hitro bitje srca, bolečine, strah

[pikica123]

Lep pozdrav!

Forum sem že večkrat prebirala, ampak sem se šele danes registrirala. Mislim, da moje trenutne težave spadajo v to temo in bi potrebovala malo nasvetov in tolažbe.
Pred malo več kot enim mesecem se mi je kar naenkrat zgodilo kot da bi mi srce malo preskočilo in mi potem začelo ful hitro razbijati. To je trajalo kakšnih 15 minut, potem pa se je umirilo. čez približno 3 tedne se je ponovilo, samo da je tokrat trajalo več kot pol ure. Šla sem na pregled k zdravnici, ki me je dala na EKG, ki pa je bil normalen. dala mi je tudi napotnico za kardiologa, ki pa ga imam šele čez en mesec. ni mi pa povedala nič pametnega, kaj bi to lahko bilo. poleg tega se mi dogaja, da me med hojo ali vožnjo s kolesom kar nankrat zaboli iz hrbta v prsni koš kot da bi me nekdo ful stisnil. Zaradi tega sem zelo zaskrbljena. moram povedati da sem drugače malo hipohonder in pri vsaki najmanjši stvari pomislim, da imam kakšno hudo bolezen. zdaj me je kar naprej strah. zdi se mi da samo čakam, da se mi bo napad hitrega bitja srca ponovil. strah me je tudi hoje in vsega, da me ne bi spet zabolelo, ker me skrbi da je to kaj povezano s srcem in me bo kar naenkrat infarkt. pa tudi drugače sem kar naprej čisto brez energije, nimam želje po hrani, samo spala bi cele dneve, zdaj me je začel boleti še cel hrbet, kakšen dan mi gre skos na jok.
včasih se zbudim in se počutim dobro, potem se pa spomnim, kaj se mi je zgodilo (se mi dogaja) in takoj me spet postane strah.

imate kakše nasvet, kako se lahko rešim tega strahu, da bo kaj narobe? ali je  možno, da je to, kar se mi dogaja samo zaradi moje psihe?
rada bi se spet normalno počutla , da bi lahko šla ven na sprehod, na kavo... brez da bi skos samo razmišljala o tem, kaj se mi bo zgodilo...

[alexx]

imate kakše nasvet, kako se lahko rešim tega strahu, da bo kaj narobe? ali je  možno, da je to, kar se mi dogaja samo zaradi moje psihe?

Zelo možno, celo verjetno je, da se ti to dogaja zaradi psihe.

Praviš, da imaš pregled srca čez mesec dni. OK. Ampak mislim, da ti veliko ne bo pomagalo, če je zadeva psihičnega izvora. Po moje je pametno, da poskušaš poiskati tudi kakšno psihiatrično, ali psihološko pomoč. Pa morda prebereš:

PREMAGOVANJE AKZSIOZNOSTI ZA TELEBANE

ali

TRIS - PANIČNA MOTNJA

[cvetkus]

Meni se je danes zgodilo nekaj podobnega še zdaj se mi dogaja.... No meni se je dogajalo že pospešen utrip itd... Danes sem se moral ustaviti iti na wc (lulat) in utrip sem imel 80 (pred tem 120), no zdaj sem si šel merit pritisk 158/95 katastrofa (no to je bila zadnja meritev, meril sem si trikrat prvo sem imel 138/85 potem pa vedno višjega, še sedaj sem si ga 140/90 utrip 80) je kaj narobe??? Ker ponavadi zjutraj ima pritisk do 110/70 to je za mene že zelo povišan.... Kaj bi lahko bil vzrok, sem kar živčen, no ne počutim se dobro (danes zjutraj sem imel drisko pa še potem - je lahko to povezano?) opet kompliciram? Hjojjjj

LP

[Gegec]

Jaz imam te dni povišan utrip srca, zadihanost, begajoče misli, strah, pospešeno prebavo (lepše povedano). Vse se mi je začelo dogajati kakšen teden nazaj. Višek doseglo v sredo. Sedaj pa se stanje ne umiri. Bomo videli kako bo zadeva šla naprej.

Tudi jaz bi bila hvaležna za kakšen predlog, kako se v takem stanju umiriti. Sproščanje s cd-ji mi ne pomaga, ker mi uidejo misli.

Sem prav jezna sama nase, da v dveh letih očitno nisem naredila dovolj, da se zadeva ne bi ponovila (branje, kognitivno-vedenjska terapija, vsakodnevno sproščanje itd.). Človek se sprašuje ali bo kdaj tega konec, tega strahotnega nemira.

[buljo13]

pikica123, ni panike, kar si povedala sem enako že dal skozi...in to že 2 leti in še traja.
bil sem v bolnici na pregledu,2x ekg,ultrazvok srca in bil pri kardiologu vse b.p.
če je tako, gre za psihičnega izvora...dobro, grem naprej 

cvetkus, verjetno nimaš probleme v srcu ampak v glavi..
poskusi odmisliti pa bš čutil da ti ne bije

[Anchi]

Tudi jaz sem imela vse našteto (neredni utrip, divjanje srca, ekstrasistole, tiščanje/teža v prsih, itd..) in si nisem nikamor upala, ker sem se bala vsake situacije od koder bi bil pobeg nemogoč/težak. Bila tudi pri kardiologih (nešteto EKGjev, ultrazvok..), vse ok (razen nedolžnega prolapsa mitralke). Dokler človek ne sprejme, da je s srcem vse okej, se ne more premakniti z mrtve točke. Ni variante. Sprejeti je treba dejstvo, da smo anksiozni, sprejeti je treba dejstvo, da za ni nič na svetu, vključno s srcem, ne moremo zahtevati 100% varnosti in zanesljivosti. Ko to sprejmeš, je vse tako zelo lažje, da vam ne znam povedat..

Poleg zgornjih priporočil, zelo zelo priporočam tole: http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,1650.0.html
Gre za to, da si, medtem ko smo tesnobni, zavestno skušamo povečati simptome oz. se jim sproščeno prepustiti ("naj razbija"). To pa paniko in strah nevtralizira: panika nas lovi, samo če ji bežimo . Čisto zares.

Gegec, kot bi ti moral povedati dober KVT terapevt, so ponovitve povsem normalna zadeva. Ponovitev ne pomeni katastrofe, ne pomeni, da smo spet na začetku. Ponovitve so opozorilo. Morda nas opozarjajo na to, da smo malce zanemarili način delovanja in življenja, ki smo se ga naučili med terapijami, morda nas opozarjajo na to, da smo si naložili več, kot trenutno zmoremo, morda kaže na to, da imamo v življenju en velik stres ipd.. Ponovitev je samo padec - del učenja. Kot otrok, ki se uči hoditi. Pa otroci nič ne obupajo, če vsakih nekaj metrov cmoknejo na rit - nasprotno - iz tega se učijo pomebnih stvari o ravnotežju. Isto lahko velja za nas.

Največja napaka, ki jo delamo je, da ozdravljenost definiramo kot stanje brez tesnobe in strahu. Tako ne more živeti noben živ, zdrav človek. Tesnoba in strah sta povsem normalni človeški čustvi in sta normalen del življenja. Nam je treba samo znati prepoznati, kdaj zahajata v ekstreme in ju popraviti, še preden se to zgodi.

[kajchy_girl]

pozdravljeni*
zaradi panične motnje trpim že 2 leti..čeprav so bili napadi na začetku zelo redki (1 na pol leta) in vseeno mi je bilo, sem si mislila "eh sej mi je sam cukr padu" potem se je pa začelo pred kakšnimi 9 meseci, groza. Nisem vedla ali sploh živim, vsega me je bilo strah še ljudi(tiste ki sem poznala) strah me je bilo stopiti čez prag hiše, da sploh o obisku trgovine ne govorim, prav tako o zabavah, diskačim, pa sem stara 20 let! Bilo je grozno, nisem vedela kaj je z mano, razmišljala sem tudi o samomoru ker je bil ta tesnobn občutek stalen pri meni in počutila sem se grozno, ni mi bilo za živet(verjetno marsikdo pozna te občutke). Ti občutki stalnega strahu in tesnobe so me spremljali čez cel dan, zdelo se mi je da dan traja celo večnost in komaj sem čakala da pride čas za spanje, da se spočijem, kajti vse me je utrujalo, tako na čustveni psihični ter telesni ravni. Najbolj se spomnim dneva ko smo šli na morje, seveda sem že cel teden prej razmišljala o tem "kako bom kaj js dol na morju" in bila sem zaskrbljena, kot da je to nek "big deal" iti na morje, ampak zame je bilo to nepopisno utrujajoče. Med vožnjo proti hrvaški me je skozi spremljala tesnoba in bila sem zelo napeta, ko smo končno prispeli sem bila ok prvo urco, potem pa ko sem pomislila, da bom js tam ostala do drugega dneva me je zaobjela tako huda panika, da sem hotela kar nekam zbežati(v mislih sem imela dom in svojo sobo). Dan je bil dolg celo večnost, nisem mogla nič jesti ker sploh nisem imela apetita vendar mi je po želodcu krulilo kot da nisem jedla že teden dni. Ko so ostali predlagali, da se gremo malo sprehajati po Umagu me je zaobjela groza kot da "kako bom js tam, petek je pa taka gneča, kaj če omedlim, če skupaj padem, vsi se bodo norčevali iz mene ali me čudno gledli" samo to mi je šlo po glavi, ampak povedl nisem nikomur kaj se mi dogaja ker me je bilo sram in mislila sem, da me bojo imeli za noro, ker še sama nisem vedela kaj se mi dogaja. Ko smo prispeli v mesto sem čutila grozno, na višku stopnjo tesnobe, vendar sem se ob pol urce sprehajanja in skušanja odmisliti moj problem počutila boljše. Komaj sem čakala naslednji dan da gremo domov(meni takrat varno mesto). Po postanku na slovenski obali sem bila že bolše volje saj sem vedela, da smo že bliže domu in ko sma popoldan prispeli domov sem se počutila mnogo bolje. Bilo je nekaj dni mir in mislila sem si "ali sem tako zelo navezana na dom ali kaj, da še na morje ne morem".
Potem so prišli dnevi,ko sem si mislila "kaj pa če me lahko to dogajanje zadene tudi ko sem doma" in evo, že nisem tega dobro rekla me je že napadala panika tudi ko sem bila doma ali pri fantu. Mislila sem da je to moj konec in bilo me je zelo strah in tega nisem povedala nikomur, držala sem to v sebi. Dnevi so bili presneto dolgi, vsak ptič, narava, vsi ljudje okoli mene so se mi zdeli depresivno da joj. In nekega dne je meni kapnilo, spet me je zagrabila panika samo ob pogledu na dvorišče( mravljinci v zadnjem delu vratu, ki so se širili po glavi in celem telesu, omotica, občutek neresničnost, občutek da bom padla skupaj, da bom znorela, da bom umrla.....ko je prišlo do vrhunca pa močno bitje srca in toplo hladno oblivanje in pot na čelu, dlaneh...) v glavi se mi je porodila samo ena beseda, in to je bila PANIKA. Odločila sem se, da pogledam na internet, če bom našla kaj o tem. Med iskanjem mi je močno bilo srce, saj me je bilo strah kaj bom izvedela "kaj pa če sem edina v tem ali kaj če se to samo meni dogaja in ne bom nikoli ista kot prej?!" prebirala sem različne članke in ko sem izvedela, da je to samo v glavi oz. lahko izhaja iz večih stvari( naj vam povem moj primer:ob prejemu paketa TRIS panična motnja kot darilo od nekega prečudovitega človeka, ki ga je težko najti...v nadaljevanju o tem sem spoznala, da so glavni vzroki za mojo panično motnjo 1.nekaj je gensko 2.moja stresa polna preteklost 3.kar se mi pa zdi nabolj pomembna premajhna skrb za samega sebe!! zaprla sem se vase, nisem hodila nikamor ker se mi ne ljubilo, tudi ven ne s prijatelji ker se mi pač ni ljubilo, sploh pa ne na kakšne sprehode....napaka!!! nase moraš taprvo pogledati, pa ni važno kaj je. Skrbeti za svojo somozavest in tudi narediti nekaj za svoje telo in dušo!! najbol pomagajo sprehodi v naravo...verjemite mi)
In kot sem rekla ta moj prečudovit človek...me je našel oz. sem jaz našla njega v najtežjih časih. Je diplomiru v negi in se malo bolj tudi spozna na te reči. Kar nekega dne sem se odločila, da mu povem za moj problem pa čeprav sem ga poznala kakšne 3 tedne, ampak dal mi je tako energijo, da sem se odločila povedati njemu prvemu. Takoj sem vidla, da ga je zaskrbelo in meni se je malce odvalil kamen od srca ker sem sploh to nekomu povedala. Od tega trenutka naprej se je začelo moje zdravljenje(poleg antidepresiva Cipralex 10mg ki mi ga je predpisala zdravnica, ki mi je tudi dal veliko zagona in želje po uspehu). Začela sem delati nekaj zase in svojo dušo, hodila sva v naravo, na sprehode v naravo, vglavnem tja kjer ni bilo veliko ljudi, poslušal me je, mi svetoval, se pogovarjal z mano kot se se nihče ni. Dal mi je neke vrste razlog oziroma pokazal mi je z dejanji zakaj je lepo živeti in uživati v življenju kolker se da, kajti je prekratko, da bi se zapirali v hiše, stanovanja, v sebe, POJDITE VEN! Če se vam ne ljubi se prisilite, najdite si nekoga, ki vas bo poslušal, vam stal ob stran, vam svetoval, se trudil za vaše dobro, kakor se je ta prijatelj zame, najdite si neko varno osebo, če jo ne najdete sem vam jaz na voljo, ker predobro vem kaj prestajate. In kot pravim dandanes mi gre veliko bolje kot se spomnim nekaj mesecev nazaj. Hodim v trgovino! Si lahko mislite, pa v mesto....do diskača še nisem prišla ali pa do veselic, ampak tudi to bo enkrat kmalu, že tečem nasproti in za vse to se lahko res zahvalim eni osebi, ki mi je tako rečeno rešila življenje.
Morate se z nekom pogovarjati o svojih občutkih, kaj prestajate in ko pride na obisk gospa panika se mirno namestite na kavč ali v posteljo in recite TI KAR PRIDI NE BOJIM SE TE, umirite se globoko dihajte in še posebej SPREJMITE JO! Sprejmite to motjo kot nekaj pozitivnega, kot nekaj kar vas opozarja na vas same, kje ste se zapustili. Trajalo bo kar nekaj časa, lahko, da bo preteklo še dosti solz pa kaj! Vsi smo ljudje z takšnimi in drugačnimi težavami. Samo ne se bat SPREJMITE! Naj vas ne bo sram! Marsikomu se to dagaja. Posvetite se sami sebi.
Upam, da bo komu od vas koristila moj izkušnja. Gospa panika je sprejeta v mojem srcu in ne bojim se je čisto nič več kajti strah je glavni krivec!zapomnite si to! Upam, da vsem uspe, kot uspeva meni, ampak sej pravim sami boste težko. Najdite si človeka, ki bo znal poslušati in se boste ob njemu počutili varno, pomembno, vredno življenja.
Vsem želim kar se da veliko sreče in upam, da vsi prilezete oz.pritečete na vrh, da bodo vsi dnevi sončni in ne več mračni kot so bili do sedaj. P.S. Ko pridete na vrh dam za pijačo

[Slavka]

Kajchy  tole je prav fajn prebrat. V opisovanju tvojih težav sem se prav zlahka našla...isto se mi je dogajalo, tudi, ko smo šli na morje.
Sem pa vesela zate, da ti je uspelo strah ukrotiti, da ti je bolje in si podelila to pozitivno izkušnjo z nami 

Še naprej ti želim uspešno spopadanje s težavami in ne pozabi nase 


P.S.: pridem na pijačo 

[piaa32]

Pozdravljena,

zelo lepo si to opisala in tudi sama sem se zlahka našla. Sicer se že zdravim s kemijo in odličnim psihiatrom, vendar pa doma še nisem našla osebe, ki bi me bila pripravljena poslušat.

Lepe dneve,

Piaa

[pikica123]

Lep pozdrav!

Spet se oglašam...ta teden je bil bolj tako tako... nekaj časa se počutim skoraj normalno, potem pa me kar naenkrat spet zgrabi strah. najbolj grozno je, ker sploh ne morem nehat razmišljati o tem, da je z mano nekaj narobe. ta misel je prisotna ves čas zdi se mi, da se sploh ne morem spomniti o čem sem razmišljala preden se je to začelo. pa še novo leto je jutri in zdi se mi, da se bodo vsi zabavali in se imeli lepo, meni se pa nikamor ne ljubi it in bom sama sedela doma in se smilila sama sebi.
Poleg tega sem pisala še na en forum, kjer zdravniki delijo nasvte in sem pač opisala svoje težave. zdravnik je odpisal, da je zaradi bolečin, ki se mi pojavljajo možno, da imam slabo prekrvavljeno srce. in zdaj me je še bolj strah... kr čakam, kdaj me bo infarkt. in sploh si ne upam ne hitro hodit, ne hodit po stopnicah ali kar koli, ker se mi zdi, da mi bo srce kar odpovedalo, če se bo utrip pospešil.
Drugače pa hvala za vse objave... lepo je vedeti, da nisem edina, ki to doživlja....

[kajchy_girl]

pia....se predobr
o vem kako se pocutis ampak nevem, meni je zelo skoraj lahko recem najbolj pomagalo ker sem osebi ki mi je blizu zaupala obcutke in se o njih pogovarjala, ampak mora to biti clovek, ki mu res zaupas in ti bo res pripravljen pomagati in te poslusati. naj te ne bo sram, velikim se to dogaja, se zavedamo se ne, da je anksioznost zelo razsirjena.
pikica: joj se predobro vem kako se pocutis..joj ko so mene ti obcutki ubijali..vem kako ti je..a lahko vprasam ce jemles mogoce antidepresiv? ves kako je s tem strahom..hmm..da ga sprejmes je potrebno kar nekaj dela vloziti v to..kajti ce ga ne bos sprejela in se ga bos se naprej bala, bos skozi v tem nekem zacaranem krogu strahu. Tebe je strah strahu in to se spremlja tesnoba in vse slabe misli. Prepricana sem da s tabo ni nic telesno narobe, to so vse simptomi. Verjemi sem prestajala to in se zdaj me vcasih pesti. Vse je v nasi glavi, vendar je tezko to sprejeti, ampak ko sprejmes vidis, da ti simptomi pocasi zginjajo, se pojavijo drugi in zginejo, ampak vse moras SPREJETI. Eh ne biti zaprta v stanovanju, to je napaka...lej ce rabis nekoga sem ti na voljo...vem ka prezivljas*

[pikica123]

antidepresivov ne jemljem, ker se mi to še ne dogaja tako dolgo.... v bistvu imam vsake toliko časa kakšno obdobje, ko sem cela prestrašena, kaj je narobe z mano, ampak do zdaj še ni bilo tako hudo... lani se mi je kar naenkrat začelo vrteti in sem šla k zdravnici, ki pa je ugotovila, da imam samo nizek pritisk... potem sem se potolažila in je bilo vredu. sedaj se je pa spet začelo novembra, ko sem imela 1 mesec skupaj skos nizek pritisk in se mi je kar naprej vrtelo, skos sem bila brez energije, zaspana... potem pa so se pojavile še te bolečine in napadi hitrega bitja srca in je bilo moje počutje vedno slabše...zdaj bom počakala še na obisk kardiologa in če bo rekel, da ni nič narobe z mojim srcem, se bom mogoče spet počutila boljše in nato razmislila kako naprej... imam pa srečo, ker imam kar nekaj ljudi, s katerimi se lahko o tem pogovarjam, ne da bi se bala, da bi me imeli za čudno. res pa je, da nobeden od njih ne more razumeti kako se v resnici počutim. imam eno prijateljico, ki ji lahko to vedno povem in jo pokličem. no, in ta prijateljica je prav zdaj zbolela in se zelo slabo počuti, zdravniki ne vedo točno kaj ji je, še delajo preizskave, nekaj v zvezi z živčnim sistemom, sumijo, da ima kakšno bakterijo... ampak, če bi bila jaz na njenem mestu bi bla že na pol mrtva od strahu.... ko pa sem njo vprašala, če jo je kaj strah, je rekla samo, da zakaj bi jo blo strah, da jo bojo že pozdravli, da ji gre samo malo na živce, ker se ji pač to dogaja in ne more biti aktivna, ampak more hoditi po bolnicah in ležati doma... jaz jo ful občudujem in mi sploh ni jasno, kako lahko nekdo tako razmišlja... ful si želim, da bi bla tut jaz taka, da bi si mislila, eh, sej ni nič narobe z mano, če pa je, me bojo pa že pozdravli...
drugače se pa trudim, da ne bi bila kar naprej v stanovanju. vsak dan peljem psa na enourni sprehod, čeprav sme je vsakič strah, da mi bo kr srce odpovedalo, če bom prehitro hodla, grem na obisk k sestri, k stari mami.. samo ta novo leto jutri me moti, ker mi res ni do tega, da bi bila zunaj z enimi ljudmi, ki se zabavajo in nimajo skrbi, jaz bi se pa počutla grozno in bi samo to razmišljala, kdaj bom lahko šla domovin da bo kaj narobe. ampak vem, da ko bom sama doma, se bom pa isto grozno počutla, ker se mi bo zdelo, da vse zamujam.
drugače pa, kajchy_girl, hvala za tolažbo

[kajchy_girl]

aham..poglej začetek je tak vem kot ga imaš ti, svetujem ti da še pravočasno poiščeš pomoč in ne čakaš da bo bolše, četudi bo s tvojim srčekom vse v redu, ker zna ta motja,ki jo opisuješ preiti v agorafobijo, ki pa je zelo težka. Boš videla kako bo EKG pokazal. Sporočaj o novostih a vela 

[pikica123]

Bom poročala o novostih zanima me še, kako izgledajo te skupine za samopomoč? ali lahko kar prideš tja, kadar je srečanje ali se moraš prej prijaviti?

[gogi]

Pikica123, ne skrbi preveč. Prepričana sem, da s tvojim srcem ni popolnoma nč narobe. Ob pospešenem bitju srca (vem in poznam ta občutek zelo zelo dobro) lepo počasi dihaj skozi nos, popij po počasnih požirkih malo sveže vode, umiri se in bo. Čez en mesec pa boš še od strokovnih delavcev izvedela, da si povsem zdrava, morda samo pod sraznimi stresorji.
Skrbi zase in ne obremenjuj se preveč s svojim srčkom.   


Gegec, vidim da je res čas, da greva na kakšen čaj. Se bova kej pogovorle, izmenjali bova izkušnje in boš videla, da kar se ti dogaja, je čist normalno. Ti intervali nas kr mečejo, sam ne se jih ustrašit. V takih trenutkih moraš vedeti, da si ti gospodar svojega telesa, svojih misli, in ne nasprotno. 

[piaa32]

Res je kar ste predohno napisali. Vendar ko se je tezko obvladat. Sama se cel dan že pocutim ok, potem grem malo vn s psicko, naredim par korakov od hise, se mi ze tresejo noge, napada me panika, bezim nazaj v posteljo. V trgovskih cetrih, postah, vrtcih, pa raje kar zbezim. Jemlem asentro 100mg dva meseca in 3x 0,25 helexa, pocas bom mogla manjsat dozo, vedar ko pride panike, ne gre in ne gre.
Grorzno je to in samo mi sotrpini lahko vemo, kako zelo zelo grozno se pocutimo.

Lahko noc.

Piaa

[Kitarist]

Pri men je podobno sam da jaz dobivam anskiozo kar cez dan po hrani (15min do 45min ali dajle po jedi). Sicer lahko preberes mojo zgodbo tukaj: http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,7065.0.html

Mam zelo cudne simptome Nekatere hrana mi poveca pritisk v glavi ki sem ga sicer navajen potem nekatera tisto in ono. Zanimivo je da imam anskiozne simptome tudi ko ne cutim anskioznosti. Depersonalizacijo in Derealizacijio imam pa cez cel dan in rata tudi bol intezivno ce dobim anskiozo.

Cudno mi je od cesa dobivam anskiozo ker pri meni ni nobenega pravega povzrocitelja. Odkar sem imel ta panicni napad pred 2 mesci jao. Lahk pa recem da gre na bols.

Ce bi se rad kdo pogovoril naj mi poslje email. Zdaj res razumem kako se vsi pocutite. Lahko recem da sploh "verjel" nisem v take reci oziroma pac sem mislil da nekateri pretiravajo s tem in sedaj vem da je res zajebano in se je treba trudit.

Drzte se pa pozdravite se!!!

[pikica123]

Imam še eno vprašanje za vas... zadnje čase jih imam kar veliko je pa glede moje službe... gre za to, da delam samo občasno, čez vikende in sicer v strežbi. vendar pa je takrat delovnik zeloooo naporen, od 6h zjutraj pa do 10h, 11h zvečer. zdaj mi že nekaj vikendov ni bilo treba delati in me je grozno strah tega, da me bodo spet poklicali in bom morala iti delat. že zadnjih nekaj vikendov se mi je med delom ves čas vrtelo, skos sem bila utrujena, zaspana, pa še napad hitrega bitja srca sem dobila takrat. in zdaj ne vem, kako se naj spet pripravim do tega, da grem delat. ker se mi zdi, da kar ne bom zmogla. da bo prenaporno. da bom kar padla skupaj od utrujenosti in vrtoglavice, ko bom tam ali pa da me bo začel ful bolet hrbet. še posebej zdaj, ko že kakšna dva tedna nisem kaj posebej aktivna in se mi zdi, da sem izgubila še tisto kondicijo, kolikor sem je prej imela. vendar pa moram iti, če hočem, da me še pokličejo in da ne najdejo koga drugega, ker pač nimam nobene pogodbe in sem nadomestljiva, denar pa potrebujem. kakšen nasvet, kako naj se pomirim?

[kajchy_girl]

hmm pikica glede tega pa nevem kaj naj ti rečem..tudi jaz hodim v sluzbo in bilo je mene tudi zeloo strah da nebi tam dobila teh napadov, ampak sem jih tudi, že zaradi same nervoze in ker sem skozi mislila le na to...nevem pač jaz sem se trudila in kljub temu hodila v službo, čeprav so bili včasih zelo težki dnevi in bi najraje šla kar v posteljo. Moraš se gnati naprej in vztrajati, čeprav vem da je težko, lahko si pa poiščeš kakšno lažjo službo, ki ne bo tako zahtevna kot praviš...prepričana sem da zmoreš

[buljo13]

pikica123, ni druge kot pa spakirati in oditi na konec sveta in uživaš sto na uro, prepričan da se boš res umirila in poln veselja do lajfa