Depresija - vprašanje trajanja

[kinto]

še kakšni 2 leti, da sem prišla na, recimo 90%. Nikoli več pa ne bom, kot sem bila preden sem zbolela

To pa ni nič kaj vzpodbudno slišat 

Pa tako se povsod bere, da je ena izmed najbolj ozdravljivih bolezni..

[Ribica]

Ni rečeno, da bo pri tebi tako, da bo tako dolgo trajalo. Jaz sem ob tretji epizodi padla res globoko, prvič in drugič sem se hitro pobrala, vendar sem verjetno prehitro prenehala s terapijo in tudi sicer nisem nič drugega naredila. Predvsem nisem spremenila življenjskega vzorca, ki me je zato vedno znova vrnil na izhodišče in nato še globlje navzdol. Sama si mislim, da se mi je možganska kemija zaradi dolgotrajnosti nezdravega (v psihološkem smislu) življenjskega vzorca toliko okvarila (v zelo nezdravih okoliščinah in pod hudim stresom sem živela več kot 15 let), da je bila tista tretja, najhujša izkušnja s takšnimi posledicami.
Zato se ti pa splača potruditi se in resnično "počistiti" po sebi.

Ribica

[andra]

Mislim, da je prav to, da nikoli več ne bom to, kar sem bila, pravi izhod iz depresije.
Spremeniti je potrebno razmišljanje in predvsem reakcije. To, da ne bo, kot je bilo,
pomeni, da bo samo boljše.

Sem samo še 30% stare osebe. Prepričana sem, da se depra ne more vrnit. Samo
razpoloženje gre gor dol, kar je povsem normalno in običajno.

[kinto]

To že, definitivno. Ampak v mislih nisem imel miselnih vzorcev, temveč te "osnovne" stvari, kot so energija, čustva, kognitivne sposobnosti, spanje, prebava, itd..

Šele zdej cenim psihično zdravje in vidim koliko je vredno... ampak po toči zvoniti je prepozno..

[Suzy]

Res je Kinto,psihično zdravje je zlata vredno,....sicer pa zdravje nasploh!!!!

[dusica]

Kinto,

čeprav me nisi opazil z mojim "mnenjem", pa ti po tem wkndu, ko sem v roke primila eno čudovito knjigo  , posvečam tole:

DA SI USTVARIŠ SVOJO SREČO, SI MORAŠ - KLJUB VSEMU HUDEMU, KAR UTEGNEŠ SREČATI, Z VZTRAJNO ENERGIJO IZBOJEVATI VERO V ZMAGALNO MOČ VSEGA DOBREGA.

Pozdrav iz Obale. 
 
                                                         Dušica

[kinto]

prehrambeni dodatki... sem probal, bilo prvo upanje pred ad-ji, nič ne pomaga to, je pač porušena kemija v glavi, vseeno hvala

[dusica]

Kinto, poskusi, vendar se še prej posvetuj, kaj bi tebi najbolj prijalo..

Jaz verjamem, da moramo "notranje" celice tudi nahraniti, potem ko jim ta "kemija" odvzame moč, sicer pa mi samo moje telo pravi tole,...sploh ko se mu posvetim - mu prisluhnem...

Meni je neka strokovnjakinja priporočala MULTIVITAMINE, OMEGA 3 IN KOENCIM Q 10... ..navdušena sem nad tem in vem, da se splača!

Ribica, v januarju sem imela tudi sama drugo ponovitveno epizodo z globokim padcem depre.. , kot še nikoli tako grozno doslej...in sem prebrala tvojo pd zgodbo...

Koliko časa se bojuješ proti depre? In kako si pomagaš, ko se zazibaš v malodušje in tesnobo?

Pozdrav obema.


                                                                       Dušica

[kinto]

Probal (porabil celo škatlico) sem multivitamine, omega 3, bilobil, b-kompleks, matični mleček in pa še ene precej drage, ne spomnem se več imena. Še najbolj pomaga 1 ura teka, edino po teku imam malce več energije in možgančki malce hitreje delajo. A kaj ko ne moreš cele dneve tečt..

[dusica]

No, potem se poslužuj teka...baje, da res ta najbolje pomaga pri strahu, nemoči in žalosti...

Jaz, imam po depri povsem malo fizične energije, kaj šele volje za tek. Raje se sprehajam, nabiram sadeže, plodove oz. zelišča v naravi,..sedaj rožice... ali grem s psom malo naokoli: sprehod ob morju..

Tudi jaz bi rada zašla iz tega začaranega kroga, zato bom preizkusila še 100 metod in prebrala še knjig...mi dobro dene!

Ti, prebiraš kaj?

                                                    Dušica

[Ribica]

Dušica,

Od moje zadnje "ta hude" epizode je že kar nekaj let (2001 oz. 2003, ko sem po ponovnem poslabšanju menjala terapijo). Ves ta čas sem jemala AD. Vmes sem zelo spremenila tudi svoje življenje in tako po letih jemanja AD lani pričela zmanjševati - res postopno, res zelo počasi. Zaenkrat gre. Depre ni, so pa občasna slaba počutja, slabi dnevi. Vreme, luna, obremenitve....vse to vpliva. Zelo dobro se poznam in res začutim že tiste prve znake, ko me spet "grabi" za vrat. Dobesedno, ker se mi prične s tiščanjem v grlu. Takrat moram zavestno ustaviti voz, upočasniti tempo v službi, vzamem si čas za branje, počitek, tudi TV.... Vzamem tudi kak helex zvečer, čeprav nikoli več kot tri večere zaporedoma. Običajno to potem zadošča za kar nekaj časa, da se notranje umirim in spet zadiham.
Seveda me malo skrbi, kako bo, ko ne bo več AD, čeprav zdaj meljem 15% doze, ki sem jo jemala še oktobra. Upam, da bom zmogla tudi takrat, ko ne bo več te bergle in VEM, da si ne bom več dovolila, da me potegne tako globoko, kot me je.

[dusica]

Ribica,

kako čudovite besede in kakšen lep način samovzpodbude.. ! Ko mi bo težko, se bom spomnila
tvojih besed, ker bo tako zame, še en močan zagon naprej, verjemi...torej, hvala!

Po januarski globoki krizi (padec!) sem povečala dozo Effectinerja na 150mg in sedaj sva se z zdravnico zmenile, da počakamo mesec dni in nato postopamo zmanjšamo na polovico, kot sem imela celih 4 let zaporedoma..in vem, da mi bo uspelo! Kot pišeš ti...delala bom na temu, da se tak  več ne pojavi, čeprav se zavedam, da ni vse odvisno do mene...na žalost!

Delam in bom vztrajno delala na sebi, čeprav "ostalim" ljudem se zdijo določene naše "fore" čudne, pa kaj...najpomembnejša sem jaz in svoje zdravje...je tako?

Tako, sama sem si isto zatrdila: ko opazim poslabšanje ali nekaj, kar me vleče dol... , potem na meditacijo, zeliščni čaj in prijeten objem..če bo kje na razpolago! Če ne, pa  moji čiwawi...

                                     Dušica

[Sofia-Del_Sati]

Po januarski globoki krizi (padec!) sem povečala dozo Effectinerja na 150mg in sedaj sva se z zdravnico zmenile, da počakamo mesec dni in nato postopamo zmanjšamo na polovico, kot sem imela celih 4 let zaporedoma..in vem, da mi bo uspelo! Kot pišeš ti...delala bom na temu, da se tak  več ne pojavi, čeprav se zavedam, da ni vse odvisno do mene...na žalost!

Delam in bom vztrajno delala na sebi, čeprav "ostalim" ljudem se zdijo določene naše "fore" čudne, pa kaj...najpomembnejša sem jaz in svoje zdravje...je tako?

Tako, sama sem si isto zatrdila: ko opazim poslabšanje ali nekaj, kar me vleče dol... , potem na meditacijo, zeliščni čaj in prijeten objem..če bo kje na razpolago! Če ne, pa  moji čiwawi...

Dušica, JE ODVISNO OD TEBE!!! Itak pa se ne boj, si močna!!! 

Glede "for"....... NAJPOMEMBNEJE JE, DA DELAŠ TISTO, KAR TEBI IN TVOJI DUŠICI PAŠE, RELAXIRA, POMIRJA, TI POMAGA PREGANTI STRAH, SE POČUTI DOBRO V SVOJI KOŽI,.... Za ostale pa........ WHO CARE - oni ne živijo tvojega življenja in naj se brigajo zase, če imajo kake pripombe. Če ne jim boš odstopila 1% svojega strahu in bodo trpeli 

Glede rešitev ob poslabšanju.......SUPER, DA VEŠ, KAJ TI POMAGA, IN TO DELAŠ!!!! ŠE BOLJ PA JE SUPER, DA IMAŠ MALO ZLATA VREDNO KEPICO!!! 

Lp-Sofie 

[Sofia-Del_Sati]

še kakšni 2 leti, da sem prišla na, recimo 90%. Nikoli več pa ne bom, kot sem bila preden sem zbolela

Ne verjamem!!!

Ker če jaz sebe pogledam in si to rečem, da ne bom nikoli več kar sem bila pred depro in ostalim sranjem, grem zdele takoj dol iz stolpa se fliknt!!!!

Delam na tem, da bom spet tista kot sem bila in ne samo to ...... še boljša!!! Kajti dala sem spet še eno težko izkušnjo skozi... in zmagala!!! Kaj ni to več vredno??

Lp-Sofie 

[kinto]

Jaz pa verjamem Ribici. Ravno zadnjič je bil na forumu objavljen intervju z Nacetom Junkarjem in sicer ne vem koliko let se on že zdravi, pa pravi da je zgolj na ¾ tega, kar je bil prej. Tudi en prijatelj, ki se že 3 leta zdravi, pravi da paničnih napadov in anksioznosti sicer nima več, tistega pravega veselja do stvari, ki so ga prej dobesedno posrkale vase, pa še zmeraj nima.

Mislim, da je precej odvisno od tega, kako globoko padeš. Jaz sem se že nekoliko sprijaznil, da verjetno še dolgo časa ne bom »jaz«...ni kaj, bom pač delal stvari na silo, želim le energijo in koncetracijo nazaj, da bom sploh sposoben delati na silo..

[Arwen]

  jaz pa nikoli več nočem biti tisto, kar sem bila ...

[dusica]

Res je ->> veliko je odvisno od nas samih, sicer pa sem tudi sama mnenja, da te vsaka bolezem spremeni,
tako ali drugače...važno je ne izgubiti volje do življenja in upanja, da  na koncu tega dolgega črnega
predora nas čaka velika luč in še mavrica...

Lahko reče nekdo, ki se bojuje že 7 let in ne odneha...iščem in vedno najdem kakšno bolj zanimivo pot, pa sploh, da imam ob sebi takšne ljudi, kot ste Vi, mi je v  ..se čutimo in pomagamo...to je tudi modrost!


                                 Dušica

[kinto]

Oh ja, upam da je nalezljiv ta tvoj optimizem..

[dusica]

Je, je...sicer je tudi v temi še večja moč, samo pusti ji, da izstopi!

Ko sem na tleh, se skušam čimprej pobrat in si rečem PUNCA, ŠE JE POTI IN MOŽNOSTI...GREMO POBRSKAT! Spoznavam nove ljudi, hodim na predavanja, brskam po netu, berem knjige in..najlepše je, ko naključno ali "usodno" spoznam osebo, ki mi da še dodatno koristno info...to pa je res vzpodbuda in
na koncu ponos!

Vztrajajmo skupaj!


                                                           Dušica

[Ribica]

Ko rečem, da nikoli več ne bom, kot sem bila, to pomeni, da ne morem več čutiti tiste energije, ki sem jo nekoč imela za vse, za kakrkoli... Nič mi ni bilo težko, vse sem zmogla, bila sem polna idej, rešitev - za sebe in za druge, razdajala sem se....
Z depresijo se borim že več kot dvajset let z vmesnimi vzponi in potem padci. V teh vmesnih obdobjih sem vedno uspela "priti nazaj" v tem energetskem smilsu. Po zadnjem padcu v l. 2001 pa več ne. Ni več tistega zagona, velikokrat se mi kakšne stvari preprosto ne da, izognem se npr. potencialnemu konfliktu, ko bi se kdaj prej vrgla v debato in skušala dokazati nasprotno... Tudi obveznosti včasih preložim na zadnji trenutek, kar prej NIKOLI nisem počela, celo zelo me je motilo, če so drugi tako funkcionirali....
Postala sem "komot", kar je včasih dobro, včasih pa tudi ne...
Na pripombo, da nikoli več ne bi hotela biti kar sem bila (Arwen) - seveda, tudi jaz ne v vseh tistih lastnostih, ki so mi "pomagale" pasti v stanje, kot je bilo. Osebna rast, ki sem jo dosegla skozi svojo bolezen in njeno zdravljenje, je neprecenljiva in tega seveda ne bi dala od sebe za nič na svetu.
Vendar pa včasih malce požalujem za tisto energije polno Ribico...

Vse dobro vam želim, posebej še danes, ko imamo dvojni praznik (dan žena+pust). Sem v soboto spekla 48 krofov!!! So že vse pojedli do nedelje zvečer.

Ribica