nova članica-nova vprašanja glede pomirjeval

[kr-ena]

Res je Sofia.....že sam pogovor...da te nekdo RES posluša....da mu lahko odpreš dušo in srce...dela čudeže....

Vesela zate...res iz srca...da si našla takega zdravnika.

Js očitno nisem...že to ,da je šel v penzijo,ne da bi nam kaj prej povedal...da si najdemo drugega psihiča...pove veliko o njem.

Nč...dons sem na tleh...sam da mine ta dan....jutr je nov dan in mogoče bo bolje

Solze so v duši,na plano jih ne upam spustit

[kr-ena]

mela tolk grozen panični napad....sama doma....2 mg helexa.....nič...

poklicala sos telefon pelikan...da se je nekdo vsaj mal pogovarjal z menoj,mi preusmeril misli....

jezna nase..,ker ne vem zakaj se mi to dogaja...pa zakaj ravno meni....pa pride kar iznenada...

js res nisem več normalna.....

žrem to Asentro,ki bi naj pomagala pri panič.napadih že cca 5 let...in eno figo pomaga...

saj diham pri napadu,probam preusmerit misli...se umirit....sam kaj ko v tistem trenutku pride misel,kaj če se mi bo zmešalo,kaj če bom začela počet kake stvari,se nenormalno obnašalat......
ah,kar neki....brezveze......JS SEM TOTALNO NORA....

[Slavka]

Kr-ena  ne mislit, da si nora...saj veš, da so to samo občutki. Tudi jaz se spopadam z njimi (jemljem Asentro, tako kot ti) in takrat mislim: zdaj je pa konec z mano...adijo moja pamet...
Ampak nikdar se ni zgodilo še nič, s čimer bi se osmešila ali pa ogrozila sama sebe ali koga drugega...to so samo tako grozni občutki, ki te pahnejo v tako razmišljanje.
Prav si naredila, da si klicala SOS telefon, da si preusmerila misli...vem, da je to izredno težko, misli brenčijo po glavi in se ne dajo kar tako utišati.
Saj veš...dihanje in umiritev sta dobri opciji za borbo proti paničnemu napadu....ter zavedanje, da bo napad minil tako, kot je prišel....pride...doseže vrh....pa potem pojenja.

Saj bomo zmogle...tako ti, kot jaz...take fejst punce smo, da druge variante NI!
Objem 

[kr-ena]

hvala Slavka

saj vem..sam tko sem jezna nase in žalostna ,da ne morem zlest iz tega..ti panič.napadi me tko zmučijo......jezna na  psihiča,ki nikoli ni z menoj razglabljal o vzrokih za to,ampak samo lepo napisal
helex,da sem zdej še v večjem dre...

Samo še to mi daje upanje,da mi bodo v LJ pomagali,mogoče napisal drugačno terapijo,čeprav vem,da tableta ni rešitev,da moram delat na sebi..........pismo,tko se trudim,da ne obležim,da nisem zanemarjena.......pol pa kar puf....panika......

In ponavad je dopoldne zmeri slabše.......popoldne pa velik bolje......sorry vsem,k jamram...

[trzinka]

kr ena

ampak neki ne razumem, jaz imam zdaj eno leto in pol mir pred paničnimi, pa anksiozna sem(tudi malo manj, kot sem bila), pa pred dvemi leti in pol sem padla tudi v depresijo in sem se dobro spravila k sebi. Ne vem, kakšni so to ADji, da na nekatere vplivajo super , npr. na mene, na nekatera pa čisto nič. Ne vem, sem hodila tudi na KVT pa sem super zdaj. Ali zdravniki-psihiatri ne znajo predpisat, ali ima vsak posameznik svoj oddtenek bolezni. Sicer Asentre ne poznam, jaz imam Citalon in hvala bogu, mi pomaga.

Želim ti kr ena, da se čimprej tudi tvoje stanje popravi. Kaj pa zamenjava zdravil? Sori, ne želim biti kaka pametnjakovička, to najbolj vedo strokovnjaki, ampak vseeno??

[kr-ena]

Trzinka

js sem mojemu psihiatru že zdavnaj rekla,da bi probala menjat AD,pa me ni obrajtal...Sem se pa menila z enim drugim dr...in je reku,da je dobro menjat Ad,če ga jemlješ tolk let in ne pomaga,pa kakšen antipsihotik.(ne vem če sem glih pravilno napisala) dat zraven....da greš pol tud lažje dol s helexa.

Zdaj je pa moj psihiater itak šel v pokoj,tako da sem ostala brez psihiatra...Nove dr.baje še ni,nit ne vedo če bo prišla delat...ostali pa so itak tako zasedeni,da ne prideš zraven...

Vem,da je vzrok nekje globoko v meni za te panič.napade....a sama jih ne najdem,ne vem si pomagat sama.....in počasi zgubljam zaupanje v zdravstvo in zdravnike.
Z mojim oseb.zdravnikom pa se itak ne morem pogovorit,ker ko sem mu omenila,da sem zasvojena s helexom...me je po najkrajši poti spravil iz ordinacije...s sarkastičnim stavkov....ja to bo trajalo leta in leta,da se boste skinila s pomirjeval.....Zelo vzbodbudno,kajne??

P.S.naj dodam ,da sem pri psihiatru v čakalnici spoznala žensko,ki je bila v taki depri,da je samo ležala,ne jedla,ne nič.....in se srečave čez cca 3 tedne.....to je bila čisto druga ženska,tako so ji AD-ji pomagali...sama nisem mogla verjet...

[Slavka]

Jaz pa mislim, da samo ADji niso velika pomoč, malo te sicer dvignejo, potem pa je na nas samih, da začnemo "migat". To vidim pri sebi...ko sem se zanašala samo na Asentro in naprej furala svoje vzorce mišljenja in delovanja, ni bilo nič boljše  , lahko bi rekla, da mi je blo še bolj bedno, ker sem si očitala, da sem totalno nesposobna, da mi še ADji ne pomagajo...
Ko sem začela spreminjat tisto, kar me je spravljalo v tesnobo in priklicalo milijon in en simptom, pa se tudi počutje boljša. Saj pridejo še vedno dnevi, ko mi je za "iz kože skočit", pa vendar minejo.

Kr-ena, tudi moj psih. je meni samo predpisal zdravila (AD-je in Helex), ni se kaj dosti ukvarjal z mano. Sicer mi je dal par napotkov s čim bi si lahko pomagala, vse drugo je bilo pa na meni. Sem bila tudi malo razočarana, da mi "ne more" pomagat, pa vendar sedaj vidim, da je vsak človek zase poseben, s svojimi problemi in ni enostavne formule za njihovo rešitev...kar pomaga meni, ni nujno, da tudi komu drugemu...lahko mu celo škodi.

Ti pa res želim, da boš v Lj deležna dobre terapije  Pa opogumi se in pridi na skupino za samopomoč v Novo mesto, je zelo fajn in anonimnost je zagotovljena 

[trzinka]

P.S.naj dodam ,da sem pri psihiatru v čakalnici spoznala žensko,ki je bila v taki depri,da je samo ležala,ne jedla,ne nič.....in se srečave čez cca 3 tedne.....to je bila čisto druga ženska,tako so ji AD-ji pomagali...sama nisem mogla verjet...

kr ena, taka sem bila jaz, v enem mesecu sem dala dol 17 kg, nič jedla, samo ležala in buljila v zrak, in po treh tednih, ko so ADji prijeli, raketa, vedno bolj na bolje.

Jaz pa mislim, da samo ADji niso velika pomoč, malo te sicer dvignejo, potem pa je na nas samih, da začnemo "migat".

absolutno, jaz sem vse živo počela, samo , da sem se skobacala iz tega dreka. Vendar bi moral AD vsaj na stanje 0 spraviti bolnika, potem pa akcija, delat na sebi.

[kr-ena]

Draga Slavka

veš,saj js ne pričakujem "čudežne tablete",ki bi me prerodila in naredila spet srečno.

Prekleto se trudim,da migam,da ne obležim...da hodim na sprehode,sproščam,skrbim za družino......pa vendar ko vidiš

nekoga,ki v 3 tednih zacveti(s tem,da je bila ženska v obupnem stanju ko sem jo 1.videla),se začneš

spraševat...zakaj lahko njen tako AD-ji pomagajo...tebi pa ne...In se ti res pojavi dvom a imaš ti pravino

terapijo al ne...

Delam majhne  korake..ki mogoče za vas niso nič posebnega...in moja napaka je,da mogoče preveč jamram tle gor....NE BOM VEČ...

[Sofia-Del_Sati]

Delam majhne  korake..ki mogoče za vas niso nič posebnega...in moja napaka je,da mogoče preveč jamram tle gor....NE BOM VEČ...

Isto se jaz počutim! Isto! Pa ne vem kaj delam narobe, kje...?

[Janja]

Kr-ena in Sofia!

Tudi jaz sem se dostikrat počutila popolnoma nesposobno in nekoristno. Tudi jaz namreč spadam v tisto skupino, ki se trudimo, rezultati pa so zelo, zelo majhni...

Dostikrat sem se spraševala, zakaj. Ali delam, kaj narobe, se premalo trudim?

Nič od tega.

Jaz ne poznam celotnih vajinih zgodb, ampak samo tisto, kar sta napisali na forumu. Moja pa je taka, da sem se z dvema motnjama začela soočati že v otroštvu in takrat ni bilo nikakršnega znanja o teh motnjah. Kljub temu, da sem imela vso podporo vseh družinskih članov, to ni pomagalo, ker oni resnično niso imeli strokovnega znanja, stroka pa se v zgodnjih sedemdesetih letih še ni ukvarjala s takimi motnjami.

In zadeva se ni razrešila, ampak samo potuhnila za približno 10 let in spet z vso silo izbruhnila pred več kot 20. leti. In tudi takrat še ni bilo nobenega strokovnjaka, ki bi mi lahko pomagal. Na začetku sploh nisem vedela, kaj mi je, skratka nič...

S pomočjo družine sem se borila sama, na svoj način, ampak to je bilo premalo za kakšen bolj temeljit korak naprej. Saj so bili napredki, pa vendar resnično milimeterski.

Šele pred par leti sem končno dojela, kaj mi sploh je in tudi splošni zdravnik mi je lepo povedal, da takrat, ko sem se jaz začela soočati z mojo motnjo, enostavno ni bilo ne psihoterapevtov, skratka nič...

In kaj zdaj?

Sedaj me je življenje pripeljalo do točke, ko sem morala prositi za pomoč. In pomoč mi je ponudila psihoterapevtka, čudovita oseba. Ponudila mi je brezplačno psihoterapevtsko pomoč, ker si trenutno ne morem privoščiti plačljive. Res sem ji hvaležna za to.

In še ena druga oseba mi ureja, da me bo sprejela zelo dobra psihiatrinja. Tudi tej osebi sem zelo, zelo hvaležna.

Zakaj si že pred par leti, ko sem ugotovila, kaj mi je, nisem poiskala pomoči, in sicer strokovne?

Vse to je povezano z mojim strahom, ki je povezan s hospitalizacijo moje mame na zaprtem oddelku. Zaenkrat še nisem pripravljena o tem pisati. Mogoče kdaj bom, mogoče ne...

Skratka, kaj hočem povedati?

Povedati hočem to, da imamo različne zgodbe, različne dejavnike, naše motnje so različno dolgo trajalo in so imele različne intezitete.

Tudi jaz sem mojo psihoterapevtko spraševala, zakaj gre meni tako zelo počasi, drugim pa precej hitreje. No, ona mi je svetovala naj se NIKAKOR ne primerjam z drugimi, ker sem jaz svoj človek, jaz delam po svojih zmožnostih in po svojih močeh. Pa še nekaj mi je povedala, da sem jaz taka kakršna sem, VREDNA. In to sem mi zdi bistveno. Resnično sem ji hvaležna za to.

Zato, Kr-ena in Sofia, pa kaj potem, če ne napredujemo tako kot drugi, važno je, da se zavedamo, da delamo, pa čeprav so koraki majhni...

Mogoče tisti, ki tako zelo napredujejo, niso imeli tako težkih stvari za predelati, mogoče so njihove motnje trajale manj časa...

Jaz vem, da ravno zaradi takih občutkov nisem želela pisati na forum. Sedaj sem to napisala, da bosta vedeli, da ti vajini koraki pomenijo ogromno.

Jaz sem vesela, da sem imela zmeraj podporo doma, imam podporo pri mojemu splošnem zdravniku in sedaj imam podporo tudi pri moji psihoterapevtki. Verjamem pa, da imam podporo pri mnogih puncah tukaj na forumu, čeprav niti ena ne pozna moje zgodbe v celoti.

Želim vama, da vama uspe! 

[Arwen]

Janja, tudi tebi želim, da ti uspe  , no pravzaprav VEM, da ti bo 

[Janja]

Hvala, Arwen, res ti hvala!

[Toja]

Janja, zelo lepo si napisala...
Ta post je tudi meni dal veliko...tebi pa tole, vem da ti bo uspelo...

Mislim nate!

Kr-ena in Sofija...

Tudi meni se vse skupaj vleče ravno iz časov, ki jih opisuje Janja... ,
vendar pa vama moram povedati, da pride trenutek, ko se enostavno
dvigneš iz tega in takrat se začnejo več ali manj samo vzponi...pri
meni je ta trenutek prišel pred enim letom, ko sem prišla na ta forum
in spoznala te čudovite ljudi in njihove izkušnje.
Še posebej sem hvaležna osebi, ki mi  z veliko znanja stoji ob strani
in me usmerjala na pravo pot... ,
seveda je pa nekaj...terapija, skupine in predvsem veliko lastnega dela
in truda...USPEH je pa nagrada...

Držita se!

[alexx]

...in moja napaka je,da mogoče preveč jamram tle gor....NE BOM VEČ...

Samo nehaj kr-ena. Zakaj ne bi jamrala. Še jaz sem, pa nisem ravno cmera. Če ne bi bilo ljudi tu gor, ki so me dobesedno reševali, bi bilo dosti teže. Nikoli ne bom mogla zahvaliti Tonu, trini in Lostu, ki so me držali pokonci neke noči, ko je bilo hudo. Pa so me še peljali na urgenco (trina, ton), ker ni bilo drugega, ki bi mu zaupala.

Zato jamraj...ni panike.

[Slavka]

Draga Slavka

veš,saj js ne pričakujem "čudežne tablete",ki bi me prerodila in naredila spet srečno.

Prekleto se trudim,da migam,da ne obležim...da hodim na sprehode,sproščam,skrbim za družino......pa vendar ko vidiš

nekoga,ki v 3 tednih zacveti(s tem,da je bila ženska v obupnem stanju ko sem jo 1.videla),se začneš

spraševat...zakaj lahko njen tako AD-ji pomagajo...tebi pa ne...In se ti res pojavi dvom a imaš ti pravino

terapijo al ne...

Delam majhne  korake..ki mogoče za vas niso nič posebnega...in moja napaka je,da mogoče preveč jamram tle gor....NE BOM VEČ...

Kr-ena, nikakor ti nisem želela reči, da "samo jamraš in nič ne storiš"....tudi jaz veliko jamram in mi veliko pomeni beseda tolažbe. Želela sem povedat to, da se je škoda primerjati z drugimi. Tisto gospo si sicer videla, ko je bila po 3 tednih ful zacvetela, kaj pa veš, morda je pa v 4.tednu spet doživljala krizo...tako pač je. Jaz sem bila že tako super, da sem želela celo prekiniti zdravljenje z AD-ji, pa sem potem spet doživela tak padec, da sem se pobirala pol leta.
Vsekakor je pomembno, da "migamo", pa kakorkoli že...ni potrebno kakšnih velikih korakov in dosežkov, tudi majhni premiki nas naredijo močnejše. Jaz vem, da se trudiš, vsak od nas se trudi po svojih močeh in nekomu gre prej na bolje, drugemu pač kasneje...zanašati se samo na ADje pa ni dovolj, kar sem tudi jaz spoznala in začela po 3 letih delati tudi malo večje premike v sebi.
Vse dobro Kr-ena in kar jamraj...tukaj smo zate 

[kr-ena]

Draga Alexx......vedno najdeš pravo besedo ob pravem trenutku

zato te imam rada pupa moja

[Tačka]

draga kr-ena , drži se  .. malo sem prebirala tvoje poste in te čisto razumem, kaj pomeni panika, panični napadi, kaj pomeni, da se na neki način "smiliš sam sebi", kaj sem tako hudega storila, da se mi to dogaja.. Ja, ko padeš v to, je je*aža se ven spravt.. meni so pomagali tukaj gor, pa dve prijateljici, ki sta me poslušali res ksoraj vsaj dan.. en mesec sem bila kot zombi, mesečnik.. Skratka, mene je sesulo. pobirala sem se dobre 4 tedne, da se spet normalno spala.. Danes po letu in pol sem prav OK  .. ne jem nobenih tablet, ves čas pa delam na "sebi", da me zadeve ne prizadenejo več tako, da sem si spet postavila vrednosto, kdo je na prvem mestu.. kaj je potem..

skratka, ti kar jamraj, na veliko jamraj.. jaz si še tega nisem upala  . vedno bo kdo tukaj gor, ki ti bo pomagal, te poslušal..

želim ti uspešno okrevanje, zdrži v bolnici.. ker kot ugotavljam si sama pač ne moreš pomagati ..

še enkrat , drži se 

[Sofia-Del_Sati]

mene pa zanima, kako je zdaj s tabo Kr-ena (al pa če kdo ve kaj o njej, bi prosila, če ji lahko prenese moje pozdrave)?

lp Sofie 

[dusica]

Kr-ena,

se ti prdružujem glede depre in anksie, ki mene spremljata že 7 let, tako da te glede tega dobro razumem..Sicer pa, glede pomirjeval,..nisi pomisilila morda, da bi preizkusila kakšno naravno metodo, kot so baldrijanove kapljice ali kaj pd?  Tudi, zaradi stranskih učinkov..? Meni, baldrijan povsem pomaga in me pomiri, ko sem razdražena ali kot nedavno, ko so me spremljale palpitacije ali..ko se prebudim, iz kakšnih mor...skratka, naravni način sproščenosti...

                                       Dušica