dokler so solze.....živim

[zala]

Pozdravljeni, dragi moji,
pravzaprav niti ne vem, kaj naj rečem...bilo je že 100x povedano....in ni pogovor tisti, ki pomaga. Ni optimizem več tisti, ki lahko dvigne moralo in misli na tisto: saj bo že nekako. Preprosto ne gre več tako....
In ko v svojem razmišljanju, za katero še vedno meniš, da je trezno in razumsko ne vidiš več nobene variante ali pa so vse odrezane... ko tvoj trud ne rodi prav nobenega rezultata več, pa čeprav preprosto ne veš, kaj bi še lahko vložil....
Naenkrat se prestrašiš svojih misli, ki nikoli niso bile takšne.....vedno si našel razumno rešitev... pa ne gre za depresijo, paniko, obsesijo ali karkoliže....žalost, nemoč, obup... in zaveš se, da preprosto ni več energije, da bi šel kakorkoli naprej.... ne več..izgubil si jo nekje na poti ob številnih preprekah, izgubah...
Ne vem, kaj je še lahko tisto, za kar je vredno brcati okoli sebe.... morda je včasih, po dolgem času le čas, da se vdamo.....
Eh... ne bom vas morila..morda se najde kdo, ki pozna vsaj drobtinico moje zgodbe, ... pa je pravzaprav tudi to vseeno.... nikogar ni, ki bi jokal z mano in nikogar, ki bi brisal solze.... pa verjetno že mora tako biti!!!

Vse dobro!

[alexx]

Ne vem, kaj je še lahko tisto, za kar je vredno brcati okoli sebe.... morda je včasih, po dolgem času le čas, da se vdamo.....
Eh... ne bom vas morila..morda se najde kdo, ki pozna vsaj drobtinico moje zgodbe, ... pa je pravzaprav tudi to vseeno.... nikogar ni, ki bi jokal z mano in nikogar, ki bi brisal solze.... pa verjetno že mora tako biti!!!

Vse dobro!

Življenje JE boj večino svojega časa. Od samega začetka. Vmes padejo intermezzi, ko za trenutek tudi uživamo. Smisel iščemo vsi. Eni ga zgodaj najdejo. Eni ga iščemo celo življenje. Bojevati se pa treba še najbolj takrat, ko ne vem zakaj se borimo. Največ moči rabimo prav takrat. Premagati sebe ni lahko.
Splača se živeti. Že zaradi cvetja, ki bo pognalo spomladi.

Držim pesti zate zala.

[Sofia-Del_Sati]

Zala hoj!

Ne bom predolga, ker sem predepra!

Dodala bi samo to, da dokler jokaš, res živiš! To maš še kako prav in čeprav ni trenutno nikogar, ki bi brisal solze, si lahko sama olajšaš dušo.

Jaz imam največji problem ravno z jokanjem. Pred družbo se nikoli, ko pa sem sama, pa je ta obup tako velik, da se počutim duplo slabo. Niti ne več olajšano, ampak v smislu, da sem se predala, da sem še bolj ranljiva, da sem nezmožna reševati naprej, če se sedaj jokam. Zelo malokrat čutim olajšanje. Pa sem sama!

Kaj bi se zgodilo, če bi se zjokala pred kom? Mislim, da bi se sesedla in bi kar tako obstala, saj bi vsa tuga, stara 20 let počasi, počasi, počasi iztekala iz mene.... kot skisana skuta skozi preozko odcejevalo.

Zadnje cajte kar velikokrat prejokam zunaj, zvečer, ko ni nobenega. Nadela sem si zaščitno obrambo in sicer.... smeh ali vsaj nasmešek, v smislu vse je OK, pa čeprav se mi v istem trenutku ruši ama prav vse v duši.

Tako mi sedaj ne verjamejo psihoterapevtka, osebna zdravnica, psihiater! Ne znam delat zdrah ali vsaj nežni preplah, ne znam se jokati in solze zadržujem kot bi izgubila vse, če jih spustim na plano!

Ker zatiram solze ..... ne živim!

Sofie 

[nebesno modra]

ojla zala !

Veš kako sem se veselila, da se enkrat srečamo, kako je zdaj s tem- to še pride ne? Pridruži se nam, našla boš tudi takšne, ki imajo podobno izkušnjo, veš kje nas najdeš,

dobrodošla  in drži se

[Arwen]

Nisem prebrala čisto vseh odgovorov, pa vendar... tudi sama sem imela podobno življenje kot ti: oče je umrl pri 14, mama je nekaj let bolehala za rakom in umrla pri mojih 21. Negovala sem jo popolnoma SAMA več kot leto dni (nimam ne bratov, sester, sorodnikov..).. potem sem še isto leto rodila, našla partnerja.. vmes njegov alkohol in zdravljenje... nato je abstiniral 15 let in zapadal iz depresije v depresijo... Pred tremi leti se je smtrno ponesrečil in spet sem ostala SAMA.
V tem času sem se naučila predvsem nekaj: skoraj vedno ostaneš SAM. Prav lepo je, če imaš koga ob sebi, da lahko kdaj pa kdaj nanj nasloniš glavo.. a vendar je najbolj pomembno to, da najdeš spravo SAM s SEBOJ in se naučiš tudi živeti in biti sam s sabo zadovoljen. Vse kar je več od tega je seveda samo dodatna sreča. Življenje je tvoje in prav NIČESAR nisi dolžna svojim staršem oz. očetu. Graditi moraš SVOJE življenje..
Ko prebiram tvoje vrstice se mi vse te stvari zdijo tako zelo nepomembne, čeprav slutim, kako se počutiš...vsekakor niso zanemarljive, ker če le-teh ne boš porihtala ZDAJ, boš prav gotovo imela v življenju še velike težave, ko pridejo na vrsto resni problemi. In verjemi, da je teh navadno zelo veliko...zdravje, partnerski odnosi, boj za preživetje v poslu, staranje in zopet zdravje....
Ne meni se za okolico in se z njo ne obremenjuj... živi ZASE in poskušaj najprej SEBI dati to, kar ti je v veselje in kar te zapolnjuje. Ko boš zmogla to, boš lahko tudi delila z drugimi. Pa nikar ne jemlji to kot egoizem... preprosto skušaj pustiti preteklost in ugotovi, kaj HOČEŠ doseči v prihodnosti za SVOJE življenje...
Moč je v tebi.
Pozdravčki

življenje je včasih tako kruto...preizkušnje na meji zmogljivosti... res se človek lahko vpraša: ja, pa zakaj vendarle še vztrajat ? ??

Težko kaj pametnega rečem.... vem le to, kar si napisala tudi sama - kljub vsem hudim preizkušnjam, ki so te doletele, VEM, da moč JE v TEBI 

Objem 

[zala]

Arwen...
ravno moč je tista, ki pohaja... ki je v vsej tej borbi izpuhtela ne vem kam.... in prvič se mi je zgodilo, da sem se zbala, kaj bo, če je zmanjka.... da je sicer možnost, da pač preprosto obupam in se neham žreti, zakaj se mi vse to dogaja oziroma, kaj sem v prejšnjem ali tem življenju počela narobe.... ker vem, da so velikokrat stvari pač takšne, kot so... in nanje nimamo vpliva. Pa vendar: toliko teh stvari na kupu? Ne vem, kako naj bom zadovoljna s tistim: bo že nekako.... nikoli nisem bila od nikogar odvisna, za vse sem poskrbela sama... zdaj pa...bo kdo poskrbel zame, ko koga potrebujem???

Nebesno modra...
hvala za besede. Vem, da sem kar nekajkrat obljubila, da se oglasim.. pa je bila vmes bolezen, pa dopust, pa....kasneje že slaba vest. Trenutno pa tako samo jamram in...lahko koga še res spravim v depro... enkrat pa prav verjetno, ko bom spet sposobna komu kaj dati in ne samo jemati....
Se sestajate vsakih 14 dni?

Sofia,
izgleda, da si v izražanju prav nasprotna. Meni solze trenutno kar same tečejo... preprosto jih ne morem zadržati... pa niti ne bi mogla reči, da se svoje stiske sramujem... saj... sem naredila vse, da do nje ne bi prišlo! V to sem prepričana.... Tečejo verjetno iz obupa, ker preprosto ne vem več, kaj bi še lahko....
Verjetno je včasih bolj modro, da svet ne vidi, kako se počutiš... vsaj ves svet ne... primerno je izbirati tiste, ki so vredni, da vidijo tvoje solze... takih je malo....pravzaprav ne vem, kaj je bolje, počutje pa je verjetno v obeh primerih podobno - bedno. Dokler so solze posledice stisk, ki jih nismo sposobni rešiti, jih tudi te ne bodo rešile. In bolje je le, ko se kakšna zadeva premakne na bolje, ko zadevo vsaj delno rešimo...Eni kričijo, drugi jočemo, tretji se zapirajo vase, četrti razbijajo... a... vse to so le trenutna početja, od katerih ni trajne koristi....

Alexx, da je življenje boj vem večino svojega življenja. A včasih bi bilo primerno tudi malce miru....da se spočiješ, nabereš moči....daš možnost spoznanju, da se splača živeti. Saj gre vse naprej.. z nami ali brez... morda je težko tudi spoznanje, da po nekaj tednih vsi pozabijo na nas, da smo pravzaprav delček v neskončnosti... ne maram neskončnosti, kjer je vsa naša bit nepomembna...potem izgubijo smisel tudi cvetice spomladi...
Trenutno ničesar ne vem...

Vse dobro!

[alexx]

Res mi je hudo in razumem te zala. Tudi jaz sem imela že tako obdobje, ko nisem videla smisla, a so mi ljudje tu na forumu stali ob strani. Prebrodila sem, in spet verjamem, da pač BO bolje.

Velik objem.

[Arwen]

Vem, Zala, a kljub vsemu - borka si in globoko v tebi je še vedno moč; vem, da zmoreš... ko pa pride tako daleč, da je treba pomoč (nega?), pa se mi zdi, da se vendarle najde kdo  

[nebesno modra]

ojla zala !

Ni potrebe po slabi vesti, niti po občutkih, da boš koga morila, niti malo...
Ja, dobivamo se na 14 dni, a zdaj ob četrtkih, naslednjič se dobimo 13.januarja 2011 ob 18 uri, pridruži se nam, veseli te bomo, ne glede na to kako se počutiš...

Čuvaj nase

[zala]

Hvala, modra.....
ne vem, kako bo... če bom v MB... mogoče...če....
kje je še četrtek..zdi se tako zelo daleč.... ta trenutek pa je tako zelo dolg.....in vsak naslednji se zdi daljši....
danes sem spet tako zelo žalostna....daleč od doma, iskajoč vsaj malo miru... pa je samo še večji nemir....
ta trenutek se zdi, da ni nobene borbe več, vse to sem že doživela.... pustila stvari, da so tekle in ... da sem se skoraj zlomila..... kako naj zdaj??
Včasih se zdi, da je odnos do mene en sam scenarij, eno samo pretvarjanje.... kot je rekel Goffman: življenje je odrska predstava.. in damo to, kar nekdo želi videti.....tega se jaz pravzaprav nisem nikoli učila in ne znam.... preveč iskrenosti? Zakaj je tako vedno, ko nekomu pustiš dovolj blizu?
Ne, ne gre za nego... ali pač... nego duše.... bližino, toplino... ramo za razjokat.... niti kričati ne morem... zdi se, da sem tako mirna, a.....
Kako prepoznamo krik na pomoč???
Bodite dobro, dragi moji... kjerkoli že ste.....

Vse dobro!

[trzinka]

Zala, kako si? Mislim nate Ne pusti se, ti si definitivno borka. Ja, res pride tisti trenutek, ko samo polzi po licih, morda pa je bil  potreben, morda si dolgo v sebi zadrževala in ja, tudi posušile se bodo.

[Suzy]

Zala

[zala]

En pozdravček,...
nimam besed in nimam misli.... ena kepa v želodcu, ki tišči bolj ali manj....ne vem, kaj pomeni....
Naslednji teden pa bo treba urejati formalne zadeve... spet bo časa na pretek in spet ne bom vedela kam z njim in kam sama s sabo.... spet bom doma, le da..... tokrat ne vem, kako bom pokrpala teden s tednom, kako se bom preživela.... ali bo kdo tu zame, ali lahko računam na vsaj trohico pomoči ali.... še vedno bežim pred temi mislimi in ne vem, kako bom naprej. Tako zelo sem zmedena, zbegana, odrivam problem in še vedno upam, da se bo v naslednjih tednih nekaj spremenilo... pa menda nimam vpliva....
Nisem edina in veliko nas je tukaj takih....podobnih.... kaj vem... zato.... Moj partner je včasih odločno rekel: Ne jamraj!!!! To mi nikoli ni šlo dobro od rok... vedno sem bolj panik.... na "ziher"... le tega ziher ni več od nikoder.....
Hvala, da ste tu zame!!

Lepo bodite in vse dobro!

[Arwen]