hitro bitje srca, bolečine, strah

[Onix]

Men se je to ful dogajalo v puberteti in če se ne motim se temu reče plapitacija... Ni nevarno in je dokaj pogost pojav... Men je npr. srce brez vzroka (ko sm sedel) kr naenkrat preskočilo in je potem bilo sigurn čez 160 utripov na minuto... Pomoje je ta stvar povezana s prevelikim stresom in aktivnostjo živčnega sistema... Ne boj se, ni nevarno in sicer je res da je neprijetno in strašljivo ampak to je pa to... Zdravnica mi je rekla, da se sicer da dobiti zdravila ampak to dajejo samo v primerih ko je zelo moteče...

[Toja]

Pikica...tudi meni je včeraj razbijalo srce 100/h, pa bolečina v roki,
pa sem se sprostila in verjemi, da je minilo...

[kr-ena]

Kayci...zelo lepo napisano....,iskreno in življensko.

Tudi sama sem zdravim za anksio.depresijo....vendar so zadnje čase najbolj hudi panič.napadi..

stara sem veliko več kot ti in najbolj hudo je,ko nimaš komu za povedat,..ko ni nikogar

ki bi šel s teboj na sprehod,se pogovarjal..da ne misliš samo na paniko.....

Tud taki živimo....

[Onix]

kr-ena

[kr-ena]

Onix........HVALA

[kajchy_girl]

Kr-ena se obupaj mi prosim, ce se res nimas na koga obrnit bi ti z veseljem pomagala*ce si za kaksen pogovor mi lahko pises..nisi sama verjemi, vemo kako je to tezko*

[pikica123]

Pravkar nazaj od kardiologinje... UZ srca vredu, obremenitveni test vredu, EKG vredu. Je pa rekla, da mi ne more povedati, zakaj se mi dogajajo napadi hitrega bitja srca, ker bi morala priti na EKG dejansko med tem napadom. :S Se pravi da mi ni povedala nič novega kot osebna zdravnica... no, samo glede na to, da so ble vse preiskave normalne se lahko mogoče prepričam, da ne bom kar naenkrat padla po tleh in umrla od infarkta? sem pa imela med obremenitvenim testom (med umirjanjem) eno ekstrasestriolo, ki jih tudi drugače večkrat občutim, ampak je kardiologinja rekla, da se to dogaja veliko ljudem in da jih eni pač občutijo in drugi ne. Potem sem jo še vprašala ali so lahko napadi hitrega bitja srca nevarni, pa je rekla, da mi na to ne more odgovoriti, ker ne ve, zakaj se mi dogajajo :S in zdaj imam dve možnosti, se mi zdi... 1. da se sekiram zaradi odvečnih utripov in čakam, kdaj mi bo srce spet začelo razbijati in razmišljam o tem, "kaj pa če je to ful nevarno"... in 2. da razmišljam, da glede na to, da preizskave niso pokazale nič, kar bi bilo narobe, je pač z mojim srcem vse vredu in bom preživela tudi napade hitrega bitja in extra utripov, če se mi ponovijo... hmmmm... upam, da mi bo uspelo izbrati 2. možnost

[buljo13]

pikica123, tud meni je kardiolog rekel da imam v redu srce...zdravnica pa potrdila da je kljub vsemu, nenevarno. nič drugega, kot verjeti in živet dalje

kot mi je mama rekla, nihče ne uide smrti
še vedno živiš

 

[pikica123]

Sej je blo kar kul, ko sem vidla danes svoj srček na UZ, pa slišala kok bije... sem si rekla, no srček, kaj če bi mi2 zdaj malo imela premirje in bi se imela rada  verjetno boma res še kr dolgo časa skupaj...
 

[asdf]

je že kdo imel težave s povečanim utripom napad tahikardije okrog 100-110 utripov na minuto v mirovanju, ampak da je zraven bil še utrip nereden ? Če je to lahko od ankse ? Tahikardija razumem 100 utripov ali več na minuto, vendar normalen ritem, me zanima tudi v motnji ritma - - ------ - - - ----- ... kej takega s črticami prikazano .. neusklajeno upam da si predstavlate

[pikica123]

Jaz čutim da imam posamezne neredne utripe, kadar mirujem, ampak ponavadi kadar sem živčna... pred kakšno stresno situacijo, ne vem pa če je to isto? meni je zdravnica rekla, da posamezni neredni utripi niso nevarni in da jih ima veliko ljudi, eni jih pač ne občutijo. sem jo pa pozabila vprašati, kako pogosti so lahko ti utripi, da se še štejejo za "normalne" 

[Arwen]

sem zelo zaskrbljena. moram povedati da sem drugače malo hipohonder in pri vsaki najmanjši stvari pomislim, da imam kakšno hudo bolezen. zdaj me je kar naprej strah. zdi se mi da samo čakam, da se mi bo napad hitrega bitja srca ponovil. strah me je tudi hoje in vsega, da me ne bi spet zabolelo, ker me skrbi da je to kaj povezano s srcem in me bo kar naenkrat infarkt. pa tudi drugače sem kar naprej čisto brez energije, nimam želje po hrani, samo spala bi cele dneve, zdaj me je začel boleti še cel hrbet, kakšen dan mi gre skos na jok.
včasih se zbudim in se počutim dobro, potem se pa spomnim, kaj se mi je zgodilo (se mi dogaja) in takoj me spet postane strah.

strah ima nekje svoje korenine...

[pikica123]

sem že veliko razmišljala o tem od kje strah... in mislim, da je pri meni posledica več dejavnikov... Ugotovila sem naslednje:

1.) dednost: moja mami je imela obdobje, ko je imela podobne strahove, moj star ata je tudi malo hipohonder, je kar naprej na kakšnih pregledih pri zdravnikih, pa je čisto zdrav
2.) preveč zaščitništva v otroštvu: stara mama je grozno pazila na mene, oziroma to počne še zdaj. vedno jo grozno skrbi, da ne bom zbolela, da ne bom na mrzlem, da ne bom šla ven iz hiše če ni dovolj toplo... najbolj se spomnim, da ko sem bila majhna in sem se kaj razburjala mi je vedno rekla, da se ne bom razburjati, ker me bo kap. takrat še nisem razumela, kaj to sploh pomeni, ampak sem se zaradi tega kapi bala že takrat
3.) sem zelo občutljiva na vse, kar se dogaja, z vsakim preveč sočustvujem in preveč vzamem nase vse težave, ki jih imajo drugi
4.) trenutna situacija v življenju, ko se mi zdi, da sem že toliko stara, da bi že morala nekaj doseči v življenju, jaz pa še faxa nisem končala in mi sploh ni jasno kaj bi rada od življenja in se počutim čist zgubljeno
5.) minula zveza, ki se je sicer končala že pred dvema letoma, ampak je bila psihično zame zelo naporna in mogoče šele sedaj čutim posledice

Tako, zdaj sem napisala veliko možnih vzrokov. in mislim, da bi kateri izmed njih, ali pa kar vsi, lahko bil pravi.

[Arwen]

no, in to je to - odgovor na vprašanje:

Včasih sem se znala smejati. Nekoč sem znala biti vesela, sproščena. Nekoč sem znala teči. Takrat ni bil vsak korak muka. Takrat ni bil vsak srčni utrip nov razlog za paniko. Nekoč je srce pač bilo srce, nekaj, za kar se nisem niti zavedala, da imam. 

in kaj se je zgodilo?

vse to, kar navajaš, pa še kaj zraven, je razlog... je pač tako, da je treba upoštevat, da nekaj prinesemo s sabo na ta svet, nekaj dobimo od primarne družine, pa nekaj od ostale vesoljne žlahte, potem pa še od sosedov, sošolcev, učiteljev,... potem pa še naša razmišljanja, (pre)občutljivost, reagiranja v razno raznih situacijah,.... in skupek vsega je to, kar smo danes...

In bi šla stavit, da je posledično tole (ne samo to, seveda je še kup drugih faktorjev zraven, a je pač tako, da vzorce, ki jih pridobimo, nosimo s sabo)

2.) preveč zaščitništva v otroštvu: stara mama je grozno pazila na mene, oziroma to počne še zdaj. vedno jo grozno skrbi, da ne bom zbolela, da ne bom na mrzlem, da ne bom šla ven iz hiše če ni dovolj toplo... najbolj se spomnim, da ko sem bila majhna in sem se kaj razburjala mi je vedno rekla, da se ne bom razburjati, ker me bo kap. takrat še nisem razumela, kaj to sploh pomeni, ampak sem se zaradi tega kapi bala že takrat
3.) sem zelo občutljiva na vse, kar se dogaja, z vsakim preveč sočustvujem in preveč vzamem nase vse težave, ki jih imajo drugi

pripeljalo do tega

.. imela sem partnerja, ki je bil zelo ljubosumen... ko sem šla sama ven, me je zasliševal, kje sem bila, s kom sem bila, mi pregledoval telefon, če sem samo pogledala kakšnega tipa, mi je ful zatežil... posledice so bile pa takšne, da najprej me je osamil od vseh moških prijateljev, izgubila sem ful samozavesti in posledično še sama postala ljubosumna na to, kje on hodi, ali ima kakšno drugo,... sledili so seveda vsakodnevni grozni prepiri in sčasoma sem ga imela vedno manj rada... ne le zato, ker je bil on tako ljubosumen, ampak tudi zato, ker same sebe nisem več prepoznala... kakšna ljubosumna oseba sem postala. potem pa sem si rekla, da je tega sedaj dovolj! nisem več razmišljala o tem kje in s kom je, ampak sem sama šla ven in se zabavala, njegove obtožbe pa sem sprejemala povsem mirno in se sploh nisem zmenila zanje. vendar pa je bilo takrat že prepozno, saj do njega nisem več čutila tega kar bi morala in sva šla narazen.

jaz sem si, kadar sem se spraševala kje je in kaj dela rekla, da če me bo varal me pač bo in ne morem narediti prav nič. in če me bo, si me pač ne zasluži!!!

[Darek80]

hmm imam iste probleme če že ne hujše,pri zdravnikih sm bil skoraj vsak drug teden kar res ni normalno zame saj če ni potrebe zelo nerad hodim!Pojavljajo se mi težave,hitro bitje srca,nemir,potijo se mi podplati prav tako dlani,tako da si ne upam zadnje čase sploh ven stopit brez teh misli joj ka pa če me zunaj dobi kaj bom pol ^^,prav tako če grem po stopnicah me je strah kajti mislim zdaj mi bo pa še bolj razbijalo srce,prav tako če grem ven grem z izjemnim naporom in strahom ali bom prišel do cilja,celo tako daleč je že orišlo da raje pokličem taxi če je treba kam :(Smešno vem ampak resnično...Zdravnik predpisal polovico bloxana,res ne vem kam se naj obrnem,težave so se dogajale tudi že prej vendar se mi zdi da vedno bolj,prav tako čuden pritisk v glavi in šumenje v ušesih kar je res zelo nadležno >:(Njhujše pa je če se mi to zgodi med hojo,ekg jev mam za cel roman

[Darek80]

Prosim če je kdo za pogovor naj se javi saj me nobeden ne razume

[Vain]

pozdravljen darek.
še kako so mi znani tvoji simptomi, tudi jaz sem imela obdobje, ko sem se ukvarjala zgolj s svojim srčnim utripom. srce mi je nenormalno divjalo, večkrat sem pristala na urgenci, kjer so mi opravili vse preiskave, me nafilali s pomirjevali in me poslali domov. vsi izvidi so bili ok, srce pa je še kar nabijalo. bila sem totalno šibka in prestrašena. opustila sem pitje kave, izogibala sem se vsem fizičnim naporom, edino kar sem počela dosledno, je bilo, da sem nadzirala svoj pulz. tudi jaz sem dobila bloxan in sem ga jemala nekaj mesecev.
in še pozitiven del štorije: bloxan je umiril pulz, jaz pa sem ugotovila oz. so mi povedali, da me daje anksioznost. in glej ga vraga, srce se je umirilo. iz bloxana sem šla na ad.je. ah ja, le kaj bi brez tabletkov...
psiha je ena prefrigana zadeva, ki nam dela težave, fizični simptomi  so le njen stranski produkt.

s to mislijo se pa stoprocentno strinjam:

Dokler človek ne sprejme, da je s srcem vse okej, se ne more premakniti z mrtve točke. Ni variante. Sprejeti je treba dejstvo, da smo anksiozni, sprejeti je treba dejstvo, da za ni nič na svetu, vključno s srcem, ne moremo zahtevati 100% varnosti in zanesljivosti. Ko to sprejmeš, je vse tako zelo lažje, da vam ne znam povedat..

[Darek80]

Pozdravljena Vain!
Hvala za odgovore,lepo se je pogovorit z osebami ki doživljajo ali so doživljale isto kot jaz,saj nekdo ki razume moje težave ki me pestijo že nekaj časa,sam ka pa so to ad-ji?ja jaz sem imel celo 24 urni ekg holter,na testu obremenitve bil tud,na uz srca pa vse ok ^^,bil sem jezen sam na sebe ja pa kaj za vraga je narobe z mano pol pa še k psihiatru tam pa spet tablete...^^ja tudi jaz sem bil na urgenci tolikokrat da nisem niti štel več  ,ja tudi jaz sem si začel meriti pulz na vratu na roki pa mislim da je potem še hujše...
prej nisem vedl kaj je srce,vendar prvič se mi je to zgodilo med tuširanjem,čist nemočen sm bil,prvič so mi starši klical rešilca kr sm mislu zdj pa umiram pr 28 letih konc je z mano^^tudi z punco sem šel narazen zaradi tega ,ker me ni razumela in seveda te težave niso hotele izginiti kar čez noč^^ja lep citat je napisan spodaj :)prav tako je lepo vedeti da nisem osamljen primer

[Darek80]

aja pa tudi trgovskih centrov sm se začel izogibat trgovin skor vseh objektov,pa kr naenkrat nočem niti avto vozit ker oh kaj če me tam "zagrabi",prej vem da sem delal dolge vožnje z avtom zdaj še 5km si ne upam naredit

[Vain]

ad.ji = antidepresivi

darek vse bo ok, ne obupat. sej je samo srček, mora bit, drugače pač ne gre.