OTROK OMENJA SAMOMOR

[marko039]

Pozdravljeni,

upam, da bom kot zaskrbljeni oče tukaj dobil kaj odgovorov oz. nasvetov o tem kaj me teži. Namreč, imam otroka starega 12 let, poleg tega še enega 19 letnika in dve deklici 4 leta. Trenutno me najbolj skrbi ravno 12 letnik. Smo poprečna družina z urejenimi  bivanjskimi razmerammi in medsebojnimi odnosi. Vzgoja otrok je kar precej trd oreh vendar z običalnimi vzponi in padci jo obvladujemo. Tako na prvi pogled torej nič posebnega. Skrbi me pa sinovo globoko razmišljanje o življenju in smrti, ki je za moj okus še prezgodaj. Ne samo da je prezgodaj, takšna razmišljanja se pojavljajo že kar nekaj let. Ideje o tem da "si bom nekaj naredil", in "se bom ubil" itd ... na vsake toliko po intervalih prihajajo iz njegovih ust ter naju z ženo spravljajo na rob obupa. Nedavno smo se pogovrajali in nekako je tema nanesla na starost. In Naš otrok se je tu zelo zamislil in začel razgljabljati o tem, kako to mora biti hudo, ko je človek že star in ve, da v nobenem primeru več ne more živeti dlje kot še nekaj preostalih let, morda desetletje in je to to ... kakšen občutek mora imeti dedek, ki je star 72 let in ki se mu življenje nekako izteka .... o tem je govoril. In, da on že ne bi tega zdržal in bi se raje obesil in tako končal svoje življenje, samo da mu ne bi bilo treba te starosti dočakati. Potem naslednje, kar je rekel je, da on izgube svojega bližnjega, kot sva midva oče in mati ne bi prenesel in da je prepričan, da se njemu ne bo potrebno jokati za nikomer saj se bo prej sam ubil .... Mislim, vsak, ki ima otroka bo razumel, kaj se dogaja v meni, očetu tega otroka, ki ga sicer z želi navdati z optimizmom in voljo do življenja, vendarle me pa stvar reso skrbi. Ali ima kdo kakšne izkušnje s podobnimi stvarmi, ali obstajajo specializirane institucije, ki se s temi vprašanji ukvarjajo, ali je pametno sedaj kaj ukrepati, ne da bi tvegal še poslabšanje stanja ... kaj pravite??

Za vaše predloge, mnenja in nasvete vam bom zelo hvaležen

Marko Z.

[Toja]

Marko pozdravljen!

Zgodba je vsekakor zanimiva in menim, da bi bilo potrebno
biti na govorjenje tvojega sina kar pozoren. Res je, da otroci
pri teh letih razmišljajo različne stvari, tudi takšne, ki jih še ne razumejo,
zato jim je potrebno stvari podrobno obrazložiti.

Mogoče ti bo v pomoč tale članek:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,6830.0.html

V kolikor ne bo zadostoval samo pogovor z otrokom, ga je
potrebno opazovati in potem morda iti z njim tudi na kakšen
razgovor z psihologom.

Trenutno se bi si skoraj upala trdit, da pri tvojem otroku ne
gre za katero od psihičnih težav, pač pa da je to samo razmišljanje
najstnika!

[Aslan]

Moja hčerka je pred leti imela ideje o samomoru po gledanju oddaje TV Dober dan, kjer je lik Izi se delal, da je naredil samomor....itd... jasno me je zaskrbelo in nič kaj prijetni občutki niso bili ob tem.

Marko sama bi (v tvojem primeru, ko se zadeva ponavlja) zagotovo poiskala pomoč psihoterapevta in to takšnega, ki se ukvarja z otroki. Bila bi pozorna, da je to res psihoterapevt in ne psiholog ali psihiater.
Eden boljših na tem področju je zagotovo Bogdan Žorž, gestalt psihoterapevt.

Sam lahko sinu prideš v takšnih situacijah nasproti z vprašanji kako vidi samomor, na kaj iz njegovega otroštva ga to spomni, morda film, morda glasba, karkoli ... ker otrok v sebi nosi verjetno "vzorec", ki ga je nekje dobil - ima sliko da je samomor odrešitev.
Če se o tem pogovarjata bo situacijo videl tudi skozi druge oči in bo postopoma uvidel drugačno sliko samomora.

Obrambni mehanizem "beg iz situacije" (tudi samomor je beg od življenja) pokaže da on misli,
da ne bo kos večjim čustvenim pretresom (smrt staršev naprimer). Tukaj spet pogovarjat se o
tem, da je moč v nas samih ... da pridejo v življenju tudi tragedije, bolečine, da je to del življenja in da gremo naprej.

Predvsem se z sinom pogovarjati, ga veliko poslušati in ne grajati za tako razmišljanje.
Pogovarjati o življenju, smislu življenja, o glasbi ki jo posluša (kako sporočilo nosi) ..., o njegovih prijateljih, o vrednotah...

[Slavka]

Marko pozdravljen 
Ob branju tvojega posta, sem se spomnila mojih razmišljanj v otroških letih. Velikokrat sem razmišljala o samomoru...predvsem iz tega razloga, da ne bi rabila občutit bolečine ob izgubi staršev...Velikokrat, ko sem hodila iz šole domov sem razmišljala o tem, da bi storila konec svojemu življenju, potem so mi v glavi zoreli scenariji, da bi blo "najlepše", da umremo vsi 3 naenkrat (jaz in moja starša) ipd..
Enostavno mi je bila že misel na izgubo tako grozna, da sem bila prepričana, da tega ne bom preživela.

Sedaj sem tudi sama že mamica dvema otrokoma (14 in 9 let) in v tem času sem tudi doživela izgubo svoje mami, kar me je tudi pahnilo v depresijo in anksioznost...vsekakor nisem dobro prenesla izgube...zagotovo tudi zaradi tega, ker me je bilo že celo življenje strah tega trenutka...trenutka smrti.

Še sedaj včasih razmišljam tako, kot tvoj sin...kako se mora počutit nekdo, ki ve, da so mu leta šteta...kako dojema svojo starost...in se me ravno tako ob teh mislih loteva tesnoba in negotovost...

Zdaj sem ti bolj natrosila moje razmišljanje in ne toliko nasvetov. Mogoče bi ti svetovala to, kar so ti že predhodniki...da se obrneš na psihoterapevta, ki ti bo strokovno svetoval. Čeprav razmišljanja o smrti so normalen proces, bi rekla...tudi moja otroka se o tem pogovarjata...vendar razmišljanja o njej nas ponavadi navdajajo s tesnobo in strahom.

Mislim pa, da je velika prednost v tem, da se sin o tem pogovarja in ne tišči v sebi...strah ga je in o tem razmišlja...potem išče tolažbo in razumevanje pri vama...pogovarjajte se še naprej, ne zatirajte teh pogovorov, kajti tudi, če bodo minili, ni rečeno, da stiske ne nosi v sebi, le vama ne govori o njej.

Vse dobro 

[Rob]

začel razgljabljati o tem, kako to mora biti hudo, ko je človek že star

torej je takšno razmišljanje brez stvarne osnove, povzeto iz obnašanja nekoga iz njegove okolice. iz besed, ki jih je slišal od nekoga, katerega mnenje ceni?...mogoče kateri od vplivnih sošolcev

tvoja skrb je na mestu, saj se takšno razmišljanje lahko vsidra in postane obrambni mehanizem. podrobno je Aslan opisala...

pogovor, spreten, brez zahtev po nekih dokončnih razlagah, obljubah...poiskusi ga spraviti do tega, da sam sebe *sliši*, da sam uvidi pomen izjav, ki jih uporablja...mogoče sam sebe ujame, da le ponavlja razmišljanje koga drugega in da to ni *njegovo* mnenje..

če pa to je *njegovo* stališče...potem poiskat strokovno podporo ( v vsakem primeru lahko to storiš že zdaj, da najprej pridobiš potrebno znanje za zahtevnejše pogovore...)

 

[trzinka]

Marko,

tudi sama imam 12 let starega sina in mlajšo hči. Seveda so bila večkrat vprašanja:
zakaj živim, najrajši bi umrl, zakaj moramo umreti, obljubi da boš živela 100 let......
Me je zaskrbelo, seveda, ampak to je bilo v trenutkih, kadar je bil kaj nesrečen, razočaran , žalosten, jezen.
Vsekakor ignoriranje takih vprašanj, nebi bilo u redu.
Če se to prepogosto dogaja, oz. opažata z ženo, da je tako tudi na splošno razpoložen bo treba vsekakor ukrepati.
Najprej se vidva s soprogo naročita pri psihoterapevtu na posvet, potem pa vama bo že on predlagal kako naprej. Nikakor pa tole še ni za psihiatra oz.psihologa.
Predlagam , da se naročita kar pri dr. Žoržu, tako kot je predlagala Aslan.


Pa vso srečo vam želim in da čimprej minejo te črne misli pri fantu

[jazzjazz20]

huh...
kok ga razumem...jaz sem preživela, ker nisem imela možnosti za nebolečo in elegantno smrt

se ne smem spomniti svoje pubertete...

sem tu, ker ni bilo pištole pri roki...pa kopice tablet tudi ne...žile sem si bala rezat, prav tako skakat ali se obešat...

torej sem tu...slučajno...

nekateri otroci so extremno občutljivi...sama se naprimer spomnem še sedaj stvari, ki so me takrat bolele ali stvari, ki sem jih drugim naredila in jih še sedaj čutim, kot greh...
če nisi toliko občutljiv, ne razumeš tega...ne razumeš, da nekaterim stvari ostajajo notri...očitno za vekomaj...

še sedaj ne vem točno kako je intenzivna samomorilska nota izzvenela...mislim, da sem imela srečo, saj sem bila v letih, ko so se fantje začeli zanimati zame, prve ljubezni, pa v šoli sem bila izredno uspešna...morda so me rešili ti pozitivni občutki, ta pozitivna sam
opodoba...vsaj na teh področjih...

....pred cca 2 leti pa je butnilo nazaj...z vso silo...
mislim, da se je z leti vsega nakopičilo...

na tvoejm mestu bi jemala zadevo zelo resno...
dosti razumevanja mu pokaži, dosti pogovorov, dosti naklonjenosti, občutka varnosti, sprejetosti, ljubljenosti...

drugega recepta nimam...

pa najprej stopi ti do kakega psihoterapevrta in se pogovori, da ti morda kaj pametnega svetuje...

[noname1]

Mene čudi predvsem to, da pri teh letih razmišlja o tako globokih stvareh. Saj se vsi ljudje sem pa tja vprašamo kaj je smisel življenja, vendar pri 12 letih...

Ne jemlji pa stvari spet tako negativno. Ne rečem, poskrbi zanj, namenjaj mu pozornost, nujno ga pelji k zdravniku PREDEN BO PREPOZNO. Ne sugeriraj si, da so besede eno, dejanja pa drugi, tu ni zajebancije. Hočem reči le to, da je pozitivno da je globok fant, da ni nonšalanten, da mu za določene stvari ni vseeno.

Mislim pa, da ko bo starejši bo postal manj senzibilen, kar se tovrstnih vprašanj tiče. Človek se s stvarmi, ki jih nosi v sebi sčasoma sprijazni.

Poskušajte se pogovorii tudi o kakšnih dražljajih izven družine. Praviš, da imae urejeno družinsko okolje. Verjenost je vseeno, da se mu je kaj zgodilo recimo v šoli.

[nicole]

kot so ti že predhodniki opisali, se je to dogajalo marsi komu izmed nas v teh letih.
Seveda je težko oceniti , kdaj je zadeva šla preko in da ga ne bi mogoče presreašil z raznimi psihologi in psihoterapevti.

Res je , ko je človek star in se mu življenje izteka, sama imam strao mamo 93 let staro, da seveda človek ne vidi već veliko pred sabo.
Pa sem se že navadila, da ko ji rećem vsak dan lahko noč, se vidiva jutri, mi reče ,kdo ve če bom še živa.
Seveda tudi straejši razmišljejo o tem,da bi bilo najbolje , da zaspijo, da ne trpijo...
Počasi se tudi sama nekeko psihično pripravljam na to, a vem ,da bo ztežko, ker jo imam zelo rada.

ko sem bila pa v puberteti, sem tudi razmišljala o tem , da bi bilo najboljw , da me ni, če se moji mami kaj zgodi. Sva namreč živeli sami in tega me je bilo stalno strah.Zato sem na vse mogoče načine poskušala, da jo ubogam, ji ustrežem. In to se je razvilo v  nek odvisniški odnos, dokler se ni pred leti preselila in sem  ugotovila, da je ni več stalno zraven. To mi je koristilo.
Tako da, potrebno je oceniti, koliko je stvar resna.

[jazzjazz20]

huh...
kok ga razumem...jaz sem preživela, ker nisem imela možnosti za nebolečo in elegantno smrt

se ne smem spomniti svoje pubertete...

sem tu, ker ni bilo pištole pri roki...pa kopice tablet tudi ne...žile sem si bala rezat, prav tako skakat ali se obešat...

torej sem tu...slučajno...

nekateri otroci so extremno občutljivi...sama se naprimer spomnem še sedaj stvari, ki so me takrat bolele ali stvari, ki sem jih drugim naredila in jih še sedaj čutim, kot greh...
če nisi toliko občutljiv, ne razumeš tega...ne razumeš, da nekaterim stvari ostajajo notri...očitno za vekomaj...

še sedaj ne vem točno kako je intenzivna samomorilska nota izzvenela...mislim, da sem imela srečo, saj sem bila v letih, ko so se fantje začeli zanimati zame, prve ljubezni, pa v šoli sem bila izredno uspešna...morda so me rešili ti pozitivni občutki, ta pozitivna sam
opodoba...vsaj na teh področjih...

....pred cca 2 leti pa je butnilo nazaj...z vso silo...
mislim, da se je z leti vsega nakopičilo...

na tvoejm mestu bi jemala zadevo zelo resno...
dosti razumevanja mu pokaži, dosti pogovorov, dosti naklonjenosti, občutka varnosti, sprejetosti, ljubljenosti...

drugega recepta nimam...

pa najprej stopi ti do kakega psihoterapevrta in se pogovori, da ti morda kaj pametnega svetuje...

[vesnav]

Joj, me je kar streslo, zabolelo...

Vse moje pesmi o smrti, ki sem jo v najstniških letih klicala, nimajo niti približno te osnove, kot jo imajo besede tvojega otroka.

Vsekakor moraš ukrepati. Takoj, ampak modro. Kako točno, ne vem.
Vem pa, da morata.
Nekako tako, da ne bo panike, da ne bo "opazil", ta čas pa z njim v rokavicah, vsaj jaz bi.. Ja, globoko, pregloboko za dete, ki ima koma 12 let...

Verjetno nisi v položaju, da bi zameril, zato ti bom povedala, kaj jaz čutim:
mislim, da je tole bolj v tvojih rokah. Mama naj bo z njim bolj nežna, če je tak tip, ti pa se počasi pogovarjaj in poskušaj izvedeti, kako je do teh razmišljanj prišel, odkod taka ideja (mimogrede: človek, ki ima 72 let se ne boji tako zelo smrti kot običajen mlad človek ali otrok, ker s tem nekako že spucaš.. Živiš že toliko let... Že sama npr. ne bi šla nazaj od začetka, četudi bi dlje živela...).. Torej, pogovarjaj se po "moško", spodbujaj ga v pozitivnem, daj mu vedet, da si neizmerno srečen, da ga imaš itd. Morda so floskule, morda pa to rabi...
Je kaj narobe v šoli? Ima kakšno hibo? Je kdaj videl kakšno smrt, morda umrlega?
Ne vem, razmišljaj.. Kdaj se je to začelo, kakšen je bil kot čisto majhen...

Ne vem, kateri strokovnjak je za to, ampak rabiš dobrega, išči ga do konca sveta.

[Anja88]

da podam odgovor iz druge perspektive-otroške.

Kot otrok sem bila precej žalostna, nesamozavestna, zelo občutljiva (sem še vedno) in bi si takrat želala bistveno bolj umirjenega in nežnega, tišjega doma. In tudi jaz sem večkrat pomislila na samomor, tudi omenila (pri 8-9 letih)....In kot se pogovarjam s prijatli, večina jih je pomislila-očitno je to neka faza, ravno v teh letih, ko si poln zmede, ne veš kaj bi s sabo, s starši...In tudi jaz sem takrat močno podoživljala smrt bratranca, ki je umrl komaj 2 leti star, jaz pa sem bila takrat 4. Vse je prihajalo za mano, žalovanje, stisk, obup, neizmirna žalost in nerazumevanje. In še polno kregarije doma,težave z bratom.

V 7 razredu-se pravi 13-14 let sem imela seminarske-Samomori na Slovenskem, Reinkarnacija smrti...pa je cel razred to zadušilo, šokiralo "tršico"...Ampak jaz sem to morala nekako dati ven.

Še vedno sem živa, niti se nisem zares poskušala ubit.

Vaš sine je lahko samo zelo dojemljiv za stvari, ki jih večina ljudi ne opazi, sploh pa ne 12 letniki, verjetno je bolj občutljiv. Čeprav me skrbi ponavljanje teh želja.

Kak umirjen pogovor, pristno pokazat zaskrbljenost ne bi bilo slabo. Samo za vraga nikar glasno. Vi morate biti umirjeni, nežni, poskušat razumet, poslušat, slišat. Nikar panično, glasno, površno..Z normalnim glasom. Tudi psihoterapevt bi bil dobra izbira-jaz poznam samo Bernarda Stritiha (slučajno nas uči na FSD).

Sina kdaj objamete? Ve da ga imata z mamo rada? To moramo namreč slišati iz ust staršev, pa ne samo slišati, tudi občutiti (objem, preživet čas)....To izpostavljam, ker pri nas tega nikoli ni bilo.

[jazzjazz20]

Sina kdaj objamete? Ve da ga imata z mamo rada? To moramo namreč slišati iz ust staršev, pa ne samo slišati, tudi občutiti (objem, preživet čas)....To izpostavljam, ker pri nas tega nikoli ni bilo.

 

[Arwen]

Sina kdaj objamete? Ve da ga imata z mamo rada? To moramo namreč slišati iz ust staršev, pa ne samo slišati, tudi občutiti (objem, preživet čas)....To izpostavljam, ker pri nas tega nikoli ni bilo.

 

[jazzjazz20]

ob istem času sva se kar dve strinjali z zapisanim...

[Aslan]

Sina kdaj objamete? Ve da ga imata z mamo rada? To moramo namreč slišati iz ust staršev, pa ne samo slišati, tudi občutiti (objem, preživet čas)....To izpostavljam, ker pri nas tega nikoli ni bilo.

Še tretja tule, ki prikimava temu.

Sama žal nisem nikoli imela občutka, da me starši slišijo, imajo radi tako kot sem,
pogrešala sem topel objem in brezpogojno ljubezen.
Poslušala sem samo kritične pripombe in nasvete kakšna naj bom...

[Sofia-Del_Sati]

Tudi mene je oče neprestano kritiziral in pohvalil 1x/leto. Pa še to ga je mami zvrcnla, da bi bilo dobro reči kaj lepega, če že obvlada kritiziranje!!??

Ko je kritiziral, je lahko govoril 1h, ko je bila pohvala, pa samo: "a, h,h,h,h,h, fajn je".

Objemi so bili tako poredki, da bi še gobavc več objemov dobil.

Spomin na otroštvo doma pa prevladuje v tem, da je oče bil stalno nekaj nezadovoljen in je to sila fajn kazal na meni. Včasih celo gledal s prezirom.

Danes sem zaprta in sem močna konkurenca bančnemu sefu glede zaprtosti. Dotikov ne maram, ker nisem vajena, po drugi strani pa zaradi slabih izkušenj iz druge situacije, sebe vidim kot večno napako. Konec koncu sem nastala po metodi "Bom pazil".

Skratka, svojega otroka bom vedno objemala, mu povedala, da ga imam rada, reševala probleme s pogovorom, zamer (za malenkosti) ne bom držala v sebi in čez 5 let jih ven vrgla kot mokro cunjo v ksiht otroku, predvsem pa vzgoja ne bo temeljila na strahu ampak spoštovanju!

Če bom seveda preživela to borbo in imela kdaj družino! Lp-Sofie 

[majč]

Marko, če gre za otroka oz. mladostnika, ki se je znašel v duševni stiski in če ste vsaj približno dovolj blizu doma, bi sama kontaktirala zdravstveni dom Kranj (vem pa da dela tudi na Jesenicah) in bi poiskala pedopsihiatrinjo dr. Metko Kališnik Šavli. Ko sem se sama znašla pri 16. letih sicer v prvi hudi duševni stiski in sem se počutila, da bi najraje umrla, so me od neučinkovitega obiska kliničnega psihologa poslali k Dr. Metki Kališnik Šavli. Krasna ženska. Dela se v pogovoru, najprej z vašim sinom, zadnjih 15 minut npr. se vključi še starša, ki otroka pripelje, morda pa se k sodelovanju povabi celo celo družino, če se smatra, da je to potrebno. Ona je v meni zbudila po pol leta trpljenja, ko mi je bilo že za vse vseeno, prvo upanje, da se bo morda pa usoda obrnila na bolje, ker je začela gledati naprej in rekla: da zdaj bova pa gledali, kako naprej. Bila pa sem že čisto zaciklirana in solze so mi tekle v potokih.

Vesela sem, da vaš fant govori. To je dobro, ker bo le tako lahko prišel do ustrezne pomoči.

No, za to zdravnico sem prepričana, da je zelo zelo dobra, sem jo že večkrat priporočila in ljudje so bili zadovoljni.

Srečno!

Maja

[majč]

Drgač je pa tko, da vse pride ob pravem času oz. človek je sposoben prenesti več, kot v naprej razmišlja, da zmore. Jaz bi otroka pomirila in rekla, da zdaj, ko se mu zdi to pretežko, še ni čas, da se to tudi zgodi (npr., da mu kdo od staršev umre, itd. Da pa bo situacija takrat, ko čas za to dozori čisto drugačna in da bo morda že imel svojo družino in svoje otroke, itd. Imel bo smisel skratka, za katerega se mu bo zdelo vredno živeti in se preboriti tudi skozi taka obdobja. To pa, da ti npr. umre otrok, sploh če ta odide v obliki samomora - tega se nikdar ne da prebolet. S tem bi v globalu prizadel in ranil vso svojo družino in okolico.

Jaz fantu ne bi prepovedovala, da o tem govori; nasprotno, če o tem razmilšlja naj govori in naj da iz sebe, fino pa bi bilo, da če ima veliko takih dilem, da bi se lahko s kako strokovnjakinjo o tem pogovoril, zato, da bi se naučil sprejemati neka ustrezna stališča. Take zadeve je fino prevrednotit in se pogovorit o njih. Definitivno je zadevo treba vzeti resno, ne pa delati paniko iz tega.

Morda bi bilo fino, da se otroku pove, da je bolečina sestavni del življenja in da če le ni prehuda (kot je npr. samomor otroka za starša), ko bi se nekdo zlomil ob tem, potem človek navadno skozi bolečino zraste in postane močnejši. Navadno ponotranji neka spoznanja in tudi, ko starši npr. umrejo v starosti, potem njihov odrasel otrok samo utrdi svoje nove vloge kot starš npr. Ima že svoje otroke in njegova naloga je, da le te varno pripelje v odraslo dobro, ko se lahko osamosvojijo. Skratka vedno je nek smisel, za katerega je vredno živeti.

S tem fantom se pogovarjajte veliko, ker je občutljiv in rabi pogovor, ima dileme itd. Saj to je za to obdobje nekako značilno, puberteta, itd., ko je nekih teh odraščajočih krizic več. Mu je težko, ampak enkrat pozneje se ne bo več sekiral zaradi istih stvari, kot se danes in ne bo trpel zaradi teh istih zadev. Zdaj se namreč še uči sprejemati ustrezna stališča in si oblikuje svoj pogled na svet. Vzponi in padcvi so sestavni del življenja in saj življenje ni vedno lahko. Pomembno je, da človek vidi, s čem si lahko pomaga v življenju in na koga in kaj lahko računa. Notranjo gotovost in varnost pa moramo slej ko prej poiskati v sebi tudi.

V sebi imamo vire in fino je, če se naučimo met sebe radi in postati svoj najboljši prijatelj, ker sebe ne bomo izgubili, nase lahko vedno računamo, zato smo zadnji, ki bi same sebe pustili na cedilu in samomor je točno to: ko nam je težko, se pustimo na cedilu in si vzamemo sleherno možnost, da bi lahko bilo kdaj bolje. Življenje je pravzaprav naše edino upanje. Kako pa se bomo pobrali po vsaki krizi, če si ne damo niti te možnosti, da enostavno preživimo.

Fant bo rabil delati na odnosu do sebe.

Mogoče bi bilo smiselno, da pogledata fantovo samopodobo: v čem je dober, kaj je lepega in dobrega na njem. Osvetliti to plat, ki je dobra in lepa. Naj sestavi spisek, kaj mu je pri njem samem všeč in na kaj je ponosen. Ko spiska ne bo znal več nadaljevati, mu pomagajte starši in ostali v družini. Gotovo ima svoje močne plati. Močno voljo, odločnost, konkreten je, iskren,....Gotova sem, da se da vse lastnosti, ki jih imamo porabljati tako sebi v plus kot sebi v škodo. Preusmerit ravnanje, preusmerit delovanje. In spodbujajte ga, da še pove, če mu je kdaj težko. Pohvalite ga. Pogumen je, da reče, ne da, ko se počuti polnega nekih avtodestruktivnih misli, da bi kar dal rep med noge in samo "pobrisal" - da ne bi imeli niti možnosti, da mu poveste, kako pomemben in dragocen vam je. Objemite ga. Vzamite si čas za pogovor, ker to potrebuje.

To, da je povedal, kako vidi, dokazuje samo to, da stvari zelo intenzivno občuti in jih opazi in to v osnovi ni narobe; kaj pa zdaj z vsem tem storiti, kakšna stališča sprejeti do tega, kar se dogaja, da mu bo lažje. Kaj s tem narediti. Kako to izraziti. Naj piše dnevnik, naj ureja misli, morda je zgodaj, ampak s tem lahko počasi začne. In če bo začel pisati že zdaj, je mogoče, da bo ta svoj dar zelo dobro razvil. To ni slabo. To je način, kako nekaj obrniti sebi v dobro. Ima morda kak drug način izražanja? Preko gibov, plesa, ....? Predvsem pa se pogovarjajte z njim. Vzemite si čas za pogovor.

Tudi pri nas smo 4 otroci in jaz sem najmlajša oz. sem dvojčica mojemu bratu. Starša sta in še pomagata vsem štirim, vendar na različnih področjih. Jaz sem tista, ki je in še nekako potrebuje največ pogovorov in moja starša sta se bila prisiljena ob meni ogromno naučiti. slednje lahko postane izziv za celo družino. Sploh pa za vašega sina samega. Ko opaziš napredek, te potegne, da bi še delal na sebi. Zadeve se da obrniti sebi v prid. In če čutite, da ne znate v določenem momentu, poiščite pomoč. Veliko se boste naučili o vašem fantu in o življenju. Kdo ve, kaj vas še čaka. Vzemite pa vse za dobro.

Maja

[noname1]

Offtopic: Majč, oprosti tvoje pisanje je zanimivo, vendar težko berljivo.