razpad družine

[kratkovidna]

potrebujem pomoč. sem v stiski. pred dobre pol leta sem se močno zaljubila. takrat sem bila v situaciji, ko sem potrebovala oporo in nekoga, ki bi me poslušal. imam družino. zase sem si zelo malo vzela. vedno na voljo za vsako stvar, tako kot pravijo, dobra žena za v kuhinjo in posteljo. mož ni opazil, čeprav sem ga prosila za pomoč, da potrebujem pozornost. bila sem v hudi depresiji, stalno sem že jokala nad svojim nezadovoljstvom tako v zakonu, tako tudi v službi mi je šlo v se narobe. ko sem spoznala mojo ljubezen, se je čez noč vse obrnilo. on mi daje vse, kar potrebujem. iskren pogovor, razumevanje, dober seks, sprejema me tako, kakršna se pokažem v danem trenutku, ne popravlja in ne komentira mojega značaja, kot je to vedno počel moj mož. zares uživam z njim tiste urice, ko sva skupaj. začela sem ga res ljubit. sedaj je prišla zadeva tako daleč, da sem svojemu možu priznala, da bi se rada ločila in da imam drugega partnerja. razmišljala sem že, da bi ga zapustila in ostala z možem ter ohranjala moralno držo, kar bi bilo navsezadnje za vse ostale najboljše, pa vedno, ko to pomislim, me zlomi. sploh si ne predstavljam, da bi ostala brez njega. pri možu imam varnost, dobro materialno zaledje, vse ostalo pa je zid, zid. po tolikih letih, ko sva si ustvarjala razne dobrine, sva pozabila na gradnjo odnosa. občutek imam, da je vse izpuhtelo. mož me želi nazaj, kakorkoli je nastala situacija. želi, da mu odpustim napake, ki jih je nevede storil, pogoj pa je, seveda, da zapustim nekoga, ki ga srčno ljubim. ne vidim izhoda. otroci čutijo, da imava zelo skrhan odnos. dolgo jim tega ne bom mogla prikrivat. za vso nastalo situacijo sem sedaj kriva jaz, ker sem si našla nekoga, ki me ima res rad in si v prihodnosti želi tudi otrok in življenja. grozno mi je, ker zabijam udarce mojemu možu, ker vem, da je zelo odvisen od mene, ker me ima rad tudi zato, ker sem mu vedno stala ob strani in večkrat pozabila nase, ker imava čudovita dva otroka, ki ju imam naizmerno rada. mah...trenutno se počutim totalno obupano. sploh ne vem, kaj naredit.

[krasendan]

Najprej dobr premisli...drugič koliko so otroci stari....in se na njihovem nivoju pogovori z njimi...Kar se moža tiče...škoda ga je vlečt za nos...če veš da ljubiš drugega...Bosta nesrečna oba!

sem otrok ločenih staršev...pa dobr fotr je mene pač čist zapustu...sam tvoji otroci bodo še zmer mel očeta in mamo...tko da oškodovani ne bojo...misli nase!

Naredi kar čutiš, da je prav zate!

(mam filing da sm dons neki podbnga že pisala)

[kratkovidna]

Najprej dobr premisli...drugič koliko so otroci stari....in se na njihovem nivoju pogovori z njimi...Kar se moža tiče...škoda ga je vlečt za nos...če veš da ljubiš drugega...Bosta nesrečna oba!

sem otrok ločenih staršev...pa dobr fotr je mene pač čist zapustu...sam tvoji otroci bodo še zmer mel očeta in mamo...tko da oškodovani ne bojo...misli nase!

Naredi kar čutiš, da je prav zate!

(mam filing da sm dons neki podbnga že pisala)

saj najbolj se bojim tega, da četudi prekinem to zvezo, bom ostala zvesta svojemu možu brez svoje duše. le ta bo drugje. odkar sem z *njim*, se počutim res ljubljena, srečna, dobro se počutim v svoji koži, spet pridobivam prijatelje, vse je bolje.

[krasendan]

Potem pa naredi to! bodi z moškim, ki ti daje to kar rabiš...resno, brez slabe vesti...jz kot otrok sm raj vidla , da sta naše dva narazen kot pa skupaj pa da se ne razumeta...

Ne vem...meni se ne zdi smiselno, da sta dva skupaj zarad dolžnosti al kej podobnega...treba je rast skupi in soustvarjat odnos, če ne gre pač ne gre...

drži se in poročaj kako pa kaj;)

pozdravčk

[kratkovidna]

Potem pa naredi to! bodi z moškim, ki ti daje to kar rabiš...resno, brez slabe vesti...jz kot otrok sm raj vidla , da sta naše dva narazen kot pa skupaj pa da se ne razumeta...

Ne vem...meni se ne zdi smiselno, da sta dva skupaj zarad dolžnosti al kej podobnega...treba je rast skupi in soustvarjat odnos, če ne gre pač ne gre...

drži se in poročaj kako pa kaj;)

pozdravčk

hvala ti, krasendan. sem že imela občutek, da bom v prvem šusu naletela na odpor in obsojanje.
upam, stalno upam na to, da se bo mož umiril in sprijaznil s situacijo in nehal pritiskat name, šele zdaj po petnajstih letih mi je prvič rekel, da me ljubi. imam občutek, da me hoče po vsej sili nazaj. celo sms mu je šel pisat, češ, da mu je uničil familijo in njena spravil na poden. s tem me ni pridobil nazaj. še bolj sem se odmaknila, ker čutim to kot izsiljevanje. *njega pa res ljubim, samo, da mu slišim glas, sem pom irjena, tudi razume me, ko mu iskreno povem, da sem potrta zaradi tega, ker vidim, kako sem prizadela moža in da mu ne morem več reči, da si ga želim. enostavno takrat, ko balansiram med enim in drugim, mi vsa ta varnost, ki mi jo mož lahko nudi, ne pomeni toliko, kot njegov nasmeh, pogovor, njegova sapa, pogled, dotik, objem, njegova jeza,  in strast in vedrina.

[krasendan]

ni kej...govorim samo iz lastnih izkušenj...

me veseli, da iskreno poveš...je pa še ena stvar...lahko te mož zej ljubi...sam al je to sam kratkotrjano ta trenutk ker te hoče nazaj...pol bo pa spet isti šajz...

js te podpiram...da se odločiš za tistega, ki ga ljubiš in si rada z njim...ki te fila z energijo itd!

[kratkovidna]

ni kej...govorim samo iz lastnih izkušenj...

me veseli, da iskreno poveš...je pa še ena stvar...lahko te mož zej ljubi...sam al je to sam kratkotrjano ta trenutk ker te hoče nazaj...pol bo pa spet isti šajz...

js te podpiram...da se odločiš za tistega, ki ga ljubiš in si rada z njim...ki te fila z energijo itd!

 

[Devlin]

Mož se sigurno na dolge proge ne bo spremenil. Če kak moški oz. ženska to izvede gre za pravi čudež. "Moralna drža" pa je pojem ki je po mojem vseeno preveč zategnjen. Če vidiš da je bil zakon napaka in da si spoznala osebo ki te popolnjuje go for it. Ne vem zakaj bi bila vztrajati s psihičnim vampirjem, ki zate ni imel posluha, kaka obveznost.

[odbita]

kratkovidna...

predstavljaj si, da enemu in drugemu napišeš pismo, dolgo tri strani, da izliješ dušo, in tudi npr o tem, kaj čutiš o svojih starših (ker ravno pišeš o tem v drugi temi) in kaj boš dobila nazaj. Kaj ti bo napisal kateri od njiju. Te bo videl, bo začutil za besedami tebe, tebe, ti bo odpisal z vso skrbjo? je pripravljen recimo tvojim staršem zabrusit kakšno po moško? te zavarovat? ali vsaj razumet, zakaj nekaj čutiš, kakor čutiš?...ali bo reku...sej ni tko hudo, kompliciraš...bo videl samo sebe? - kaj jaz rabim (pa dej, jaz te rabim in rabim te močno in rabim te tako, kot si bila, umrl bom brez tebe:))...in posledično...po 15ih letih en mizeren ljubim te??? pa jaz te imaaam raad). Ali pa celo: Hvala za pismo. Drugač pa vreme je tukaj kar v redu ipd. ?? kaj bodo drugi rekli???

V eni knjigi (Preblisk) sem prebrala, da se da v šestih minutah pogovora ocenit ali bo par čez 15 let še poročen. Iz malenkosti med njima. Gledata film v kinu in ti rečeš, da ti ni bilo všeč to in to zaradi tega in tega, on pa...da si prekomplicirana. Sak! Z eno potezo te odreže. Ni te. Nimaš mnenja. Enostavno je. Si prekomplicirana. Se je sploh potrudu slišat, kaj si razlagala o filmu, zakaj si ga tako doživela ali je sposoben mogoče tvoje mnenje tudi občudovat, spoštovat (tudi če je drugačno?)
Iz komunikacije, malenkosti...se da razbrati tudi prezir. Taka dva se baje zagotovo ločita. Prezir je najbolj razdiralen. Ne žalost, ne ranjenost, ne trmoglavost, nič toliko kot prezir : Ma dej, baba, ne kompliciraj. Obuj si copate, prosim. Kdo pa si ti, da mi boš to govorila? Lahko je tudi bolj prefinjen. Opazuj.

Vsem ostalim pritiskom je odveč nasedat. Smse mu pošilja, itak, zdej se je najdu nekaj reševat, ko ni več tako samoumevno?? Ranjen ego...Z enim pogrešam te bodo vse rešil??

Jaz sem nasedala potrebam drugih do onemoglosti (nisem še ozdravljena)...pa sem zmeraj prišla le do tega, da se zjutraj težko sestavim. Tudi šla bi od doma, pa sem vedno - ravno nekako po pol leta - ugotovila, da sem tudi drugje še bolj "tam, kjer ni muh". Še več, od tega sem odvisna. Razlagaš, prosiš, dopoveduješ, se prodajaš, ugajaš - in nič od tega. Uf, strasti pa veliko ane. On me razuumeee. Itak si tud podobno sesut. Sam kaj, če moraš vse to sam si razlagat, ga opravičevat - saj ni tako mislu - je to še fora? A ni fora, da enkrat vsi odrastemo in naredimo po čoveško s človekom? Kolkrat še - saj ni tako mislu? Z njim dogaaajaa. Po pol leta dogaja še z vsakim, če mene vprašaš. Lahko pa da je tvoj drugi res fajn človek in če reagira na tri strani pisma tako da vidi tam zadaj tebe - pazi tebe, ne svoje projekcije (in tisto, kako fajn seksaš, naj bo sicer zraven, ampak jaz bi res že enkrat en tko človeški komplet)...pol pa le!! Kaj čakaš?

Sploh pa, z drugim si pripravljena po pol leta že novo familijo ustvarjat? Otroke? Dojenčke?
Ne razumem čisto. Če že, se preselita nekam skupaj ali pa samo čas preživljajta, si daj čas tudi z njim, opazuj, kam pelje, uživaj... vse ostalo pa vsaj, ko kakšno leto več mine ane. Ni treba vsega danes rešit. Vsaj to nam ostane, hvalabogu.

[nicole]

Meni pa je nekaj dalo mislit...uživam tiste urice ko sem znjim....seveda,takrat se imaš najlepše...probleme pustiš doma in se imaš lepo...ne vek ,kako bi bilo če bi živela skupaj..Na žalost je to težko probat,ker potem povratka nazaj ni...

Vredno premisleka....

[marika]

Jaz se zelo strinjam z Nicole. Moža dobro poznaš, "novega" pa verjetno še ne tako dobro. Upam, da ima tudi on za seboj že kakšno zvezo in svojo zgodovino, da ti ne bo kasneje očital, da si ločenka. To se v praksi precejkrat dogaja, če ima nekdo že zvezo za seboj, drugi pa še ne.

Strinjam se tudi, da se mož na dolge proge ne bo bistveno spremenil. Spreminjamo namreč lahko le sami sebe, medtem ko drugih ne moremo.

Če si prepričana, da pri možu in otrocih zate ni pravega mesta in da te bo novi partner vedno tako ljubil, kot te sedaj, te podpiram pri odločitvi, h kateri se nagibaš.

marika

[Devlin]

Včasih je to da nekoga poznaš tudi dober razlog za to da se ločiš od njega  . Vsekakor pa sem se v svojem prvem postu zopet prenaglil in demonstriral kako zelo dvorezen meč lahko postane nasvet. Morda se res še najbolj splača prisluhniti srcu...
Odločiti se boš morala sama, tole je preresna zadeva da bi jo položila v roke drugega. Upam da se boš prav in te kakorkoli se boš 100%no podpiram.

[didi]

Živijo kratkovidna,

tole kar pišeš je huda zadeva in verjetno je težko, da jo boš prebrodila sama. Vsekakor boš morala razčistiti prvo z možem ne glede na to ostaneta skupaj ali ne. Prdvidevam, da si deležna pritiska od obeh partnerjev, zato si za začetek vzemi čas samo zase. Poišči si strokovno pomoč, kakšnega kvalitetnega terapevta/terapevtko in to čim prej - mogo lažje ti bo.

Drži se in piši!

LP
S

[Arwen]

...ter ohranjala moralno držo, kar bi bilo navsezadnje za vse ostale najboljše..

kdo so to - vsi ostali? kaj na to pravita otroka? kaj v resnici čuti tvoje srce? kaj te je držalo 15 let skupaj z možem? kakšna so bila prva leta zakona? je že ves čas nezadovoljstvo prisotno ali se je pojavilo skupaj z depresijo?

.. pred dobre pol leta sem se močno zaljubila. takrat sem bila v situaciji, ko sem potrebovala oporo in nekoga, ki bi me poslušal....... bila sem v hudi depresiji..

ti nova ljubezen le prikimiva in govori tisto, kar želiš slišati .... kako je sedaj z depresijo, se zdraviš? si deležna strokovne pomoči? ....

objem
arwen

[Flip]

tale korak moraš dobro premisliti predvsem, ker imaš otroke. ne obsojam te, tudi sama sem se ločila, tudi sama sem varala...
petnajst let ni mačji kašelj in strinjam se, da preživiš z ljubljenim moškim trenutno le najlepše, brezskrbne trenutke. kaj pa, ko napoči vsakdan? kakšne navade in razvade ima on? kako bi se razumel s tvojimi otroci? kako bi jih sprejel? še bolj pomembno - kako bi oni njega?
vem, da ti s tem nisem vlila poguma - oprosti. ampak, kot rečeno, korak je velik in potreben premisleka. poštenega.
bila sem v tvoji koži (čeprav nisem šla k drugemu, šla sem stran od moža). srečna sem, da je mimo.
želim ti vso srečo, moč, pogum in preudarnost... 

[kratkovidna]

včeraj me je mož vprašal, če to res hočem. nekaj časa sem bila tiho in premišljevala, kako naj mu to povem, da ga ne bo preveč prizadelo. pa je iz mene izstrelilo: ja, to hočem.
ko sem to izgovorila, se mi je odprl svet. kot bi zasijalo sonce. vem, da se grdo sliši, ampak končno sem začutila svobodo.
tu pravzaprav ne gre za pobeg neki novi ljubezni, začelo se je kot skok čez plot. oba sva bila razočarana v najinih razmerjih.
tu gledam tudi na otroke, ki vidijo, kako se starša razhajava v interesih, kako so proste ure, ki smo jih skupaj preživljali vedno sama gonja, prepir, nezadovoljstvo.
toliko stvari je, ki so me krnile, sedaj ko sem naredila malce prepiha v svoji glavi.
enostavno čutim, da moram to naredit zase, nekaj v življenju končno naredit zase. ne glede na to, ali ostanem sama. bo že življenje prineslo nove poti in spoznanja. ta trenutek to potrebujem, ker sem prepričana, da bi kmalu spet živela z posmehovanji ob mojem petju, poslušanju glasbe, branju knjig, ukvarjanju s športom, njegovem neugodju ob kafetkanju s kolegicami....
navsezadnje pa tudi, po pravici povem, z otroci sem mnogo bolj sproščena, ko smo same, kot pa takrat ko smo skupaj. veliko več se pogovarjamo, zaupajo mi, zabavam se z njimi.
tudi z materjo sem se pogovorila. po tolikih letih se je odprla in se pogovarjala z mano kot z odraslo hčero. in marsikaj mi je povedala, kaj je ob strani opazila in večkrat ni razumela moje stoične drže. sem pač ob skrbi za vse okoli sebe, totalno pozabila nase. šele takrat, ko sem bila na robu in mi je nekdo pomagal, da sem ugledala sonce, sem se spomnila, da tudi jaz živim. in ni bilo potrebe po tabletih več. in začele so izginjat so psihosomatske motnje v telesu. že zaradi tega vem, da je vredno.

[Arwen]

potem pa lahko rečem le - vso srečo ti želim 
 

[Flip]

potem pa lahko rečem le - vso srečo ti želim 
 

in jaz se temu lahko le pridružim. drži se! močna pa že si - sem zdaj razbrala.     

[krasendan]

ja super!!! sam tak naprej, veselo, srečno in pogumno!

[kratkovidna]

še nekaj bi želela povedat. malce sem potrta, da sem ga tako prizadela. povedala sem mu, da mu ne želim reči, da je on kriv in da je slab človek, kot si sedaj to dopoveduje. gre zgolj za to, da ne funcionirava več. odkar sem začela delat na sebi in spoznala, da živim, da diham, da ni tako hudo it v službo, da lahko brez posledic nekomu rečem besedo ne, da ni nujno, da je perilo zlikano isti dan, ampak včasih tud odleži, od takrat gre z njim vse narobe. enostavno tega ni mogel sprejeti. nekaj časa sem še upala, da bo vesel mojih sprememb, tako na telesu kot duhu, vendar, kot mi je sam rekel, ga je to zelo oviralo. nočem nič slabega govorit o njem, navsezadnje imava otroke skupaj, vendar dobesedno povedano, tako mi je že šel na živce, da ni za povedat. in ko se je spravil v službo, katera je zavzela veliko njegovega časa in je bil manj doma, sem se le takrat malce sprostila in spočila. zvečer sem brez, da bi mi kdo stalno kaj to kaj ono, pa dajmo to , pa stalno bla bla bla, se vsedla na kavč in meditirala in uživala v miru, si odprla kakšno pivičko, poslušala glasbo, govorila z otroki, vmes urejala dom in predvsem živela, sproščeno. hvala, da me poslušate. uf, kako paše takole ven iz sebe dat.