"Poseben" Božič

[khmer]

Tako, pa je minil božični večer, v nefunkcionalni držini. Poznate zgodbo, ki sem jo opisal v temi Ko te partner zapušča in sedaj sledi nadaljevanje.

Božičnega večera sem se kar nekako bal, saj mi pomeni čas miru, zadovoljstva, sreče in veselega druženja z najbližjimi. Pa ni bilo ravno tako. Nimam notranjega miru. Misli švigajo sem ter tja in se nikakor ne morejo ustaviti. Ponovno se sprašujem sem res nevreden, nepomemben ... nekomu, ki sem ga imel rad, ga ljubil in si želel nekoč sedeti na klopi ter z zadovoljstvom opazovati vnučke, ki se podijo okrog v družbi življenjskega partnerja - sopotnika. Čutiti mir, zadovoljstvo, povezanost in s ponosom zroč v preteklost prehojene poti. Biti povezan v skupnem vozilu življenja in potovati še ta preostanek poti proti končnemu cilju.

Nobenih čustev s strani dvaindvajsetletne sopotnice na božični večer. V prsih bolečina, saj čustva delujejo v mojih prsih v svoji smeri kljub temu, da razum govori drugače.

Kot oseba, ki ima veliko potrebo po ljubezni in pripadnosti sem sedaj ostal brez nje. Ker ta potreba ni zadovoljena, tudi druge življenjske funkcije ne delujejo normalno. Brezvoljnost, brezciljnost, temačne misli, ....

Pa pogledam moje tri sončke, ki so sicer veseli božičnih darilc, pa vendar ni prave iskre v njihovih očeh, kot je to bilo pretekla leta javascript:void(0);  Še predobro čutijo to, za kar ne nosijo nobene odgovornosti - ni fer in ni pravično, saj so idealne in pridne deklice, na katere bi bil ponosen vsak starš in TO ME NAJBOLJ BOLI javascript:void(0);

Še vedno izgubljen, še vedno ne vedoč kam, še vedno iščoč nekaj kar sem izgubil.

Pa lepe praznike želim vsem, ki to prebirate in vam želim vse dobro, samo dobro ...

[majč]

Dragi khmer, pozdravljen!

Tvoje zgodbe, nisem brala (prejšnje teme, ki jo omenjaš), vidim pa, da imate kot družina za sabo kar hudo izkušnjo. Ti in tvoje deklice ste ostali razboleni. Ne vem, kako je s partnerico. To, kar omenjaš poleg vsega, pa je bodisi neko klasično prebolevanje in občutki, ki sodijo poleg, a so kot na las podobni depri, ki jo poznam, zato nekako razumem, kaj se ti dogaja.
Po svoje sreča, da ti je ostala ta velika odgovornost do tvojih otrok, ki te na eni strani bremeni, na drugi pa te drži pokonci, da se potrudiš in narediš največ, kar lahko, da si pomagaš in s tem pomagaš tudi svojim hčeram. Tole vzdušje v družini bo treba pokrpati in to je sedaj na vama z bivšo partnerico. Morda je vajin partnerski odnos preteklost, vendar to ne velja za skupno starševstvo in tu so otroci, katerim nekaj dolgujeta. Zato začnita vlagati energijo v starševski odnos in sodelovanje bo tu še kako potrebno, če bosta otrokom želela zagotoviti dokaj brezskrbno odraščanje.

in če so tvoje težnje in želje takšne, kot jih opisuješ glede partnerstva, obstaja recimo second chance z neko drugo partnerico, ki jo boš morebiti spoznal v prihodnosti.

sestavljene in reorganizirne družine danes niso taka redkost in uspe tistim, ki si uapajo ponovno upati in verjeti ter dati priložnost. do takarat pa imata v starševskem odnosu do vajinih deklet več kot dovolj dela.

Vse še bo.

Srečno!

maja

[khmer]

Maja, tako je kot praviš. Treba bo pogledati v prihodnost, a žal tega (trenutno še) ne zmorem. Moja žena mi je pomenila zvezdo Severnico, ki mi je vedno kazala "pravo" pot. To sem ji dejal že pred 22. leti. Po teh 22. letih skupnega življenja sem ji napisal tudi pesem, ki jo prilagam:


Moji zvezdi SEVERNICI, ki mi vedno kaže pravo pot


Ne  klic,  ne  glas,  ne  sporočilo
s  tvoje mi strani  ne  lajša  bolečine.
A  vedi,  da  zame  to  edino  je  zdravilo,
ki  v  mojih  prsih  tole  bol  lahko  prekine.

A  kaj  ko  tega  klica  ni  in  ni,
kot ni  glasu  in  sporočila  ne.

Ni  iskre, ko  se  srečajo  oči  in  ne  nasmeha
ni  toplega  glasu,  ki  srce  bi  ogrel.
Le  hlad  zdaj  gospodar  je  moj'ga  neuspeha,
le  hlad,  ki  z  vso  silino  je  zavel.

A za  ogenj  iskre  od  nikoder  ni  in  ni,
jaz  čakam  jo … morda  zaman,  zaman.

Kot  popotnik  po  ozvezdju  se  oziram  na  oblačen  dan
in  iščem  jo  to  zvezdo  najsvetlejšo.
Ni  kotička  na  obzorju,  ki  ne  bil  bi  preiskan,
a  tema  je  vedno  bolj  in  bolj  gostejša.

A  kaj  ko  sija  moje  zvezde  ni  in  ni,
jaz  tu  stojim  v  temi,  v temi.

Morda  na  proti  mi  bo  veter  prihrumel,
se  z  gora  čistosti  razbesnel
in  mi  odgrnil  mojo  severnico ,
da se ne zgubim – če le veter bi poznal resnico.

A  kaj  ko  tega  vetra  ni  in  ni.
Zdaj  jaz  kakor  popotnik  tavam, tavam  se  gubim.



Že v preteklosti sem "pesnil", a se mi zdi, da najboljša poezija pride iz ranjene duše. Je tako?

[marika]

Dragi Khmer,

tudi jaz se nahajam v zelo podobni situaciji. Prav tako imava tri sončke, skupaj sva 18 let, a sva se drug od drugega nepopravljivo oddaljila. Mislim, da mož nima druge, ni zaljubljen v drugo, ampak enostavno nima časa zame... bolj ko mu govorim, dlje je od mene. Enostavno me ne sliši, stalno je nekaj jezen in besen name, malenkost je dovolj, da ne komunicira z menoj dolge tedne....skušala sem urediti terapevta, pa pravi naj kar sama hodim k terapevtu.
Za božič smo imeli lepo večerjo, peli smo božične pesmice, otroci so bili veseli, le midva sva bila vsak na svojem koncu.
Zame moj mož nikoli ni bil zvezda severnica, bil je moj partner, zaveznik v dobrem in slabem... bila sva si enaka, potem pa sem jaz v službi malo bolj napredovala kot on in tega ne more sprejeti in preboleti, njegov moški ego je ranjen na smrt...pa mi ne pusti blizu, ne da si dopovedati, da to ni nič takšnega. Dala sem mu ves denar, ki sem ga zaslužila zaradi napredovanja... pa ni bilo bolje.

Jaz počasi izgubljam upanje in potrpljenje,....včasih se mi zdi, da me sovraži.

marika

[khmer]

Marika pozdravljena,

vidim da se nahajaš v podobnem "filmu" kot jaz. Resnično mi ja žal tudi zate, da se ti to dogaja.

potem pa sem jaz v službi malo bolj napredovala kot on in tega ne more sprejeti in preboleti, njegov moški ego je ranjen na smrt...

Vidiš tudi pri meni je bilo podobno. Sam sem zaslužil precej več od moje soproge, a so se zadeve spremenile. Sedaj ona zasluži občutno več, a to ni ranilo mojega EGA. Saj se v neki normalni družini ne meri kdo prinese več. Saj je vse skupno. Tako jaz gledam na zadeve in ti povem, da to ne more biti razlog, čeprav smo ljudje različni in v tvojem primeru dopuščam tudi to možnost. Vseeno pa menim, da to ni razlog odtujitve.

Ljudje smo zakomplicirana bitja. Včasih tudi sami ne vemo kaj nam manjka. Ne znamo se poglobiti vase in ugotoviti kaj potrebujemo, da bi bilo bolje. Ne pogovarjamo se dovolj in ne rešujemo svojih osebnih težav s svojimi partnerji. Zadržujemo jih v sebi, te se kopičijo bolj in bolj, na koncu pa se jih nabere toliko, da ni več poti nazaj. A vse bi bilo enostavno, če bi znali povedati kaj nam manjka, če bi znali prisluhniti tudi parterju kaj njemu manjka in bi lahko marsikaj skupaj predelali in življenje bi bilo nekoliko znosnejše če že ne veliko boljše.

Marika želim ti kar se da hitro rešitev za tvoje težave, saj takšno življenje ko sta dva odtujena drug od drugega ne koristi ne vama ne vajnimi trem sončkom.