Samsara, žal je poudarek na "počasi" pri napredku, ki si ga blazno želimo čez noč... Če je človek praktično celo življenje v depri, potem je nekako logično, da traja nekaj časa, da se iz nje izkoplje... jaz osebno sem prejela njen obisk pri cca 11 letih... da sem v njej, sem pa ugotovila šele pred nekaj leti in je trajalo, da sem se izkopala iz nje. A da bi se sama
naka, ni šlo. Je bilo treba kar precej pomoči tako od zdravnika kot od psihologinje... pa seveda je bila v veliko pomoč skupina za samopomoč pa tale forum... potem sem par knjig na temo depresije pa odnosov... predelala... pa pisanje dnevnika je bilo zelo zelo plodno... ja seveda tudi tole
Kljub afirmacijam in raznim drugim zadevam, med katere spada tudi molitev. Trudim se po najboljšim
, poleg vsega naštetega...
Glede boljše psihoterapevtske pomoči...osebno mislim, da si večje pozornosti strokovne pomoči (pa naj bo to na tem ali katerem drugem zdravstvenem področju) deležen ko je stvar res kritična - ko je oseba hospitalizirana.
no, s tem bi se zelo težko strinjala.... nisem bila hospitalizirana, a strokovno pomoč sem si vseeno poiskala in bila mi je res v veliko oporo. Tako da toplo priporočam
Nimam nikakršnega zaupanja vase, samozavesti, nič.
to je več kot očitno...
Drugače pa ne vidim zakaj bi si zaupala in verjela vase ter se imela rada...ker ne vidim kaj znam in kaj dejansko sploh zmorem. Sploh ne vidim opcij, ki bi jih lahko probala...da bi se v čem našla
ampak kako nekdo ve, da sem res nečesa sposobna? Sreče pa si tudi še nisem z ničemer prislužila
Hja, kako naj rečem... kako naj dopovem, da pa SI sposobna? in da si še kako zelo zaslužiš, biti srečna?
-3 pohvale s strani 2 profesorjev za nekaj kar sem se res trudila, a mi pred tem ni uspelo
kar je še enkrat potrditev, da sem res velikokrat preveč kritična do sebe
-kosilce
-ker sem bila, kljub dolgem študijskem dnevu, tudi po obveznostih pridna
evo, to je že nekaj
Na skupinsko terapijo bom še šla. Sem se odločila, da vsaj še dvakrat. Če mi ne bo odgovarjalo, pa bom poskusila še drugje.
Zdaj nekaj časa zvečer napišem kaj se mi je tisti dan lepega zgodilo, kaj sem naredila, da sem lahko ponosna nase. In če sem tisti dan preveč na tleh, počakam na naslednji dan ali dni, ko lahko bolje razmišlam in takrat to napišem.
Glede nekaterih stvari počasi začenjam drugače razmišljat. Primer: ko nekoga vidim, da mu gre veliko bolje pri neki stvari kot meni čeprav se trudim, se poskušam ne osredotočat na to kako sem slabša, ampak si rečem: "Ta oseba ima več izkušenj in vaje na tem ali podobnem področju. Če bi jaz več delala na tem bi mi lahko šlo to ravno tako dobro od rok. Glede na to, da nimam toliko takih življenjskih izkušenj kot ta oseba, mi ne gre tako slabo." Pri tem poskušam misli preusmerit od tega, da ne začnem s tistim "ampak" ter začnem s samoobtoževanjem. Včasih uspe, včasih ne... Strmim k temu, da bi mi čimvečrat uspelo
tudi to pohvala
Me malo vest peče, ker zadne čase ne hodim pridno na treninge.
aha, trening? superca!!!
Morm rečt, da se mi je nasmehnila sreča, ko sem za en teden šla nekam kot prostovoljka. Blo je super, še posebej, ker je bila tam ekipa res super ljudi
Glej, Samsara, v depresiji si, to je vse... in depra pa nizka samopodoba, slabo mišljenje o sebi, pa pomanjkanje samozavesti pa vse to žal korakajo skupaj z roko v roki. K temu se potem rada pritakne še kaka fobija, in pakt je bombastičen
in dejansko je treba uporabit vso možno razpoložljivo artilerijo
, da jih človek v kozji rog užene.
Sposobna si; bi se drugače prikopala do faksa? Domnevam, da se ukvarjaš z nekim športom? to je super! potem stavim, da znaš kaj skuhat, pa pospravit, pa mogoče kako ročno delo... znaš vozit kolo, avto verjetno tudi? računalnik ti ni tuj... v sebi imaš empatijo... ma, bi se našlo še marsikaj, kar bi bilo zelo za pohvalit pri tebi
Kot sem rekla, v depri si, bitka z njo ni enostavna. Saj se lahko človek tudi sam izkoplje ven, a s pravo strokovno pomočjo je laže. SKupina za samopomoč je tudi ena možna varianta (ok, imaš slabo izkušnjo z ljubljansko... pa pojdi na drugo lokacijo... al pa preveri, če tista oseba, ki ti je skupino zagrenila, še prisotna...)
Meni osebno je pisanje dnevnika zelo pomagalo, vanj sem izlila vsa mogoča čustva, občutenja, ... in potem na podlagi zapisanega skušala ugotovit, zakaj sem tako napisala, kot sem... od kje vsa tista negativna čustva v meni...
Kaj naj še rečem? samo to, da VEM, DA ZMOREŠ
in da vem, da SI SPOSOBNA. V tebi je moč, v tebi je unikatnost, v tebi je kup vrlin, znanj, pozitivizma... samo na plano jih je treba zbezat.
