a mi lahko kdo pomaga??

[nebojse]

Pozdravljeni.
Najprej se opravicujem ce slucajno nisem pisala na pravi forum-anksiozne motnje...Imam namrec velike tezave in upam da mi lahko kdo pomaga,ker sem v taki krizi da nevem vec kaj naj storim....In sicer...Priblizno 3 tedne nazaj se mi je konstantno zacela pojavljati tesnoba,podnevi ponoci...te tesnobe so potem sprozile panicne napade-potenje rok,tresenje strah da se mi bi zmesalo...Šla sem do zdravnice,ki mi je predpisala lexaurin...Vzela sem ga in se naslednji dan spet pocutila odlicno,kot stara jst...naslednji dan pa so se mi zacele pojavljati ne vem kako bi temu rekla vsiljive misli????Ena in ista misel mi je hodila po glavi skoraj cel dan....na delu me to zelo ovira...kar je zopet sprozilo napade panike in neustavljivega joka...naj povem da se vseskozi pocutim nekako odsotno kot da to nisem jaz...Po glavi mi grejo dobesedno same bedarije npr.kaj ce se mi zmesa,ali pa npr.kje sem?pa tocno vem kje sem da ne bo pomote...zelo me je strah kaj se z mano dogaja?imam mogoce zacetek psihoze????pa se to se mi dogaja...npr... ko pomislim na neko osebo si jo pred ocmi lahko dobesedno predstavljam...je to zacetek psihoze?oziroma kaj bi se lahko z mano dogajalo?prosim za kakrsn koli odgovor ker se mi bo od samih skrbi zmesalo.hvala

[urssska]

Zdravo nebojse, ne, ni začetek psihoze, je pa klasičen simptom anksioznosti- ta občutek, da se ti bo odpeljalo. Če bi se ti res odpeljalo, verjemi, da se tega ne bi niti slučajno zavedala. Najhuje, kar je pri tem je to, da te začne grabiti panika zaradi panike. Da te je strah, ker si tesnobna. Prav je, da si šla k zdravnici (predvidevam, da k osebni, zato ti svetujem, da ji rečeš še naj ti napiše napotnico za pregled pri psihiatru),malo pobrskaj po forumu in gotovo boš našla ogromno uporabnih stvari. Tudi pomirilo te bo, ko si boš na jasnem, kaj je narobe.

[Aslan]

Draga Nebojse res si v težki situaciji, ko telo odreagira po svoje,
ko imamo občutek da nas zapušča razum, kot si že sama ugotovila
tesnoba je močno povečana, pride do paničnega napada, derealizacije, depersonalizacije...

Pravilno, da si šla do zdravnika.
Žal pri nas zdravniki prvo predpišejo zdravila, splošni še vedno najpogosteje kar pomirila (lexaurin).
To zdravilo ne bo pozdravilo tvoje tesnobe na dolgi rok, ne bo odpravilo vzroka za panične napade,
je pa koristno ker ti vsaj za nekaj ur dneva sprosti telo, ubistvu te omami. jemanje na dolgi rok prinaša odvisnost, zato ga jemlji previdno. (o anksoilitikih - pomirilih - več pobrskaj po tem forumu)

Poglej vse tos e dogaja, ker telo ne zmore več psihične stiske.
V tvojem življenju se verjetno dogaja nekaj kar te matra, nekaj kjer ne moreš izraziti svoja čustva,
lahko si kdaj doživela hud travmatičen dogodek, lahko pa je več malih stresorjev ki se leta nalagajo drug na drugega. Ker teh dogodkov ne predelamo se kopičijo v nas, naša psiha je nasičena z težavai in posledično je telo tesnobno, u krču... dihamo plitko, napeti smo...

Kako ven iz tega začaranega kroga?
Kadar je naše stanje zelo hudo je modro poiskat najprej pomoč psihiatra.
Najpogosteje predpiše zdravilo antidepresive. (preberi več na forumu o njih)
Najpomembneje je da ne povzročajo odvisnsti kot pomirila.

Drug korak je da poiščeš pomoč psihoterapevta.
Z njim boš raziskovala sebe, vzroke za nastanek težav in jih tudi reševala.
Pri terapevtu je proces ki traja nekaj časa, je raziskovanje svojih načinov vedenja, razmišljanja in čustvovanja. Je predelava starih ali tekočih zate travmatičnih dogodkov.
Učiš se samozavesti, učiš se učinkoviteje soočati z stresom...

Kadar je človek pod hudim čustvenim pritiskom, so možne tudi krajše psihotične epizode, ki pa niso psihoze, kot si jih sicer predstavljamo. Glede na napisano bi jaz še vedno bila mnenja da je to nevroza.
Sploh panični napad (strah do skrajnosti) prinese različne simptome, tudi derealizacijo, depersonalizacijo in jasno občutek da se ti bo zmešalo, da te zapušča razum.

Nebojse drži se!

[trzinka]

Živjo, nebojse


kaj naj dodam,  , nič, ker ti je že Aslan vse lepo napisala.

Lahko samo to rečem, da se je meni enako dogajalo in da sem trpela kot žival, potegnilo me je še v depresijo.
Obisk pri psihiatru ti toplo priporočam, da ti bo predpisal ustrezne ADje, ki so v pomoč pri zdravljenju.
Tudi psihoterapije sem sama dala skozi in lahko rečem, da so mi pomagale. Smo pa ljudje različni, vsaka stvar na vsakega različno deluje. V bistvu pa moramo sami delati na temu, da spremenimo način razmišljanja, odpravimo napačne miselne vzorce, ki so v nas in začnemo predvsem misliti nase in se imeti rad.

Nebojse, ne boj se , ne bo se ti zmešalo, je pa dobro, da čimprej ukrepaš. Če potrebuješ še kakšen nasvet, me lahko kontaktiraš na ZS.

Drži se

[majč]

mislim, da psihoze nimaš, ker vem kaj je psihoza - sem jo dala sama čez. maš pa čist tipično paniko, se mi zdi pa res je gre za anksiozne motnje, ne psihotične. zdravila naj ti pa predpisuje in recepte piše psihiater in ne osebni zdravnik. tolk od mene. reci zdravnici za napotnico za ambulantno psihiatrijo, itak boš čakala 2 meseca, da te bodo vzeli na vrsto.

Srečno!

Vse bo ok. svetovat pa ne znam, ker panike sama nimam. Srečno.

maja

[Slavka]

Nebojse  povedano je bilo že vse, naj ti samo napišem, da sem se s takimi občutki spopadala tudi sama in vem kako je hudo. V tolažbo naj ti bo podatek, da se mi NI odpeljalo (do zdaj še ne  ) čeprav sem bila prepričana, da se mi bo še tisti trenutek...v mislih sem si tudi ponavljala imena otrok, ker sem bila prepričana, da me zapušča tudi spomin, da sem čisto nekje drugje...pa vendar sem se zavedala vsega in še sedaj se spomnim mojih strahov izpred 2 let. 

Tesnoba ima grozno moč, še bolj pa jo okrepimo sami, ko se prepustimo strahu in temačnim mislim.

Z lexaurinom ne pretiravaj, kajti njegov učinek je kratkotrajen, da te pomiri. Vzroke za svoje stanje moraš najprej poiskati in jih potem odpraviti. Tudi jaz ti svetujem obisk psihiatra oz. psihoterapevta, da z njim predelaš svoje stiske in strahove.
Predlagam ti sproščanje (npr. vodeno sproščanje na CDju), sprehod in strpnost same s sabo.
Pa seveda...piši nam...tukaj smo z podobnimi težavami in izkušnjami...že to je veliko, če te nekdo razume in nameni lepo besedo.
Drži se in NE BOJ SE 

[nebesno modra]

Pozdravljena neboj se !

Naj te še jaz poskusim pomiriti z enim podatkom. Namreč v knjigi Viktorja E.Frankla, utemeljitelja logoterapije- zdravljenja s smislom, sem prebrala, da ravno ljudje, ki so tesnobni, kar si zdaj ti, nikoli ne postanejo psihotični, saj imajo eno močno varovalko v sebi, po navadi hočemo imeti vse svoje občutke in ostalo pod konrolo...., mogoče še preveč. In ja, ljudje, ki so psihotični, ki postanejo recimo manični, mislim, da se nič ne sprašujejo o tem ali se jim že meša ali ne, to se sprašujemo mi- anksiozneži. Poznam tudi jaz občutke tesnobe, pa občutke, da se ti bo zmešalo. Trenutno sicer niso na obisku  , so pa bili eno obdobje v preteklosti, več dni, sploh dokler nisem dosti prebrala o tem, za kaj gre in da se to dogaja tudi drugim, pravzaprav ko se nehaš bati svojih občutkov, misli, ko jih sprejmeš, nimajo več take moči nad tabo. Nisem pa jemala ad-jev, tudi zdaj se borim z izgubami v svojem življenju brez tablet, nikoli pa ne reci nikoli, trenutno obiskujem psihoterapijo in delam na sebi, kolikor zmorem in znam.

Vedno so poti, čeprav se včasih zdi kot da ni nobene več in nič svetlega zate in takrat tudi besede mogoče ne pomagajo. Vendar te življenje samo popelje naprej in pokaže vsaj kak žarek sonca. V tebi sami!
Čuvaj se in lepo se imej

[toja]

Pozdravljena Nebojse!

Veliko so ti že ostali napisali, se podpišem pod njihove poste!

Rada bi ti povedala pa tole:
Sama sem zbolela pred 20 leti in sicer so bili to stresi, preobremenjenost.
Tudi meni so predpisali lexaurin in sicer "konjsko dozo"!  kako je bilo
potem prijetno, bila sem pomirjena....vendar ne ozdravljena...temveč postala
totalno zasvojena. Verjemi mi, da sem potila krvavi pot, da sem se jih znebila
in sicer po 14 letih, ko so mi prvič predpisali AD in lažja pomirjevala, tudi s temi pomirjevali sem se zasvojila in danes po vseh teh letih se borim še z odvajanjem le teh 
Moja diagnoza je bila anksiozna panična motnja....stanje odmaknjenosti, stanje
zapiranja v varno okolje.
Ko sem spoznala tale forum, pa sem se začela postavljati na noge in povem ti, da sem se super postavlja na noge...panika je moja in znam jo obvladat    ,
upam se družit, obiskovanje skupine za samopomoč je ena koristna izkušnja, največ pa mi pomaga psihoterapija, kjer spoznavam vzroke mojih težav in jih
s to pomočjo znam tudi odpravljat, delam veliko na sebi, druženje mi več ne pomeni problema, vendar še vedno rabim podporo, ki jo najdem tu na forumu,
sproščanje ob raznih CD in predvsem pa, da znam obvladovati misli in jih preusmeriti.
Spoznala sem, da sem telesno zdrava, tako da ni problemov, ko mi malo potolče srček in se mi zavrti v glavi 

Želim tudi tebi, da poskusiš čimveč delati na sebi, kajti le tako se prileze
na boljšo pot, na lepše življenje.
Začni takoj, kajti prej začneš, prej se težave omilijo in velikokrat tudi izginejo.

Ne obupaj, če vmes še padeš...se boš pobrala in šla naprej.
Gre počasi, brez prisile ....korak po korak!

Vsak km se začne s prvim korakom .....CILJ!

[Suzy]

Pozdravljena!!

Najprej lep,dobrodošel in topel pozdrav!!

Večina nas vse te občutke dobro pozna,jih je doživljala in jih nekteri še zmerom,morda le v blažji obliki,...
Najpomembnejše je,da najprej poiščeš pravo strkovno pomoč psihiatra(žal me čudi,da ti je osebna zdravnica napisala kar samo pomirjevalo),kasneje pa še kakšne psih.terapije,skupine za samopomoč(so tudi v okviru drušva DAM).
Če sta strah,tesnoba,zmanjšanje socialnih aktivnosti,potenje,tresenje,bolečine v prsnem košu,napadi panike,...prisotni pri tebi v tej meri,da ovira vsakdanje življenje,potem je vsekakor tvoje stanje povezano z motnjo anksioznosti,ki pa jo je treba čimprej pozdraviti,saj se slabo psih.stanje lahko poglobi.
Ob pomoči zdravil,katere te za začetek postavijo nekako na noge pa je potrebno še veliko dela na sebi,
predvsem v iskanju vzrokov za nastanek ankse.
Da se nam kakovost našega življenja začne izboljševat je pa pot kar strma a ob pomoči družine,partnerja,prijateljev in veliko volje,pozitivnega razmišljanja,poguma,...je vse lažje.
Meni je v veliki meri pomagal forum,tukaj sem spoznala kar nekaj dobrih duš,tako po srcu,kot po toplih besedah in nasvetih.Imeti podporo nekoga je res velikega pomena,veliko pa na poti k ozdravitvi
pripomore zdrav način življenja,kot je veliko gibanja v naravi,sproščanje telesa na bilo kakšen način,ki ti
odgovarja,počenjanje drobnih stvari,ki te veselijo,....
Ti pa toplo priporočam,čim manj pomirjeval,le res koje nuja!!

Drži se in še se nam kaj oglasi!!

[nebojse1]

nAJPREJ HVALA VSEM ZA VASE ODGOVORE.ste me kr malo pomirili.Lepo je vedit,da so tudi drugi dali te stvari skozi in da nisem sama kot sem vedno mislila.Moram povedat da sem poklicala psihiatrinjo,ki je druzinska znanka in predpisala mi je zoloft 50 mg zju3.Cez mesec in pol sem pa narocena pri njej...Zanima me kako si pa do takrat lahko sama pomagam?hvala vam

[Aslan]

Redno vsakodnevno sproščanje.

Kupi si multimedijski pripomoček TRIS Panična motnja (imaš cd sproščanje zraven) ...
pobrskaj po netu mislim, da ga tule lahko kupiš preko spleta:
http://www.ro-ma.si/product_info.php/cPath/312/products_id/988

Ko boš pogledala film in prebrala priročnik se boš telesnih simptomov manj bala,
bolj boš vedela kaj je panični napad itd ...

Lahko pa si medtem poiščeš tudi psihoterapijo in že začneš delat na
spoznavanju in spreminjanju sebe.

Zdravljenje s pomočjo zdravil in še v kombinaciji z psihoterapijo je eno najuspešnejših.

[Temnolaska]

Vse, kar ti lahko rečem, je, da se ne zapletaj z raznimi zolofti in drugimi tabletami kot pol sveta. Začni hodit vsak dan v kakšen hrib, kjer boš v stiku z naravo in opazuj stvari okoli sebe. Postopoma boš zraven začela razmišljat o svojem življenju in o stvareh, ki te resnično morijo. Saj strah in tesnoba sta samo simptoma, ki ju izzovejo stvari, ki te resnično morijo.

Vzemi si list papirja, gor napiši, kaj te mori, kaj ti gre ku..., kdo ti gre na živce, na koga si jezna, zaradi česa si žalostna. Nato začni od začetka seznama in počasi odpravljaj te stvari iz svojega življenja.

Tablete so isto kot na primer da obstaja stolpnica, v kateri stanuješ. Najprej si stanovala v kleti in nehote podrla gorečo svečo, ki je zanetila ogenj. Ker te je ta ogenj ful moril, si se umaknila nadstropje više (vzela lexaurin), drug dan je ta ogenj zajel že pritličje in spet si se umaknila (novi lexaurin). Potem si bila že v 2 štoku (pojedla še več tablet). Potem ti je bilo dovolj teh selitev in že vsa presrana si bila od tega ognja (tesnoba). Potem si naročila protipožarno zaščito (zoloft), ki te je še bolj zaščitil pred ognjem, ampak slej ko prej, je tudi ta zaščita popustila. Stolpnica (tvoje življenje) žal nima neskončno mnogo nadstropij, tako da bo treba slej ko prej pogasiti ogenj (rešiti težave) in se preseliti v novo stolpnico (nov začetek).

[trzinka]

Nebojse,

na začetku jemanja ADja priporočajo jemanje pomirjeval, toda vedeti moraš, da le ta delujejo kratkotrajno in če jih prevečkrat vzameš, oz. jemlješ dolgo časa lahko postaneš od njih odvisna. Torej samo po potrebi,takrat, ko je nahuje, dokler ne pričnejo ADji učinkovati v polni meri.

Seveda se vsi najraje izogibamo zdravil, ampak ko več ne gre, ko ne vidiš izhoda, ko misliš, da boš znorel, ti le ta priskočijo na pomoč in ti pomagajo malce vso zmešnjavo postaviti na noge.

Težko je razumeti psihične bolezni in težave, če tega sam ne doživiš. Nekateri rečejo: Danes sem pa depresiven., pa jim v bistvu nič ni. To ni depresija, to je samo slabo, brezvoljno razpoloženje. Nekateri imajo strah pred tem in onim, ko ga pa ne moreš več krotiti, je pa to velika težava. Nihče ne ve, kakšne bolečine in muke so to. Pa še panika povrhu.

Zdravila so nam v oporo, pozdravijo težave pa ne. Tako kot morajo nekateri jemati vse življenje zdravila za pritisk, za alergijo, za srce, jih moramo mi oz.nekateri jemati za psihično ravnovesje.

Vendar , najbolj pomembno pa je, da se ne opreš samo na kemijo, ampak pričneš z delom na sebi. Pomembno je sproščanje, sprehodi, telovadba, branje, druženje, psihoterapije, ........konjički, plavanje....in še in še.


Pogumno, na dobri poti si