Koliko ljudi ve o vaši motnji?

[Sofia-Del_Sati]

Saj zato se vedno znova počutim kot  E.T.!! Ko bom pa danes gledala Gospodinje, bom pa šla verjetno jutri kar kupiti karte po galakciji in odkrivala, kje je moj planet, ker Zemlja zihr ni 

[Sofia-Del_Sati]

Šit, še dvema sem povedala, zdj me pa že kar skrbi kakšen bo odziv. 

Sj, dobim napad dobrote in kar talam svoje težave oz. zaupanje kot Robin Hood cekine.

Torej zdj vejo že prijateljica1, bivši tretji, in ti dve danes. Khmmm.........bi kar preklicala mejl..... 

Sofie the Terrible

[vista66]

Sofie, okrepit se moraš potem ti pa ne bo nerodno govorit o tem. Pri meni vejo otroci in bivši, komu so pa oni povedali pa sploh ne vprašam, ker me ne zanima. Otroci in bivši so trenutno tisti, s katerimi imam največ opravka, nekim znancem s hobijev, sosprehajalcem psov in podobnim ljudem, s katerimi si nisem ful blizu, pa ne razlagam. Mogoče, če bi pogovor nanesel in bi bile okoliščine take...a še ni bilo take situacije.

[utrujena]

včasih sem skrivala in malo ljudi je vedelo, danes lahko vsakemu povem, pa ni važno kdo je. sem pa opazila, da če se jaz oglasim, potem se najde marsikdo, ki mi prizna, da ima iste težave.

[Sofia-Del_Sati]

Vista....se zelo strinjam s tabo! Ko bom to dojela, zares dojela in še bolj pomembno, sprejela, mi bo vseeno za druge, res pa je, da ne bom tega obešala na zvon in zvonila po vsej SLO. Sofie-bim-ima SF-bam-bom-in-je-bla-polom. Ker če bi bili vsi ljudje malo bolj odprti od vakumske posode, bi fobij na nek način sploh ne bilo, vsaj kar se tiče družbe. Kajti če te nekdo razume, posluša in spodbuja, sam osebno rasteš; če rožo slabo zalivaš, gine, če pa daš Substral ali še malo Radenske (preverjeno  ), pa se povzpne in raste, raste,......

Utrujena.... no kot sem zgoraj rekla, jst ne bom vsem razlagala, ker že zdj vidim kako eni odreagirajo, pa sm povedala samo štirim ljudem, halooo. Je pa res, da kar nekaj izpostaviš, hitro vidiš, da ima še nekdo v skupini iste težave.

Je pa tko, da dokler je folk preobremenjen z lastnimi težavami in ne vidi 5cm od svojih oči, vidi pa razne špekulacije in opravljanja, potem vidim, da jst niti nism tako boga, pa čeprav crknem ob pogledu na enega človeka     Lp-S.

[majč]

Sofie, povej tistemu, ki čutiš, da bi mu rada. Pomembno je tudi, da maš lastna izdelana stališča do zadev in da te reakcije ljudi zato ne morejo potreti. Kar zadeva strokovnjakov, če čutiš, da jih rabiš in da bi ti kak razgovor prav prišel, probat ni greh, vendar ne obupaj, če se že prvič ne bo takoj obneslo, ker naletiš lahko na koga, ki ma feeling in obvlada ali pa koga, ki nima najmanjše etične podlaage in mu je diploma zgolj pildek, da lahko dela folku damage v življenju. No ampak tok slabih je navadno malo, imaš tud zlo dobre.

Drgač pa fino je met sogovornike in folk, ki je sposoben razumet in sprejet. Sej slej ko prej čutiš, komu lahko poveš, ker tudi tema sama nanese na ta področja, sploh če je kdo v njih bolj domač. In ničesar se ni potrebno sramovat. Živemu človeku se vse to dogaja.

Jaz sem povedala veliko ljudem. Če je že sama moja epizoda nekih dost hudih zadev sicer potekala na virtualni ravni, da večina ni niti vedela, da se je z mano kaj zgodilo, pa sem imela sama pozneje obupno potrebo po temu, da povem ljudem, kaj se mi je zgodilo, sploh v začetku. Veliko sem rabla govorit o tem. Rabila sem veliko odgovorov in vsrkavala sem prva leta vsako možno znanje o tej zadevi in na to temo, da sem se sploh naučila, kako s tem živeti in s tem v osnovi ni nič narobe. Bolj je problem, če se npr. poistovetiš z vlogo "duševnega bolnika" ali bipolarca (kot sem se dojemala in poistovetila takrat sama) in tu je mene reševal ravno moj faks Fakulteta za socialno delo in smer Dušwvno zdravje v skupnosti, kjer so drugi name gledali kot na človeka, kot na Majo z vsemi lastnostmi, ki jih imam in sem hvaležna, da sem si priborila nazaj svojo lastno identiteto, ki je dejansko izvirno moja ne glede na morebitne skupne ali podobne težave v duševnem zdravju, ki jih imam z ostalimi podobnimi sotrpini.

Mi smo mi in veselimo se tega. To pa da se učiš o zadevi in z njo heandlat je edino dobro, prav in odgovorno, saj je to v bistvu tvoja naloga.

Torej go Sofija!

Sicer se pa lahko tud z nami pogovarjaš o temu. Magari v klepetalnici, da ne bomo sam neke sexy teme pričal ob katerih mam občutek, da ni še noben od blizu srečal depresije Kako zmotno prepričanje. But we are on the good way!

Maja

[Sofia-Del_Sati]

Hvala Majč!

Kot zanimivost naj omenim samo to, da me ravno to področje, duševno zdravje ni nkol zanimalo, če bi bilo na faksu sam to področje za izbirati, bi bla zlo nesrečna.

Al pa ne.... mogoče bi mi danes bilo kej lažje. Tako pa sem izbrala skupnostno skrb No, danes me zelo interesira duševno zdravje in zelo spremljam literaturo, narobe mi samo hodi, ker pridem iz šihta psihično izčrpana in spim, čez vikend pa hočem "pozabt" na težave in se mal razvedrim v družbi ljudi, ki še ne vedo. In spet tlačim k butl.... ampak OK, se učim  Sem pač že zelo utrujena od skrivanj, pa hkrati borbe teh težav, pa priznanj, pa duše teptat nesnage kot tepih, da se kar kadi.... Ampak je malce bolje no. 

Vedno se oglasim na forumu, ki mi je kot nitka za pajkca In 100x hvala vsem, ki se trudite!!! Sofie

[majč]

Sofija meni se zdi clo dobro, da se v družbi pogovarjaš še o čem drugem. o teh težavah se lahko pa z nami, ker tud nihče od zuni te ne bo tok šteku k mi, ki smo dal neki podobnega skozi.

Razumem pa tisto potrebo po sprejemanju, ko želiš vsaj za tiste najbližje ali potencialno najbližje, da bi te sprejemal tazga kot si v celoti in te imeli rado točno tako kot si. Tu se morda splača odpret, sploh recimo družini, če so kokr tok ok odnosi in pa partnerju. pa kaki dobri prijateljici/prijatelju morda.


Smer duševno zdravje v skupnosti je morda zlo podobna smeri skupnostne skrbi, vsaj principi so isti. Malo se ukvarjaš z dejanskimi težavami v duševnem zdravju, bolj s socialnimi problemi, ki mnogim sledijo, ki so padli skozi vse pomembne socialne mreže, prvo družine in so se ujeli potem v tistem, kar pač nudi država in tu so težave, ker še ni prišlo do uresničevanja konceptov dezinstitucionalizacije in integracije v skupnosti, ker so ljudje v zavodih in marginalizirani namesto, da bi bili in ostali aktivni člani družbe. mnogi furajo instituacionalne kariere. S tem, kar sva pa recimo ti pa jesdt, se na tej smeri sploh ne ukvarjajo, menim celo, da vidik prav težav v duševnem zdravju tu malo zanemarjamo in se ukvarjamo na smeri le s posledicami vsega tega oziroma težave v duševnem zdravju že so pogosto za mnoge uporabnike posledica socialnih stisk. torej ukvarja se s problemi stanovanja, prostega časa, dela (in dohodkov) itd. ne pa s tem, kako je, ko si v depri, anksi, psihozi, itd. Velika je kritika čezmerne uporabe zdravil, kar je upravičeno in velja predvsem za stanovalce zavodov, kjer majo pomirjevala kot redno terapijo trikrat na dan poleg vsega ostalega, kar je za moje pojme velika strokovna napaka in potem so se nekateri socialni delavci, ki niso strokovnjaki za zdravila šli vmes celo neko obliko kriznih timov brez zdravil, kar je udarec v temo in čisto mimo. Vsa leta študija te zadeve intenzivno poudarjam, pa imam včasih občutek, da me ljudje še premalo slišijo. Ne vidim smisla, da se iz ene skrajnosti (popolne sadacije) preveščamo v drugo skrajnost (brez zdravil, ko so ta potrebna), itd. Predvsem pa se kritizira dejstvo, da se ljudi še vedno prisilno zapira in da vegetirajo znotraj zavodov in niso v skupnosti, kot vsi ostali. S tem se naša smer predvsem ukvarja. Sama pogrešam medstrokovno sodelovanje med psihiatrijo in socialno delovno stroko pa še mnogimi drugimi strokami. Ima pa socialno delo kot stroka visoko etično podlago, kjer ji marsikdo ni kos.

maja

[gogi]

O moji motnji vedo vsi moji domači, partner in najožji prijatelji. Vedo tudi v službi in dobro se počutim, ko vidim obraze, ki to sprejemajo. Medtem pa so se tudi mnogi oglasili, ki že dlje časa trpijo za depresijo, paniko ali raznimi drugimi motnjami, tako da mislim da je treba kar govorit o tem. Tisti ki tega ne sprejemajo, žal ne vedo, da to lahko doleti tudi njih, že jutri.

[Sofia-Del_Sati]

starši+os.zdr.+2x psihiater .....pa mi je žal

[piaa32]

Hojla,

za moje motnje vedo vsi, ki so mi blizu oz s katerimi imam opravka( družina , prijatelji, sodelavci). Niti malo me ni sram povedati o težavah, tudi med sodelavci dobim kaksen napad, pa me vprašajo kaj je in povem in je malo bolje. Nikoli ne veš kdaj te ulovi. Je pa hudičevo grozno in boleče. Privoščim pa ne komu, še največjim sovražnikom ne.

Piaa

[Jinjo]

zdravnica, partner, prijateljica, starša ->čeprav onadva nekako ne registrirata, da to ni prehlad. menita, da je pač malo slabega počutja in slabe volje. 

[alexx]

Veliko ljudi, ki sami niso doživeli "in preživeli" depresijo ali ankso, težko razume, če prav gre vsak dan na bolje. Več nismo "kužni". 

[Kristy]

Žal je na periferiji to še vedno velikanski bau bau  ... zato jaz nisem veliko njim povedala.
Vedo: partner, sestra, mama, oče, 1 frendica, ki ima tut ankso, ve še njena mama in fotr (ki ima tudi ankso), pa spl. dohtar in tako še kdo od zaposlenih v ambulanti, pa psih., seveda.

Takrat, tisti junij, ko me je zagrabila huda anksa in nisem hotla ven na sonce, je ena frendica celo izjavila drugi (tisti z ankso), da če sem normalna al kaj ? Točno te besede...
In to ona, ki jo pozimi non-stop boli hrbet in ima ne vem kakšno okvaro na hrbtenici, no, poleti, na morju in ko gre na potovanja...celo z đipom po sipinah....jo pa niti malo ne boli v hrbtu 

Resnično no, na periferiji veljaš še vedno za "norca"... enačijo vse motnje, bolezni, za njih je vse norost  ... celo v ambulanti, starejši zaposleni to tako jemljejo ... za se zjokat !!!! Mlajši dohtarji, dohtarce, med. sestre pa že poznajo zadeve.

Pa saj najbrž nisem edina s takimi izkušnjami .... prav zadnjič sem na tem forumu brala izkušnjo fanta, ki ima mamo medicinsko sestro in ga ne razume, njegovih težav z ankso .... kar ne morem verjet, da je to res    !!!

[Jinjo]

se strinjam... starejšim to sploh ne pomeni takega problema. potem pa slišim "kaj imaš ti probleme, ko si še mlad(-a), ko še ne veš kaj je življenje, ko ti še ni bilo treba ničesar narediti" ali pa razne "pametne" nasvete a la "ko te prime, začni razmišljat drugač, kar odklopi te črne misli." HALO!!! če bi blo tako preprosto "odklopit" misli, ne bi bilo ljudi s temi težavami!
Sem pa tudi sama zelo, zelo razočarana nad ljudmi, ki se ukvarjajo z medicino. ob napadu 3 mesece nazaj sem šla do zdravnika, ker sem se prestrašila, ko nisem vedela kaj se dogaja - a je mojo nadomeščala ena druga. kaj mi je cinično rekla, ko me je pregledala in ko me je pustila čakati nekaj minut (da se umirim,btw): a se zdaj ko veste, da vam nič ni kej boljše počutite? --> beri med vrsticami: ne trati mojega časa z nepomembnimi stvarmi kot je depresija, panični napad. Pa še nekaj drugih neumesnih izjav je bilo zraven. In ta zdravnica je še dokaj mlada. res sem bila neprijetno presenečena. tudi fant je bil šokiran ko sem mu povedala.
res žalostno, ko dobiš tako klofuto od ljudi, ki naj bi razumeli.   

[Kristy]

Tako ti je rekla 

grrrrr.... nesramnica 

[trzinka]

žalostno za vse zdravnike in tiste, ki študirajo medicino, da se takole odzivajo


jaz sem bila na srečo pri splošnem zdravniku lepo, toplo sprejeta in z ustrezno razlago, kaj mi je, sem bila presenečena
drugače pa so ljudje zelo neizobraženi oz. nepoučeni na področju anksioznosti, depresije in drugih motenj, dokler sami nečesa ne doživijo. Priznam, tudi sama sem bila, zdaj je pa drugače

[Jinjo]

jap, to mi je rekla. na srečo moja osebna zdravnica ni takšna koka, in se mi vedno posveti in mi je znala razložiti, pri čem sem ter mi brez obsojanja prisluhniti. se pa povsem strinjam s tem, da ljudje danes preveč stigmatizirajo takšne težave. tisti, ki jih ne poznajo se ne zavedajo (priznam, tudi sama sem spadala med njih, dokler se mi to ni zgodilo), da je tudi pri njih lahko enkrat kozarec poln in ena sama kaplja, naj bo še tako nepomembna, sproži plaz.
sicer sem pa hvaležna za partnerja, ki me razume in me podpira, no vsaj trudi se razumeti, čeprav ne more človek, ki se s tem ni nikoli soočil dejansko razumeti.
vsak se mora obdati z ljudmi, ki ga ne bodo obsojali ali se sramovali, takšne, ki pa to počnejo pa čim dlje odgnati od sebe.

[Papaja]

Za moje težave vesta mami in oči, moj fant in moja psihologinja. In seveda vi na forumu.
O tem sem povedala tudi trem "najboljšim" prijateljicam, ki pa so se zelo kmalu po tem oddaljile od mene, tako da že skoraj leto dni nimamo stikov. Torej, ko sem najbolj potrebovala prijateljice sem ostala brez njih.

Načeloma me ni sram govoriti o teh stvareh ampak se bojim povedati komurkoli (npr. fantovim starsem) ker se bojim, da ljudje tega ne bi razumeli oz. bi si to razlagali napačno in bi mislili, da sem "čudna".

Razmišljam tudi, da bi se vključila v skupino za samopomoč društva DAM in tam spregovorila o svojih težavah in občutkih ljudem ki doživljajo podobno.

[trzinka]

Papaja , veš pravi prijatelj je tisti, ki ti v nesreči in težavah pomaga, te razume. Verjetno pa si zelo mlada in mladi ljudje tega večinoma ne razumejo, pa tudi starejši ne .
Dovolj je, da vedo tisti, za katere si prepričana, da ti stojijo ob strani. Drugi ne rabijo vedet
Super pa je, da razmišljaš o vključitvi v skupino za samopomoč , tam boš naletela ne veliko večjo mero razumevanja in nasvetov.