Brezvezno življenje

[Rvd]

Amm lep pozdrav vsem skupaj. Sem se odločil da še jaz malo napišem o sebi in kaj me muči, če ima kdo kakšen dober nasvet. V glavnem za uvod: star sem 25 let, faksa je konec, hodim v službo katere ne maram ampak denar je pač treba služit (čeporu me bodo odpustili ker zaradi zamorjenosti ne morem delat), na zunaj zgleda da je vse v redu ampak niti približno ni tako. V glavnem že celo življenje sem slabe volje, skoz imam občutek da me noben ne mara razen družine, punce si ne znam dobit, kadar je kdaj na temu da bi imel s kakšno globjo vezo se ustrašim, se kar ne morm sprostit, nevem kaj mi je. Čeprou si najbolj želim da bi mel eno. Me močno frustrira to že vse.  Sem preveč prijazen, skoz gledam da drugim ustrežem na koncu  pa js nasrkam, ker prijaznosti noben več ne ceni. Moje razpoloženje v enem dnevu neizmerno niha od največjega zadovoljstvo do totalne potrtosti, tesnobe res sploh nevem kako je možno da preživim. Nevem kako si pomagat berem te motivacijske knjige pa mogoče za minutko pomaga, pol pa vse po starem. Vem da če se kmalu nič ne spremeni je moja življenska pot zagotovo 1985-2011 (do tega novga leta bom še počakal), ker res ne morem več zdržat vsega tega. Pač sej ni panike nismo vsi za ta svet. To je neka zelo groba verzija, čist bedn napisana še to ne znam, ampak zdele ne morem več pisat, ker me je spet čist sfukal. Edin kar ratam vesel je ko gledam na uro pa vidim kako se sekunde pomikajo pa si mislim wiiiiii pa sm že par sekund bližje smrti.

[anaoxa]

  Hudo mi je , ko berem, da si želiš smrti. Veš koliko ljudi bi rado živelo, pa so na smrt bolni. Moja sestra je bila stara 32 let, pa je morala umreti in zapustiti 2 otročka in vse nas. Pa veš kako bi rada živela.  Zakaj si raje ne bi kako pomagal, najprej recimo s kakšno strokovno pomočjo, zdravnik, psihiater, razni pogovori, tudi tukaj na forumu, kjer smo vsi s takimi in drugačnimi problemi. Psihiater ti bo mogoče predpisal antidepresive, ki ti bodo pomagali in , ko se boš počutil bolje, boš začel delati na sebi.
 Prosim, ne razmišljaj tako črno. Vedno, res vedno se lahko oglasiš tukaj. En kup čudovitih ljudi ti bo prisluhnilo. Lahko tudi kakšnega spoznaš, če se vključiš v skupino za samopomoč, ki mogoče obstaja v tvojem kraju ali okolici. Boš videl, da bo tudi zate posijalo sonce.

[Arwen]

Rvd, srečala te je depra, to je vse  in tako kot mnoge bolezni, se tudi depresijo uspešno zdravi (z zdravili in/ali psihoterapijo). Obrni se na svojega osebnega zdravnika, poišči strokovno pomoč, v sklopu društva delujejo skupine za samopomoč http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66, obstajajo knjige na to temo, med drugim tudi http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754

Splača se!

[Slavka]

Rvd, saj si v sebi NE želiš res umreti...poiskal si ta forum, napisal svoje težave, rad bi pomoč...Vem, da te obhajajo te črne misli zaradi nemoči in nezadovoljstva s trenutnim stanjem. To se da popravit....Tudi jaz sem razmišljala o smrti, o tem, da me ne bi več bilo in s tem tudi moje notranje bolečine in praznine.
Ampak ne želi si smrti...še prehitro pride sama  Raje si poišči pomoč, kot so ti napisale že moje predhodnice...obstaja več načinov....obisk pri psihiatru, psihoterapija, antidepresivi, skupina za samopomoč...vse to in še več uporabljam tudi sama in povem ti, da se je moje počutje popravilo oz. izboljšalo. Tudi moja samopodoba se krepi in z njo tudi ljubezen do same sebe, kar posledično pomeni tudi zadovoljstvo z okolico...mojo družino, prijatelji...

Napiši še kaj, boljše se boš počutil, če boš izpovedal svojo žalost in nezadovoljstvo.

Pošiljam ti objem 

[Rvd]

Jah seveda nočem umreti ampak ko par stvari ne more človek poštimat pa res nevem zakaj bi še živel, pač brez enih stvari ne morem in če se jih ne da poštimat ni vredno živet.  Ful hvala drugače za spodbudne besede. Pa ta občutek osamljenosti, obkrožen z ljudmi ampak kljub temu sam k da bi bil na samotnem otoku. Glede antidepresivov, ne mislim jih jemati, ker vplivajo na spolno moč, ki pa že tako ni pri meni nevem kok močna in z  zdravili bo še slabše se bom pa res fentu. Pa nevem zakva mene ljudje ne marajo, k sm res prjazn do vseh pa čem pomagat pa use tega ne zastopm,kaj me vsi tok sovražijo. Boste vidl tudi vi, da me boste zasovražil še zmerm je blo tako ne glede na to kok se trudm razmišlat kaj je z mano narobe, vedno isti scenarij pri vseh ljudeh. Tako da bi potem, če bom še več gor pisal, da mi iskreno poveste kaj ste začutili pri meni, da vam nisem všeč. Pa na živce si grem sam, naprimer ko berem kakšne probleme imajo drugi, ki so res hudi, pa se mi zdi pa kaj se živcirate življenje je ja lepo dej pejt kej počet kar vas veseli pa je...sam pr seb pa tega v glavi ne morem razpucat.  Sej drgač se znam kr kontrolirat sam se pa res bojim da enkat k bo spet res hudo da enkat bo šlo pa do konca. Tok sm živčen da me vsak dan še srce boli pa sam upam da bo ta infarkt čimprej ampak kokr mam srečo bom infarkt fasu, ampak me ne bo ubil ampak bom rastlinca ratu, da mi bo še bol bedn. Pa kadar se dobr počutm se lahko s popolnim tujcem spoprijatlejim v sekundi, sam ene obične ženske pa ne znam zapecat. Katastrofa.

[alexx]

Valdoxan in Coaxil ne uplivajo na libido. Wellbutrin pa tudi zelo malo, kot vem.

P.S. Zakaj bi te zasovražili, saj nam nisi nič naredil. 
     

[Slavka]

Rvd, niso vsi ADji taki,da ti zbijejo libido  ...obstaja več vrst in zagotovo bi zase našel takega, ki bi ti ustrezal 

 Ne vem zakaj imaš občutek, da te ljudje sovražijo....morda zato, ker sam sebe nimaš rad? Sigurno te ne sovražijo, to je kar težko čustvo...še jaz ne sovražim nikogar...morda mi kdo ni simpatičen ali pa ne čutim energije, pa vendar to ne pomeni, da ga sovražim.
Predlagam ti, da se najprej spoprijateljiš SAM S SABO...potem se ti bodo odprle tudi poti do drugih.
Za začetek lahko morda prebereš kakšno knjigo o samozavesti, osebni rasti, tudi Premagovanje anksioznosti za telebane oz. Depresija za telebane so fajn knjige, kjer izveš marsikaj in dajo ti en kup nasvetov kako naprej.
Seveda te špika pri srcu..tudi mene je in še me (ravno danes me  ) ampak to počne tesnoba...psiha.
Kaj te pa drugače veseli...morda kakšen šport, umetnost, glasba...? Počni tisto, kar te vsaj malček zadovolji in vsakič boš dobil večje veselje.

Pa piši nam...si dobrodošel 

[mariposa]

Rvd pozdravljen!

Življenje je težko ni kaj, obstajajo pa trenutki sreče, za katere je vredno živeti...Poišči pomoč, ko imamo nekoga, ki nas razume, ki nam je pripravljen pomagati, je vse lažje...Najbrž ne bo lahko, a izhod iz tega začaranega kroga vendar obstaja. Poglej okoli sebe, sigurno boš našel kaj kar te bo veselilo...Pomisli na vse tiste ljudi, ki nimajo možnosti izbirati živet ali umreti, na tiste, ki so obsojeni na smrt. Umirajoči bi dal vse svoje premoženje in vse kar ima, da bi le lahko živel še kakšno leto več.
Mislim, da si zašel na pravo stran, med prave ljudi, ki ti bodo znali svetovati, ti na nek način pomagati...Tudi sama sem tu našla ogromno podpore...

Nikar ne obupaj in kar piši kaj se dogaja s teboj, lažje je če občutke z nekom delimo!

Lep pozdrav,
Mariposa

[Rvd]

Ma glede tega da sam sebe ne bi imela rad nevem no, mogoče je blo to bolj včasih prisotno sedaj pa ne več toliko. Pa saj se ukvarjam s hobiji pa se mam fajn, sam ko končam s hobiji je pa spet še težje, ko pomislim kok se imam fajn ko počnem tisto kar me veseli ne pa pač stvari ki jih moram (in ne niti približn se nebi mogu preživljati s hobiji verjemte mi). Pa tut športam dosti, pa mi ful paše se premigat, sam sem po koncu treninga še bolj živčen kot pa prej, tako da zame niti približno ne velja da bi me rekreacija pomirjala. Sicer sem pa tudi tak po naravi da vedno iščem stvari, ki me motijo in sem potem zarad tega zamorjen...pač očitno ne znam bit srečen. Očitno rabim žensko da me k pameti sprav sam to se ne bo zgodilo, ker res ne morem bit v zvezi čeprou si jo želim. Kokr zdele pomislim za letošnje leto pa res nevem kdaj sem se res sploh dobro počutil. Mah grem rajš spat, spat je pa zmerm luštn.

[Arwen]

Boste vidl tudi vi, da me boste zasovražil

  v to pa zelo zelo močno dvomim 

[Rvd]

Boste vidl tudi vi, da me boste zasovražil

  v to pa zelo zelo močno dvomim 

Hja no hvala ampak bomo vidl.

[Rvd]

Ok eno vprašanje še prosim, če mi odgovorite. Tisti, ki imate partnerje oziroma ste jih imeli. Kako se vi zaljubite? Mislim a je možno da vam je bil partner sprva pač čist en običajen člouk pa ste ga potem sčasoma totalno vzljubili ali je bilo že pri prvem stiku neka ful kemija? Pa resno sprašujem. K jaz mam očitno glede tega največjo katastrofo v glavi na svetu.

[mieaid]

rvd...neverjetno podobna situacija pri meni

[Arwen]

jah, vsekakor ob prvem srečanju (pa ni važno, a je to randi al pa delovni sestanek al pa kar pač že...) občutiš do sogovornika ali simpatijo al pa antipatijo... ena oseba (katerakoli in kjerkoli) ti je na prvi pogled ok, druga pa totalno anti (pa ti ni nič slabega naredila, nikol se nista srečala, še spregovorila nista, pa je kr neki..)

Moje mnenje: prvi vtis je sicer pomemben, ni pa sedaj alfa in omega vsega, zato nikoli ne grem na prvo žogo, ampak prepustim času - čas.

[vista66]

To potrebo, da bi ljubili in bili ljubljeni, imamo v sebi vsi. Jaz npr. trpim za kroničnim pomanjkanjem ljubezni in se včasih prav bojim, da bi me v primeru, če jo dobim, od silne sreče kap kot Meto iz Cvetja v jeseni...ne hecam se, velikokrat ko mislim na silna čustva, ki so v meni in ki pridejo ob zaljubljenostih na dan, imam občutek, da bi mi srce odpovedalo sodelovanje. Ne znam čisto dobro opisati, bom še delala na tem. Hočem rečt, da je potreba po ljubezni v nas, da nas dela lačne, hrepeneče po tem, da svojo lakoto zadovoljimo in da nas to dela nesrečne, tudi v depresijo lahko pademo.

Meni je lažje kot včasih in tudi tebi posredujem naprej eno razlago tukajšnjega člana, ki sem jo prebrala lani na tem forumu. Vsi ljudje smo vredni ljubezni, vendar nam ne pripada, saj nikjer ne piše, da bomo srečali pravega partnerja...ta dejavnik ni odvisen od nas...enim se zgodi pravi, enim ne.

Forum je torej eno od orodij za delo na sebi. Nimaš pojma, kak kamen se mi je takrat odvalil od srca, ko sem se nehala kriviti, se sama sebi nisem zdela več nesposobna, kriva ipd za to, da nimam partnerja. Forum, klepetalnica, knjige, psihiater, psihoterapija, skupine,...to še npr. dodaš v svoje že zelo bogato življenje..bogato je, ker imaš ljubečo družino, službo, zdravje, hobije...in moč, da si poiskal pomoč..forum je začetek, z veseljem ti bomo pomagali na poti, če se boš odločil z večjim ali manjšim tempom delati na sebi.

Drži se! 

[Arwen]

To potrebo, da bi ljubili in bili ljubljeni, imamo v sebi vsi. Jaz npr. trpim za kroničnim pomanjkanjem ljubezni in se včasih prav bojim, da bi me v primeru, če jo dobim, od silne sreče kap kot Meto iz Cvetja v jeseni...ne hecam se, velikokrat ko mislim na silna čustva, ki so v meni in ki pridejo ob zaljubljenostih na dan, imam občutek, da bi mi srce odpovedalo sodelovanje. Ne znam čisto dobro opisati, bom še delala na tem. Hočem rečt, da je potreba po ljubezni v nas, da nas dela lačne, hrepeneče po tem, da svojo lakoto zadovoljimo in da nas to dela nesrečne, tudi v depresijo lahko pademo.

no, tudi to mi je zelo zelo znano

[Nabc]

Hočem rečt, da je potreba po ljubezni v nas, da nas dela lačne, hrepeneče po tem, da svojo lakoto zadovoljimo in da nas to dela nesrečne

To mi je pa znano. 

Vsi ljudje smo vredni ljubezni, vendar nam ne pripada, saj nikjer ne piše, da bomo srečali pravega partnerja...ta dejavnik ni odvisen od nas...enim se zgodi pravi, enim ne.

Hočeš reči, da nekaterim enostavno ni usojeno najti partnerico/ja?

[alexx]

Hočeš reči, da nekaterim enostavno ni usojeno najti partnerico/ja?

Mislim, da ni tako mislila. Partnerja že najdeš, a tisto veliko ljubezen, o kateri nas večina sanja, pa ni tako lahko. Druga polovica jabolka pač pogosto ni na dosegu roke.

[Nabc]

Mislim, da ni tako mislila. Partnerja že najdeš, a tisto veliko ljubezen, o kateri nas večina sanja, pa ni tako lahko. Druga polovica jabolka pač pogosto ni na dosegu roke.

Tukaj bi morali bolj podrobno opredelit, kako je mišljena ta ljubezen. Je to partner/ica, ki jo/ga resnično ljubimo in on/a nas?

[alexx]

...Je to partner/ica, ki jo/ga resnično ljubimo in on/a nas?

Moralo bi biti tako. Da nekoga resnično ljubiš. Z napakami vred. A vem, da veliko ljudi ima partnerje, kjer gre za nekak izhod v sili. Da nisi sam. Da lahko imaš z nekom otoke. Vsaj za silo "normalno" življenje.

Jaz vem, da na take varjante ne bi nikoli pristala.