Koliko ljudi ve o vaši motnji?

[Sofia-Del_Sati]

Ojla!
 
Zanima me, koliko ljudi ve za vaše stanje?
 
Jaz nisem povedala domačim, niti ostalim, razen eni prijateljici, pa še to preko sms-a, ne vsega valda, zaupala sem ji pa zato, ker sva se velikokrat pogovarjali o duhovnosti na splošno in nematerialnih dobrinah.
 
Spomnila pa sem še druge prigode, ko je druga prijateljica, s katero sva tudi veliko stresov doživeli, podobno kot s prejšnjo, ki sem jo omenila, šla k psihologu in ji je reku, da ima velike možnosti za samomor delat. Pa sva se pogovarjale o tem - ker valda, jst slišim ljudi, in vmes razmišljala (tok o mojem poslušanju nje ne?), blagor njej, k ve zase, pa ima pomoč psihologa, pa zdj meni pravi o svoji stiski.... a da bi jaz šla k psih.? Ne to pa, jaz nisem normalna! Nimam pravice do razumevanja ipd. Kak butl! Tokrat v pozitivno neg. smislu mislim

SOFIE

[Ajla]

Živ!

Za moje stanje, bolezen, karkoli že, ve moj partner; kasneje sem povedala še moji mami in partnerjevi mami ( tašči  ). Ker so njegovi domači zelo povezani ( absolutno nasprotje mene in mojih dveh) je tašča sigurno sporočila tudi tastu, svojemu drugemu sinu in njegovi punci. Družinski vlakec  Ne vem pa, kakšen občutek je o tem govoriti ljudem, ki jih ne poznaš ( srečanja, terapevtske skupine,....). Verjamem, da je prvič težko, kasneje se sprostiš...?

A*

[toja]

 
Zanima me, koliko ljudi ve za vaše stanje?
 

Dober naslov Sofija...


Da podelim z vami mojo izkušnjo...nikdar nisem, pred nikomer NIKOLI skrivala
svoje motnje...no ja morda malo pred mojimi starši nekaj časa, da jih ne bi preveč
prizadela, ker sta bila oba že starejša in bolna...kasneje sem tudi njima povedala.

Vsi, ki so me poznali so me sprejemali takšno kot sem, saj sem bila praktično
popolnoma normalna, le določene stvari sem delala nekoliko dugače,
več stvari sem se bala, vendar jim dala vse to vedet.
Rada sem govorila o tem, ker sem se s tem nekako zavarovala pred določenimi
stvarmi, da me niso silili v nekaj, kar mi ni ustrezalo.
Moram pa povedat, da tudi v službi nisem imela težav in so mi stali ob strani.

Malo je bilo problemov doma v moji družini, ker me partner in ena izmed hčera
nista razumela in me še danes ne...pa kaj...njun problem , ne moj.
Nekaj časa sem se zaradi tega sekirala... , ko pa sem videla, da to nič ne pomaga, sem se s tem delno sprijaznila.
Danes vem zakaj, ker nikoli nista občutila ničesar, kar bi ju prizadelo, bila sta zdrava...ja samo nikoli se ne ve, kaj se jima še lahko zgodi...jaz ju bom razumela.

Joj, skoraj sem pozabila  , vse, ampak res vse, pa sem povedala tu na forumu in vsem, ki so mi ponudili roko, saj še vedno rabim pomoč in ko mi je hudo, vem kam in na koga se lahko naslonim, kje imam podporo...tnx...

Veliko ali skoraj vse se da podelit tudi na skupini, pa terapija je tudi zlata vredna.
Strah in sram je potrebno pustit doma...

Zdaj pa je tudi zame prišel trenutek, ko se mi stanje izboljšuje, živim in delam to,
kar mi paše, kar vem da je meni vredu, zdaj pa spet nastaja problem in sicer
ker me spoznavajo v drugi luči in spet problem mojih bližnjih, kako pa to sprejet.

To pa je že druga zgodba!!!

[trzinka]

Jaz mojim ne razlagam, vejo pa, ampak ne razumejo. Vejo pa vse moje prijateljice in tudi v službi(ne vsi). Ni me sram, nimam nobenih zadržkov, da nebi govorila o tem. Je pa res, da vsi debelo gledajo in so začudeni, ker delujem ravno nasprotno
Konec koncev, ljudje, ki tega ne doživijo, sploh ne vejo kako  je to, tisti pa ki jim poveš, pa tudi nimajo pojma, tako, da je vseeno ali jim povem ali ne.

[Slavka]

Jaz pa povem vsem, ki me imajo čas in željo poslušat....  Ni me sram...to sem jaz in če me sprejemajo s to mojo motnjo me, če ne me pa tud drugače ne rabijo...sem pa vsekakor spremenila svoj krog prijateljev, s tem, da sem jih jaz zamenjala, ne pa obratno.

[Aslan]

Pri meni moja težava z panično motnjo ni bila nobena skrivnost.
Povsem brez zadržkov lahko povem komurkoli o tem.
Nimam nikoli občutka, da mi kaj manjka, da nisem normalna.

Anksioznost sprejemam kot vsako drugo bolezensko stanje.
S to prednostjo, da vem, da so mi te težave pravzaprav odprle oči,
pokazale marsikaj o meni sami in življenju kot takemu.

Ravno ta odprtost, podelit svojo izkušnjo z drugimi,
mi je prinesla na pot čudovite ljudi, spoznala sem pravo iskrenost medčloveškega odnosa.
Ko lahko navzven pokažeš ranljivost in si sprejet in slišan.

[Juliette]

Tudi jaz skušam biti glede moje motnje čimbolj odprta. Seveda neznancem ne govorim kar vse vprek o tem, ljudem, ki so mi blizu (sorodniki, prijatelji) pa sem povedala, prav tako vedo tudi vsi v službi. In tako mi je veliko lažje. Ne gledajo me prav nič drugače in ne čutim nobene stigme. Meni je v začetni krizi podpora domačih in partnerja neznansko pomagala. Ne vem če bi se znala pobrat brez njih. In prepričana sem, da so imeli prav moji iskerni in neskončni pogovori o svojem stanju, počutju, občutkih, strahovih veliko terapevtsko moč. Neznansko veliko mi je pomenilo, da sem bila sprejeta svoji krhkosti in težavam navkljub. Da mi ni bilo treba biti popolna, da bi me imeli radi. In da se drugim nisem zdela tako katastrofalna kot sama sebi. Družbena komponenta je pri tovrstnem okrevanju zagotovo zelo pomembna.
Razumem pa strah in zadržke pred tem. Tudi jaz sem v začetku mislila, da bom povedala le res najbližjim, saj sem se bala stigmatizacije in izključitve. Ko sem se počutila malo bolje, sem o tem povedala še nekaj ljudem in naletela na presenetljivo pozitiven in topel odziv. Tako da se je krog vse bolj širil. Ob tem so mi tudi drugi pričeli zaupati o svojih težavah in tako sem tudi dobila bolj realno sliko, da nikomur pravzaprav ni tako lahko kot zgleda na zunaj in da ima vsak svoje probleme (tudi bolezni) o katerih večinoma ne govori. Sedaj ko se večinoma počutim že precej bolje pa imam nekako za svojo dolžnost, da se izpostavim, da povem in tako tudi drugim pokažem, da ta diagnoza nikakor ne pomeni konec sveta in da se da še naprej dokaj uspešno in kakovostno živet.
Moje mnenje je torej, da se splača vsaj ljudem, za katere čutimo, da so nam blizu, da so topli in sposobni empatije, povedati. S tem se namreč rešimo velikega bremena.

[Soncnica]

Vedo moja mami, fant, nekaj poznanih, mislim da tudi partnerka od brata ...
če me kdo vpraša ne skrivam. Ravno vsakemu pa tudi ne razlagam.

[Suzy]

Moje izkušnje glede niso najbolje,v službi vedo le peščica sodelavk in še te imajo
same tovrstne motnje,tako da ena drugo popolnoma razumemo,....ostali pa so vsi kolker sem spoznala, premalo seznanjeni s psihičnimi težavami in so še večina s pogledi in razmišljanji o tem
nekako daleč za luno in to s šefico zraven,.....

Ostalo najbližje sorodstvo določene stvari vedo a jim ne razlagam,ker sem misli,da jih enostavno sploh
ne zanima,saj me nikdar in nikoli ni nihče vprašal po počutju,...

Doma je pa tko vedno ena in ista pesem....ne razumejo me,ne partner,ne sinova....pričakovala bi tukaj največ razumevanja in podpore a je na žalost ni!!!

[Sofia-Del_Sati]

Jst pa ne vem kako bi povedala drugim, in če sploh bi!!

Ker bo potem še večja škoda. Fotr me itak ne sprejema, še samega sebe komaj razume, ko si zatira čustva, mojo inv. nalepko prime kot forenzik in ničem še tisto malo, kar vidi v meni OK, da si še to poderem.

Mami bi me mogoče razumela, ker je sama dala skozi alkoholizem, vendar bi potem verjetno skoz skrbela, kar ji ne privoščim, saj sva že tko imeli celo življenje neko borbo glede življenja obeh.

Mogoče tistima dvema edinima prijateljicama, pa mogoče še tretji. Bom še vidla.
V službi.....vseeno če stopim pred strelski zid in si s topom sama odpihnem glavo.

Ostali ala sorodniki....ne vem, izgubili smo stike, mogoče stric1, ker je tudi dal skozi alkoholizem, stric2.... ne vem, bratranec z družino mogoče, bratranec2 mogoče.

Danes sem parkrat hotela ziniti dobrim sodelavcem iz prejšnjih služb, k smo valda socialci in razumemo te zadeve, bojda, pa sem bla raje tiho. Še sama sebe se moram prepričati, da ni to nič takega oz. celo, da smo res heroji, ko se prebijamo čez te skoraj večne krvave bitke, kjer ne zmanjka in ne zmanjka sovražnikov. Ali pa ga moramo ukaniti, da je naš prijatelj? Ne vem, vem samo, da sem zafilozofirala.  Zna kdo odfilozofirati?  LPS

[Aslan]

Sofia jest mislim, da je najpomembnejše, da smo iskreni do samih sebe in
da sprejmemo sebe z anxo in depro vred. Po tem koraku je vse lažje.

Hkati se mi zdi pomembno vedeti, kdo so osebe, na katere se v življenju lahko zanesemo.
Sorodstvo je to žal bolj redko. Dani so nam, nismo si jih izbrali sami.

[Suzy]

Sofia sploh nisi zafilozofirala.....tko je;eni imajo podporo iz vseh strani,eni je pač nimamo in se prebijamo
skoz življenje kakor najbolje znamo,se trudimo bit to kar smo-zvesti sami sebi,se imeti radi,....
Imamo pa tle drug drugega in smo si v pomoč,tako da ni kaj odfilozofirat v tvojem postu...po moje!!!

[Arwen]

Pri meni moja težava z panično motnjo ni bila nobena skrivnost.
Povsem brez zadržkov lahko povem komurkoli o tem.
Nimam nikoli občutka, da mi kaj manjka, da nisem normalna.

Anksioznost sprejemam kot vsako drugo bolezensko stanje.
S to prednostjo, da vem, da so mi te težave pravzaprav odprle oči,
pokazale marsikaj o meni sami in življenju kot takemu.

Ravno ta odprtost, podelit svojo izkušnjo z drugimi,
mi je prinesla na pot čudovite ljudi, spoznala sem pravo iskrenost medčloveškega odnosa.
Ko lahko navzven pokažeš ranljivost in si sprejet in slišan.

 

[Ajla]

Lepo si napisala, Aslan. Biti iskren do samega sebe in sprejeti, kar ti je "dano". Čeprav je težko. Ampak gre, ni vraga! Sem tudi jaz naredila korak naprej in izpovedala svojo bolezen enako/podobno mislečim na skupini za samopomoč. Lepo, je, če te kdo posluša in dejansko razume skozi kakšne občutke plavaš. In, ko s svojimi mnenji, izkušnjami tudi nekomu svetuješ Feels good. 

[megi94]

Jaz tudi sem glede tega zelooo odprta.O moji motnji vejo vsi moji prijatelji.Nekateri niso glih waw sprejeli in so se počasi odtujili.Vendar,za tiste mi tudi potem nikoli ni bilo žal,ker se je pač izkazalo,da sploh niso pravi prijatelji,če jih že tako majhna stvar zmoti.Takih pa itak ne rabim.

[Sofia-Del_Sati]

Danes sem vse povedala svoji prijateljici, tisti, ki sem že sms poslala. In je rekla: "wauuu T. tnx god, da si povedala, točno to čutim tudi jaz"??!!

In jaz sem skrivala, na koncu bom pa njen psihoterapevt, ker se še ne upa iti, čeprav si želi

Čudn je ta lajf....

[Liber]

Sej ne da imam motnjo, če sem skenslal use prijatle pa 3/4 familije, pa živim sam, pa ne hodm včas po 3 dni iz hiše  ane - hja če niso sami skapiral pa kaj čem jim js pripovedovat da nekje je ena težava v kompatibilnosti oziroma počutju...

I shall say no more 

[Juliette]

Sofija, bravo! 
Mislim, da si storila ogromen korak, ko si nekomu povedala. In si videla poseldice?! Nekaj, česar sploh ne bi pričakovala, kajne?!!! To je to. Tudi jaz sem bila velikokrat presenečena. In mislim, da ti bo zdaj vsaj 1g lažje (čeprav vem, da so včasih tone črnine nad nami). Kar tako naprej. Moj moto je: Malenkosti se seštevajo! Pa še drži.

[Sofia-Del_Sati]

Evo, pr men že vejo prijateljica 1 in bivši 

sam ta slednji, misli, kok je vse ql, pa zakaj rabim, mu sploh ne potegne in zdj bo šele enga zasliševanja. Mislim, pa da sm njemu zaupala ravno zaradi enga dogodka izpred 2 let, ko se je njegovi mami, kako naj rečem, kar naenkrat se je začela drugače obnašati, pa ni bilo kakšnega novega dogodka ali šoka, ki bi to stanje sprožil, bila je zmedena, nemirna, sploh ni vedela kaj dela, skoz je hodila gor pa dol hiši, ...., skratka po obisku psihologa/psihiatra (ne vem), ki ji je dal ena zdravila, ji je danes boljše 

Sam se mi pa zdi na momente, da je boljše zadeve prikriti in se delati OK, pa da si neranljiv, po drugi strani spet, da pa če poveš, se počutiš ČLOVEK - sam jst se tega stanja tok malkrat počutim (biti človek namreč)??!!

Lp-Sofie - železo (ki rjavi) 

[giggi]

Hallo 

Za mojo motnjo ve moj mož, ostala družina si nekaj razlaga po svoje, prijatelji: 2- 3. To je to . Sestra ne želi govoriti o tem, me le obsoja kadar se umaknem, mož še zmeraj upa, da mine kot gripa. Ostali pa živijo v pravljici: meni se to ne more zgoditi .