razpad družine

[scorpion]

Ne..zmotila si se..Ribica. Občudujem ženske, ki se osvobodijo odvisnoti od partnerja in zapustijo nezdrave odnose...mogoče zato, ker moja mati tega ni zmogla....

[amadeus]

Za partnersko zvezo se splača potrudit maksimalno. S tem, da menjaš partnerja, ponavadi ne rešiš krize, ker si najdeš zelo podobnega prejšnjemu. Večina mojih prijateljev je že v drugi zvezi, pa nobene od novih zvez ne morem oceniti pozitivno.
Človeka, ki si ga nekoč ljubil, z gotovostjo lahko ponovno vzljubiš veliko prej, kot novega partnerja s katerim nimaš skupne zgodovine, otrok, ...

Če pa ni prave ljubezni - čemu bi živel v dvoje? Samo zaradi družbe, da nisi sam? Neumnost.

Tudi v mojem zakonu so bile velike krize - je kazalo že večkrat, da je vse med nama končano. Pa se je žena velikokrat potrudila, oprostila moje napake in sva začela znova. Ko je bila situacija obrnjena, sem se potrudil jaz in uspelo nama je iz leta v leto krepiti najino vez. Ni nama žal, da sva se trudila drug z drugim, ker sva v tem času oba zelo osebnostno zrasla, okrepila najine skupne interese in vsestransko napredovala.

Rešitev zakona je po mojem samo v medsebojni komunikaciji in trudu obeh partnerjev za prilagoditve in izboljšave. Če si partnerja ne želita prisluhniti ali pa eden ne vidi potrebe, da bi se spremenil, so možnosti za nadaljevanje skupne poti res zelo omejene.

Seveda je vedno samo eden, ki se želi potruditi za zakon, drugemu je pa vseeno, ker je pač v krizi in že načrtuje beg iz zakona. In ta, ki se trudi, je lahko pozitiven le krajši čas. Če ni odziva, potem je zakon res obsojen na propad in tudi ni več smiselno vztrajati.

[Arwen]

amadeus 

[mina]

Ja, ja. A,adeus 
Pa prioritete v življenju ti morajo biti jasne.
Če ti ni zveza na prvem mestu...čav...Bolje narazen. Tam kjer se razmišlja o službi, karieri in ostalemu, se na račun tega puščajo partnerski (in drugi)  odnosi na stranskem tiru...tam ni prihodnosti ne smisla nadaljevati. Res ne!
Človek dela zato da preživi, da plačaš račune, da imaš za življenske potrebe. Dostikrat je pa ravno služba in kariera dober izgovor za beg pred partnerjem in obveznostmi v družini.

[pupika]

Mina, če imata oba enake prioritete in obema kariera pomeni veliko, potem je lahko tudi taka veza uspešna. so pač trenutki ki jih preživita skupaj bolj intenzivni
jaz sama ne hodim v službo samo zato da preživim, pa mi kljub temu družina pomeni zelo veliko.

[jazzjazz20]

mislim, da je mina govorila o primerih, ko je služba/kariera opravičilo, da ni potrebno imeti ODNOSOV z bližnjimi...partnerjem...

[pupika]

saj verjetno je res Mina tako mislila. ampak ko sem prebrala napisano, sem pač napisala kar se je meni ob tem porodilo v glavi
se pa strinjam..prioritete morajo biti jasne in predvsem ENAKE

[jazzjazz20]

samo za primer: jaz in dragi delava cele dneve...ampak to zato, ker drugače ne more biti...
pa ne delava neke kariere...pa tudi ne garava za denar...
imava pač taki službi in morda ju jemljeva preveč resno...

ampak sva srečna tako...in se razumeva, da pač nama služba včasih krade najin čas...

vsekakor se trudiva, da ko imava čas, ga preživiva skupaj...in to čimbolj kvalitetno...s posvečanjem en drugemu ali skupnim interesom...

[tekačica]

Za partnersko zvezo se splača potrudit maksimalno. S tem, da menjaš partnerja, ponavadi ne rešiš krize, ker si najdeš zelo podobnega prejšnjemu. Večina mojih prijateljev je že v drugi zvezi, pa nobene od novih zvez ne morem oceniti pozitivno.
Človeka, ki si ga nekoč ljubil, z gotovostjo lahko ponovno vzljubiš veliko prej, kot novega partnerja s katerim nimaš skupne zgodovine, otrok, ...

Če pa ni prave ljubezni - čemu bi živel v dvoje? Samo zaradi družbe, da nisi sam? Neumnost.

Tudi v mojem zakonu so bile velike krize - je kazalo že večkrat, da je vse med nama končano. Pa se je žena velikokrat potrudila, oprostila moje napake in sva začela znova. Ko je bila situacija obrnjena, sem se potrudil jaz in uspelo nama je iz leta v leto krepiti najino vez. Ni nama žal, da sva se trudila drug z drugim, ker sva v tem času oba zelo osebnostno zrasla, okrepila najine skupne interese in vsestransko napredovala.

Rešitev zakona je po mojem samo v medsebojni komunikaciji in trudu obeh partnerjev za prilagoditve in izboljšave. Če si partnerja ne želita prisluhniti ali pa eden ne vidi potrebe, da bi se spremenil, so možnosti za nadaljevanje skupne poti res zelo omejene.

Seveda je vedno samo eden, ki se želi potruditi za zakon, drugemu je pa vseeno, ker je pač v krizi in že načrtuje beg iz zakona. In ta, ki se trudi, je lahko pozitiven le krajši čas. Če ni odziva, potem je zakon res obsojen na propad in tudi ni več smiselno vztrajati.

Se popolnoma strinjam. Kaj pa če se želi truditi vedno le en partner in obenem že načrtuje pobeg iz zakona? Odgovor je na dlani. In še drugo najbolj boleče vprašanje! Otroci! Kako jim olajšat in razložit stanje in dejstvo, da se mami in oči nimata več rada in da bomo od sedaj naprej živeli ločeno? Uf, nočne more me že dajejo zaradi tega. Help!!!!

In pa druga opcija!!! Ostati v zakonu zaradi otrok!

[ton]

Meni se pa Amadeusova teorija zdi... pretrda, preveč muk in odrekanja in dela in kar je še teh zadev polna. Saj se v zvezo ne podamo kot na nogometno tekmo ali na maraton, kjer bomo tekmovali in se borili do končne zmage - a ni to nekaj prijetnega, veselega, vzpodbudnega, nekaj, kar nam šele osmisli vsakdan, mu da barvo?

Tekačica, ne vem. Jaz se bolj nagibam k tezi, da crknjenih zvez nima smisla vlačiti kot mlinskih kamnov za sabo, posebej takih z mlajšo publiko. Obenem pa mislim, da je treba otrokom v razpadli zvezi omogočiti še bistveno več pozornosti, toplote in varnosti kot v 'navadni' - ampak kako to doseči, tega pa ne vem. Po mojem morata bivša partnerja kot starša abstrahirati vsa nasprotja iz partnerskega odnosa in resno in skupaj oddelati starševsko vlogo. Seveda se potem postavi vprašanje, ali morda ni vse skupaj lažje, če stisnemo zobe in ostanemo pod isto streho - ampak po mojem sta to dve različni ravni. Bistveno se mi zdi, da otroci rastejo ob jasnih razmerjih.

[scorpion]

Se zelo strnijam tukaj s tabo Ton...Tukaj so svtari precej komleksne predvsem kar se tiče otrok..tukaj pa tudi moja jasnost malo splahni

Za otroke pa je zelo zelo fajn, da rasejo v jasnih razmerjih...kjer so odrasli razčsitili med seboj in postavili eden drugemu meje....

[amadeus]

Je velika iluzija, da se z begom v novo vezo izognemo problemom, mukam, trpljenju..Ne da se stisniti tipke DELETE in gremo ... Jovo na novo 

Življenje po krizi v vsakem primeru prinese muke, je trdo in neizprosno.

Staro zvezo se splača sanirati v vseh primerih, razen ko gre za ponavljajoče varanje, nasilje ali alkoholizem. To, da gre za zanemarjanje zakonca zaradi prezaposlenosti ali izpraznjenosti v smislu 'nimava si več kaj povedati' ali pa 'zanima se samo za službo in fuzbal', ni opravičilo za beg.

En dober kazalec so otroci. Če imajo radi oba - očeta in mamo - se splača potruditi.

[ton]

Se ne strinjam, Amadeus.
Ne vem, ali je to stvar svetovnega nazora, ampak vzemiva, da smo na tem svetu samo za eno furo. A ni v tem primeru ne le legitimno, ampak celo edino prav, da skušamo zase poiskati kar najbolj prijetne, ustvarjalne in napolnjujoče oblike bivanja? Absolutno je to lažje pri 20 in otroci-free, ampak pri 40 in z enim, dvema, tremi otroki je argument isti.
Če neka ljubezen, z njo pa varnost, zaupanje in kar je še pozitivnih argumentov minejo, je seveda prav dobro pretehtati, koliko smo k temu prispevali sami (in nas recimo v to smer žene aktualna zaljubljenost v nekoga novega), vleči kadavra še 30, 40 let za sabo v imenu 'družine' pa po mojem nima nobenega smisla. Zdi se mi prav, da partnerju predstavimo svoj pogled in skušamo narediti kar kaj, da do trohnenja ne pride, ampak če eden ali oba ne sodelujeta...

[OLJA]

Ja če v stari zvezi ni več ljubezni in skupnih interesom se enostavno podre. Po 25. letih skupnega življenja sem se odločila oditi, ker enostavno nisem več zmogla obdržati zakona . Otroci so odrasli in nimava se kaj več pogovarjati. Sedaj sem že 3 mesece v svooji garsonjeri. Proste dneve se družim s prijateljem, prijateljicami in svojimi otroci. Če razmišljam nazaj, me še vedno malo zaboli in se sprašujem zakaj . Ampak danes vidim da se počutim sproščeno, svobodno pa čeprav imam majhne dohodke, ampak jaz pravim važen je moj mir. V začetku se mož sploh ni hotel pogovarjati in me je ves čas krivil za vse. Jaz pa pravim da sta vedno kriva oba, le da je na eni strani mogoče malo večja krivda. Danes po treh mesecih, ko živita s hčerko sama in mora za vse sam skrbeti, kar mu prej ni bilo potrebno , pa izgleda da ugotavlja kaj je imel. Sedaj se lepo pogovarja z mano. Če ima kakšen problem s hčerko me pokliče in vpraša za nasvet . Včasih imam občutek da bi žele da se vrnem  .Ampak prepoznoje za to . Moje srce je drugje. Uživati sem začela v takih stvareh v katerih sem prej lahko samo sanjala. Če dav nista za skupaj je bolje da gresta narazen,kot pa da otroci gledajo kako se njihova starša kregata ali pa sta kar tiho.

[scorpion]

Olja... ...pogumna si..

le nekaj se mi zdi se nam pogosto dogaja..ko zapustimo enega partnerja takoj nevortično iščemo drugega...Še odžalovati nimamo časa..in potem se stvari ponovijo..


Mislim, da se večina boji zapustiti neustrezen odnos ravno zaradi te bolečine ločevanja..in občutka osamljenosti..Vse ostalo so v glavenm racionalizacije..

[ton]

Evo ti eno racionalizacijo: $$$. Ta večini žensk onemogoča, da bi poslale koga nekam in šle.

[Arwen]

jap, koš tegale  $$$$$   in marsikak problem je rešen

[scorpion]

Ja..pa tudi moškim, na žalost...

[She_]

Zame je bila ločitev mojih staršev ena najboljših stvari, ki se mi je zgodila v življenju.
Ja, bilo je boleče, žalostno itd. Ampak v primerjavi z njunim odnosom v zakonu, je bila ločitev eno veliko olajšanje. Škoda, da se ni zgodilo že veliko prej.

Kako otroku razložit ?
Z odnosom, ki ga imata partnerja po ločitvi.
Morata se pač potrudit, da ne vlečeta otroka vsak na svojo stran, ne ponižujeta drugega partnerja pred otrokom in se potrudita imeti čimbolj normalen odnos med sabo.

Otroci so blazno dovzetni za to, kar se dogaja.
Lahko mu v nulo vse razložimo. ampak, če bomo imeli še naprej sovražen odnos do partnerja, potem nismo nič naredili.

Evo ti eno racionalizacijo: $$$. Ta večini žensk onemogoča, da bi poslale koga nekam in šle.

Vem, ja. Moja mama je fotru vzela vse do zadnjega centa (in še več). 

[scorpion]

Bravo Madam..ej..super..Ločitev staršev je najboljša stvra, ki se ti je zgodila...

Kolk si pa bla stara? Kako si to doživela?