Ko te partner zapušča

[khmer]

Tako je s tole mojo zadevo. Čas je da jo delim z vami in upam, da me boste razumeli in tudi kakšnega nasveta ali mnenja se ne bom branil.

S svojo ženo sem dobrih 22 let. Bila sva mlada (17 in 21), ko sva se zaljubila. V zakonu sva spočela tri krasne deklice, na katere sva oba zeloooooo ponosna. Služba, družina, gradnja doma ... je bila najin vsakdan.

Nato so prišla tista "težavna leta". Oddaljila sva se nekako drug od drugega ne da bi to opazila. Najprej sem "zavozil" jaz.
Pri 41 letih sem se začel zavedati, da se počasi staram. Želel sem si potrditve, da sem še vedno "in", da sem še vedno atraktiven in zanimiv za nasprotni spol. In se je zgodilo tako, da sem se nekako zagledal v mlado sodelavko, katera je bila v ineresu večine mojih sodelavcev.

Ne vem kaj me je gnalo - verjetno EGO, ki je od mene zahteval sedaj imaš priložnost, da se dokažeš. Menim, da je bilo res tako. In sem se sam sebi dokazal na tak način, da sem veliko kandidatom (tudi precej mlajšim od mene) to punco očaral. Seveda sem bil poln samozavesti in samega sebe.
To sem moral na nek način kazati tudi doma saj sem se očitno spremenil in je moja žena to opazila. Na odkrito vprašanje "imaš drugo" sem odgovoril kot "ni tako kot misliš." In je bilo storjeno to, česar ne bi ljubljeni osebi nikoli storil. Še danes si očitam, da sem ji uničil prvaljico življenja in ji "ukradel" prepričanje, da pravljice ne obstajajo.

A zadeva ni bila tako huda kot je videti na prvi pogled. S tem dekletom sem šel štirikrat na kavo, se malo pogovarjal in ničesar drugega. A kaj ko je bilo sedaj že storejno in nikakršno zagotavljanje "saj ni bilo ničesar" ni pomagalo. Ljubljena oseba je bila prizadeta in to zeloooooooooooooooooo. Očitano mi je bilo, da sem se za to zavestno odločil in zamera je ostala.
Zahtevala je ločitev (sporazumno), v katero sem pristal seveda le iz občutka krivde in kesanja. A se to na srečo ni zgodilo. Nekako sva se pokrpala, odšla naprej in poskušala živeti s tem. Seveda so bili vzponi in padci (kot nekakšno valovanje), enkrat svetli, drugič temni dnevi. V tem času sem hodil na več različnih delavnic in skupin za samopomoč na temo osebnostne rasti (medsebojni odnosi, učimo se dobrega mnenja o sebi, kako se bolje razumeti z najstniki, ...). Kot knjižni molj sem zamenjal temo interesa, vse knjige ki jih prebiram se vrtijo okoli medsebojnih odnosov ipd.

Takrat mi je dejala: "Meni se to nikoli ne more zgoditi." A ker se zarečenega kruha največ poje SE JE ZGODILO pred dobrim mesecem dni. Moja žena se je zaljubila v 16 let mlajšega fanta kot jih štejem sam in 12 manj od nje.

Da je zgodba še bolj zapletena ima tudi on partnerko in štiriletno deklico.  Našla sta se in kaže da sta  zelo zaljubljena. Za njegovo partnerko ne vem a jaz sem sesut. ASENTRA + Lexaurin mi nekako lajšata te duševne (čustvene) bolečine. Res jo ljubim lahko bi celo rekel brezpogojno, a ostaja hladna do mene, se mi umika, beži. Skoraj vsak dan odhaja od doma in prihaja pozno oziroma zgodaj. Ostala je nekje tudi čez noč. Mene boli v prsih, ne spim, ne jem ne funkcioniram in sem v mesecu dni shujšal 13 kilogramov. Že prej nisem bil pretežak a imam na svojih 190cm višine le še 69kg. Počutim se kot nekakšen zombi brez volje do življenja brez jasnega pogleda v prihodnost, brez želje po čemerkoli.

Ponovno zahteva ločitev in pravi, da želi probati življenje z drugim a jaz zaenkrat na ločitev ne pristajam. Če bo tako želela jo bo verjetno sprožila sama - jaz v ločitvi ne želim sodelovati. Še vedno jo ljubim, še vedno jo imam rad in bi jo rad nazaj.

Je res tako, da za srečo dveh mora trpeti 6 drugih (njegova parterka in hči, ter jaz s svojimi tremi hčerami)

Zvaležen bom vsake besede, ki mi jo napišete.

[alexx]

Ta tvoja zgodba je precej vsakdanja zgodba. Družina, hiša, služba...monotonost. Pa strah, da nam življenje polzi iz rok in bomo nekaj zamudili. In tu si se "spotaknil". Žal mi je, da se ti to dogaja, a sedaj je treba rešiti kar se rešiti da. Ne vem kako je s tvojo ženo in koliko se pogovarjata, a jaz bi na tvojem mestu čakala. Morda na trenutek ženine streznitve. Precej prepričana sem, da bo do tega prišlo. In morda ji boš moral tudi kaj odpustiti. Oba pa bosta bogatejša za izkušnjo več.

Upam, da bo obveljal ta scenarij.

Seveda obstaja tudi možnost, da res odide. Tu pa ne vem več kako in kaj.  Edino, da ločitev speljeta kot odrasla človeka in s čim manjšo škodo za otroke.



Držim pesti zate in za tvojo družino.

[khmer]

Alexx hvala za napisano, saj mi tvoje besede potrjujejo kar razmišljam tudi sam. Potrpežljivost in seveda čakanje. Ne želim "na brzino" reševati tako pomembnih vprašanj in seveda je potrebno veliko moči, potrpljenja in neke vrste razumevanja do "odtujenega" partnerja.

Tudi sam stavim na to, da se kozarec marmelade ob veselm mazanju na palačinke enkrat izprazni. Takrat pride to kar si napisala - streznitev.

A glej tudi tukaj vidim težavo. Moja žena je ena zelo močna osebnost, polna ponosa in samozavesti in zato jo zelo spoštujem. Zato se bojim, da se ne bo želela "ukloniti" in na tak način priznati svoje t.i. zmote. Raje bo trpela kot popustila, le da dokaže svoj prav. Neke vrste trma.

Strinjam se pa s tabo, da se nobena juha ne poje tako vroča kot se skuha. Zato čakam in sem ji tudi to povedal, čakal te bom koliko bo to potrebno.

[Aslan]

Khmer lahko razumem tebe, lahko tudi njo ...

Sama sem spoznala, da je partnerstvo dolga pot z mnogimi nepričakovanimi zapleti,
padci in vzponi in da pogosto, ko smo skupaj že dolgo pot,
smo čez čas (ko se rana zaradi nezvestobe delno zaceli) pripravljeni tudi odpustiti,
in poiskusiti znova, morda oba z večjim zavedanjem, da je družina dragocena vrednota.
Nekako spoznamo, da ni vse samo v zvestobi, da je nekaj tudi v preprosti medčloveški povezavi,
ko imaš nekoga rad ... ko imaš skupaj otroke, ko se želiš starati ob nekom.

Po drugi plati pa imamo svojo lastno pot življenja, svoje potrebe, pričakovanja, želje in upanja.
In morda včasih moramo naprej, da razvijamo sebe, da najdemo to kar potrebujemo,
da ne vztrajamo v vezah, ki niso več osrečujoče. Včasih sta si partnerja v osnovi preveč različna, imata drugačne vrednote, cilje, vizije o prihodnosti. Kaj je bolj prav: se prilagoditi in potlačiti sebe ali iskreno povedat in iti naprej.

Taka nekak so moja razmišljanja po tem ko sem prebrala tvojo zgodbo.

Moja žena se je zaljubila v 16 let mlajšega fanta

Najpogosteje se konča tako, da mlajši ljubimec ko se "strast ohladi" zapusti zrelo gospo.
Ni pa to pravilo, lahko sta srečna še mnogo let.

Nekako sva se pokrpala, odšla naprej in poskušala živeti s tem. Seveda so bili vzponi in padci (kot nekakšno valovanje), enkrat svetli, drugič temni dnevi. V tem času sem hodil na več različnih delavnic in skupin za samopomoč na temo osebnostne rasti (medsebojni odnosi, učimo se dobrega mnenja o sebi, kako se bolje razumeti z najstniki, ...). Kot knjižni molj sem zamenjal temo interesa, vse knjige ki jih prebiram se vrtijo okoli medsebojnih odnosov ipd.

To sem tudi sama dala skozi ... spoznala marsikaj o sebi, partnerstvu, osebni rasti ...
zato sem verjetno kasnejšo ločitev lažje sprejela kot bi jo sicer.

a ostaja hladna do mene, se mi umika, beži. Skoraj vsak dan odhaja od doma in prihaja pozno oziroma zgodaj. Ostala je nekje tudi čez noč. Mene boli v prsih, ne spim, ne jem ne funkcioniram

Ob tem se prebudijo moji spomini, pobne izkušnje in vse kar lahko rečem je to,
da je hudo, da boli. Danes se sprašujem odkod sem črpala moč, da sem toliko časa vztrajala in
trpela ... ne vem a je šlo točno za varanje, ali le za popivanje ... niti ni več pomembno.
Pridelala pa sem si panične napade in takrat sem se zavedla, da tako več ne gre naprej ...

Khamer moj nasvet je, da delaj na sebi, sledi sebi ... poišči morda partnersko terapijo ali samo zase psihoterapijo ... da se lažje soočiš z nastalo situacijo.

[khmer]

Aslan tudi tebi hvala za napisano.

Res je, da se mi je še pred par dnevi zdelo, da so vsa predavanja, sodelovanja v skupinah za osebnostno rast, vse prebrane knjige bile brez pomena. A v nekem majhnem kotičku svojega uma se vseeno zavedam, da ta trud ni šel v nič. Ostalo je neko znanje, ki ga bom verjetno še nadgrajeval, saj si resnično želim biti najboljši (razumevajoč, potrpežljiv, premišljen - skratka MODER). Morda nekoč.

A trenutno si celotno zgodbo štejem kot osebni življenjski neuspeh in zato še bolj boli.

[Aslan]

Prav bolečina nas prisili, da se soočimo s seboj, svojimi strahovi in nas pelje po poti, da jih prerastemo ...  Redko kdo osebnostno napreduje in postaja zrelejši ker ima tako lepo in srečno življenje.

Khmer v življenju ni porazov, so samo izkušnje skozi katere spoznavamo in gradimo sebe.

[alexx]

Khmer v življenju ni porazov, so samo izkušnje skozi katere spoznavamo in gradimo sebe.

Strinjam se z Aslan. Poskusi to tako vzeti in se boriti naprej.

[khmer]

Saj se strinjam z obema, a trenutno nisem tega mišljenja. Morda nekoč ... če se bo tako razpletlo bom gledal kot na izkušnjo, ki mi je nekaj dala. A se bom vseeno boril, da ne bo takega razpleta.

Izkušnja pa bo v to sem prepričan v vsakem primeru, pa naj se zgodba zaključi tako (kmalu) ali drugače (čez leta, ki so pred obema).

[alexx]

Saj se strinjam z obema, a trenutno nisem tega mišljenja. Morda nekoč ... če se bo tako razpletlo bom

Saj je razumljivo, da razmišljaš o zadevi, kot o porazu. Čudno bi bilo, če bi bilo drugače. A poskusi, da te ne bi preveš zapeljalo v "krivdne" vode. Krivda je "peklenska" reč in naredi veliko škode človeški psihi. S tem pa tudi stabilnosti, ki jo sedaj potrebuješ.

P.S. Lej, morda bi žena našla "prijatelja" tudi če se ne bi zgodilo, kar se je.

[khmer]

Alexx tudi to je možno, čeprav menim, da je zelo malo verjetno. Ja, tako pač je, kar sem skuhal sedaj jem, kar pa kuha ona bo tudi treba pojesti, če ne pa vsaj plačati račun za sestavine.

Kar se tiče krivde - vse jemljem nase in zato je toliko težje. To je tudi razlog, da celotna zgodba zame pomeni življenjski neuspeh. Več kot pol življenja pa se ti pred očmi podira kot hiša iz kart - žalostno in boleče.

[Rob]

a jaz zaenkrat na ločitev ne pristajam

za ločitev ne potrebuje tvojega pristanka. niti tvoja prisotnost na obravnavi ni potrebna. dobil boš obvestilo, da je tvoja pogodba( rečemo ji tudi zakon) razveljavljena.

če čakaš, imaš čas da se pripraviš na dodatna opravila, ki slede ločitvi. delitev premoženja in skrb za mladoletne otroke. če jih imaš rad, postani njihov skrbnik. ne verjemi vsakemu stereotipu o tem, ki ga boš slišal.

pridobi si izkušnje ljudi, ki so to že prestali. nekateri gredo po ločitvi krepko navzdol, ne pomaga nobeno samosvoje spoznavanje in razumevanje.

če bi bil rad *moder*, razmišljaj s pametjo, ne s čustvi. loti se stvarnosti.

[Aslan]

Krivda je težka beseda in ne prinese nič dobrega.

Raje sprejmi del svoje odgovornosti v nastali situaciji, v vajinem odnosu ...
Vedno sta 2 strani v partnerstvu, oba sovplivata drug na drugega ...
Vsak od vaju je prinašal nekaj v partnerstvo ... vsak od vaju je imel svoje potrebe ...
koliko sta res uspela slišati drug drugega ...
Pogosto skok čez plot ni največji razlog rahajanja, je le posledica vseh prejšnjih nesoglasij ...

Več kot pol življenja pa se ti pred očmi podira kot hiša iz kart - žalostno in boleče.

Res je hudo ... je žalostno ... so porušene sanje ... prelomljene obljube ... občutek samote ...
Poznam iz svoje izkušnje ... po 18 letih ostati brez partnerja v katerega si verjel ... rane se celijo počasi.
 

Nekako sem se naučila, da moram sprejeti dejstvo in biti hvaležna za ves lep čas, ki sva ga preživela skupaj. In da sem hkrati poštena do sebe in si priznam, da ni bilo vedno lahko, da sem zaradi silne želje ostati z njim vse bolj pozabila nase, potlačila svoje želje, skrila bolečino ... in da dolgujem tudi sebi da je oseba, ki je moj parter do mene spoštljiva, iskrena in mi stoji ob strani.

če bi bil rad *moder*, razmišljaj s pametjo, ne s čustvi. loti se stvarnosti.

se podpišem.

[jazzjazz20]

verjetno smo vsi skusili kaj pomeni, da se nekdo odloči in v svojo odločitev porine tudi nas...
najhuje je, ker se je ONA nekaj odločila, ti pa moraš to SPREJETI, sa žal nikogar ne moremo prisiliti, da nas ljubi, da ostane z nami...

v začetku mi je prišlo na misel: zidaš išo, rušiš dom!
vendar pa morda ni samo to krivo...

obstaja možnost, da bi se žena ponovno zaljubila vate? jo ti ljubiš ali samo potrebuješ? želiš ostati z njo ker si prepričan, da je to tvoja partnerica ali samo zaradi konformizma? ali je mogoče strast med vama obuditi?


1000 vprašanj....naj bodo odgovori iskreni...in ko razčistiš to, šele nato pojdi dalje...ali v smeri boja za partnerstvo ali v smeri razhoda...

[alexx]

če bi bil rad *moder*, razmišljaj s pametjo, ne s čustvi. loti se stvarnosti.

Ja...se strinjam. A lahko je reči. Malo teže narediti. Še sploh ko je zgodba še zelo vroča. Mesec dni je premalo za razmišljanje z ledeno glavo (mislim na to zaključno dejanje).

P.S. Jaz vseeno nekako verjamem, da se zgodba lahko konča v plusu. Se splača še kaj narediti v to smer. Nista ne prva ne zadnja, ki sta "odplavala" v tuje vode, a se kljub temu lahko vrneta nazaj. Vprašanje je koliko čustev je še ostalo pod površjem.

[khmer]

Težko je sedaj govoriti o pameti, ko so čustva resnično močno razburkana. Ko glava ne dela, ko delajo čustva. Vem, da s časom, če se stvari ne izboljšujejo začne pamet prehitevati čustva - v tem je nek izhod verjetno za vsakega potrtega posameznika, ki se znajde v meni podobnem položaju.

@Alexx - tudi sam sem prepričan oziroma močno verjamem, da se zgodba lahko konča pozitivno, z moje stojne točke. Hvala ti za to.

@jazzjazz20 - svojo ženo LJUBIM, in ne gre za konformizem. Resnično mi pomeni nekaj več naj... Menim tudi, da obstaja možnost, da se ponovno zaljubi vame. Ne le menim, celo prepričan sem da je to možno. In v tej smeri bom tudi deloval. Ne bom obsojal, ne bom grajal, temveč bom samo tukaj zanjo, ko/če me bo potrebovala. Zanjo se bom boril s svojim srcem, s svojo dobroto, ker ji res ne želim ničesar slabega le dobro.

[noname1]

Najbolj pesimističen zaključek je, da nekateri ljudje pač niso sposobni živeti v monogamiji. Živeti v monogamiji pa pomeni prav to o čemer razmišljate zdaj. Da ima glava monopol na čustvi. Moramo se znati tudi brzdati, ne smemo pustiti, da bi nas vsako čustvo iztirilo. Še tako privlačen mlad fant/dekle ne.

Sicer pa je v zvezi pomembno, da oba se trudita, da vedno kakšno inovacijo postavita. Sicer postane zveza monotona in to vodi v propad.

[nebesno modra]

@jazzjazz20 - svojo ženo LJUBIM, in ne gre za konformizem. Resnično mi pomeni nekaj več naj... Menim tudi, da obstaja možnost, da se ponovno zaljubi vame. Ne le menim, celo prepričan sem da je to možno. In v tej smeri bom tudi deloval. Ne bom obsojal, ne bom grajal, temveč bom samo tukaj zanjo, ko/če me bo potrebovala. Zanjo se bom boril s svojim srcem, s svojo dobroto, ker ji res ne želim ničesar slabega le dobro.

Oj !

Kako zanimiva in čudovita bitja smo ljudje- razmišljam kolikokrat se zgodi, da ugotovimo kako veliko nam nekdo pomeni šele takrat, ko ga izgubimo, ko ga ni več za nas za dosegu roke...
Spoštujem tvoja čustva in nekako verjamam, da se bo zgodba razpletla tako da bo prav tudi zate- res pa je, da je zdaj vse zelo sveže in boleče. Vendarle je to čas učenja o sebi in to je zelo dragoceno.

Vse dobro ti želim, 

[khmer]

Tako je ravno to se mi dogaja. Vse je bilo nekako samoumevno, sigurno, varno ... Človek se z vsakodnevnimi malenkostmi ne ukvarja, jih ne opazi, ker ni pozoren, saj so vsak dan tam in so dobre. Opažamo le negativne signale in le teh se nekako zavemo. Ti nas edino predramijo. Dobri pa ostajajo neopaženi.

Ko se ti življenje nekako sesuje se začneš zavedati vsake malenkosti. Receptorji so na 100% sprejemu in komaj takrat se zaveš, koliko dobrega v vsakdanjem življenju sploh ne opaziš - sedaj jih opažaš, saj grabiš po vsakršni rešilni bilki, ki se ti pojavi na dosegu roke.
A ponavadi je prepozno. Morda tudi zame, vsaj po včerajšnjem in današnjem pogovoru z mojo ženo sodeč. Žal trenutno ne vidim rešitve, kako bi se lahko spravil skupaj iz tega popolnoma razsutega stanja, ko ni luči, ko ni energije, ko ni ničesar za kar bi lahko rekel, da je vredno živeti. Vem, rekli boste saj imaš tri "sončke", ki te potrebujejo. Ne vem, očitno sem tako na dnu, da mi moje trenutno čustveno stanje blokira vsakršno misel na kogarkoli razen na tistega, ki me vedno bolj očitno zapušča.

Ni smisla, ni volje do življenja, ni energije, ni sonca, ni ljubezni, ni pripadnosti, ni nasmeha, ni poguma, ni izhoda, JE LE BOLEČINA, ki blokira misel, ki blokira aktivnost, ki blokira pogled v jutrišnji dan, če bo sploh prišel, saj ga ne želim. Ne ne želim ga.

Ne vem kako naprej, ne vem kaj s seboj, zapuščen, osamljen, potrt, izgubljen, na dnu ležoč, ....
Bo kdaj minilo?

[Rob]

ne bo minilo, bo pa počasi zgubilo ostrino..ampak res počasi

ni volje, ni pomembno...ja. tega ni. to si moraš na novo zgradit. izbrati stvari, ki so ponavadi pomembne in se prepričati, da so tudi tebi pomembne, četudi le navidezno. nekaj, kar bo vsakdanja obveznost. hobi, rekreacija...karkoli.

[nebesno modra]

Ni smisla, ni volje do življenja, ni energije, ni sonca, ni ljubezni, ni pripadnosti, ni nasmeha, ni poguma, ni izhoda, JE LE BOLEČINA, ki blokira misel, ki blokira aktivnost, ki blokira pogled v jutrišnji dan, če bo sploh prišel, saj ga ne želim. Ne ne želim ga.

Ne vem kako naprej, ne vem kaj s seboj, zapuščen, osamljen, potrt, izgubljen, na dnu ležoč, ....
Bo kdaj minilo?

oj !

Zdaj, ta trenutek je tisti, ko se bolečini lahko prepustiš, jo začutiš do konca- mogoče greš k kakšnemu psihoterapevtu in z njegovo pomočjo greš skozi to bolečino. Še vedno je boljše, da čutiš bolečino kot da ne bi čutil NIČESAR, da bi bil otopel... Ali kot pravijo- mora boleti, če hočeš PREBOLETI. Vem, da zdaj besede ne pomenijo veliko, saj nihče ne more čutiti tega kar čutiš ti in vedno znova prihajajo spomini kot v valovih in bolečina se vrača, ko misliš, da je že minila...Kot pa sem že rekla- je to dragocen čas, ki te sooča s tistim česar mogoče sicer nikoli ne bi začutil in ozavestil.

Vse dobro želim in ne predvidevaj ničesar- skušaj živeti en dan pa spet en...kaj se bo zgodilo potem pa ne veš z gotovostjo, so le predvidevanja. In zavedaj se, da tvoja žena ne počne stvari zato, da bi tebe prizadela, ampak je v svojem filmu in sama išče pot za katero meni, da je zanjo najbolj prava...Poskušaj to sprejeti in spoštovati. Seveda to ne pomeni, da ne smeš biti iskren- vsaj jaz bi bila, povedala bi kako čutim in kako se počutim, če imata še kakšno komunikacijo med sabo. Vendar brez sodb in obtoževanja. Lahko govoriš o svoji bolečini brez da njo kriviš za to. Lahko ji tudi poveš kako je prej bilo vse samoumevno... in kako zdaj boli...Tudi če tega ne bo sprejela boš nekaj naredil zase, ker boš iskren...

Vse dobro želim