Bojim se, da se mi ponavlja

[tyara]

Pozdravljeni!

Enkrat sem že šla skozi depresijo, potem je bilo vse ok, bila sem pozitivna polna energije, nisem si mislila, da se mi lahko ponovi ... ubistvu sem se danes zjutraj šele dobro zavedela kaj se dogaja (nihanje razpoloženja, nenaden jok, tičanje doma, nezainteresiranost za nič). Zadnje pol leta sem imla res pestro in kljub temu, da sem se trudila imam občutek kot da sem totalno padla na testu življenja. Vsi ki jih poznam imajo več ali manj urejena življenja ... jaz pa se trudim in trudim a mi ne uspe. Zadnje pol leta se je res dogajalo ... nobene sprostitve, dva sihta preko študentskega servisa (od tega so bli v enem odnosi totoln na psu), nenehno iskanje pravega sihta, trudim se s prodajo stanovanja ki se nikamor ne premakne in potem še težave z njim, ki je med drugim moj sosed in ga morm skoz gledati, kar me resnično mori. Ko sem končala svojo prejšnjo zvezo in se rešila depresije sem si rekla, da nikoli nikogar več. In potem me doleti kot strela z jasnega ... on, moj sosed ... ki pa se je z mano samo zelo grdo poigral in me potem še nekaj časa zafrkaval po sms-jih (dokler nisem menjala številke) ... mene je pa vse vrglo full iz tira. Ta občutek da meni ne more nič uspeti, da očitno nisem zadosti dobra da bi me kdo lahko imel rad in da si nisem (kljub vsemu trudu) sposobna ustvariti normalnega življenja kakršenga si želim.
Že pred tednom bi mogla nastopiti siht na novem delovanem mestu, pa ne pridem skozi zdravniški pregled, ker mam zaradi vseh teh napatosti v sebi vročino že 3 tedne skup. Ne vem kaj naj naredim, da bo bolje, ker sm se šele dns zavedla, sa se me loteva depresija in bi jo nekako rada predčasno preprečila. Prosim pomagajte mi z nasveti. Kljub temu, da sem jo že 1x prebolela, sam v temu še vedno dokaj nova.

LP vsem!

[Juliette]

Pozdravljena, Tyara!
Veš, veliko nas z depresijo in/ali anksioznostjo nas je podvrženih črno-belemu razmišljanju in pogledu na svet in hudiča! vedno v našo škodo! Pri tebi to opazim, ko sebe in svoje življenje staviš v nič, ostali imajo pa kao vse pošlihtano. K takemu pogledu nas napeljuje prav depresivni um, ki pa je večinoma nerealen. Saj vendar ne veš, kako je z ostalimi! Na zunaj morda zgleda res vse čudovito (še zlasti skozi tvoje oči), kako pa je znotraj? So ti ljudje res zadovoljni, imajo morda težave in skrbi, ki jih skrivajo pred svetom? Meni je prav težava z anksioznostjo in depresijo dala na to čisto drugačen poged, saj ko sem se začenjala odpirati in spregovorila o svojih problemih, so se tudi meni odprli drugi in spregovorili o stvareh, na katere pri njih res ne bi pomislila.
Obenem si najbrž že sama dognala, da skušaš it preko same sebe in enostavno terjaš preveč. Dolgotrajen stres na depresijo res ne vpliva dobrodejno! Zato premisli, ali res potrebuješ dve službi in ali ne bi raje več časa namenila sebi, kakšnemu hobiju, sproščanju ipd. Poleg tega bi bilo dobro naučiti se imeti rada. Psihoterapija pri tem lepo pomaga.
Glede preprečitve ponovne epizode depresije, ki ti trka na vrata, pa bi bilo najbolje pregledati, kaj ti je pomagalo že prvič (si jemala AD, si obiskovala kakšno terapijo, je bila v tvoje primeru povečana športna aktivnost, sproščanje in sprememba življenjskega sloga dovolj?). Najprej bi namreč veljalo poskusiti s tistim, kar je pri tebi že dalo pozitivne rezultate in se nato bolj izogibati dejavnikom, ki privedejo do depresije in na katere imamo vpliv (npr. stres).
Upam, da ti bo kaj pomagalo. Drži se!

[tyara]

Mislim, da bi mi sprememba okolja in življenjskega sloga pomagala, ker se tukaj kjer živim ne počutim dobro, zato tudi prodajam stanovanje, samo to gre počasi. Sploh pa sedaj, ko je tu še sosed, ki ga morem non stop imet pred očmi (naj povdarim, da sem stanovanje prodajala še preden sem se z njim zapletla v razmerje). Največji moteči dejavnik pa je definitivno on in res ne vem kak naj se navadim na njegovo prisotnost glede na to kako se je grdo poigral z mano. Sicer baje nisem edina, sam to meni žal nič ne pomaga da bi se počutila bolje. Težko je, ko gledaš nekoga kako se zabava, tebi je pa hudo. Mogoče boste rekli, da sem preobčutljiva,mogoče tudi res sem, toda to je bil prvi človek v katerega sem se po dolgem času zaljubila in verjela vanj (zgodilo se je, ko sem že mislila, da sploh ne znam več zaupati in imeti rada). Potem pa zaupam nekomu, ki mu ne bi smela. To je bila pika na "i" vsemu skupaj. Res ga je težko imeti tako blizu. Vsakič ko ga vidim se zelo razburim ... malo zaradi tega, ker še vedno nisem popolnoma ravnodušna do njega, malo zaradi tega ker se spomnem vsega dogajanja. In potem ne vem kako naj se pomirim. Prej sem hodila k psihologu. Sj mislim, da sm človek k si zmore dosti samospomagati, vendar me ta bližina njega ubija.

[Mali Mai]

Ne znam ti povedati kako hudo fejst sem se nasel v tvoji zgodbi 

Mi poves morda s katerega konca si ?

[Francka]

Živjo, Tayara.
Proti depresiji pomagajo dejanja. Vsekakor je nastop v novi službi psihično težak. Za prav vse ljudi - ne rabim povdarjati, da je še težje človeku s slabim samospoštovanjem. Torej je tvoje stanje razumljivo. Tudi mene je rada kuhala vročina pred življenskimi izkušnjami. Z vročino res ne moreš v službo. Zato si naredi plan: pojdi ven na sprehod vsak dan za vsaj 1 uro ali več, pojdi v trgovino in še po kakšnih opravkih. Toliko, da vidiš, da zmoreš Ne bodi samo doma.
Če je to res le vročina od psihičnega pritiska (jaz pišem le moje razmišljanje) lahko, da bo neki dnevni ritual omilil simptome. Če ne, vzemi 2 tableta za zbijanje vročine in pojdi na zdravstveni pregled. Toliko, da ga narediš. Če boš odlašala bo le slabše. Prislinil se ti bo še kakšen nov simptom.

Kar se tiče fanta: razlika med tabo in sosedom je v gledanju. On vidi vajino razmerje kot nekaj kar se mu je zgodilo. Bilo je fajn. Ni se izšlo. Ti gledaš, na vajino razmerje kot polomijo. Pa je bilo res tako? Ker imaš še čustva do njega je bilo verjetno lepo.
Oprosti, vem, da je to boleča tema in v depresiji je vse še težje. Tudi jaz (tako kot ti) sem previdna punca. Ne spuščam se v brezvezne veze. Vendar........ če pomisliš. Imaš eno zanimivo, deloma lepo izkušnjo za sabo. Veš koliko ljudi (tudi tukaj gor), bi dalo marsikaj, da se jim kaj takega zgodi?

Lej, ni vsaka veza za večno. Pravzaprav jih večina ni.
In sedaj moja realna krutost: Sedaj je na tebi, ali boš živela v preteklosti in krivila za stvari druge, ali pa se boš pobrala in šla z dvignjeno glavo naprej. Kako bi sosed pogledal, da prideš po hodniku nasmejana s prijateljem? VRNI MU!!
Realna realnot: prični z malo stvarmi. Sprehodi. Kakšna prijateljica na obisku. Kak film večer s prijatelji. Naj se vrstijo prijatelji v tvoje stanovanje in ven. Čim več. Vendar v meji tvoje energije. Tudi ena na dan je dovolj. In delaj to zase. Vse le zase.

[tyara]

Hvala Francka in seveda tudi ostalim, ki so se javili na mojo temo.
Uff, saj ne vem kje naj pričnem. No, kar se tiče soseda. Skupaj nisva bila dolgo, a sem se ga zelo navezala in ga zelo vzljubila, ker je bil to 1. človek po dolgem času, ki je v meni prebudil čustva. Veza ni bila lepa, saj me je samo izkoristil (kasneje sem izvedela da je velik babjak). Ne krivim njega, ampak sebe, ker sem se pri tolk izkušnjah kot jih imam spet zmotila. On je to samo izkoristil. Poleg tega sm bla jaz tista, ki sem na koncu dokončno prekinila še zadnje stike, ker pač vem, da želim nekaj drugega. Je pa res, da nisem še čisto ravnodušna, ker srce pravi eno, možgani drugi ... Poleg tega mu še nikoli nisem privoščila, da me vidi žalostno, pomoje si misli, da se mi jebe zanj (oprostite izrazu), čeprav še zdaleč ni tako. Vem pa, da je tako najbolje. Res ne razumem, a je danes res tako težko dobiti nekoga preprostega, ki ima rad otroke, živali, rastline, naravo ... tako prerosto, umirjeno življenje brez nenehnega žura, pijančevanja, žensk, varanja, itd.
Tudi v stanovanje se ne zapiram,vsak dan grem z mojima dvema kužijema na sprehod in normalno opravljam vse obveznosti. Vročino imam še zmeraj, zaradi nje imam malo nižji pritisk in se mi spi. Kar se tiče prijateljev je pa takole ... ne zapiram se pred njimi, je pa res, da sem oseba, ki ima malo prijateljev a tisti so zlata vredni ... nimajo pa vedno časa, kar je logično, ker imajo bodisi svoje družine bodisi svoje obveznosti ... tak da kljub temu da si želim, da bi jih lahko videla vsak dan, nimam te možnosti.
Verjemite, da skušam biti pozitivna in se zlo zlo trudim, še najbolj od vsega pogrešam družbo prijateljev in dolge pogovore. Ko bom zdrava se nameravam vpisati na fitnes. Želela sem si iti plesat, pa mi ne znese, ker bom imela izmensko delo, ples je pa vedno popoldan.
Če komu tle gor tudi manjka družbe naj se kr javi, se lohk kdaj dobimo in kero rečemo, ker meni je na čase res dolgčas.

Lep dan želim!

[Mali Mai]

Malo offtopic, ampak me res zanima, kaksne kuzke pa imas ?

Tudi sam sem si kot zdravilo za osamljenost umislil kuzka, ki mi sedaj nikoli in nikdar ne da miru


LP

[tyara]

No Mali Mai super, jst mam dva hiperaktivca, ki mi sledita na vsakem koraku. Pa to je dorb če ti ne da miru, maš nonstop nekoga ki te okupira in se moraš z njim ukvarjati. Le vračaj mu, pa vsak dan ga obvezno pelji na en doug sprehod...

[vanesa]

Pozdravljeni vsi skupaj....tukaj sem nova...po nasvetu prijateljice sem se odločila, da se prijavim na forum. Ob prebiranju vaših-naših težav sem se našla tudi jaz. Konec novembra bo 1 leto odkar jemljem AD,......sedaj po tem letu v katerem je že bilo boljše se mi je stanje zopet poslabšalo..,..danes sem ostala doma, ker dobesedno ne zmorem več........sploh ne vem zakaj ampak vsaka malenkost me spravi v jok, ponoči ne spim....zaspim komaj proti jutru potem ne morem iz postelje......počutim se utesnjeno, nič me ne veseli....in še bi lahko pisala....ampak pa drugič.

Upam, da nisem preveč zatežila,

pozdravček še enkrat vsim   

[trzinka]

Vanesa, pa si kaj spremenila v svojem življenju v tem letu, ali si samo papcala AD? Namreč, zdravila so samo opora pri zdravljenju, sama pa moraš poskrbeti za temeljite spremembe.
Sama jih tudi jem že dve leti, ampak se počutim enkratno. Hodila sem individualno na KVT, na skupino za anksiozne, šla sem na hipnoterapijo, privoščim si masažo, hodim na sprehode, telovadim 2x na teden, berem, se družim, predvsem pa imam rada samo sebe.....
Zase moraš imeti čas, če samo čakamo na odrešitev, se ne bo zgodilo nič.

V akcijo, pogumno

[vanesa]

Trzinka, v bistvu neke velike spremembe nisem naredila....na žalost sem imela poleg te težave še druge zraven, pa sem sebe vedno dajala na stranski tir...tako, da sem si sama kriva za poslabšanje....zdaj to vem, zato pa sem se odločila, da MORAM NEKAJ NAREDIT ZASE.....od septembra hodim k psihologinji na pogovore-terapijo.....mi kar pomaga ( tisti dan sm o.k. potem pa spet enako!!!! ), naslednji teden me bo naučila tehnik sproščanja, na telovadbo že hodim ampak priznam, da dokaj neredno-tudi to moram spremenit......pa še kaj drugega bi si mogla omislit....časa mi pa še kar zmanjkuje ( služba v kateri sem 9-10 ur dnevno, 2 otroka-ta velik je v 1. razredu, ta mala pa bo letos imela 3 leta- tako, da je zelo naporno dobit čas zame.....ampak kot pravim si ga moram vzet....in upam, da mi bo tokrat uspelo.
Kakšen nasvet bi mi prav prišel :-).

LP

[tyara]

Pozdravljena!

Ewo, nimam toliko izkušenj kot ostali tle na forumu, lahko pa ti povem par stvari iz lastnih izkušenj. Delo s psihologom ni nekaj, kar bi kratkotrajno pokazalo rezultate, pri meni sva bila s psihologom ene 2-3 mesece na mrtvi točki ... bolj ko sem se trudila, bolj sem stala na istem mestu, potem pa je kar naenkrat prišel preblisk. To ni nekaj kar se zgodi hitro, zato bodi potrpežljiva in hvaležna že za to, da si se lotila sprememb. Čestitke! Kar se tiče dela ... premalo misliš nase, preveč se razdajaš. Poleg tega če je le možno začni ločevati službo od privat življenja, mislim da preveč ur prebiješ v službi in to te je izčrpalo, sploh če maš naporen siht. Ko si doma se vsaj kako uro posveti sebi, pa tudi če takrat ne delaš nič. Meni je poleg psihiatra in psihologa zelo pomagala joga. In ja, zdrava prehrana in gibanje. Pa velik sem brala. In ja, knjiga ki ste mi jo svetovali tle .... Življenje kot igra ... je super, jo priporočam. Trenutn pa berem od Louise L. Hay-Moč je v tebi...to je tud super čtivo.

Držim peti zate, da ti bo šlo bolje!

Nočka vsem