demenca in jaz

[melodina]

Demenca pri tastu je bila prisotna nekje zadnji dve let.Pač je pozabljal stvari kam jih je dal,pozabil imena oseb -vendar domačih nikoli...in nato pred pol leta možganska kap Od takrat je telesno šibak ,duševno pa nemogoč.Cele dneve hodi po hiši,in hoče brskati,premetati omare,joj če mu ne pustiš potem gorje,odvisno kakšen dan je,lahko te tudi fajn udari.Skoz nekaj nerga,ven ne hodi več.Opažam ,da ko govoriš z njim te le redko posluša,potrebuje stalni nadzor.lProblem je ker sva z možem še mlada in nimava več nobenega prostega časa zase,življenja.Sedaj za njega skrbi še teta,vendar je tudi ona že na robu obupa....sploh ne vem kako dolgo bom še zdržala v tem,delam po cele dneve ,mož isto,ko pride nedelja in lep sončen dan ne moreva nikamor z otroki saj ne veš kaj bo doma...od sorodnikov ne moremo pričakovati ničesar,saj veste kako je to,sami pametni nasveti in to je to.

Pišem vam predvsem zato,ker sem prišla zadnje dni tako daleč da razmišljam o odhodu od moža in vsega tega..NE MOREM VEĆ...ponoči ne spim,intimnosti z možem si ne želim več....edino kar me razveseli sta otroka,kam naj grem,ves denar sem pustila za gradnjo..in sedaj najemnina -le kje naj dobim,pa še drugo službo ....pogovor z možem ni prinesel nič,on le reće bomo že,pa pravi da vem da ne moremo nikamor in da mi ni nič prav ,da izsiljujem...ne ni res ,želim samo miren dom brez stalnega stresa kaj in kako bo,kdaj bo oče dobre volje ,kdaj ne....razmišljala sem že o najhujšem,samo mi pritečejo solze ko pomislim na otroka.

prosim a ima kdo doma dementno osebo,vendar tako ki je tudi agresivna ,vem da nniso vse osebe enake.Hvala vam.

[trzinka]

melodina, pozdravljena


imam očeta pri 91ih letih. Sicer ni še huda demenca, ampak nekaj se dogaja tudi pri nas zadnji dve tri leta. Ker je s takim človekom zelo težko živeti, te popolnoma razumem. Naš ima napade in to verbalne agresije, sem pa prepričana, da bi bil zmožen tudi fizične, če mu nebi naskrivaj dajali Risperdal kapljice. Mislim, da je nekaj takega. Daje mu mami, ki je skoraj že živce izgubila zaradi tega. In kapljice pomagajo, vsaj omilijo vso stvar.
Komaj sem jo prepričala, da naj gre zaradi sebe in ne njega k psihiatru, saj je ta bolezen najtežja za svojce. Če si iz Ljubljane, se naroči pri dr. Kogoju, ki je specialist za demenco in alzheimerjevo bolezen.
Če bi šel tast s teboj bi bilo seveda lažje, kar pa dvomim v to, glede na njegovo obnašanje, pojdita z možem sama. Prej bi bilo fajn obvestiti tastovo lečečo zdravnico o tem.

Kaj naj rečem , demenca je hudič. Vendar pa je treba sprejeti , da je to bolezen in ne žlehtnoba sama po sebi. Trpi pa itak vsa družina. Pomoč potrebuješ tudi ti, poišči na netu-pomoč svojcem pri demenci-nekaj takega. Drugega ti sama zaenkrat še ne morem svetovat, toliko zaenkrat.

Drži se in upam, da bosta z možem rešila problem, ki je tukaj nastal

[Arwen]

hja, zakon je v dobrem in slabem...

Kaj pa dom za upokojence? negovalka, ki pride na dom?

[Janja]

Melodina, pozdravljena!

Ja, tudi jaz poznam to problematiko, sicer ne v ravno taki obliki kot ti, pa vseeno...

Ker ne poznam nekih rešitev, ki bi bili zadovoljivi za vse vpletene, se nisem oglasila. Je pa tega ogromno in veliko stisk povezanih s to problematiko.

Naša družina se s to problematiko srečuje že drugič. Prvič je moja stara mama skrbela za svojega očeta, ki je bil dementen. Ni bil agresiven in nasilen, je pa bilo kljub temu izredno naporno, mogoče še toliko bolj, ker je bila sama za vse. Živela sta namreč sama, vsi ostali pa smo bili tudi krajevno precej oddaljeni. Stara mama se za dom nekako ni mogla odločiti. Napisati pa je potrebno, da se je psihično in fizično totalno izčrpala. Vsega skupaj je trajalo približno 13 let.

Sedaj se moja mama ukvarja z zgoraj omenjeno staro mamo, ker je sedaj ona postala dementna. Tudi moja mama se za dom v vsem tem času (10 let) ni odločila. Sama ima namreč precej pomislekov glede tega... Je že šla na razgovor, pa si je potem premislila zaradi določenih okoliščin, ki jih tukaj ne bi omenjala... Sama namreč nima ravno dobrih izkušenj glede zaprtih oddelkov.

Stara mama ni nasilna, zna pa biti zelo problematična in naporna. Pri gradnji vodovoda je npr. ovirala delavce pri delu, ker je bila prepričana, da ji kradejo zemljo... In podobne zadeve.

Če je vse mirno, če ne prihaja do nobenih sprememb, potem je tudi ona dokaj mirna. Če pa prihaja do določenih sprememb, kar je normalo, ker življenje ni samo stalnica brez sprememb, potem prihaja tudi pri njej do nemira... Stvari, ki se zdravemu človeku zdijo samoumevne in normalne, pri njej naletijo na odpor. Pri vgradnji novih oken je delala probleme, ker je bila prepričan, da so stara in popolnoma razsuta okna še čisto v redu. In podobno.

To je en drobec vsakdana mame in stare mame. Ne, niti slučajno ni lahko...

Te zelo razumem, ker ti nimaš več svojega življenja. Razumem pa tudi tvojega moža, ki enostavno ne ve, kaj bi bilo najbolje storiti, da bi bilo dobro za vse vpletene.

Kako se boste vi odločili, je popolnoma vaša odločitev. Svetovala pa bi ti podobno kot je napisala že Trzinka, da se posvetujete še z dr. Kogojem. Lahko pa si ogledaš tudi spletno stran Spominčica. Gre za slovensko združenje za pomoč pri demenci. Spodaj imaš povezavo na omenjeno spletno stran:

http://www.ljudmila.org/~zzppd/

Meni se zdi negovalka na domu nekako najboljša možnost. Se pa tukaj zopet pojavlja velika dilema. Pri eni gospe, ki je tudi imela demenco, so skoraj vse po določenem času odpovedale, ker niso zmogle tega hudega tempa.

Želim vam, da problematiko razrešite tako, da bo dobro za vse vpletene.

[melodina]

hvala za odgovore.

Ja zakon je v dobrem in slabem vendar do ene  meje,pač taka sem.Ženske smo različne,po eni lahko tolčeš in hodiš pa bo rekla bo že....sem nežna duša vendar odločna.

Me prav zanima kako bi moj mož reagiral če bi bil to moj starš....eh dom za ostarele, nikoli ga ne bojo tja dali...saj vidim ,mož se sploh ne zaveda resnosti situacije.
Sploh ne vem kaj bi vam napisala ,tako sem otopela...bojim se vsakega dne ,ne veš kaj bo danes ,bo dobre volje,ali te bo nadiral....pa spet se ne bo pustil preoblečt,zvrnil kosilo z mize,ali celo z štedilnika.Janja si ne zamislim pri vas 13 let....pri nas par mesecev sedaj-groza.
JANJA  a pri vas je demenca počasi napredovala ,ker pri nas je v tem času še komaj pokreten-mislim hoja...
Trzinka in Janja prosim oglasita se še kaj.

[trzinka]

Pišem vam predvsem zato,ker sem prišla zadnje dni tako daleč da razmišljam o odhodu od moža in vsega tega..NE MOREM VEĆ...ponoči ne spim,intimnosti z možem si ne želim več....

Pa si točno tole povedala svojemu možu? Ali je to bil samo razgovor o tastu in da ne zmoreš več?
Glej, vem da si čisto brez moči, da ti živci popuščajo, da je to zelo težek pritisk nate in na vso tvojo družino.
Ampak razumem tudi njega. Težko se je sprijazniti , da ti starš takole zboli. Vprašanje, koliko je mož sploh seznanjen s to boleznijo, ali sploh ve, kakšne posledice so ....
Ali živite skupaj v stanovanju oz. v istih prostorih ali ločeno. Tudi teta se bo zlomila, če ne boste poiskali ustrezno pomoč.

Na žalost ta bolezen samo napreduje, je vprašanje časa. Nekateri dolgo vzdržijo, nekatere pa hitro pobere. Pa še če ga želiš dati v dom, moraš iskati vse možne veze, ker je čakalna doba zelo dolga.
Kaj pa tast, bi šel v dom? Konec koncev se nihče ne ukvarja med tednom z njim , razen tete, tam pa bi imel družbo in bil nadzorovan. Predlagaj možu tudi pozitivne lastnosti doma.



Pozdravček

[Janja]

Melodina, pozdravljena!

Takšnega odgovora, da bo rešil celotno problematiko, jaz na žalost nimam.

Jaz resnično razumem obe plati. Tako kot sem že napisala. Razumem tebe, da si izčrpana, ker ta bolezen te fizično in psihično totalno izčrpa, in sicer tudi, če ni prisotna nobena agresija. Razumem pa tudi tvojega partnerja. On se s tem enostavno ne more sprijazniti.

In resnično je zelo težko, ko vidiš kako se oseba, ki jo imaš rad, zaradi bolezni spreminja.

Ja, pri nas je bilo najprej 13 let, sedaj jih je 10. Demenca v obeh primerih ni tako zelo hitro napredovala, je pa bila vseskozi prisotna. To pomeni, da so odpadli vsi dopusti in še marsikaj drugega...

Pradedek ni bil težaven in agresiven. Najtežje je bilo to, da je imel 'delavne' noči. Takrat je bil v svojem svetu. Spet je bil v Afriki in Avstriji in je gradil ceste. Tako kot je to delal v svoji mladosti. Spet je bila vojna... In v tistem njegovem svetu je bil zelo dejaven. To pomeni, da je bila zjutraj soba v totalnem razsulu. Stara mama zato dolga leta ni spala, ampak je spala na obroke, ker ga je hodila kontolirat. In to je njo izčrpalo; da ni mogla spati, in da je bila soba zjutraj v razsulu.

Stara mama pa je malce drugačna.  Na začetku je bilo stanje precej slabše, potem pa se je malce izboljšalo in umirilo, in sicer brez zdravil. Ona pa postane nemirna ob vsaki spremembi, in sicer še tako ugodni.

Vendar sedaj se da vse to ublažiti. Takrat, ko je bil moj pradedek bolan, ni bilo nikaršnega medikamentoznega zdravljenja.

Poskusi se pogovoriti z dr. Kogojem. Če pa ne moreš do njega, pa vsaj s kakšnim drugim psihiatrom, ki se ukvarja z demenco.

Dejansko so pa to velike stiske za človeka, ki se začne spopadati s to boleznijo, in za vse tiste, ki s tem človekom živijo. Zato ti resnično želim, da boste vsi skupaj našli nek kompromis.