Brez ciljev mi živeti ni...

[aktivist]

Kako prazno in dolgočasno je življenje brez ciljev

[Nabc]

Napiši kaj več o situaciji.

[Suzy]

Aktivist zakaj si jih pa ne zastaviš?V čem je pravzaprav problem?

[aktivist]

Glede na to, da sem nov na forumu in atipičen 'depresivec', sem začel pač s temo, ki me najbolj muči in mi je tudi spontano padla na pamet..
Že več kot 10 let se srečujem z anksioznimi motnjami (v začetku), ki so se stopnjevale v več sicer kratkih hudih depresivnih epizod (se ponavljajo cca./2 leti, trajajo pa cca.2-3 mesece). Vedno sem se z njimi uspešno spopadal s povečano telesno aktivnostjo ali pa pač kakšen xanax ( 1 škatlica /leto) ali pivo (večkrat;).
Moje 'prekletstvo' je v tem, da sem si že, ko sem bil star 19 let rekel, da ne bom živel kot vsi ostali - služba, domov, tečna žena, kriza itd. Bi rekel, da imam previsoke oz. nerealne cilje;) In to mi povzroča težave. Ko živim običajno življenje je vse tako zelo dolgočasno in predvidljivo. Šele, ko si postavim visoke cilje (predvsem poslovne in finančne), življenje dobi smisel in energija kar priteče vame. Naj rečem tudi, da sem večino ciljev tudi uresničil in bil poslovno zelo uspešen. Ne znam brez tega a teoretično vse vem, kako življenje poteka, prebral vso moderno psihologijo, a kljub temu ne znam biti 'nedepresiven', ko živim normalno. Vem, da je sreča v notranjosti a je pač ne znam najti brez zunanje aktivnosti in uspešnosti (potrditev iz zunanjega okolja).
Lahko bi pisal še ure in ure a, da za prvič ne bom preveč utrujal..
Me zanima. če se komu kaj podobnega dogaja?
Lp

[Arwen]

. Šele, ko si postavim visoke cilje (predvsem poslovne in finančne), življenje dobi smisel in energija kar priteče vame. Naj rečem tudi, da sem večino ciljev tudi uresničil in bil poslovno zelo uspešen.

in kaj je narobe s tem?

služba, domov, tečna žena, kriza itd. 

pa ok, no ... če ima večina tistih, ki jih poznaš, "ubijajočo" rutino to še ni znak, da je pa sedaj to "zlato pravilo"...

[aktivist]

To je že res, a če so cilji previsoki, nerealni in ko jih naprimer dosežeš zadovoljstvo traja zelo kratek čas in si moraš vedno nove in nove postavljat, postane vse skupaj zelo utrujajoče (kot hrček na kolesu;).
Naj povem naprimer, da sem delal kariero kot računalničar in dosegel cilj - postati vodja infomatike v velikem uspešnem podjetju. Ko sem ga dosegel, se je življenje zopet vrnilo v tisto neizbežno - 'normalno' življenje, jaz pa v depresijo...
Izgleda, da je mojih težav več, eskalirajo pa v problemu ciljev in konflikta v delu - ko delam nisem srečen in ko ne delam prav tako oz. še malo bolj

[Arwen]

in kaj te je do vsega tega pripeljalo?

Moje 'prekletstvo' je v tem, da sem si že, ko sem bil star 19 let rekel, da ne bom živel kot vsi ostali - služba, domov, tečna žena, kriza itd.

zakaj tak cilj?

[aktivist]

Če bi se opisal s prvo besedo, ki mi pade na pamet, bi si rekel 'raziskovalec življenja'. Nič ne potolaži mojega notranjega nemira za dalj časa.
Vsake stvari se precej hitro naveličam in bi jo menjal. Ampak glede na to, da po toliko 'psiho' izkušnjah vem, da se človek lahko zelo malo in še to z veliko muko spreminja, se bom sprijaznil s tem, da bo pač potrebno pač 'malo več živeti in doživeti'. Dobro pa vse kar pomaga, da človek ostaja aktiven in v realnem življenju funkcionira na vseh področjih - kar pa zahteva kar precej dela (in potem v bistvu ostane zelo malo časa, da bi se ukvarjal preveč sam s sabo, kar je precej siguren recept za depresijo in slabo počutje)
Dobro je vse kar pomaga!

[Arwen]

'. Nič ne potolaži mojega notranjega nemira za dalj časa.

ta nemir ni kar od nekje..

[aktivist]

Ja, tale 'prekleti' cilj je najverjetneje posledica 'nevzgoje' in slabih družinskih razmer (odraščanje na ulici ipd.) Mi je pa verjetno s pomočjo teh kvazi visokih nerealnih ciljev uspelo v mladih letih obdržati sebe in kolikor toliko svojo samopodobo in upanje v boljše življenje.
Se je pa izgleda ta 'program' preveč zapekel v mojo podzavest in je sestavni del moje osebnosti. Kaj pa, če je to vse kar mi v življenju pomaga, da živim oz., da bi mogoče brez tega 'programa' bil še bolj nesrečen oz. bi že podlegel 'čarom' tega življenja?

[Arwen]

na, smo že bliže 

Se je pa izgleda ta 'program' preveč zapekel v mojo podzavest in je sestavni del moje osebnosti. Kaj pa, če je to vse kar mi v življenju pomaga, da živim oz., da bi mogoče brez tega 'programa' bil še bolj nesrečen oz. bi že podlegel 'čarom' tega življenja?

zna biti tako...

k glede na to, da po toliko 'psiho' izkušnjah vem, da se človek lahko zelo malo in še to z veliko muko spreminja,

ja, se strinjam - če se mene vpraša, se mi zdi, da človek ostaja več ali manj isti; spremeniš pa lahko pogled na svet...popraviš lahko lasten zemljevid sveta... ugotoviš, od kje so vzorci v tebi in jih skušaš popravit - to je, spreminjaš lastne reakcije, mišljenje,... ipd....

...in glede na tvoje dosedanje dosežke si upam trdit, da ti to uspe... in da sčasoma ustvariš dom oz. t.i. rutino, v kateri bo zajeto lahko tudi to

služba, domov, tečna žena, kriza itd.

 

pivo (večkrat;). 

če je v mejah normale, je čist ok

[aktivist]

Večina naših težav, ki sjih imamo skoraj sigurno izhaja iz otroštva in vzgoje. Dobro je, da se jih zavedamo (oz. zavemo), potem moramo pa naprej! Zakaj ne bo prinesel večjih rezultatov, delovanje pa bo.
Preteklosti še nihče ni spremenil, naš vpliv je v tem trenutku in vplivamo lahko le na svojo prihodnost. In recept je precej enostaven: če si ne bomo postavljali ciljev, tudi spremembe ne bo
Sam se precej ukvarjam z meditacijo, NLP (nevrolingvistično programiranje), TA (transakcijska analiza) in vse to mi povečuje vpogled v mojo psiho. Je pa včasih kljub temu težko...
Kdaj je pa življenje bilo lahko?

[Arwen]