Ojla Anuj!
Na kratko ti bom povedala samo en dogodek, ki se mi je pripetil v zvezi s "smislom početi nekaj, če ne vemo, kdaj umremo".
Strokovni izpit (več kot 70 zakonov), ki je bil zame najtežji od vseh izpitov, sem opravljala že tretjič. Ravno dobro mi je šlo, da sem se že po cca 2 mesecih učenja spravljala na drevo z zelenimi vejami; se učim na postelji in seveda imam prižgan program Discovery ali Zone Reality, ne spomnim se, ker oba zelo rada gledam. Bil je prispevek o nekem super znanem dirigentu, ki je živel za glasbo. Ko bi nekega dne moral imeti koncert, je umrl. Neznana bakterija/viru je napadel njegove možgane, ki jo do takrat niso poznali.
In kaj jaz ob tem? Great, se učim in matram, študiram, sekiram, nerviram in živciram, zdaj bom ta bakterijo fasala!!?? Zakaj se sploh učim?? Saj je brezveze! Zaprla sem zakone in šla spat. In tko dva dni. Nisem študirala, ker zakaj, če mi napade ravno možgane!!
Potem pa sem misli ustavila, trezno razmislila in si rekla: T., mogoče ne bo bakterije ampak me bo na dan izpita ubil kak manijak, ki je padu pri izpitu na našem faksu. Ali pa še bolje, če naredim izpit, itak nonsense, če bom delala v fohu, kjer je biti soc.delavka skoraj kot kamikaza!!
Skratka, če nimamo jasnovidnih sposobnosti, je nesmisel ugibati na slepo, kaj se lahko zgodi. Toše je tudi tisti dan imel koncert oz. snemanje plošče, pa ni prišel na cilj. Neki drugi človek pa je želel umreti, pa je preživel. Se pravi, tisto kar se bo zgodilo, se bo, ne glede ali se boš sekiral ali ne. Lahko zdaj prekineš vse kar je vrednega in se pridružiš klošarjem v parku, ter čakaš na smrt, saj je vseeno kaj konstruktivnega početi - pa lahko živiš do svojega 80. leta!! Ali pa ustvarjaš nekaj in te življenje prekine oz. smrt. Kaj je torej pomembno? Delati tisto, kar te veseli, ustvarjati nekaj,...živeti! Umreti imamo še itak čas, ne umirajmo pa med tem ko živimo.
Naj povem, da ob prvem opravljanju strokovnega izpita, ravno na prvi dan dopusta za učenje, je umrla mami mojega sedaj bivšega fanta. Glede na to, da se na smrt bojim črnine in pogrebov, sem se tisti dan, leta 2006, prvi po letu 1996 spravila na pogreb zgolj in edino zares zgolj zaradi fanta - ne zaradi kaj bodo pa rekli. Potrebovala sem sem več kot 1 mesec, da sem se skulirala in takrat pač nisem naredila izpita.
Ko sem drugič šla delati izpit, je takrat moja mami cel mesec pila po liter vodke na dan, razgrajala, jokala, se porezala ob razbiti sliki, kregala, vpila, v pižami hodla sred zime po alkohol ipd. Vse mi je dol padlo in spet je šlo 200 EUR v luft.
Ampak lej, ali narediti in delati v stroki ali ne - sure, jaz sem potem naredila izpit, sam delam ne v stroki
Bog ima čuden smisel za humor!
Skratka draga Anuj, zdaj ko sem tako daleč padla v psihi, da me ni strah smrti in moram celo odmisliti smrt, ker me privablja, se borim vsak sleherni dan za življenje. Kmalu bom šla prvič na PSHT, in potem ostali nadaljni koraki....ali je vredno če ne vemo kdaj umremo....je. Kajti četudi umrem jutri, bom vedela, da sem se trudila! Trudila sem se živeti kot najbolje znam.
Žal, pri bogu ne moremo zavarovati lastnega življenja z gotovostjo, da bomo umrli v starosti 80. let. Lahko pa odločamo o tem, ali bo naše življenje polno ali prazno - v vsakem primeru pa enkrat bomo umrli. To je dejstvo! Ampak, enkrat
