Uf. Long time no see. Pa vseeno topel pozdrav vsem, ki ste me spremljali v tej in drugih temah. Če se kdo kje še najde
V eni drugi temi sem pisala, da sem februarja rodila. Sinčka vodnarčka z najdaljšimi laski in najlepšim nasmehom na tem svetu. Res je, otroci so bogastvo <3 In hkrati se upam, da še letos selimo v svoj dom. Hiško. Vem iz tega stanovanja, polnega grenkih težkih spominov, ki mi še danes ležijo na plečih. In nikakor ven iz tega.
V nosečnosti sem prekinila z AD-ji in ne nameravam začeti nazaj. Čeprav čutim, da me zadnje čase spet napadajo hudički. Pa se ne dam! Grrrr. Šu šu!!! Prav tako sem takrat prekinila s psihoterapijo, čeprav čutim, da mi ne bi škodilo iti na kak pogovor. Pa smo pri financah
Po porodu sem imela kar hudo obliko poporodne depresije in zdelo se mi je, da nikakor ne bom splezala ven iz tega sr*. Se je vleklo vsaj 6 mesecev. Potegnilo za sabo tudi partnerja. Mi je žal. Ampak mislim in verjamem, da sedaj delam na tem, da bo v prihodnosti bolje.
Z materinstvom sem padla v vrtinec dogodkov, občutkov iz katerih težko plezam ven. Predvsem spet prihaja na plan moj odnos s starši. Čeprav sem rekla, da bom preteklosti rekla STOP in nikoli nazaj. Ampak je ni lahko. Me spremlja na vsakem koraku. Zato bom srečna, ko se preselimo, da dobim zagon za nov začetek.
No, smo pri odnosih z mamo. Kratka predstavitev za lažjo rešitev. Pa še rima se
V otroštvu me je čustveno vezala nase in odvračala od očeta. Da ni nič vreden, oh in sploh, govorila grdo o njem itd. Pri njej igra "moč", diplomacija, manipulacija, kontrola. Še vedno, ne samo v preteklosti. Zdaj, ko gledam na preteklost imam občutek, da je bil vsak moj korak k samosvojosti, čustvenemu napredku, prihod zaščitniških in srčnih partnerjev ( uspešne zveze),... zanjo udarec. V smislu NE, tega ne dovolim. In kadarkoli sem se želela z njo odkrito pogovoriti sem dobila nazaj jezo, "klofuto", napad in slično.
Enkrat letos sem ji omenila, da je tašča bolj moja mama včasih, kot ona sama. Dobila nož v srce namesto objema in priznanja. Takoj mi je porinila občutek krivde. Drugič rekla, da imam poln k*, da me ne jemljeta resno in prihajata v stanovanje brez najave, da bom naredila prerez vezi med nami ( odšla sem zelo na hitro za par mesecev)...sem v mailu dobila najprej nežno roko in na koncu: " da ne boš naredila česa kar boš obžalovala". Da ne govorim o tem, kar bom težko pozabila ( odmerila in sprejela že nekako), da je šla na potovanje v tujino za en mesec, kmalu ko sem rodila. Takrat, ko sem jo najbolj potrebovala.
Tukaj pa je problem samozavesti. Enostavno ne znam, ne upam si reči NE. Za dobro moje samozavesti, občutka vrednosti, materinstva. Totalno zmrznem, ko pride čas, da se želim postaviti zase, za svojega otroka. Pri tašči sem to lepo dosegla, ker me ne veže s preteklostjo. Ker bi naredila vse za svojega vnuka in ve, da imam postavljene meje.
Primer: imam sinčka v naročju in se igrava, ima odpeto jopico s predolgimi rokavi. Pride do naju in mu začne vihati rokave. Vre v meni. Mislim si, pusti, bom jaz poskrbela za njega. Rečem pa nič. Opažam, da si dovoli več, če sem sama. Pri prisotnosti partnerja je bolj zadržana.
Ponavadi, ko pride v stanovanje ( kar je redko, da jo prosim za pomoč, če moram kam iti brez sinčka) ga ne izpusti iz rok. Zadnjič ga je držala v naročju cel čas ( pol ure), ko je spal. Ko ji govorim, me marsikdaj ne greda v oči. Omenila, da sva podpisala pogodbo za hiško, vsa vesela. Njen odgovor pa je bil:"aha". Jao bože.
No, pride pa dan, ko je videti vse perfect. Ampak ji berem v očeh, da ima hude težave sama s sabo. Jaz pa očitno tudi, in vse to samo še potenciram. Ah
Zaradi tega in še več komaj čakam, da gremo na svoje. Ampak se bojim, da se moja omahljivost in krhkost nadaljuje...
Vesela vsakega odgovora, mnenja, komentarja,...
