kako temu reči stop

[ptičica]

Pozdravljeni.
Imam kompluzivno-prenajedanje in nikakor ne znam ven iz tega. Imela sem že nešteto
antidepresivov po katerih se vedno znova zredim in sem potem nad vsem še bolj razočarana
ter se tako vrtim okoli hrane. Vedno najdem izgovor da jem, pa saj ne jem ampak dobesedno žrem.
Vase zmečem vse kar mi pride pod roko. Počutim se kot smetnjak
Pred pol leta sem kao začela hujšati in tako "intenzivno hujšala" da sem se zredila 20kg.
Vedno si rečem, danes se še najem da ne bom jutri lačna in potem zjutraj pojem toliko kot da že pol
leta nisem hrane vidla. Čisto sem obupana. Hotela sem narediti samomor že dvakrat pa mi ni ratalo, in tudi nočem več tega poskušati ker HOČEM ŽIVET, samo NORMALNO ŽIVETI. Kaj si res tega ne zaslužim?
Včasih se mi zdi, da me vsi obtožujejo in me ne marajo ter mi vse to privoščijo. Zaradi tega že kar lep čas nisem bila na zraku. Ne upam iti ven. Kaj naj naredim?
Tablete mi ne pomagajo, diete mi ne uspejo, moja prva in zadnja misel je hrana in takoj bi jo zamenala si čim drugim, pa ne gre. Vse se vrti okoli hrane. ima kdo kakšen nasvet?
Odločila sem se da jutri RES začnem z dieto pa me je strah da je to spet eden tistih res-ov ki niso uspeli. Ijoj...kaj mi je za storiti?

[alexx]

Saj sama najbrž veš, da tvoje prenajedanje ima vzrok v tvoji psihi. V hrani iščeš tolažbo. Imaš morda kakšno psihoterapevtko/a. Menim, da pogovor in izkanje vzrokov najbolj koristi. Obstajajo tudi nekatera zdravila proti kompulzivnem prenajedanju.


Še kakšna druga zdravila jemlješ, da se rediš? Poleg fluvala.

[ptičica]

Imela sem psihiatra, ki pa je zaradi moje neuspešnosti in doooolgoootrajnemu zdravljenju umaknil roke in rekel da naj si poiščem boljšo strokovno pomoč. Ampak me ne uzamejo, samo podajajo si me. Težko za verjeti vendar je res. Vem da moram sama spremeniti ampak ne gre.
Poleg fluvala ne jemljem nobenih zdravil.
Po eni strani si pa res želim umreti
 

[trzinka]

Ptičica, sem ti napisala zasebno sporočilo

[Sofia-Del_Sati]

Odločila sem se da jutri RES začnem z dieto pa me je strah da je to spet eden tistih res-ov ki niso uspeli. Ijoj...kaj mi je za storiti?

DANES!

Vedno, ko odlašamo na nasl.dan, še posebno, če to ni prvič, bo zgodba spet ista in rezultat negativen.

Ptičica, zakaj pa si hrane ne daš na krožnik (sprva naj ti nekdo pomaga pri porcijah) in toliko kot jo je na krožniku, toliko poješ? Ali pa si jo sama daj in potem daj polovico na stran in prvo poješ to polovico, čez 5 ur pa drugo.

Ko razmišljaš o hrani, delaj vse, karkol drugega, samo o hrani ne. Beri, glej TV (pa ne kuharskih oddaj), pojdi na net, piši dnevnik ali s prijateljico na sprehod.

Začrti si CILJ!

Napiši si na list in prpopaj na zid:

1. jedla bom samo 2x / dan (polovične porcije)
2. vmes če bo kriza, bom jedla sadje (jabolko, vodno sadje,....)
3. vsakič ko bom lačna, se bom "kaznovala" s polurnim sprehodom zunaj, ne glede na vremenske razmere
4. OH bom jedla 1x na dan
5. hitra hrana, cvrtje in slaščice - 1x na teden, v polovični porciji jasno!!!
6. smetana: v kavi, ipd., 1x teden
.........

Nekaj v tem smislu. Sama sem hujšala, lansko leto, 3 mesece, za 10 kg - in sem predvsem vse jedla, v zmanjšanih obrokih, več sem se gibala, vse tisto kar redi pa sem sploh v malih količinah. Pomembno je, da se želodec počasi navadi na manjše porcije in ne kar naenkrat. Prej je bil vajen dobivati na kile in kile hrane, po večkrat na dan, sedaj pa kar naenkrat drobtinice!!!

Hujšanje naj ne bo v smislu diete temveč zdrave prehane - skozi vse življenje. Ne samo danes, ko boš hotla shujšat ali jutri, ampak skoz!

Lp-Sofie  

[Danijel85]

Sicer bi se kar strinjal z napisanim sam problem ki ga najpogosteje delamo pri hujšanju, je ta da hujšamo za druge in ne za sebe.
Sam recept za hujšanje je izjemno enostaven, poješ lahko še vedno isto kokr si do sedaj, važno je samo to da kolikor kalorij si vnesla v telo toliko jih moreš če se ne želiš zrediti tudi porabiti. Pri hujšanju pa more biti poraba kalorij večja kot je bil vnos v telo preko celega dneva.
Vse se pa sicer ne začne s hujšanjem in za začetek je skor bolje, (če seveda prekomerna teža ne ogroža tvojega zdravja) da opustiš hujšanje in se posvetiš temu da spremeniš svoj način življenja. Torej hobiji, športne aktivnosti, postopno spreminjanje načina prehranjevanja. In to postopno lahko pomeni 1leto in še več. Torej najprej "hujšanje v glavi" potem pa bo itak telo ob spremembah načina življenja poskrbelo za to da ne bo več take želje po hrani.
No kar se pa tiče tega kar lahko narediš danes ne prelagaj na jutri... če si rečeš jutri bom to naredila je ravno tako kot da bi si rekla čez eno leto bom začela hujšat. Ker enostavno bo vsak naslednji dan lahko enak temu in pol se to sam odlaša. Zato nič govor samo naredit pa bo uspeh bližje tebi veliko uspeha in vse se da tud kile gredo dol če jih greješ 

[Libby]

ptičica,
morda bi bilo pametno pogruntati, kaj ti hrana predstavlja, kaj z njo nadomeščaš. Miriš tesnobo, polniš praznino, je nadomestilo za (nezadovoljive, hladne...) medosebne odnose, ti je prijateljica, ko si osamljena, se z njo kaznuješ, te je strah, da jo boš izgubila.......?
Upam, da ne boš tudi sama dvignila rok od sebe, veš, obstaja več vrst pomoči. Morda tvoj psihiater ni "specializiran" za pomoč na tem področju in ti je predlagal zamenjavo, ker se sam ne čuti več kompetentnega, kar pa ne pomeni, da pomoči zate ni. Lahko poskusiš z individualno ali skupinsko psihoterapijo s terapevtom, ki se ukvarja prav z motnjami hranjenja. V teku terapije pa se itak izluščijo tisti najgloblji problemi, ki so v resnici pripeljali do te motnje in le-te je treba reševat, da se potem simptomi (težave s hranjenjem) umirijo. Te stvari se rešujejo na dolgi rok, potrebnega je veliko časa. Kolikor časa je trajalo, da se je motnja razvila, toliko časa naj bi bilo potrebnega, da se je ozdravimo. In tu se mi zdi pomembno, da ne izvajaš pritiska nase, ker veš ali slutiš, da bo v nasprotnem primeru sledil ritual. Skušaj biti prizanesljiva do sebe, poskusi razbrati svoje resnične potrebe, ki jih hrana vzame za talce. In poišči pomoč. Dobro je, da si se obrnila tudi na ta forum. 


Danijel, Sofia,
vajino pisanje kaže na nerazumevanje in nepoznavanje problema motenj hranjenja, pa naj bo to kompulzivno prenajedanje, bulimija, anoreksija, bigoreksija, ortoreksija ali nespecifične motnje. Podobne nasvete lahko prebereš na vsakem koraku... če bi bila volja, vztrajnost in prizadevnost dovolj za ozdravljenje, bi nas bilo mnogo že zdavnaj v iber-odličnem stanju.... Motnja je simptom, glavne težave ležijo globlje.

Ko razmišljaš o hrani, delaj vse, karkol drugega, samo o hrani ne.

Si bom dovolila vzet za primer tebe Sofia, ker te berem.
Kot bi tebi rekla: ko se znajdeš v gužvi, misli na vse, samo na stisko zaradi ljudi okoli tebe ne.

Obstajajo tudi nekatera zdravila proti kompulzivnem prenajedanju.

Katera?

[Slavka]

Libby 

[Sofia-Del_Sati]

Libbi, tko al tko, ko se pozdraviš, o stiski ne razmišljaš, zato pa si potem ozdravljen.

Tvoj citat:
"Ko razmišljaš o hrani, delaj vse, karkol drugega, samo o hrani ne.
Si bom dovolila vzet za primer tebe Sofia, ker te berem.
Kot bi tebi rekla: ko se znajdeš v gužvi, misli na vse, samo na stisko zaradi ljudi okoli tebe ne. "

je pa tko, da sm že sprobala to foro, da ko sem šla v gužvo, sem razmišljala o kockah na tleh in jih štela, vse, samo, da sem misli preusmerila in um zamotila z drugačnim razmišljanjem, da nisem imela časa za negativne nerealne misli.......in je uspelo!!!
Vendar, potem sem prenehala s tem, zaradi premalo volje, prevelikega strahu, obupa ipd.
Dejstvo pa je, da lahko zamotaš svoje misli z vajami in treningom ali še bolje, uravnavati svoje misli z raznimi psihoterapijami ipd. Tudi s kemijo, če pomaga, vendar nazadnje moraš še vedno sam s svojo glavo...kar pa je najtežje!

In ko si enkrat ti šef lastnih misli in ne misli tvoj šef ... SI ZMAGAL! Vse pa je v naših glavah, podzavesti, duši - spomini, slike, doživetja, občutki,...

Pozdravček...Sofie  

[Libby]

Jp, stop tehnike poznamo. In delujejo pri raznoraznih motnjah. Enkrat na ne vem koliko poskusov. Zato pa je potrebno it v globine. Sicer pa se mi zdi, da obe zagovarjava podobno stališče glede terapij.
Rada bi samo še dodala, da ko se tvoje življenje vrti okoli hrane, ko lahko zjutraj vstaneš samo zaradi misli, da boš lahko jedel, vsi pildki, prilepljeni na čelu ali fotke na hladilniku, ne pomenijo ničesar, ker bežiš, da ne bi občutil sebe, svoje bolečine in druge navlake.

Sej pravim, če bi to delovalo, bi bili vsi v odlični psihični kondiciji.

Libbi, tko al tko, ko se pozdraviš, o stiski ne razmišljaš, zato pa si potem ozdravljen.

Nisem prepričana, da to drži. Ker je narava psihičnih motenj taka, da se po dolgotrajnem boju z njimi človek zaveda, da se lahko ponovijo. Zato o stiski razmišljaš, pa čeprav je to le nekak "monitoring" nad sabo.

[Coraline]

Pri motnjah hranjenja je absurdno in povsem napačno omenjati, kaj šele svetovati diete ipd!! Motnje hranjenja so resen problem in če se ga loti na takšen način vedno gre samo globlje. Ključnega pomena je pogovor, osvoboditev misli.. terapija.

Nikakršno kaznovanje za lakoto, kajti tu ne gre za lakoto, ki jo čuti zdav človek, tukaj gre za nekaj povsem drugega in takšne izjave so neprimerne. Še najbolje bi bilo da se tisti, ki težav s hrano nimajo, niti ne oglašajo v tej temi ker delajo več škode kot koristi.

Sorry ampak meni pri paniki in tesnobi ne pomaga odštevanje od 100 nazaj, kot mi je še marsikdo svetoval.. alergijo dobim na take izjave. Če ti odmira in razpada recimo desno stopalo, a lahko to odmisliš? Tukaj gre za isto stvar, zato zdravila brez terapije delajo še večjo škodo. Problem potiskajo v ozadje in odlašajo, odlašajo..

[Sofia-Del_Sati]

Pri motnjah hranjenja je absurdno in povsem napačno omenjati, kaj šele svetovati diete ipd!! Motnje hranjenja so resen problem in če se ga loti na takšen način vedno gre samo globlje. Ključnega pomena je pogovor, osvoboditev misli.. terapija

Kdo omenja dieto? Jaz ne! Tudi sama sem med drugim omenila terapijo.

Nikakršno kaznovanje za lakoto, kajti tu ne gre za lakoto, ki jo čuti zdav človek, tukaj gre za nekaj povsem drugega in takšne izjave so neprimerne. Še najbolje bi bilo da se tisti, ki težav s hrano nimajo, niti ne oglašajo v tej temi ker delajo več škode kot koristi.

Besedo kaznovanje sem dala v narekovaj, ker naj bo to v smislu gibanja in ne prave kazni halooo! V vsakem primeru se bo treba gibati a ne?

Kdor pa po tvoje dela več škode kot koristi in boš govorila kdo lahko piše in kdo ne, bodo to zaenkrat delali moderatorji, ki bodo še najbolj nepristranski in ne ti.

Sorry ampak meni pri paniki in tesnobi ne pomaga odštevanje od 100 nazaj, kot mi je še marsikdo svetoval.. alergijo dobim na take izjave.

Kaj pa je potem tebi pomagalo? Pa zakaj alergije dobiš na določene izjave - ljudje hočejo dobro a ne? Če pa hočeš prave oz. strokovne  nasvete, potem moraš pisati v strokovni forum in ne takega kot je ta, kjer si uporabniki med sabo pomagamo - vse v dobri veri seveda!

Lp-Sofie

[Coraline]

Cel tvoj post govori in se nanaša na dieto.

[Coraline]

aja ta o odštevanju je strokovna, žal.

[Libby]

Velecenjena psihiatrinja, ki se ukvarja z motnjami hranjenja, svojim pacientom z anoreksijo kot po tekočem traku čisto resno deli navodila, da naj, ko pridejo domov, pojedo krožnik špagetov.



Se vas je ta izjava tako ali drugače dotaknila?
Če ne, potem enostavno ne razumete.

[Jagodka]

Kdor ni bil tam ne razume. Kdor ne ve, kaj pomeni cel dan razmišljati o hrani ne more razumeti.
Lahko reče, daj zberi se, odloči se, preusmeri misli. Sofie očitno ne veš, in svetovati nekomu, naj je dvakrat na dan....
V akutni fazi sem prebrala celo knjigo (kriminalko), brez da bi vedela kaj berem, ker sem ves čas bila z mislimi v hladilniku, od nervoze, ker si nisem dovolila nažreti se, sem si zgrizla nohte, ustnice, si spraskala vsako izboklinico na svoji koži, v mojih mislih je bila le in izključno hrana.

Ptičica, poišči si specializiranega psihoterapevta. Libby ti je dobro svetovala, ko boš ugotovila, zakaj se mašiš s hrano, ti bo bolje.
Ti želim, da ti uspe, Ptičica 

[trzinka]

Sama imam tudi motnjo hranjenja, temu se zdaj tako reče  in vzrok bom morala razčistiti s psihoterapijo, ki mi jo nudi ravno moja zdravnica, katera me vodi pri programu Zdravljenja debelosti.
Nobena dieta ne bo pomagala, če ne razčistim v glavi, to pa je dolg in težak proces zdravljenja. Rabimo veliko motivacije, optimizma in spodbude. Ptičica, počasi se daleč pride , tudi jaz lezem počasi.
Libby , popolnoma se strinjam s teboj.

[ptičica]

Ja ta obsesija s hrano me ubija. Dost mam tega, res!!!
Pa me je strah it zdej spat, ker se bojim, da bo juti isto, da bo spet hrana prva in zadnja
misel, da se to ne bo končalo...
Joj...
Temu ni pa ni konca....
 

[krasendan]

Jp, stop tehnike poznamo. In delujejo pri raznoraznih motnjah. Enkrat na ne vem koliko poskusov. Zato pa je potrebno it v globine. Sicer pa se mi zdi, da obe zagovarjava podobno stališče glede terapij.
Rada bi samo še dodala, da ko se tvoje življenje vrti okoli hrane, ko lahko zjutraj vstaneš samo zaradi misli, da boš lahko jedel, vsi pildki, prilepljeni na čelu ali fotke na hladilniku, ne pomenijo ničesar, ker bežiš, da ne bi občutil sebe, svoje bolečine in druge navlake.

Sej pravim, če bi to delovalo, bi bili vsi v odlični psihični kondiciji.

Libbi, tko al tko, ko se pozdraviš, o stiski ne razmišljaš, zato pa si potem ozdravljen.

Nisem prepričana, da to drži. Ker je narava psihičnih motenj taka, da se po dolgotrajnem boju z njimi človek zaveda, da se lahko ponovijo. Zato o stiski razmišljaš, pa čeprav je to le nekak "monitoring" nad sabo.

Točn tko....

[ptičica]

Tako ne gre več naprej!
Odločila sem se za bolnišnično zdravljenje. Mogoče me pa bolnica postavi na realna tla!!!