Mrtva točka

[Izgubljeni]

Pozdravljeni....

2 meseca bo odkar je odšla in se je moje življenje (spet) podrlo.. Vmes sem nekako preživotaril november, v decembru brcal in se boril in počel veliko stvari, da bi čimveč odmislil.. Vendar je šlo vse narobe. Vsi moji plani, ki sem jih hotel izvesti so se podrli ali šli narobe. Bolj kot sem se trudil, bolj me je teplo. Res bizarne stvari in dogodki, kakor da sem življenju zakrivil res nekaj najhujšega.. Vse se je obrnilo nadme in s srečo sploh ne govoriva več. Že tako sem bil na nitki med hudo žalostjo in pobiranjem in vsi plani, s katerimi bi se lahko boljše počutil v teh občutljivih časih so se podrli in me pahnili v še globlje brezno. Konec decembra sem še nekaj zelo bolečega in grdega izvedel od bivše.

In prišel je Januar. Mislim da je z mano konec. Prvi teden sem še nekako hodil v šolo in nekajkrat ven.. Vendar od prejšnega četrtka naprej grejo stvari strmo strmo navzdol. Izgubil sem voljo za vse.. Vse. Vse kar me je veselilo, vse je šlo. Popolnoma nič ne vidim več veselja v stvareh, ki so me veselile prej.

Delam 3 stvari. Ždim, spim in jočem. Kadar ždim, si želim spanja, da utečem pred realnostjo, saj v njej ni ostalo nič kar bi me razveselilo.. Želim spati, non stop.. Kadar spim, me ogrne plaz črnih mislih in bolečine ter spominov, kateri me pahnejo v še hujšo žalost. Sanje so največkrat črne more in moja podzavest dobesedno poka po šivih s slabimi spomini in preteklostjo.. Kadar sem buden je še toliko huje. Ubija me od znotraj. Kadar me zgrabi jok ne vidim rešitve. Samomor vem da ni nobena rešitev, vendar v tistem trenutku postane tako svetla točka.. Potem pomislim na starše in sestro in kako bi jih prizadel in jim uničil življenja..

Občital sem. Nevem kako naprej.. Zadnje 2 dni dobesedno samo čakam da grem spat. Ko vstanem, čakam da grem spat nazaj.. Noben pogovor mi ne pomaga.. Domači me ne razumejo najbolj, prijatelji uporabljajo tradicionalni "saj bo"..

Groza me je. Tako hude bolečine in brezupa nisem še občutil. Sem nemočen in polomljem, z mojo žalostjo se ne znam soočit.. Pustim da me ubija..



 

[Slavka]

Pozdravljen, Izgubljeni 
Ne pusti, da te tvoje stanje še naprej ubija...Sam vidiš, da tako ne gre več naprej in moral boš nekaj ukreniti. Verjamem, da te odhod punce boli, da si prizadet in ne vidiš več svetle točke v svojem življenju...ponavadi je prebolevanje izgube ljubljenega človeka zelo težko... Ne vem sicer, kako dolgo sta bila s punco par, niti zakaj sta se razšla...pa vendar moraš iti naprej.

Si morda pomislil, da bi poiskal pomoč pri zdravniku, morda začel z zdravljenjem z antidepresivi, morda bi ti bila v pomoč tudi kakšna knjiga, da pričneš bolj pozitivno gledat na ta svet.

Veliko nas je dalo čez tako počutje, kot ga sedaj preživljaš ti. Vemo, kako je, ko se zjutraj zbudiš in bi želel, da je že večer in bi bilo mučnega dneva konec...Ampak škoda je življenja, da bi ga prespal...prejokal...
Tudi tvoja družina verjetno trpi, ko vidi, da si v depresiji, pa ti ne vedo pomagat. Vsa umetnost je namreč v tem, da se moraš ZA POMOČ odločit SAM...drugi ti lahko samo svetujemo kako začeti.

Vsekakor pa vedi, da smo s tabo ...

[noname1]

Pravzaprav to, da si žalosten, ker te je punca zapustila pove dobre stvari o tebi. Da nisi človek ki bi se oziral samo nase, da ti je ljubezen vrednota... Določene stvari nas v življenju res potepajo, vendar prepričan sem, da boš prej ali kasneje to prebolel. Ja, nekateri ljudje smo pač senzibili, ampak to je po eni strani super, ker se tudi dobrih stvari veselimo bolj, kot nekateri, ki so bolj čvrsti.

Če pa se stanje po relativno dolgem času ne bo popravilo, bi bilo pa res dobro poiskati strokovno pomoč. Morda moraš samo prepboleti dražljaj, to je v najboljšem primeru, v najslabšem primeru gre pa za depresijo, vendar tudi proti tej se je moč upreti.

[Suzy]

Pozdravljen Izgubljeni!

Pusti misli o dekletu, ki te je pustilo, sedaj si vzemi malo časa, da premisliš vajino zvezo, predvsem kaj si se iz nje naučil, kakšnega si se spoznal, kaj veš novega o ženskah, na kaj boš pri prihodnji zvezi bolj pazil itd.
 Potem si najprej okrepi svojo samozavest, začni izžarevati pozitivno energijo in prepričana sem, da se bodo dekleta kmalu začela potegovati za tvojo naklonjenost.
Ne dovoli si,da ti stvari gredo strmo navzdol,mora obstajat neka svetla točka v tvojem življenju,oprimi se je in ponovno zaživi.
Vem,da trenutno vidiš vse črno a vedi čas celi rane,...
Mislim,da si super fant,ki ceni vrednote v zvezi in te je toliko bolj potrlo,res je škoda,da bi tako pesimistično gledal na svet,...
Pogum in volja,....vedno se najde pot,pa čeprav počasi in korak po korak,...
Drži se in piši,...nisi sam,tukaj smo,da vzpodbujamo drug drugega,ko nam je hudo!!!

[Arwen]

Izgubljeni, kako kaj? 

[Izgubljeni]

Pozdravljeni vsi skupaj..

Naprej naj se zahvalim za vašo skrb in lepe odgovore.. Priznam, vse drži kar ste napisali in se tudi z vsem strinjam.. Razumsko mi je vse jasno, vendar kako čustvom dopovedat vse to.. nemogoče. Tako da žal ne pomaga.. Ker ni važno koliko pozitivnih in realnih stvari preberem, še vedno ko se uležem v posteljo ostanem sam s svojimi mislimi in čutenjem in žalostjo.. V deželi obupa smo vsi sami.

Zadnjih 12 dni od objave je stanje tako.. nekako životarim iz dneva v dan in se tolažim s tem, da noben dež ni nikjer ostal večno.. Ko bi si do takrat lahko vsaj ustvaril nekakšen dežnik, tako pa me zbivajo čustva iz dneva v dan..

Ni mi jasno, kako lahko nekaj tako lepega kar sva imela in vsi spomini, tako bolijo sedaj.. In uničujejo.
Spomini so namenjeni da jih gledaš z nasmeškom.. Mene pa pahnejo v solze in slabo počutje. Ravno zaradi tega, ker so tako prekleto lepi.. In ker tega ni več kar sva imela..  Vem da bi moral preteklost pustiti tam kamor spada, v preteklost.. Vendar ne mine dan da ne bi mislil nanjo in najine skupne dogodke.. Pa tudi ko grem po mestu, kamorkoli se ozrem naju vidim v preteklosti tam.. Skoraj vsak kotiček je nekako zaznamovan.. In avtomatsko prikliče spomin.. In me ubija.. ker karnaenkrat sem sam tam, z najboljšo prijatelico - žalostjo..

Ljubezen je mišljena kot beli angel, ki te ponese v nebesa. Vendar se obrne kot enosmerna demonska vožnja v pekel. Hudič je v ljubezni. Vem. Srečal sem ga..

No pa da ne bo lih vse slabo..

Sem se prisilil znova začeti in obuditi hobi, katerega sem ga opustil.. In izdelek je bil še boljši kakor prejšni. Vem, pohvalno, tudi sam sem zadovoljen.. ampak še vedno me ne gane kaj dosti.. Ker žalosti ne prežene.

[Izgubljeni]

Najbolj hudo pa mi je, ko se dogajajo "šoki".. ubistvu sploh nevem kako jih poimenovati.. Kaj sploh to je..? Nekaka mešanca strahu in nevem še česa..

Naprimer če bom v živo videl mojo bivšo/njen avto/karkoli v povezavi z njo.. Ali tudi samo slišal kaj v zvezi z njo od nekoga ali prebral.. Takrat, tisti prvi moment.. Srce začne razbijat, hitro in panično diham in najhujši efekt.. Vse postane črno.. Karnaenkrat zašumi vse možno v moji glavi skrati, vse misli negativne misli se vsujejo in v tistih trenutkih ne vidim rešitve, nobene.. V tistih trenutkih ne vidim niti kako bom preživel tisti šok, kaj šele naslednjo uro.. Na srečo tole traja do 5 minut, vendar je peklensko in neznosno.. Ubija me.. Mi uniči cel dan in ponavadi se od takega šoka pobiram še kake 2-3dni.. Nevem kako se soočit s tem, nevem kako to premagat.. Tako prekleto nemočen sem proti temu..

Tistih 5 minut je tako groznih, da ni res... Tako močno si želim, da ne bi doživljal na tak način, vendar nevem kako.. Je sploh kaka rešitev.. Ali sem pač tak..

[vesnav]

Vsak, ki iskreno in globoko ljubi, je "pač" tak...

Morda se v tem hipu sliši zares nesmiselno, a kako srečen človek si ti, da zmoreš občutiti tako globoko...

In kako vesel je podatek, da si spet našel hobi, v katerem je izdelek še boljši...

Nekaj res je: žalost, ki je v tebi, je in ni čarobne palice, ki bi jo odpihnila. Zato sem tudi zgoraj napisala, da si prav zato lahko tudi srečen. Kajti veselje in sreča, ti hipni trenutki, ki nas vzdignejo močno gor, so pri tebi, meni in ljudeh, ki smo občutljivejši, enako globoki in osrečujoči. Zatorej vem, da se boš mojih besed spomnil, ko bodo trenutki izpolnitev prišli. Tvoja sreča bo neizmerna, vmes pa.. tako kot sleherniki poskušamo preživeti dneve kar se da kvalitetno.

In kakšna sreča, da imaš ta hobi, ki ga omenjaš, ki ti je dan, da lahko v trenutkih krize počneš nekaj, kar ti vendarle odlično uspeva. Nadaljuj...

In povej, kako ti gre...

In, seveda, slabost, krč, utripanje, cmok v grlu, bolečina v prsih.. in še kaj.. ob spominih... je.. In je počasi ne bo.. Bo manjša. In manjša.. In tvoji dnevi polnejši..

In vem, da bo tako.
In pošiljam noro veliko pozitivne energije, da boš kmalu spet hodil vesel po poti, ki ti je namenjena..

Vztrajaj.

[Izgubljeni]

Sumim da imam depresijo.. Vedno bolj dvomim v to, da je vse to samo trenutna žalost..

Za prejšno punco sem žaloval 10 mesecev, šele z novo punco sem jo lahko "prebolel".. Sedaj ko je tudi ta odšla, je stanje popolnoma isto že 2 meseca in tako bo tudi ostalo dokler si spet ne najdem kakšne nove punce.. Vendar v ozadju bo še vedno isti problem..

Preprosto če sem sam nisem srečen.. In vedno bolj se sprašujem..

Kaj pa če je to, da si iščem non stop vezo, ubistvu moj "način" bežanja in zdravljenja depresije?

Zakaj sem tako nemočen in občutljiv.. ? Je zaradi depresije?

Zakaj imam vse simptome depresije.. Nihanje spanja(ali ne spim sploh oz po 2uri, ali po 13ur..), nihanje apetita(shujšal 16kg lani v 2 mesecih, letos pa 6 v istem časovnem obdobju), vse kar sm rad počel me je minilo, imam samomorilne misli, nevem kako bo vnaprej... Vem da je med trenutno žalostjo in depresijo tanka nit, vendar pri meni se vleče.. (10 mesecev lani, 2 meseca sedaj..)

Sem zarad tega tudi tako zelo in močno žalosten po zvezi (ker izgubim svoje "zdravilo"?)

Rad bi bil bolje, rad bi si pomagal.. Vendar ne znam.. Vem samo, da če sem v zvezi in če sm zaljubljen, edino takrat normalno funkcioniram.. In se razcvetim kot roža na vseh področjih.. postanem drugi človek.. Ko pa sem sam.. Ni nič iz mene.. Sama žalost in životarjenje iz dneva v dan..

V svoji mladosti sem vedno imel punce.. Ubistvu nikdar nisem bil več kot mesec sam.. Do lani, ko se je moja dolga in resna zveza sesula.. Nato sem bil sam 10 mesecev.. Žalost, trpljenje in črne misli.. Nato je prišla nova v moje življenje, spet srečen.. In 2 meseca nazaj je šla.. In sem spet na istem.. Samo da tokrat.. je dosti hujše kokr je bilo.. In na momente.. Se ne vidim niti v jutrišnjem dnevu.. Kaj šele naprej..

Kaj je z mano narobe... Niti sam nevem.. In če je res depresija.. ?