Še en naporen dan...

[Roza]

Odločila sem se, da kar tako malo napišem svoja občutja. Tako sem utrujena, čeprav nimam tako naporne službe, vsako popoldne spim, pa sem stara komaj 28 let. Dokončati moram še faks, a se mi zdi da tako hitro minevajo dnevi in ne naredim nič...sploh ne sledim življenju, vse se odvija prehitro, dejansko se ne, a jaz tako občutim. Ko pridem domov se mi ne da niti do trgovine...ne vem kako bi zmogla če bi imela še družino. Saj si je sploh ne želim, kako bi jo sploh imela, če nimam redne službe, pa še to ki jo imam je slabo plačana. Nimam niti avtomobila, včasih se mi zdi, da je moje življenje minilo in nisem ustvarila čisto nič.Se tudi vi srečujete s takšnimi občutki?

[Arwen]

  no ja, moje življenje bo minilo šele takrat, ko grem v večna lovišča 

[noname1]

Ne bluzi. Hvalbogu, da živiš. Zamenjaš z mano, ko samo vegetiram v svoji študentski sobici in čakam na pomlad?

[Arwen]

Noname, vsakega problemi so edinstveni, so pomembni, so vredni obravnave, ker ... so njegovi! Ja, saj vem, tudi moj odgovor je bolj tko tko (al pa ne  ) - ker želim, da Roza pove kaj več! (sicer pa si predstavljam, kaj hoče povedat... in vem, da upanje umre zadnje)

[noname1]

No, ja... Tudi preobremenjenost je lahko ravno tako problem, kot pasivnost.

[Suzy]

Ja,...in to veliki!!!

[moljka]

Živjo,

zelo dobro poznam tvoje občutke  Mislim, da je dobro, če pogledaš od blizu, kaj točno se dogaja v tebi, brez da bi se kritizirala ali obtoževala, samo opazuj se. O čem razmišljaš, ko pomisliš na faks, na službo, na to, da se moraš odpraviti v trgovino? Kako vidiš sebe v teh situacijah? Kot sposobno, ali pa imaš morda občutek, da te vsi opazujejo, da ne boš zmogla opraviti svojih nalog? Kakšno mnenje imaš na splošno o sebi? Glede na to, da imaš službo in si na koncu faksa, se mi zdiš zelo sposobna punca 

Moje mnenje je, da se proti neki nedoločni utrujenosti težko borimo, jaz v takih trenutkih na primer čutim samo, da moram spati, spati, spati, ker sem neskončno zmatrana. Če pa poskušam poiskati vzroke za svojo utrujenost (ki je pravzaprav nerealna, saj sem - tako kot ti - mlada in imam dosti energije), se lahko soočim z njimi in sčasoma utrujenost izgine. Navsezadnje, si želim živeti, ne pa prespati svojega življenja! Pri raziskovanju vzrokov za moje pomanjkanje energije mi zelo pomaga moja terapevtka, mogoče bi tudi ti lahko poiskala strokovno pomoč (če je še nisi  ).

Skratka, želim ti veliko poguma pri odkrivanju same sebe, pa oglasi se še kaj!

[Sofia-Del_Sati]

Hojla Roza!

Zadnje cajte so moji dnevi res muka! Najbolj zaradi tega, ker sem se odločila reševat svojo ankso in SF in ne vem česa še, tak, da sem od 31.10.2010 kar sem se prijavila na ta forum pa do danes naredila ogromno (vsaj to si priznam!)!

Prvo priznanje problema na forumu + spoznanje, da nisem sama + spoznanje, da sem le sama (reševati moraš večinoma sam oz. se podati na to pot) + psihoterpija + prvi obisk pri osebni zdravnici + samomori v mislih in skoraj storjeni + 2 tedna spanja po 3 ure (in šiht naslednji dan) + drugi 2 teden nič hrane ali eno jabolko na dan + psihiater št.1 + psihiater št.2 + pomirjevala + AD + priznanje staršem + vključitev v skupino 14 folka + bolniška => sem čisto fuč in zjebana in živim sam dan za dnem ter za svojo kužiko.

Ne morem več!

Pred to borbo, sem tudi sama se zjutraj zbujala ravno s to mislijo: spet še en naporen dan, spet dan poln zgube,.... a taka škoda, ko pa imamo možnost lepo živeti, pa nam jo psiha zagode??

Nedolgo zatem sem tudi spoznala, da so bile moje misli o samomoru dolge kar 10 let, ko sem aktivno razmišljala non stop o sliki, ko si "pripenjam" pištolo na sence ali pa naredim štrik iz žab. Tudi, ko sem prijateljico pospremila do psihologa, tudi ene 10 let nazaj in ko je govorila, da ima samomorilne misli, ji nisem povedala za svoje a sem že takrat bila zgleda rahlo depra.

Danes, pri 32, no, čez 1 teden bo 32 let, me je pa sesulo in kokr se počutim total izgubljeno in zanič in prazno in porazno, upam in molim, da se poberem in končno začnem razmišljati: oooo, še en lep dan me čaka!

Kot tebe, draga Rozi in vse nas! Zakaj? Ker si to zaslužimo!

Pozdravček in en sončen dan ti pošiljam, Sofie 

[Roza]

Živjo,

zelo dobro poznam tvoje občutke  Mislim, da je dobro, če pogledaš od blizu, kaj točno se dogaja v tebi, brez da bi se kritizirala ali obtoževala, samo opazuj se. O čem razmišljaš, ko pomisliš na faks, na službo, na to, da se moraš odpraviti v trgovino? Kako vidiš sebe v teh situacijah? Kot sposobno, ali pa imaš morda občutek, da te vsi opazujejo, da ne boš zmogla opraviti svojih nalog? Kakšno mnenje imaš na splošno o sebi? Glede na to, da imaš službo in si na koncu faksa, se mi zdiš zelo sposobna punca 

Moje mnenje je, da se proti neki nedoločni utrujenosti težko borimo, jaz v takih trenutkih na primer čutim samo, da moram spati, spati, spati, ker sem neskončno zmatrana. Če pa poskušam poiskati vzroke za svojo utrujenost (ki je pravzaprav nerealna, saj sem - tako kot ti - mlada in imam dosti energije), se lahko soočim z njimi in sčasoma utrujenost izgine. Navsezadnje, si želim živeti, ne pa prespati svojega življenja! Pri raziskovanju vzrokov za moje pomanjkanje energije mi zelo pomaga moja terapevtka, mogoče bi tudi ti lahko poiskala strokovno pomoč (če je še nisi  ).

Skratka, želim ti veliko poguma pri odkrivanju same sebe, pa oglasi se še kaj!

Hejla. Ne, nebi rekla da se pri opravljanju vsakodnevnih aktivnostih počutim tako kot da jih nebi zmogla opraviti, da me vsi gledajo ali kaj podobnega....enostavno se mi zdi, da so vedno vsi boljši od mene, včasih spregledam in vidim da ni tako, potem pa me spet primejo ti občutki ki ne izginejo...
Ne vem kako naj povem, živela sem v družini kjer je oče precej impulziven, hitro se razburi, velikokrat me je bilo strah kaj bom narobe rekla, kaj bom narobe naredila, doživela sem tudi veliko žaljenja...
Srednjo šolo sem prespala, tako na področju socialnih stikov in tudi na področju tega, da nekaj naredim iz sebe. V študentskih letih sem živela na podeželju, med ljudmi, ki so me precej psihično uničevali, najprej na skrit način, ki pa je na koncu postajal precej odkrit, zdi se mi, da sem kar naprej pakirala stvari in si na novo urejala življenje z mislimi, sedaj pa bo, končno imam urejeno življenje, živim v svoji luknji in vse je ok,  pa so se ob psihičnem maltretiranju pojavile finančne težave-kako iti na svoje z 200 eur na mesec itd..kar čakala sem, minevali so meseci, pa nisem zase naredila čisto nič.Niti nisem študirala, niti nisem telovadila...skratka nisem imela energije, da spremenim kaj....vedno sem se počutila žrtev svojih staršev in okolice v kateri moram živeti. Kako pa ti tvoja terapevtka pomaga pri iskanju vzrokov za tvojo utrujenost oz pomanjkanje energije?LP

[kinto]

Depresija je res sra... ker ti vzame vso energijo. Tudi če ne delaš nič si zmatran. Žal mi je da se tako počutiš, če bi ti vedel kaj pametnega svetovati, bi ti z veseljem. Tudi sam nimam nobene energije, jemljem ad-je, ki pa na energijo ne vplivajo kaj dosti.

[Roza]

Depresija je res sra... ker ti vzame vso energijo. Tudi če ne delaš nič si zmatran. Žal mi je da se tako počutiš, če bi ti vedel kaj pametnega svetovati, bi ti z veseljem. Tudi sam nimam nobene energije, jemljem ad-je, ki pa na energijo ne vplivajo kaj dosti.

Hejla, kako pa tvoje počutje?? Se vsaj boljše počutiš kljub temu da veš da nimaš več energije kot prej??

[Arwen]

Kako pa ti tvoja terapevtka pomaga pri iskanju vzrokov za tvojo utrujenost oz pomanjkanje energije?

predvsem v tem, da ugotoviš, da si enakovredna vsem ostalim

..enostavno se mi zdi, da so vedno vsi boljši od mene, včasih spregledam in vidim da ni tako, potem pa me spet primejo ti občutki ki ne izginejo...

točno veš, da niso vsi boljši od tebe! veš, da imaš v sebi kup vrlin, kvalitet, pozitivnih lastnosti.... samo način, odnosi ... so te privedli do tega, da verjameš v najslabše v sebi. In s strokovno pomočjo gradiš na spremembi teh misli, vzorcev... gradiš na lastni samozavesti, pozitivni samopodobi...

.....skratka nisem imela energije, da spremenim kaj....vedno sem se počutila žrtev svojih staršev in okolice v kateri moram živeti.

in pomaga ti prestopiti začaran krog... izstopiti iz vloge žrtve...

Tudi sama lahko veliko storiš za to:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66

http://www.cangura.com/knjigarna/druzina-in-otroci/vzgoja-starsevstvo/Strupeni_starsi.php

http://www.soncnatrgovina.com/artikel/848/pozdravi-stare-rane

[Arwen]

 

[dusica]

Roza,

podpišem se pod čudovito besedilo naše, Sofi...

Pravkar se pobiram iz enega bedastega trenutka, ko me je depresija mučila (!!!!!) 3 dni in šele danes, potem ko sem se včeraj celo pop  , meditirala in malo molila, pa navsezadnje zaspala kot ubita od te psihične izčrpanosti,....sem malo malo bolje...čez nekaj dni pa bo že boljše - to vem!!  Če si tako prigovarjam, se dejansko zgodi (zakon privlačnosti!), če ne, pa je le slabše in tega si ne smemo dovoliti..ker zmoremo in bomo imeli več..tudi ti!

Razumem tvoje občutke: sploh so mi znani in močno prisotni v času depre ali tesnobe, tako da..sem ji sprejela kot del sebe in tako je najbolje! Že itaq mi psihoterapevtka 100 krat ponavlja, da sem si sama kriva za depro, ker si jo pritegnem skozi vsiljive misli..jaz pa se s tem ne strinjam.. ..ali se vsaj nočem sprijaznit, ker dejansko vem in si želim vse najboljše in najlepše..torej??  Če je tako, potem moram delat na spremembi miselnih vzorcev in še kaj...in to je tisto najtežje...

Upam, da bo vsem nam uspelo...

Sem pa stara 32 let in iz Obale, tako da si dodrodošla..


                                 Dušica

[_LiMoNcA_]

Men depresija + panični napadi uzamejo tolk energije da sm k cunja.Zju3 k se zbudim pa čez dan nč ne delam pa drug dan isto pa celi teden isto pa sm tok zmatrana k da bi newem ceu dan neki delala napornega pa spala sam 2 ure. .(

[mojcika]

Pozdravček....

Limonca a imaš kakšne antidepresive, vsaj za poizkusit, če bi ti kaj pomagali, da se ti tako stanje ne bo nadaljevalo, resno ko te berem mi je kar hudo, da se tako počutiš 
Jaz sem imela sicer glavobole in vrtoglavico, ma sem po terapiji veliko bolje in spanec je zelo dober sedaj, zbudim se zgodaj zjutraj in spat grem dokaj zgodaj, tako, da se mi je uravnalo

Resno ti želim, da bi se vedno bolje počutila, kar se da, le da rabi nekaj časa......nič ne gre na hitro, kakor tudi na hitro ne pride ampak se vleče ponavadi, a kaj ko mi se ne poslušamo....

Držim pesti, da se ti stanje izboljša 

[_LiMoNcA_]

Imam AD-je Zoloft 100mg jem jih 3 leta pa je stanje isto kot da jih nebi jemala tko da jih počasi neham jesti ker se mi zdi neumno da se mi bi telo zapacalo zaradi tablet učinek pa bi bil isti kot če jih ne jemljem,da ne govorim o psihologih in psihiatrih ki mi niso čist nič pomagal,namesto da bi mi pomagali glede paničnih napadov in depresije so me hotli dat za en mesec v dom za anoreksične, pa sem ugotovila da s sprehodi,pozitivnimi misli,knjigam,telovadbi mi je dosti boljše kot pa hodit k psihiatru ker me dejansko dela še bolj noro in depresivno.Letos oktobra bom šla delat frizersko šolo izredno ker redno nisem mogla hodit pa sem jo pustila.Stara sem 17 let (18 bom decembra) in si res ful želim da bi mi uspelo skupaj spacat ta 3 leta šole drugače se mi bo zmešalo od vsega šritiska ki ga mam od družine in okolice


Js vam vsem skup želim veliko dobrega pa čim boljše počutje in verjamem da nam bo vsem uspelo 

[marina]

Ej Limonca

boš videla kako boš ponosna sma nase, ko boš končala šolo. In nujno rabim frizerja

Tudi jaz sem dobila ankso in depro v času šolanja, bilo je težko a sem naredila še študij.
Pa še službo imam zdaj tako da mi je v veselje.

Glede Zolofta pa - če si ga imela tako dolgo pa ni pomagalo, morda ni bil pravi zate?
Morda bi morala imeti kaj drugo?
Jaz sem ga jemala 4 tedne pa nič ...zfaj sem 2 tedna na Cipralexu pa se mi zdi da bo boljše.
Pogovori se z zdravnikom, nič te ne stane

[_LiMoNcA_]

Ma če ga prašam za druge AD-je me bo spet napotil v bolnico ali pa k psihiatru in tega nočm .



Hvala ti za motivacijo glede šole.Srčno si želim oz. mi je to ena največja želja poleg tega da bi šla po šoli plesat nazai Hip-Hop in domov prinesla še 1. in 2. mesto kajti 3. mesto sem prinesla domov pri 12ih 

[marina]

Vse kar si želiš in če se boš potrudila, boš dosegla.
Pa še tako mlada si.
Držim pesti zate