Jaz in tisoč majhnih koščkov...

[Ajla]

Pozdravljeni,

niti ne vem kako sem zašla na to stran, ampak....Ja, vem. Sem se na hitro "zlagala". Po cca 20-ih letih sem prišla do spoznanja, da boleham za depresijo ( niti moji starši niso opazili ali pa so mislili-tako kot jaz, da bo minilo), da to ni samo nespečnost, slab apetit,...Mogoče en minimalističen pikec ponosna sama nase, da sem si to priznala ( pred večino še vedno skrivam, saj ob vsaki misli na to, padem v jok). Ampak po tolikih letih menim, da je to le en napredek. In danes sem bila pri zdravnici, ki mi je predpisala antidepresive z imenom ECYTARA. Kako grozno je to slišati: "ANTIDEPRESIVI". Malček predsodka? Joj, ja. Še vedno ne morem verjeti, da sem, kjer sem in bom skušala najti pot ven iz tega začaranega raztreščenega počutja. HVALA moji zlati ljubi mami in skrbnemu partnerja, ki mi pomagata.
Vseeno pa bi se obrnila za pomoč tudi vam, ki veste ali ste vedeli kakšni občutki se pretakajo po mislih, ko ne vidiš več sonca, poti, po kateri stopaš in se vsak večer bojiš iti spat, ker je jutro še bolj mračno in brez nasmeha na obrazu.
Res lepo, iz srca bi prosila za kakšno toplo besedo, predlog, nasvet...kako se soočiti z depresijo, kaj naj naredim, da se bom bolje počutila in ponovno zaživela.
Ps.: mogoče za začetek, kakšno priporočilo za psihoterapevta v Ljubljani ( sicer sem študentka v "zrelih" letih ).

Hvala!
Pozdravček,
A*

[toja]

Podravljena Ajla!

Prav je, da si zašla na našo stran in še bolj prav je, na kar si lahko ponosna,
da si si priznala in se zavedla, da si padla v depresijo.
Super je, da imaš ob sebi mamo in partnerja, ki ti bosta pomagala, da
prebrodiš začetne težave.

Ja, dobila si antidepresiv...  ...joj kako se ti to grozno sliši, vendar je pač
zdravilo, ki zdravi depresijo.
Nič strašnega in hudega, da bi se morala sramovati.
Danes je depresija bolezen, ki je prizadela velik krog populacije, vendar si marsikdo tega ne upa priznati in se je sramuje.
Vsi mi, ki smo že to doživeli, preživeli ali doživljamo se tega ne sramujejemo,
ker smo aktivni in miselno sposobni marsikaj opraviti...tudi fakulteto.

Poglej priporočila ti bi, da začneš AD jemati postopoma, sicer te je o tem verjetno
zdravnica opozorila, kajti začeli se bodo pojavljati stranski učinki, ki bodo po
določenem času izveneli. Učinki so enaki ali morda še močnejši od predhodnega
obolenja. Če boš AD jemala postopoma, kar pomeni ne takoj celotno predpisano dozo ampak začela nekaj dni s 1/4, nato 1/2 ...itd in šele mogoče nekje po dveh tednih polno dozo.

Kot si že sama ugotovila, ni dovolj samo AD, potrebno je tudi ugotoviti vzrok
zakaj je do depresije prišlo.
Za to so pa pristojni psihoterapevti, ki s pogovorom pomagajo razvozljati vzroke.

Žal so psihoterapevti plačjivi in zato si jih marsikdo ne more privoščit.

Na strani foruma imaš nekaj člankov v zvezi s terapevti...poglej si!

Tule pa ti podajam link, kjer mislim, da imajo študentje tudi popust:

www.psihoterapija-institut.si

pokliči in se pozanimaj...čakalna doba je zelo kratka, dočim je ponekod zelo
dolga.
Tudi sama hodim na to terapijo, vendar v Celju in ti iz prve roke povem, da
sem zelo zadovoljna in tudi rezultati so uspešni.
Je pa nekaj, terapevt te usmerja in nauči, kako je potrebno delati in sprejemati določene stvari, na nas samih pa je, kako jih bomo poslušali in izvajali njihova
navodila...pobembno je DELO NAS SAMIH!

Priporočam ti, da poslušaš svoje telo, kadar si utrujena se spočij, pojdi na
kratke sprehode, skratka privošči si veliko gibanja, vendar nič na silo,
kolikor zmoreš.
Zdravljenje se ne konča po dveh mesecih, gre počasi, korak za korakom,
vendar si zapomni... DEPRESIJA JE OZDRAVLJIVA!

Priporočam ti, da si prebereš knjigo Depresija za telepane in Vidna tema-izpoved
o depresiji, ter še kakšno podobno  knjigo v kateri boš dobila veliko znanja
in boš lažje premagovala svoje težave.

Zaenkrat toliko...piši še, radi ti bomo odpisali...tole sem ti jaz,
več ti bodo pa še drugi!

Lp T

[Ajla]

Pozdravljena toja,

ma ve vem, če je sram...ali pač. Morda se nisem še sprijaznila s tem, kar me je doletelo. Pa vse ob svojem času.

Ja, mi je zdravnica pojasnila kako se jemlje AD in že čutim prve stranske učinke. Še dobro, da nisem sedla za volan danes :-/

Vzrok je tisti, ki ga je malo težje odkriti oziroma izvor...sploh ker zadeva sega daleč, daleč nazaj. Pa upanje imam, ni kaj.
 
Super! Sem si že pogledala stran in pokličem kmalu. Pa da vidimo kako in kaj dalje. Kar se tiče dela nas samih-tega se zelo dobro zavedam, hvala za "opomnik" :-) Pomagaj si sam in ON ti bo pomagal...

Muchas gracias, toja*

Lp, A

[Ajla]

Jutro...


...nekaj bi vprašala. Sem videla, da obstaja skupina za samopomoč III v Ljubljani, ki se je začela z 9.11. ( 18h), Tehnološki park. Se skupini lahko pridružiš tudi kasneje? Ali se je kje potrebno prej "prijaviti" ali samo prideš...

Hvala za pomoč,

A*

[toja]

Jutro...


...nekaj bi vprašala. Sem videla, da obstaja skupina za samopomoč III v Ljubljani, ki se je začela z 9.11. ( 18h), Tehnološki park. Se skupini lahko pridružiš tudi kasneje? Ali se je kje potrebno prej "prijaviti" ali samo prideš...

Hvala za pomoč,

A*

Ajla skupini se lahko pridružiš ne glede kdaj, ko se odločiš, nikomur se ni treba
prijaviti....super bravo, to je skupina za "nove", kar pomeni, da se
družijo samo taki, ki so začetniki na tem področju in svoja mnenja o težavah lažje
podelijo med sabo.

Zberi pogum in pojdi...ne bo ti žal!

T

[Ajla]

Jutro...


...nekaj bi vprašala. Sem videla, da obstaja skupina za samopomoč III v Ljubljani, ki se je začela z 9.11. ( 18h), Tehnološki park. Se skupini lahko pridružiš tudi kasneje? Ali se je kje potrebno prej "prijaviti" ali samo prideš...

Hvala za pomoč,

A*

Ajla skupini se lahko pridružiš ne glede kdaj, ko se odločiš, nikomur se ni treba
prijaviti....super bravo, to je skupina za "nove", kar pomeni, da se
družijo samo taki, ki so začetniki na tem področju in svoja mnenja o težavah lažje
podelijo med sabo.

Zberi pogum in pojdi...ne bo ti žal!

T

Torej so srečanja vsak drugi teden ob 18h. No fajn...Ma prvi koraki so vedno najtežji, potem pa gre. Nekako 

A*

[trzinka]

Sem prepričana, da ti bo uspelo

[Ajla]

Hvala vsem za vzpodbudne besede. 

A*

[Suzy]

Sem prepričana, da ti bo uspelo

Tudi jaz!

[Ajla]

Sem prepričana, da ti bo uspelo

Tudi jaz!

Hvala Suzy!

[Ajla]

Dobro jutro,

da spet malo spišem svoje strahove, bolečino. Pomaga občutek, da nisi sam...

Jutra so zame najbolj žalostna, moreča...pa saj ne vem kako naj opišem svoje občutke. Spim ko top, ampak, ko se zjutraj zbudim sem totalno brezizrazna. Brez duše, brez lepih občutkov, čutim samo praznino, bolečino. Ni mi do hrane, pijače, pospravljanja, življenja. Ni mi do nežnosti, poljubljanja...Boli me, ko boli njega. Včeraj sva bila na obisku pri sorodnikih. Šla pogledat novorojenčka mladega 22 dni. Tako majhno, nebogljeno, ljubko bitjece. Najlepše na tem svetu. Pomislim....kdaj bo meni usojeno ljubkovati in živeti življenje s tako malo kepico. In spet imam občutek kot, da so me obsedli demoni. Praznina. Kdaj bo bolje?

A*

[trzinka]

Ajla, tudi sama sem imela jutra nemogoča....lahko ti samo rečem, da te razumem. Povem pa ti, da bodi še vedno vztrajna in da bo bolje, ko bodo zdravila prijela in boš dobila voljo. Čez nekaj časa se boš sama sebi čudila, kako si doživljala vse stvari.
Ko se ti bo počutje izboljšalo si pa vsekakor poišči terapevta, ker sama zdravila ti ne bodo pomagala, samo privzdignila te bodo, delo pa boš morala opraviti sama.

Tudi zate bo prišel čas materinstva, nikoli ne smeš obupati, zapomni si

[Slavka]

No, tudi moja jutra so bila grozna...spala sem dobro, takrat je bilo vse ok....ko sem odprla oči in se po nekaj sekundah budnosti spet zavedla, da me čaka znova dan, ki ga bom mogla preživet...uh...kot plaz so se name vsuli boleči občutki, pekoča bolečina po telesu, oblivanje, slabost, šumenje v ušesih....grozno, res. Te čisto razumem, kako ti je... 
Tudi moja zdravnica je rekla, da je značilo, da so jutra hujša od večera...jaz sem bila npr. zvečer najbolj umirjena, prav zadihala sem, zaradi zavesti, da sem zmogla iti skozi še en dan...

Seveda se mi je stanje uredilo, ko so prijeli antidepresivi...tudi tebi se bo, sem prepričana. 

In tako, kot pravi Trzinka...ne obupaj, tudi ti boš deležna ljubkovanja svojega otroka...prišel bo tudi ta čas... samo prepusti se življenju 

[Ajla]

Slavka  in trzinka  ...prisrčna hvala, da mi "stojita ob strani" s toplimi besedami in ostalim, vsekakor  . Kadar bo jutro in bom odprla oči, se spomnim na vajine besede. Držim pesti, da vsi naši demoni izginejo in se ne vrnejo nikoli več!!! Vsem, ki smo v stiski. In da čimprej posije sonček v srčkih in duši.

[Slavka]

Alja  tako se govori...In tvojim željam se pridružujem tudi sama  kajti skupaj smo močnejši!

[Sofia-Del_Sati]

Pozdravček Ajla!

Verjetno me že poznaš in mojo zgodbo, vsaj to ta zadnjo 

Lahko ti povem, da so meni bila poleg jutra moreče še noči.
Ko sem šla zvečer ven, mi je bilo OK, saj je bil mir, tišina in še enkrat mir. Nobenga človeka, nobenih pogledov, nobenih vstopanj v prostore, samo jaz in moja kužka ter trava! Balzam. Bila sem tudi ob 2h zjutraj zunaj, vseeno, ni me bilo strah kakih morilcev - celo potiho sem upala, da bi se kdo najdu in namesto mene končal ta stvor na dveh nogah, mene, ne kužko!

Ko pa sem bila v prostoru doma, in se je nočilo, so skrbi počasi planile ven iz najbolj skritih kotičkov zavesti, ven, kot zveri v džungli. Pripravljale so se na napad, mene in vedno zmagate. Lopnla sm jih po gobcu edino takrat ko sem bila zunaj in sem bila rahlo "svobodna".
Sem imela trenutke, ko sem se vsako noč, everyday zjokala nad vso tugo in nemoč, ki sem jo čutila, in tako stanje se mi je pojavljalo 3x, po 1 leto. Vsako noč! Po 1h ali več!

Jutra pa so zame v smislu:"o ne, spet dan, spet ven pred folk, spet doživljat poraze, spet trpet in nikamor pridt!!!". Vstala sem že togotno, potem pa se še delat doma, da je vse ql, še posebno fajn je bilo, če sta mi še kej zamorila za kako malenkost!

Ob vsem tem, pa sem vedno imela občutek krivde za vsak ku**c (sori izrazu), kot bi tekmovala za Qunissovo knjigo rekordov - Sofie vodiiiiiii v pobiranju občutkov krivde. Sofie zmagujeeeeee ker že tako dolgo leži na tleh in jo poraz še vedno tišči dol! Sofie je bolj kamnita od kamna.....nikamor se ne premakne v svoji bedi in žalosti. In zadnja: Sofie je pobrala največ smeti - ko bo še sebe, vrgla v kanto, bo pobrala največjo smet te galaksije. 

Ja, takšni so ti občutki, ki so trajali skoraj 20 let - čez par mesecev bo okrogla in bi si prižgala dinamit na torti!

Ampak, dandanes, sem zaradi tega foruma in nešteto obiskov v klepetalnici, ter nekaj pisanj postov, malce dojela, da nisem konkurenca kanalizaciji!!!!

Da se lahko tekmujem v disciplinah v lepoti sveta, sprejemanja samega sebe, lepih občutkov, pozitivnega mišljenja, notranje sreče in notranjega zadovoljstva, moči, energije!

En ventil posode nesnage sem že odprla in delno popustila pritisk. Ostane še 5 ventilov. Počasi! Če sem tega odvila, bom pa še ostale.

Pogum Ajla in verjeti vase, delati na sebi in predvsem, odpreti svoj bit pravim ljudem!!!!!

Pozdravček..........Sofie

[Ajla]

Hej Sofia,

poznam tvojo zgodbo, ja. No, nekaj delčkov njih  Zadosti, da vem, da ti ni bilo lahko. Ampak, ker si močna, je vsak korak naprej, ki ga narediš ZMAGA! Kot tudi za mnoge od nas. Yes we can!

Bodi lepo 

Slavka 

[Suzy]

Alja  tako se govori...In tvojim željam se pridružujem tudi sama  kajti skupaj smo močnejši!

Res je....skupaj smo močnejši!!!

[trzinka]

Alja  tako se govori...In tvojim željam se pridružujem tudi sama  kajti skupaj smo močnejši!

Res je....skupaj smo močnejši!!!

itak

[Ajla]

Hej hej!

Evo mene spet po dolgem času. Da malo poročam kaj se mi dogaja in kaj ne. Hehe.

Včeraj sem zmagala, spet! Psihoterapijo, na katero sem vztrajno hodila enkrat na teden ( od sredine nov. 2010 ) sva s terapevtko prestavili na dvotedenske obiske. Jupiiiiiiiii. In samo še par dni sem na polovički tabletke. Potem pa konec kemije  S kužiko hodiva v malo šolo, končno. Poleg tega imam občutek, da se mi odpira povsem drug svet. Na delovnem področju, s partnerjem planirava naraščaj  in upam, da v roku enega leta oddideva iz stanovanja v lepo hiško, samo za naju. Ufff. Kar preveč vsega, se mi zdi včasih. Pa je že prav tako 

Odganjam vse slabo in odpiram roke za vse dobro. In tudi za tiste, ki včasih ne vidijo sončka, ki se skriva za oblakci. Sem včasih tudi jaz ena taka. Ampak mine!!!

Prijeten topel pozdrav in veliiiiiiiiiiiiko energije vsem virtualčkom, depresivčkom, aksiozičkom. Hehe. No, bo dosti zaenkrat :-)

Lp, A