fertique
Novinec / novinka
 Odsotni
Prispevki: 4
|
 |
« dne:: četrtek, 04. november 2010 ura: 00:10 » |
|
hojla!
Pozdravljeni, vsi! Sam še nisem nikoli bil na kakršnem koli zdravljenju iz področja psihologije. Mislim pa, da ga konkretno potrebujem. Spomnim se obdobja paničnih napadov iz otroških let. Imel sem jih v obdobju, ko smo jaz in moji bližnji šli skozi zelo zelo zelo hudo krizo. Takrat še nisem vedel za kaj gre, spomnim pa se resnično maksimalnega terorja, ki sem ga doživljal vedno, ko sem bil sam (bil je strah, da se je komu izmed bližnjih kaj zgodilo - veliko sem bil sam in če bi jaz bil starš, tega gotovo ne bi dovolil). Tistega obdobja se drugače spominjam zelo megleno, vem pa da sem imel probleme s spominom. Bil sem vedno priden učenec, ampak v tistem obdobju, sem pozabil na tako pomembne stvari v šoli, ki jih drugače ne bi. Imam občutek, da me je takrat strah popolnoma prevzel in je bil vedno prisoten, tudi takrat, ko ga nisem čutil. Ko se je obdobje hude krize poboljšalo, sem se začel tudi jaz poboljševat, ampak od takrat naprej sem še vedno na čase bil pod udarom panike in tesnobe - kadarkoli je kdo izmed staršev zamujal. V času pubertete se je to popolnoma umirilo, teh težav ni bilo več - uganite do kdaj? Že ko sem se prvič zaljubil, sem postal ponovno žrtev teh groznih občutkov. Iz tega potem ni bilo nič. Ampak zaljubljenost spet pride in takrat se je občutku, da se bo komu kaj zgodilo, pridružilo še veliko drugih občutkov, ki so še bolj grozljivi. Te občutki so na primer - se pogovarjam s punco, pogovor poteka popolnoma okej, vse je okej, oba se imava rada, rečeva si adijo in potem čez urco ali dve mi na misel pride (rekonstrukcija misli) : "ej, gotovo te ni prav razumela, kaj si hotel povedati.." (tukaj je stvar še miš, ki pa počasi nastaja slon (v moji glavi)) "mogoče bi jo mogel še enkrat poklicat".. in jo pokličem.. ampak, ne odgovori na telefon. V tem trenutku.. se začne agonija. "jezna je na tebe.. čuden si, hmm.. si ziher, da so tiste tri besede "rada te imam" zvenele iskreno.." "itak, si pa ti prvi rekel rtm, normalno da ti je odgovorila ne glede na to kar res misli". To me potem žre do te mere, da se pokrijem z blazino in se poskušam umirit (ni uspeha, ni uspeha, ni uspeha). Tesnoba traja vse dokler se ne vidiva, ali slišiva. Potem pa spet. Punca ne ve za te probleme, ve pa da nekaj ni v redu. Večkrat, ko sem razjasnjeval, kaj sem mislil s tem, kar sem dan prej povedal, mi je rekla, da se preveč sekiram, da preveč razmišljam. Vse to pa še v meni naprej raste in je zraslo do tega, da sem vse, čisto vse, podredil njej. Ne grem nikamor, kjer je glasna muzika, kaj če ne slišim telefona, kaj si bo mislila, če se ne oglasim. Opuščam obveznosti (zelo pomembne), za to, da se srečava, ker drugače bo mislila, da se mi je kaj zamerila.
Torej, se opravičujem za dolg tekst. Napisal sem ga zato, ker bi rad, da mi vi poveste ali je zadeva primerna za kakšne terapije in kako te terapije potekajo? Ali je to potrebno iti v bolnišnico (slaba novica)? Kaj bi lahko bil moj problem? Vem, da to ni normalno. Tega se še posebej zavem, ko se pogovarjam s punco, ampak ko sem sam, pa moji možgani to naredijo tako zelo realno... zelo. Tudi ne razumem ljudi, ki se lahko s svojimi partnerji kregajo, preden si rečejo adijo. Če se to meni zgodi.. to je kot konec sveta. Hujše kot kakršna koli fizična bolečina. Hvala vsem, ki boste kaj odpisali!
|
