Hrana kot tolažba

[Mijau]

Pozdravljeni vsi Forumovci!

Moram povedat na začetku, da sem kar dolgo premišljkevala, ali naj pišem tu gor ali ne. Pač v stilu "biti ali ne biti"

Torej da povem o svoji težavi:
Kadar sem pod močnim čustvenim vplivom, se zatekam k hrani in pojem veliko več, kot je normalno. Ko se nabašem imam občutek umirjenosti in kot bi pojedla kakšno pomirjevalno tableto. Tako mirno je vse. To se mi dogaja že dalj časa. Potem imam sicer občutek slabe vesti, a počutim se tako nemočno pred tem.
Hodila sem že k psihoterapevtki, pa ni pomagalo....
Sedaj razmišljam, da bi mogoče šla prostovoljno v psihiatrično bolnico, da bi mogoče lahko rešila svojo težavo.

Mi lahko kako kdo pomaga s kakšno spodbudno mislijo, nasvetom?
Neskončno mu bom hvaležna za to!!!


Lepo in mirno noč vsem skupaj!

[krasendan]

Pozdravljena!

po prebranem opisuješ obsesivno kompulzivno prenajedanje...kar nekaj o tem je napisano na spletnih straneh...definitivno boš pa ta problem težko sama rešila...Težava je bolj zapletena, kot dejansko mislimo... Potrebna bo podporna oseba... Po mojem mnenju sicer ne potrebuješ bolnice, ampak dobrega terapevta...še posebej kakega, ki je bolj specializiran na tem področju...

Kratko in jedernato si sicer napisala, da ti psihoterapija ni pomagala...ostaja pa vprašanje zakaj?...si zaupala svojemu terapevtu?...si se počutila varno tam?...

Piši nam še kaj več o teh težavah...kaj se dogaja s tabo v fizičnem in psihičnem smislu, ko začutiš potrebo po hrani?

lp

[klinček]

Draga Mijau!

Ti se zatekaš ob stiski k hrani.Kot je rekla že krasendan,bi bilo dobro,če bi opisala svoje občutke v stiski,se pravi pred prenajedanjem in po,ko se naješ,razen občutka krivde. Drugo,koliko časa si bila s terapevtko?Kako sta se lotili reševanja tega problema? Tretje,koliko časa traja prenajedanje?Mislim,da ti bolnica ne bo kaj prida koristila,saj boš tudi tam mogla delati sama na sebi,nihče ne bo namesto tebe reševal prenajedanja.Bolnica pride v poštev,ko boš že res ogrožena s strani zdravja.Si že prebrala kakšno literaturo o k.p.,kaj po netu prebrskala,si že kaj naredila sama v tej smeri,poleg psihoterapije?

[Sofia-Del_Sati]

Hojla Mijau!

Welcome

Lej tlele sm neki našla, če ti bo pomagalo, pa če seveda sama že nisi našla:)

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,127.0.html

Lp-Sofia 

[Sofia-Del_Sati]

Obstaja pa tudi program Cindi

http://cindi-slovenija.net/

[trzinka]

Sama imam enak problem in hodim od septembra meseca v Medico center v Rožno dolino. Sicer je finančno velik udarec po žepu, ampak te v celoti obravnavajo. Najpej je zdravljenje debelosti, potem hujšanje. Meni je od takrat uspelo dati dol 18kg, s tem da sem imela psihološko skupino, dietološko skupino, telovadbo 2x tedensko, na začetku sem dala vse preiskave skoz-srce, abdomen, kri in urin, UZdojk, kolonoskopijo sem že imela prej, pa še kaj bi se našlo.
Naporna pot me čaka še najmanj eno leto, v bistvu zmanjševanje telesne teže. Začela bom tudi s psihoterapevtsko skupino pri njih v kratkem. Dieta ni težka, je dovolj za jest. Potrebna je pa seveda odkritost, ker ti bodo le tako lahko svetovali.
Samo hujšanje ni tako težko, pomembno je težo zadržati, oziroma spremeniti miselni vzorec, kar se tiče prehranjevanja, za to pa je potrebno najmanj 5 let, da lahko rečemo, da smo uspeli. Drugače se vrnemo na stara pota in se zredimo še bolj.

Pa pogumno

[Sofia-Del_Sati]

 

[nebesno modra]

Oj !

Mogoče ti lahko pomaga kakšna podporna skupina, imaš tudi tole: http://oa-slovenija.com/.

Vsekakor je v uteho, če nisi sama v tem,

lp

[majč]

Preberi si tole temo:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,7474.40.html

Mislim, da bi ti napisala kaj podobnega, kot sem njej. Trenutno pa se mi zelo mudi, zato vas vse lepo pozdravljam in pobegnem.



Maja

[klinček]

mijau,kako je s tabo danes?

k.

[Mijau]

Hvala lepa, da ste z menoj!

Kolikokrat si želi, da bi lahko namesto, da bi odprla hladilnik nekoga poklicala po telefonu!
Včasih pomaga, če sedem na kolo in malce odkolesarim okoli. Vedno pa to ne gre...in hladilnik je v vsakem primeru bližji 

[toja]

 

Mjav, jaz pa mislim, da to tvoje seganje po hrani ni samo prenajedanje,
pač pa je vzrok tvojih težav verjetno kje drugje in ti namesto, da bi dala ven
te tvoje stiske, izpostavljaš prenajedanje. Glede na to, da ti pomaga že
vožnja s kolesom, torej gibanje, da bi ti pomagal pogovor z nekom, si verjetno
v neki stiski...kaj pa psihiater, morda bi tam našla pomoč...sicer pa morda
izliješ tvoje težave tukaj med nami, posebno takrat, ko se boš napotila do
hladilnika, pojdi na računalnik in napiši...verjemi tudi to pomaga, saj smo
za to tudi tukaj...

[utrujena]

Kolikokrat si želi, da bi lahko namesto, da bi odprla hladilnik nekoga poklicala po telefonu!

če že nimaš koga poklicati po telefonu, je tukaj forum in piši tukaj gor o vsem, kar ti pride na pamet.
vem kako je, če si želiš nekoga slišati, samo slišati, pa je bolje. zato piši tukaj gor in boš slišana.

[majč]

V psihiatrično bolnišnico ti ne svetujem hodit, ker ne bo rešila tvojih težav. Tam se v človeka ne poglabljajo, ampak ga prej sadirajo z zdravili, da je mir.

Kot si že ugotovila in razumela ne bo nihče naredil nič namesto tebe, ker to tudi ni mogoče. Ti moraš zamenjati ploščo in se naučiti ravnati drugače. Ko pridejo slabi občutki in močna čustva, jih ne dušiti s hrano. S temi čustvi se malo pogovori. Začni pisati dnevnik in postani svoja najboljša prijateljica. Skušaj na papir ubesediti, kaj te tako zelo teži in zakaj trpiš. Pojamraj. Priznaj si, da ti je momentalno za popizdit težko in hudo in vse, kar boš čutila. Ko boš čustva in občutke izlila na papir jim začni dodajati nova čustva. Pozitivna čustva do sebe. Za začetek pa sprejmi in priznaj, da tako čutiš kot čutiš. Čustva sprejemamo, dejanja izbiramo. Odloči se, da ne boš se šla prenajedat, ampak da se boš v svojem monologu na papirju s temi čustvi malo pogovorila in se jim posvetila. Ne skušaj jih zatreti. Daj jih ven na papir, potem pa začni občutke tolažit in dodajati nova čustva. Tvoj govor s samim sabo naj bo prijazen, spodbuden, opogumljajoč. Naj bo tak, kot si želiš, da bi bil dialog z osebo, ki naj bi bila tvoj prijatelj. Postani svoj najboljši prijatelj. Temu se reče terapevtsko pisanje. Tako si pomagamo, se spoznavamo, se učimo, kako si pomagati in kako biti svoj najboljši prijatelj. Ker tega potrebujemo. Ker:

od vseh ljudi, ki jih boš v življenju spoznal si ti edini, ki ga ne boš zapustil ali izgubil. Kar se tiče življenjskih vprašanj, si edini odgovor. Kar zadeva življenjskih problemov, si edina rešitev.

To pa ne pomeni, da smo samozadostni. Seveda boš poleg omenjenega rabila tudi družbo in prijatelje. Take, ki jim lahko zaupaš. Take, ki te potrjujejo v dobrem, ob katerih se dobro počutiš in o sebi dobro misliš.

Želim ti uspešno raziskovanje in odkrivanje novih možnosti, novih stikov s samo sabi in z drugimi. Svet je lahko lep brez omame in brez motenj naravnih potreb. Ker za čustva se moramo naučiti poskrbeti drugače kot da jih dušimo s hrano. To ni o.k.. To je v bistvu neka oblika samouničevalnega vedenja na dolgi rok, ti pa rabiš dati sama sebi pozitiven in-put, da boš lahko mirna in srečnejša. Uspešno delo na sebi ti želim.

(Pa sem si le vzela malo časa in prebrala tale tvoj post. Oprosti, včasih mi zmanjka volje in časa za vse.)

Srečno in vse dobro.

Maja