Iz komedijanta v skrivača

[Sofia-Del_Sati]

Ojla!

Sem nova, uporabniško ime sem si nadela Sofija iz sestave so-cialna f-obija.

Stara sem 32 let in ujeta v črno temo. Zelo na kratko: pred puberteto se svoje rahle invalidnosti nisem zavedala, ali pa sem se jo, vendar sem jo sprejemala. Bila sem priljubljena, sproščena, vesela, zadovoljna, s parimi prijateljicami, v družbi non stop in celo rada sem nastopala pred razredom.

Ko pa je prišla puberteta, sta me prijateljici zapustili, ker sta se obe odselili, ostala sem sama v razredu, postala sem žrtev medvrstniškega nasilja, ki se je odvijalo non stop 3 leta. Zasovražila sem se, vendar sem nekako sfolglala skozi življenje.

Danes, ko sem dokaj uspešna, pa sem po drugi strani en sam strah na dveh nogah. Navkljub zagotovljeni službi z visoko izobrazbo in urejenim bivanjskim pogojem (živim sama, s kreditom seveda), ne maram družbe, še med prijatelji mi je težko, kjer pa je gužva, pa itak umrem. Ne maram avtobusov, ker je preveč ljudi, ki bi me ocenjevalo, ne maram iti k zdravniku, ker me vsi gledajo, ne maram v trgovino, kjer je too much folka,...,skratka, kjer je eden ali več ljudi, sfriznem! V službi grem komaj na wc, preštudirano imam, kdaj največkrat gredo ljudje mimo moje pisarne, če slučajno koga srečam, se ustavim in brskam po telefonu, da gre človek mimo mene.

Ne vem zakaj sem taka postala in to me obdaja z grozo. Naj povem, da imam lahko dobre dneve, ko sem pred leti (po medvrstniškem nasilju) delala v službah kot študetnka/dijakinja, kjer je bilo treba veliko med ljudmi, pa nisem imelai takih strahiov kot jih imam danes. Najbolj pa me je prizadel dogodek, ko sem nekega dne, prihajala do moje mami, ki me je čakala v nekem baru, in ko sem mela občutek, da me ocenjuje, me je napadel sram in kar nisem mogla do jne. OBUP!

Skratka, ne vem kaj naj naredim, vem pa, da bi rada spet našla tisto samo sebe, ko sem se sprejela na 100% in kjer je prišla moja osebnost na plan. Danes, pa sem en sam strah. Vsi tisti moji sošolci, ki so mi odrpli vrata v sobo tesnobe, kamor sem sama vstopila imajo danes družine in so srečni, nihče pa ne ve, da so meni leta 1993-95 ubili del mene 

Lep sončen pozdrav! Sofija

[noname1]

Jaz mislim, da gre zgolj za motnjo, v samih findamentih tvoje osebnosti pa ne gre za nepotencial za socialno interakcijo. Mislim, da potrebuješ zdravljenje in ko se bo to uredilo boš spet odprta in zabavna. Vprašanja je le, to bodo bolj drugi vedeli, ali je tvojo motnjo povzročil kakšen dražljaj v otroštvo, ki te je tako zaznamoval, da je prišlo do kronične motnje.

[Sofia-Del_Sati]

Saj to je drugi največji problem; po kateri poti iti do zdravljenja?

Psihoterapevt: kateri, kam, kako, cena??? 
Skupina za samopomoč  bi šla, sam ne vem, kje ste??? Mislim, vem, kje ste, vsaj po branju te strani, samo, rada bi, da mi kdo mal več pove, vaše izkušnje 

Sem pa naročila knjigo SF za telebane: upam, da ne bom ostala teleban z še večjo SF 

[Arwen]

pred puberteto se svoje rahle invalidnosti nisem zavedala, ali pa sem se jo, vendar sem jo sprejemala.

sodeč po pisanju sklepam, da je precej vidna?

ko sem nekega dne, prihajala do moje mami, ki me je čakala v nekem baru, in ko sem mela občutek, da me ocenjuje, me je napadel sram in kar nisem mogla do jne.

kakšen je pa drugače kaj vajin odnos? pa z očetom? pa z brati/sestrami? (če so)...

strani, samo, rada bi, da mi kdo mal več pove, vaše izkušnje 

hja, kaj konkretno pa želiš slišat? jaz lahko rečem le, da je meni osebno kranjska skupina zelo pomagala

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66


 

[tiranozaver]

Saj to je drugi največji problem; po kateri poti iti do zdravljenja?

Psihoterapevt: kateri, kam, kako, cena??? 

Kar se cene tiče, je pri nas glavna razlika med tistimi s koncesijo in tistimi brez ("zasebniki"). Prvi so izredno redki in se plačajo iz zdr. zavarovanja (torej so "zastonj"), drugi iz tvojega žepa, cca. 40-80 € na uro. Več v http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,4362.0.html. Seznam psihiatrov in psihologov s koncesijo je na http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=37. Mislim, da vsi od njih ne izvajajo terapije oz. vsaj na tem seznamu ni označeno. Zasebnike najlažje najdeš preko www.najdi.si - vtipkaj notri "psihoterapija" ali pa "psihoterapevt".

Med pristopi terapevtov so velike razlike, tako teoretske (metode različnih šol psihoterapije/psihoterapije, ki jih uporabljajo) kot seveda čisto osebnostne. Kaj točno bi tebi ustrezalo, se da žal zares ugotoviti šele v praksi, po par sestankih s terapevtom.

Skupina za samopomoč  bi šla, sam ne vem, kje ste??? Mislim, vem, kje ste, vsaj po branju te strani, samo, rada bi, da mi kdo mal več pove, vaše izkušnje 

K tistemu od Arwen bi dodal samo to, da se je do sedaj že nekajkrat izvajala skupinska delavnica glede socialne fobije. Mogoče se bo spet kdaj. Nimam pa nobenih izkušenj ne s prvim ne z drugim.

Sem pa naročila knjigo SF za telebane: upam, da ne bom ostala teleban z še večjo SF 

Upam, da ti bo knjiga pomagala. Edino to bi ti svetoval, da se ne koncentriraj preveč na razne simptome in diagnoze, ampak na konkretne predloge, kako kaj narediti ali spremeniti.

[Sofia-Del_Sati]

Ojla!

Hvala vam vsem za odgovore.

Bom pisala mal kasnej k bom bolš volje. Lp

[alexx]

Nič ne hiti Sofija. Vse Sofije (Sofijci ) tega sveta te razumemo. 

P.S. Oprosti na smehu, a tako je lažje.

[Sofia-Del_Sati]

se mi zdi, da če sm zdj s tem forumom odkrila par zelo pomembnih stvari o sebi in mojem lajfu, in kao pridobila nekaj upanja, se mi dozdeva, realno, da verjetn ne bom prišla iz dreka na travnik cvetočih rožic, ob družbi metuljčkov in ptičkov, z jasnim nebom s soncem obdan in toplim dežkom nastlan

Po moje je vse brez veze in končno sm spoznala, da luknja je! 20 let! 20 let sem že bednik na tem svetu. Zdj pa še cvilim na tem forumu. Great

[Arwen]

  potemtakem smo vsi bedniki al kako? 

jaz pa z vso gotovostjo in realnostjo trdim, da je tole

  realno, da verjetn ne bom prišla iz dreka na travnik cvetočih rožic, ob družbi metuljčkov in ptičkov, z jasnim nebom s soncem obdan in toplim dežkom nastlan

še kako možno in izvedljivo (v okviru realnosti seveda - ker dejstvo je, da ni vedno samo sonček)

[Sofia-Del_Sati]

Evo, danes sm tooooooook živčna tlle na šihtu, k er mamo eno predavanje in morm bit met folkom, da sm že skor na meji togotnosti - kar bi blo super, ker bi bla bolj "sproščena". Ob 8h mam upam, da preživim.

Arwen enkrat si me vprašal o odnosih z družino: z mami se super razumem, sam da je včasih živčna in se ne da vedno sklepat kompromisov, drgač je pa the best. Fotr je tud sila v redu, samo ..... pr njih doma je bilo logično, da se o čustvih niso pogovarjal, da je vedno igral žrtev (še tok bolj, če je bil kdaj res po krivem obtožen), da sta njegova starša v času spora tudi 10 let nista govorila. Tok o njima. Men je šele ne faksu potegnilo, kako čustva vplivajo na nas, in še bolj zatiranja le teh. Ko sem začela doma o tem govoriti namreč, da si povejmo, če je kaj narobe, ne pa da so zamere, tihe ure, jeza, ipd., in čez 5 let zvem za eno napako ki mi jo je zameril, se ni dal ravno pomeniti.

No sama sem videla, da doma ne morem ostati in da moram nujno ven. Sploh, ko sta me pri 30 še neki tok ponižala, da nisem mogla verjet, da lahko to delata. Da se razumemo: vse jima odpuščam, ker sigurno sta to počela nezavedno in tudi sicer skupaj držimo ko se kaj resnega zgodi enemu izmed nas - ampak tega je malo in zato tudi malo skp držimo

Skratka, delam na seb in zgolj sama sem kriva, da sem v stopila v svet groze, zosa in zmešnjave. saj ne hote ampak verjetno sem se spotaknila in vrata so se zaprla. Sedaj pa v temi iščem ključ - na tleh jih je pa vsaj 1000. Bom še odgovoril ana vaša vprašanja in hvala ker se pogovarjate z mano. Mi je lažje

[Tjaša]

Draga Sofia! Vem, boš mislila...klišejsko..ampak vem, kako se počutiš. Tudi jaz iščem ključ. Moj ključ do vrat, za katerimi so moji problemi. Ga hočem najti? Rešiti probleme? Ne vem... zdi se mi da nimam moči. Vendar pa..ko najdem ključ, bom kljub temu vrata odprla! Tudi ti boš izmed tistih 1000 izbrala pravega. Le zaupaj vase. Ti si! Prva! Potem je vse ostalo!   

Oglasi se! 

[Sofia-Del_Sati]

Ojla vsem!

Danes sem mal več prebrala vaše teme in skoraj v vsaki sem se globoko našla. Osamljenost, sure, itd. Se spomnim, ko nas je enkrat prfoksa vprašala če se kdaj počutimo totalno u nuli (misleč valda, da bodo naši odgovori "ja včasih"), pa sm po nesreč in še na glas zinla: "vsak dan!". Sicer so se smejali, ker so mislili, da se hecam, jst pa sem uvidela, da ni to fajn in da b blo treba kej ukrent. Kaj? Nisem vedela, ker sem vedno imela odg.: "ah, sj bo" al pa "sj sm močna". Aha, pa vidim, kam me je to pripeljalo. Ne bom spet rekla do bednega stanja, ker se ful sekiram, ko me je Arven vprašala, če smo pol vsi bedniki, na mojo predtrditev, da sem sama bedna, ker že 20 let travmiram. Nbenga nisem hotla žalt in vse kar bom rekla slabo, bo vedno in zgolj veljalo samo zame. Ne morem si odpustiti, da sem dovolila, da sem pristala v takšnem stanju kot sem!! Zakaj?! Mogoče zato, ker sem parkrat bila nemočna al pa so se me še v šoli fizično lotili, pa ko sem uspela ziniti za pomoč koga od odraslih (očeta, razrednika - moškega jasno), mi nista znala pomagati. Mislim, da sem takrat zaključila poglavje in svoj biser, sebe, zaprla kot školjka, ter verjetno hotela tako zavarovati. Namest da bi tiste sošolce na gobec pa bi mi potem mir dal. Potem sem se pa še krivo počutila, ko je v zadnjem razredu prišel v naš klas sicer moj prijatelj, in so se na njega spravli, jst pa nisem nč ukrepala, sam da sm mela mir. Ampak takrat so mi že pokazali vrata hudiča  Vedno sm trdila, da če bi mi takrat svetovalka ponudila pogovr, da bi šla. Tako pa nbenga nisem mela, še danes ne; še huje, jst moram domačim pokazati, da je prav da se o čustvih govori in se jih ne taji. Že rak živžga o tem, da bo pršu, če bomo čustva tajili in se notranje žrli; moj fotr sicer nekak napreduje v tem, samo še vedno pa tako izrazito zna pokazati, kdaj mu grem na k.... 90% svojega časa je siten, tečen in gleda s tistim prezirom. Pa dobro, ne bi analizirala o njemu, samo, jst svojemu otroku tega ne bom nkol naredila. Tko pa sem se skozi lajf prebijala ob družbi svojih živalic, ki sem jih imela veliko in so mi dajale svojo ljubezen, nežnost, igro, skrb, veselje. Tako malo je potrebno, da si srečen in isto tako malo, da se vrzeš v Ljubljanico.

Mogoče tudi najbolj zamerim (čeprav sem parkrat rekla, da sem odpustila, ampak če kaj še nisem, delam na tem), da sta mi lastna starša govorila naj ne hodim grdo!! Kako pa naj ob diagnozi?? Pa četudi bi, se človeka vzpodbuja ne pa zatira. Tudi oče ni nikol hotu priznati, da sem hodila v srednjo šolo za invalide - navkljub dane končnai 7 st.iz. in tudi z zaposlitivijo (nočem se hvaliti, ampak povedati, da sem tudi napredovali, kajti nekateri invalidi resda končajo faks, vendar so otoroka silili v študij oni, pa če zmmore ali eni, potem pa še na učitelje pritiskajo. V živeljnu pa se ne more zaposliti, pa ne zaradi fiz. omejitev temveč umskih). Tudi mojo karto za invalide prime kot bi jaz žnoder.

Ko te zadeve prežulim, me je pa tudi grozno strah prihodnosto. Vedni skrbim kaj bo, kako bo. Za lastno zdravje sem en sam panik, pa čeprav mi nkol ni nč blo  Ko sem imela zdr. pregled, za eno življensko zavarovanje, sem šla raj prej kri darovat, prvič, spustit 4dcl krvi samo za to, da ugotovijo, ali imam AIDS, hepatitis in ne vem česa še. No, ko nisem mela, sem šla sproščeno na ta zdr.pr. No, pri darovanju bom pa le ostala in zdj v novembru grem spet. A čem o tem, kakšna kriza je med folk it? No pa bom. Srečo sem imela, da je bilo bolj prazno in sm bla kr sproščena. Sj kadar srečam koga iz facetoface, itak gledam nekam drugam, da ne sfriznem. No, ko pa sem hotela izbrati ležalnik, kajti vedno izberem stvar na koncu in čim bolj v kotu, me sestra da na sredino. To je tko kot bi požar gasil na sredo!! Obup. Ampak ker je blo bolj prazno, je še nekak šlo. Ampak glejga zlomka. Sestra misli ostat ob meni, kar pa meni to ne ustreza, ker hočem bit sama. Pol pa pride še druga in se hoče pogovarjat z mano, jst pa že čutim kuhanje v sebi in strah. Pa še sedeli sta kot da sem v sendviču, plus poza sedeža na sredini in sm kr hotla kri dat v šusu, sam da grem. No, nekak sem preživela, se odpuzala ven na varno in skratka, preživela.

Tudi danes na seminarju v službi, sem prišla 10 min prej, da preverim okolje. Mize in položaj stolov. Ker je bilo v krogu in z mizo, mi je bilo OK, kajti krog brez mize, mi je smrt. Problem imam, ali se usesti bolj ob predavatelju, pa ga lahko slabše slišim, pa še folk mam za sabo, kar tega ne prenesem, ali pa zadaj, in imam vse na vidiku, poleg tega imam blizu izhod, da grem lahko ven brez da bi mi bilo treb it mimo vseh teh ljudi. Tako, da se vedno usedem zadaj Šlo je OK, samo ko je bilo konec, in nisem prva zapustila sobe, me je zajel strah-pred-joj-gledajo-me, in sem čakala na luknjo, da spizdim ven.

Evo toliko za danes, upam da nisem zamorila preveč, samo danes k sreči nisem bila trnuljčica (kadar ima sila napet psihoday, me po šihtu zmanjka in spim, spim, spim). Oz. me je nekaj lizalo in za to pikico je vredno živeti - moja kužika. Včasih imam grde pomisleke, da sem si kupila karto za daljše življenje, ko pa bi brez karte lahko ga takoj končala. Khm-nevemzakajtako bom že zvedela

Lp


Sofi vas ma rada 

[Soncnica]

Iz tvojega zapisa se čuti, da pravzaprav imaš rada življenje in vse kar ponuja, če le ne bi bilo ljudi, ki "gledajo" vate. Veš vedno bodo ljudje s predsodki. Na tebi pa je, da to sprejmeš. Da vedno bodo ljudje, ki te bodo "gledali, ocenjevali". In to je pri vseh enako, tudi če nimaš težave s hojo, tudi če si vizualno tipi topi. Nikoli ne boš vsem ok. Vendar tisti ljudje niso pomembni. Pomembni so tisti, ki te sprejmejo. Za ostale pa se bo potrebno naučit, da sicer obstajajo, ampak naj ti bo vseeno, če imajo oni problem s sabo in polni predsodkov.
Mislim, da si na super poti že s tem, da si se pridružila forumu. Tudi napotnico si šla iskat. Počasi boš napredovala in vem, da boš zmagala tole bitko!
Do zmage pa ti bomo že nekako stali tukaj ob strani.

Ne bi bilo slabo, če bi se res priključila kakšni skupini za samopomoč. Že pogovor o svojih travmah, strahovih, o sebi... zelo pomaga. Boža dušo ...

Srečno Sofija!

lp, soncnica

PS: kar se izživljanja sošolcev tiče: mi je znano. In ne samo par let, ampak kar celih 8-9 ...

[Liber]

Sofie  ... baby ... we love you! 



Drž se! 

[noname1]

Pa zapomni si še nekaj. Tisti, ki se bo primerjal s tabo in iskal napake v tebi... To lahko pomeni, da te ima rad.

[toja]

Sofia, tvoja zgodba nikakor ni prijetna, ampak moram ti napisati, da veje iz nje
ogromno energije in pozitivizma, pa še tako nekako, kljub težkim trenutkom, si jo prav humorno začinila.

Vidim te, kot eno pozitivno osebo in vesela sem , da si zašla med nas,
kadar ne bo nikogar, vedi , da smo tu mi, ki ti bomo stali ob strani.

Korak si že naredila, zdaj naredi še drugega in zavedaj se, da boš zakorakala
v srečno življenje. 

[Arwen]

 

[tiranozaver]

Evo toliko za danes, upam da nisem zamorila preveč

Hehe, le kako bi lahko. Tvoji prispevki so tako osvežujoče konkretni in jih je prijetno brati. Še posebej, kadar najdem v njih odseve stvari, ki jih počnem tudi sam. Za piko na i pa iz njih veje prijeten zmerni optimizem.

Vso srečo!

[Sofia-Del_Sati]

Dragi moji!

Danes sem cel dan razmišljala o...kom kej...VAS! Naj vam prvo zaupam, da imava z mojo psičko obmesečnico, 1 mesec, kar sva prvič ble skp in prespali v novem domeku. Sicer sva zdj kot dva vampeža na kavču, ker sva si dali duška in se najedli dobrot  OK, do naslednje plače bova jedli pelate, če bo 13. plača, pa bova morbit lahko začinile s česnovo začimbo hihi.

No, zaupala bi vam še nekaj: kot veste, sem sila rada v družbi in gneči, kar hrepenim po pažnji in se kar tresem od navdušenja; tresem se res, hrepenim po miru in kar megli se mi od groze. Vendar sem tudi tukaj "čudna" (saj niti ne potrebujem dajati izraz v narekovaje, ker sem uiber čudaška): ko sem delala v službi, ki je moj foh, sem se po 1,5 letu sprostila in vzela sodelavce za svoje. Bil je piknik in prvič v lajfu sem se prijavila za šport (sicer itak sploh čudež, da sem šla). Prijavila sem se za pikado. Skratka, bili smo tam, bila sem vesela, tudi hrano sem si uspela znositi za mizo (odkar mam strah pred družbo, se mi roke tok tresejo, da ne morem nesti hrane, kaj šele pijače). S kančkom prevare sem hrano nesla in sicer po principu nobel-food, ki je ogromen krožnik in trije grahki No, ko je bil čas tekmovanja, sem si rekla, kar bo pa bo. In kaj se je zgodilo - naša ekipa je zasedla (z mano btw) 1. mesto!!! Kjer sem bila jaz, je tista ekipa obvezno izgubila, sedaj pa to. No, potem sem službe menjala, ne po moji krivdi (skoz sm nadomeščala porodniške). V predzadnji službi (ni moj foh), sem se super ujela s sodelavci, radi so me mela in blablabla. Sam jst nkol nisem šla z njimi na pijačo, še to 2x dol v spodnje prostore, ko sem jaz častila (beri: bila sem prva dol, in zadnja gor, vse, samo da mi ni treba med družbo špancirat). Skratka imajo me za super sodelavko, jst pa v sebi skrivam bolečino, sram in jezo, da ne grem z njimi žurat. Pa se 1x opogumim, da grem z njimi na piknik, pa je blo tko tko, ker so vsi ti moji, poznali še druge kolege iz drugih sektorjev, jaz pa samo iz našega, zato so se presedali....skratka, znašla sem se v čistem 100-tem sektorju, med samimi deci, po hrano sploh šla nisem, pogovarjal so se o nogometu, pride končno ena punca, si mislim, super, bova kakšno rekli, pa je bla fuzbal fun, pol veste, kaj sem rekla. Skratka bila sem sama kot česen, še bolj v depri. Pa še lačna.
Zdaj, v novi službi (ni moj foh), kjer sem že pol leta, je tud kar ql, vendar se ne morem nikakor sprostiti. Vsi so prijazni, jaz pa k nuna Agata, s stisnjenimi ustnicami. Sicer komuniciram in tudi kdaj se nasmejimo, vendar, ko je bil piknik, nisem šla. Nisem zmogla. Sedaj me vabi predzadnje podjetje (kjer sem malo prej opisovala o super sodelavcih), pa me kar črviči, pa tako rada bi šla. Povabil me je na praznovanje roj.d. sodelavec iz te firme, in nisem šla. Ne morem! In zakaj zdj stokam? Eden izmed vas bo rekel, da zakaj ne preberem tistih zadev, ki mi jih je posredoval, zato mu sporočam, da bom, vendar rabim mir in čas. Tudi eno knjigo sem tako brala, prvo poglavje sem premlevala pol leta v sebi (in kar(!) uspevam), ko je bilo drugo poglavje o naši preteklosti, še zdaj nisem prebrala. Knjiga pa ima 18 poglavij!!
Skratka, glede tistega piknika bi probala iti, pa čeprav lahko umrem, saj bo tam 200 folka. Probala bi poklicati 2 sodelavki, ki sta mi best in da bi skupaj šli. Potem bi bila bolj sproščena - al pa če ruknem prej 5 štemperlov. Potem bom verjetno še karaoke pela Hočem povedati, da kdor bere moje izkušnje, da bi mu rada tudi pomagala s tem, kako jaz rešujem določene težave. Skratka, skoraj vedno načrtujem kje bom in kako bo. Prostor je zame odločilen, kajti če vstopim v prostor, kjer smo si iz obraz v obraz, je z mano tako, kot bi sneženi mož vstopil v pekel. Če pa vstopim v prostor, kjer mi ljudje kažejo hrbet, imam tudi čas, da odmislim slabe misli in celo uspem priti do klopce. Brez da bi se tresla kot vibrator
Moram povedati, da vse kar sedaj spravljam ven iz sebe, na "papir", da nekak to zavedno vem, mislim pa, da v podzavesti ta prava videnja ne pridejo zaradi vozlov iz preteklosti, ki jih nisem odvezala. Ne vem. Skratka, čez vikend me čaka knjiga SF za telebane, vzela pa si bom tudi velik časa za linke, ki so mi bili posredovani od ene dobre duše. Poročam, kako se soočam s prebranim. Če me pol leta nau, spet razmišljam o prebranem hihihi.

Pozdravček, in smejte se fobijam v brk!!! T.

[Arwen]

  si se že prijavila na srečanje damovcev?