumaši(pred leti) peljali na pregled v Ljubljano,glede na to,da ne morem sama iz stanovanja,kaj šele,da bi kam daleč..v meni neznano...En psihiater je pozorno pregledal terapijo z zdravili od moje psihiatrinje...in nato vprašal,kake šušmarje imamo tle v teh koncih..Komplet terapijo mi je zamenjal...Trenutno jemljem Paroxat,Welbutrin,Lyrico,Quentiax ter za pomirjevalo Helex...A men vse skupaj nič več ne pomaga...prevečkrat sem šla v lajfu skozi fazo prvih tednov jemanja zdravil,torej stranske učinke...in se mi enostavno ne da več...Zarad tablet sem napol čorava,frigidna..al preveč shujšam,al se preveč zredim..Povrhu vsega so me začeli res strašno bolet sklepi,na vseh udih..najhuje je zjutraj..bolečina ob vsakem koraku in stokanje-au,au....Ni vredno tko živet...sin se bo že znašel.važno je,da sem ga kljub vsemu spravla gor..Psihične bolečine sem se z letinavadla,a fizična me je pa zlomila do kraja...tud tle zdravila ne pomagajo...

[kleopatra]

ne vem,kolk časa bom zdržala..od 14-leta,torej 20 let zdravljenja...pa nobenih rezultatov...mi lahko kdo pove tehten razlog..zakaj bi še vztrajala..veste,20 let je dooolga doba..

[toja]

Kleopatra...ne predajaj se...

Ne poznam popolnoma tvoje zgodbe, vem pa, da si že dolgo na forumu.
Poglej tudi jaz se že borim več kot 20 let..manj in bolj uspešno.
Tudi jaz sem menjala v začetku vse AD...ah, noben ni bil pravi...seveda, ker
so se pri vseh pojavljali stranski učinki in nihče mi ni takrat znal povedat, da je pač to nekaj čisto normalnega.

Zdaj sem že 6 let na istem AD in pomirjevalih, zdaj šele vem kako in kaj
in povem ti, da sem v zadnjem letu šele začela spoznavat sebe, delat na sebi
s pomočjo terapevtke.
Tudi jaz imam težave s hojo v naravo...bolijo me noge, pa grem samo malo,
morda kakšen km ...ali pa večkrat po stopnicah s mojim kužijem ven...

Vem, da je lahko govorit, če boli...boli...samo morda bi bilo dobro vsaj malo
poskusit...

Kleopatra...drži se in ne obupaj, pa veliko piši...tudi to ti bo dalo energijo...

Ps: Ti si mlada, jaz sem pa že krepko v letih...

[Arwen]

.mi lahko kdo pove tehten razlog..

smo ga že... velikokrat

[Tačka]

Pozdravljeni!
zajc..da ne govorim,da sem že od jeseni zaprta v stanovanju,v mojem templju...ne morem ven,soc.fobija..
Utrujena sem od vseh zdravil,od napačne kombinacije zdravil...da v zadnjih 12-letih nisem napredovala,razen,kar lahko počnem doma,poleg boja za preživetje...sin doma,star dvajset let..ne pomaga...ne dela..
Po dolgem času črne misli...se mi zajedajo v dušo...pa se jim kr prepuščam..ker sem tko zelo utrujena...Za božjo voljo,naj mi nekdo pomaga..

eno čisto "konkretno" vprašanje.. kdo hodi v trgovino, kdo je hodil za otroka v šolo,.. ali si na bolniški,..?
te kdo obiskuje ?

ja.. in.. težko karkoli rečem, vse te tablete, ki jih ješ.. kaj pa če jih ne bi ?

[kleopatra]

Tačka!
Ko je hodil v oš,soc.fobija še ni bila tko razvita,hodila sem redno na sestanke,v trgovino..Zdaj pa gre v trg. včasih sin,včasih tudi prostovoljka iz Ozare..
Toja!
Hvala za vzpodbudne besede..to je res balzam za dušo...sploh če človek nima veliko stikov z ljudmi,razen 1x mesečno obisk pri psihiatrinji,zadnjič mi je dala posušen čudovit šopek,iz katerega žarijo sončnice...
Tudi na svojo lastno razstavo ne bom šla,ni šans...med tolko tujih ljudi..Slike bo prišla iskat delavka iz Ozare in tudi nazaj domov jih bo pripeljala...Celo življenje sem sanjala o svoji razstavi,pa se mi je moralo ravno zdaj tko prekleto poslabšat...A si pol lahko kdo predstavlja,v kakšnem stanju sem?Psihiatrinja mi že leta govori,da bo izzvenelo...jaz pa se bojim,da bom dočakala starost v mojem brlogu s  kupom pekinezerjev...Bolje metek v čelo...kot to..

[Sofia-Del_Sati]

"Psihiatrinja mi že leta govori,da bo izzvenelo..."

ufffffffff, leta, koliko je to??

Pa v bistvu ne razumem: kaj je zdej slabše, psihična al fizična bolečina? V drugem si rekla, da fizična.

"Komplet terapijo mi je zamenjal...Trenutno jemljem Paroxat,Welbutrin,Lyrico,Quentiax ter za pomirjevalo Helex...A men vse skupaj nič več ne pomaga...prevečkrat sem šla v lajfu skozi fazo prvih tednov jemanja zdravil,torej stranske učinke...in se mi enostavno ne da več..."

Ja pa ne moreš zdaj nehat. Če boš nehala, si sam vse slabo še zmešala in dodala. Če že veš kako gre s prvimi tedni teh zdravil, boš pa ja zdržala še to fazo. Jaz sam vem, da z mojimi AD nisem vedla da bo tko grozn, in ko se bom opomogla čustveno, jih koj opustim. No, ne pravim, da jih moraš ti tud, samo, nekdo, ki prvič jemlje ali pa nekdo, ki že veliko let jemlje.

Saj bo!

p.s. a maš pekinezerje?

[dusica]

Toja in Kleopatra,

najprej vama pošiljam  , nato se vama pridružujem v razočaranju pri boju z depresijo (svojo zgodbo sem včeraj objavila MOJA ZGODBA IN VAŠA MNENJA..veseli bom, če jo preberete..morda se najdete!? ) saj se sama borim z njo že sedem let in ne opažam, veliko spememb, čeprav me tako psihiatrinja kot nova psihoterapevtka hvalita ali kaj...ko te pohvale nisem še najgloblje začutila... ! Še vedno si želim topline in bližine nekoga, ki bo z menoj živel in me sprejel tudi takšno, malo čudno...No, imam pol leta enega sicer čudovitega fanta, ki je sedaj sprejel "situacijo" in upam, da se ne bo ustrašil nikoli...vem, da tudi za njih ni enostavno...kaj šele za nas, ne?

Moj predlog je, da se osebno spoznamo (sem iz Obale), ker bi rada spoznala čim več ljudi sebi pd, ker v svoji okolici se ne morem na nikogar zanest in to je največja žalost! Doma jemljejo vse "na lahko", friendi ne poznajo depresije, sicer sem 2 zaupala, ker imata multiplo sklerozo in epilepsijo..tako da se tolažimo ali navsezadnje, ostanem vedno sama, ko pridejo padci in pekel v duši....Misel na Dam ljudi in druge, ki se kot jaz bojujejo pa me po svoje dvigne... , zato si želim spoznati novih ljudi..da se podpiramo in damo ljubezen, ki nam pripada...

In še nekaj: sram me ni priznati, da imam depresijo, ker sem jo popolnoma sprejela, le rada bi se naučila premagovati padce oz. pravočasno zaznavati "znake", da prihaja...ufffa!!

Drugače, depresijo in anskioznost zdravim z Effectinerjem, pred kratkim pa sem opustila Lamcictal, ker mi je kot stabilizator dopustil šokanten "kolaps" pred mesecem dni..sem mislila, da bom pristala v bolnici! Žalostno, ali tako  se nisem še nikoli počutila, zato vem, da je večji del stvari prav v mojih rokah..

Vesela bom vajinega mnenja...


                                                 Dušica