Nemoč, strah, obup .... Zakaj vedno znova??

[Arnika]

Pozdravljeni.

Arnika tukaj. Mogoče se me nekateri še spomnete. Sem že bila med vami, pa sem odšla,  ko sem začutila, da sem dobro. To je trajalo le kratek čas. Do začetka julija. Zdaj se spet borim, dan za dnem, trenutek za trenutkom. In ne mine. Tesnoba, strah, panični napadi, depresija, obup, nemočno hlipanje 'Pomagajte mi ...'

Strah me je, da ne bo nikoli bolje. Da bo trajalo v nedogled. Če pa se že obrne na bolje, bom itak spet zapadla nazaj.

Obračam se spet na vas, čeprav mi nekaj govori, da tega nisem vredna, ker sem forum zapustila. Ne vem, kaj naj. Psihoterapevt je večina poletja nedosegljiv, jaz ga pa tako krvavo potrebujem. Popoldne imam psihiatrinjo. Grem se pozanimat, če imam prave antidepresive, ki mi jih je predpisala osebna zdravnica in ki jih jemljem že eno leto. Že en mesec jemljem praxiten vsak večer,samo 1 in pol tabletko še imam. Ne vem, kako bom spala brez njih. Bojim se, da sem že odvisna ...
 

[trzinka]

Arnika

pa še spomnim se, kako dobro si bila, kot rožca. In verjemi, da bo spet tako. Ne obupaj, vztrajaj, saj sama veš kaj vse je potrebno za naše dobro počutje.

Danes se lepo pogovori s psihiatrinjo, mogoče boš dobila kaj drugega,pa tudi dopustov je že konec in bo tudi psihoterapevt dosegljiv.

Vzemi svoje kužke in pojdi ven v naravo, ne ustraši se napadov, saj veš, da se od tega ne pade dol.
Popij magnesol vsako jutro, da bo vsaj malo bolje.

Bodi vztrajna in se ne pusti, moraš zmagati

mislim na tebe

[Arnika]

Trzinka, draga ... hvala

ampak jaz res ne vem, kaj naj še storim s seboj. Vsak trenutek je tako težak. Sobo imam za pospravit, ker je v stanju po potresu, pa komaj kaj prekladam tja in sem. V knjižnjico moram in odlašam. Zamudnina pa se povečuje. K psihiatru gre z menoj prijateljica, ker si sama ne upam. Obnašam se kot en otrok. Celo poletje sem preživela pri starših, da so za mene skrbeli - stara sem 31! Grozljivka. Egoistično hlepim po pozornosti. Ves čas rabim, da se nekdo ukvarja z menoj. Sicer sem ta teden sama v Lj, a komaj zdržim. Klicarim ljudi, se z njimi dobivam, ker ne zdržim sama. In to traja že skoraj 2 meseca. Iščem pomoč od zunaj, v sebi pa je ne najdem. Pa mi kaj uspe,recimo se sprostit med paničnim napadom in zaspat - tega sploh ne cenim in ne znam več uporabit. Občutek, da se mi bo zmešalo in da ne zmorem.

jebenti, pa jezna sem, ker se tako pustim, ker tako zapravljam svoje življenje, darove. Raztrgala bi se, Prebutala, vpila nase ...

[Janja]

Arnika!

Arnika tukaj. Mogoče se me nekateri še spomnete. Sem že bila med vami, pa sem odšla,  ko sem začutila, da sem dobro.

Ja, jaz se te še spomnim.

Pogrešam pa tudi Kristy in upam, da uživa na dopustu, Alexx, Himiko, Yanga, Tayano, malo več Vesne, malo več Arwen, Arniko, Moljko, Martinco in še mnogo drugih.
Upam, da ste/so v redu.

Ravno pred kratkim sem tole napisala v temo ALI KOGA POGREŠATE NA FORUMU. Sem se dostikrat spomnila nate in resnično ti nisem želela, da bi se vrnila na takšen način.

Strah me je, da ne bo nikoli bolje. Da bo trajalo v nedogled. Če pa se že obrne na bolje, bom itak spet zapadla nazaj.

Bo bolje. Če je bilo do sedaj, bo tudi v bodoče. In če boš slučajno spet kdaj ponovno padla, se boš znala pobrati. Tudi padci so del življenja, tako kot vzponi. Pa saj to tako ali tako tudi sama veš.

Obračam se spet na vas, čeprav mi nekaj govori, da tega nisem vredna, ker sem forum zapustila. 

Narobe. Tukaj imaš še kar nekaj za narediti, a ne? Pa saj nisi edina. Ti si vredna. Zakaj ne bi bila? Samo zato, ker si zapustila forum?! Pa saj ga nisi potrebovala.

Sedaj pa še k tvojemu problemu, ki ga tudi jaz poznam oz. sem ga poznala. Zakaj se bojiš samote in zakaj tako potrebuješ nenehno pozornost? Tudi jaz sem se bala samote in želela sem si ogromno pozornosti. Saj z druženjem in iskanjem pozornosti ni nič narobe, je pa dobro, da znamo biti kdaj tudi sami.

Pri meni se je ta problem rešil sam od sebe, ko se mi je življenje obrnilo tako, da sem bila najprej prisiljena biti sama. Na začetku mi je bilo grozno, sedaj, toliko let kasneje, pa samoto naravnost potrebujem. Na momente imam včasih občutek, da sem iz ene skrajnosti šla v drugo.

Arnika, vse se bo rešilo oz. boš sama razrešila. Oglasi se še kaj!

[Arnika]

Janja 

sem prav prijetno presenečena, da si se spomnila name. 
Saj en del mene ve, da se bom izkopala iz tega, en del mene ve, kako se smejati in biti sproščen ... ampak trenutno mi je pa res grozno.
Danes sem bila pri psihiatrinji in sem prav malo razočarana. Po 15 min me je odpravila, sploh mi ni prisluhnila ...
Komaj čakam, da se moj terapevt vrne z dopusta, čisto izgubljena sem v tem čustvenem vrtincu.

Naj pride dan, ko bom spet se smejala.

Objem za vas. In hvala za dobre želje ...

[trzinka]

Oh, škoda, da si naletela na  takšno psihiatrinjo. Pa si kaj dobila, je kaj novega sploh.
Zdaj se spomnim, ja, kužkov nimaš, si pa šla na Rožnik, a ne?

Veš kaj, dobesedno se moraš zbrcat, da boš pospravila stanovanje in šla ven. Vem, da je to največja muka, da je to nočna mora, ampak res se prisili. Odpri si vsa okna, glasbo naglas, probaj kaj narediti, potem pa magari na PST. Zdajle proti večeru je najlepše, pa se boš bolje počutila, vsaj za tisti čas, jutri ponovi zgodbo, nafilaj si baterije. Če ne gre drugače, naj gre nekdo s teboj, bi šla jaz, pa sem na morju.

Bolje bo, sem prepričana v to

[Arnika]

Trzinka 

Povečala mi je odmerek antidepresivov in mi namesto praxitena za zvečer dala mirzaten - ne povzroča odvisnosti. Čisto sem se zjokala na poti iz Poliklinike. Sem se počutila grozno - bolno. Obupano. Se obtoževala, kako sem lahko tako zavozila svoje življenje, da sem pristala na toliko tabletih ...

Lotila sem se sobe, ampak je zdaj še v slabšem stanju ... Ni šlo. Me je preveč zdelalo tole danes. Sem pa s prijateljem šla v Iški vintgar zvečer, brodila sem po vodi in začutila mir okoli sebe. V sebi ga še ne. Vidim, da moram biti čim manj sama. Če sem sama, kar odplavam, kar odlašam, se kar pogrezam.
Zjutraj me pobereta sodelavki, gremo na izletek. Moram se toliko spravit k sebi, da bom dobro začela v šoli. Ne želim, da trpi moje delo.

Trzinka, saj je vredno, da se trudim, tudi če je peklensko težko, tudi če ne čutim, da mi pomaga, tudi če je sama tema ... ?

Objemi morje zame. Naužij se sončka.

[Janja]

Arnika!

Predvsem se sedaj ne forsiraj s stvarmi, ki so ti zelo težke. Poskušaj postopoma. In če trenutno potrebuješ ljudi okoli sebe, potem jih imej. In če trenutno še ne zmoreš kaj bolj konkretnega pospraviti, pač ne pospravljaj. Zapomni pa si to, da predolgo pa le ne ostani v takem stanju. Počasi, res počasi začni z raznimi aktivnostmi.

Drugače je pa vredno, da se trudiš, čeprav ti je sedaj peklensko težko in čeprav trenutno ne čutiš, da ti pomaga. Trenutno je tako, pa vendar bo drugače. Verjemi mi, še vedno je bilo. Je pa težko in te popolnoma razumem, ampak to temo, ki jo sedaj doživljaš, boš kasneje, ko ti bo spet lepo, čisto pozabila.

Jutri se pa imej lepo.

[trzinka]

Upam, da ti bo Mirzaten pomagal. Glej tudi sama sem že dve leti na ADju, pa sem se jih prej otepala vrsto let, kj so mi ponujali, dokler res nisem tako globoko zabredla, da ni bilo drugega izhoda.
prašanje, če jih bom kdaj opustila.
Pa veš, vprašanje, če jih bom opustila. Takole kot je sedaj, kar dobro funkcioniram in se zavedam, da bi šla ponovno po starih poteh, ne vem, nekaka opora so mi, bolj realno razmišljam.
Seveda me še vedno daje anksa, mam tudi panične napade, ampak ne paničarim tako grozno, me stisne strah, ampak sedaj malce razmislim, čemu tako.

Ne obsojaj se, da si zavozila življenje, ker ga nisi. Pa kaj, če jemlješ tablete. Če bi imela visok pritisk, bi jih tudi. To ni nič takega. Edino, kar ne verjameš, je to, da se je tebi to zgodilo. Vem, ker sem jaz enako razmišljala in še danes tako. Pa kaj za vraga me je moglo vržt, mene, ki sem večni dobrovoljček, optimist.

Ej, ne damo se. Vidiš, kako ti je dobro del Iški Vintgar. Ti povem, narava dela svoje, sobo boš pa že pospravila, ko jo pač boš. Pojdi čim več ven.

Evo, sem se ob osmih zvečer šla kopat v morje, divota, super. Se bom jutri še zate  

[Slavka]

Arnika  jutri izkoristi izlet in videla boš, da se boš počutila bolje. Saj sem ti že povedala kako pri meni niha počutje...enkrat mi je vse ok, pa potem spet vsa tesnobna in napeta...

Ti želim, da se ti čimprej povrne pozitiva in nasmešek s katerim si žarela pred časom na forumu 

[Arnika]

Drage moje ... 

Ležim v postelji, nič ne morem, bruhala sem pa še vedno mi je slabo, samo klicarila bi ljudi okoli sebe, govorila, kako težko mi je. Ni več upanja. Umrla bi. Hočem umreti. Hočem umreti, hočem umreti, HOČEM UMRETI!!!!!

[Janja]

Arnika!

Se ti javljam bolj na hitro, ker imam danes še kar nekaj stvari za urediti.

Bruhala si lahko zaradi novega uvajanja tablet, lahko pa si bruhala zaradi anksioznosti. Jaz sem se s tem soočala v otroški dobi. Že kot otrok sem imela s tem težave, pa nihče ni vedel, kaj konkretno mi je. Kaj konkretno mi je bilo, sem šele kasneje v odrasli dobi spoznala.

Ko jaz začutim podobno simptomatiko (da mi je slabo), začnem s sproščanjem s 'svojo' tehniko. Ti imaš sigurno tudi kakšno svojo tehniko sproščanja. Začni jo izvajati, saj jo lahko izvajaš tudi v postelji.

Umrla pa boš, ko bo čas za to. Sedaj pa še ni.

Verjemi mi, da te razumem...

Ti pa moram kljub temu napisati, da so to nerealne misli in nerealne želje. Trenutno ne vidiš nobene rešitve, vendar rešitev je. Bo prišla sama od sebe...

Si v mojih mislih! Bo bolje!

[Slavka]

Arnika, zagotovo je slabost posledica anksioznosti, tudi meni je bilo ob jutrih slabo, za bruhat.
Vem, da ti je hudo, da je tvoje počutje na psu...pa vendar si nikar ne želi umreti...še mnogo lepih dni je pred tabo, nisi še končala s svojim potovanjem. Te pa razumem v tej želji, saj sem jo imela tudi jaz...da se nikoli več ne zbudim, da se neha to mučenje....
Spomni se na lepe trenutke, pomisli na ljudi, ki te imajo radi, pomisli tudi na nas tukaj gor, ki smo s tabo in te bodrimo.
Meni ni vseeno zate 

[trzinka]

Arnika, anksioznost vedno spremlja slabost, posledično bruhanje. Meni takrat še na dol potegne, pa ne vem več zakaj hodim na WC zato, da bo šlo ven gor al pa dol.

Ne govori, da hočeš umret!! Enkrat že, ko bo čas za to, sedaj še ni, je treba še uživat. To so tiste nezaželene misli, ki se ti vsiljujejo pod kožo. Pa slabo ti je verjetno tudi zaradi novega zdravila, so še stranski učinki zraven.

Ne daj se, Arnika

[nenci]

Arnika

te čisto razumem, pa vendar vem, da boš spet v redu. Si šla v Iški vintgard, pa si začutila mir okrog sebe, jaz ga tudi čutim, kadar sem v naravi, pa se moram kljub temu da vem, zbrcat ven. No, danes se že nisem 
Ne obsojaj se, da si zavozila življenje, ker ga nisi, veliko je še pred teboj, slabost in bruhanje bo izzvenelo, ko zdravilo prime, prav gotovo.

pogumno, stran s slabimi mislimi, šč, ven jih pošlji, skozi okno.

ti pošiljam 

objem 

[Gigli]

Arnika ,

kako si? javi se..

gigli

[Arnika]

Hej dragi moji.

Hvala, ker mislite name. Nekako potiskam. Včeraj sta me čuvali sodelavki, bilo je težko, nekjakrat sem se pošteno zjokala, doživela dno, se mi je pa uspelo tudi nasmehniti.
Odločila sem se, da ne grem še včeraj domov k staršem, ampak sem prišla šele danes. Mama ni reagirala z odobravanjem, ko sem jo poklicala, je rekla, naj dobro premislim, če je to res dobro zame, pa naj ne samo počivam, pa naj nimam preveč časa samo zase ... v glavnem: komaj sem se odločila, da ostanem in ne grem v naročje staršev, z njenimi besedami pa mi je vse dol padlo. Čutila sem, da hoče voditi moje življenje, ona je rekla, da jaz njene besede vedno razumem kot napad ... na koncu sva se strinjali, da se pač ne razumeva, vendar se imava vseeno radi. Vseeno sem se komaj zadržala, da sem ostala v lj, prespala pri sodelavki.
Že tako sem zmedena, kaj početi s sabo, koliko se siliti, koliko počivati, kaj delati - se preganjati, je dovolj, če grem na sprehod ali moram prekopati vrt??
Trenutno preganjam anksiozo. Je prisotna. Ma sem se prisilila pomiti posodo. Zdaj delam nekaj za šolo. Bolj težko se koncentriram. Moje misli so na pol pri delu na pol pri mojem slabem počutju. Je to ok? Ali bi morala od sebe zahtevati popolno koncentracijo in učinkovitist? V meni je nekaj kar me pritiska in zahteva, da bi morala biti do konca. Da ni ok, da sedim pred računalnikom in pregledujem, kakšne učne vsebine me čakajo, in da še vedno čutim anksiozo. Dejansko razmišljam,da bi res morala pomagati mami in se gnati po hiši in vrtu.
Prepoved do počitka, užitka, sproščenosti, dobrega počutja.
Sodelavka mi je včeraj rekla, če sem mar Jezus??
Pa še on je trpel le tri dni ...

Kako naj se znebim teh zahtev v meni? kako naj si dopovem, da imam pravico početi stvari, ki me veselijo, sproščajo, bogatijo in da nisem na svetu, da bi trpela?? kako si dopovedati, da sem vredna tega? In da zmorem in smem živet svoje življenje?

Pozdravček vsem vam. Upam, da se imate lepo, mirno ...

[Janja]

Arnika!

Hvala, ker mislite name. Nekako potiskam. Včeraj sta me čuvali sodelavki, bilo je težko, nekjakrat sem se pošteno zjokala, doživela dno, se mi je pa uspelo tudi nasmehniti.

Za take majhne korake, ki so sedaj VELIKI in ti veliko pomenijo, se pohvali. Pohvali se, da se ti je uspelo nasmehniti.

Odločila sem se, da ne grem še včeraj domov k staršem, ampak sem prišla šele danes. Mama ni reagirala z odobravanjem, ko sem jo poklicala, je rekla, naj dobro premislim, če je to res dobro zame, pa naj ne samo počivam, pa naj nimam preveč časa samo zase ... v glavnem: komaj sem se odločila, da ostanem in ne grem v naročje staršev, z njenimi besedami pa mi je vse dol padlo. Čutila sem, da hoče voditi moje življenje, ona je rekla, da jaz njene besede vedno razumem kot napad ... na koncu sva se strinjali, da se pač ne razumeva, vendar se imava vseeno radi. Vseeno sem se komaj zadržala, da sem ostala v lj, prespala pri sodelavki.

Ne vem, če sem čisto razumela, kaj se je zgodilo. Ti si mami povedala, da te ne bo, ona pa s tem ni bila zadovoljna?! Upam, da sem prav razumela.

Vsekakor bi bilo dobro, da bi si ena drugi pustili, da sta to, kar sta. Če imaš občutek, da želi voditi tvoje življenje, potem ji to povej. Povej ji, da te to moti. In ona naj ti pove, zakaj to dela, če sploh to dela. Morda imaš samo ti tak občutek. Zelo je pomembno, da veliko komunicirata. Samo na tak način se bosta lahko pravilno sporazumeli.

Je pa kljub vsemu dober občutek, da se imata radi, čeprav si mogoče niti nista tako zelo kompatibilni.

Že tako sem zmedena, kaj početi s sabo, koliko se siliti, koliko počivati, kaj delati - se preganjati, je dovolj, če grem na sprehod ali moram prekopati vrt??

Ja, težko je, ko ne veš, kaj je še dopustno in kaj je že škodljivo.

Ne vem, Arnika. Poslušaj sebe.

Ko sem bila jaz totalno izčrpana od vsega, sem prebirala, da bi bilo dobro, da bi bila telesno aktivna, da bi šla vsaj na sprehod... Ampak jaz sem komaj še posodo umila, kaj šele, da bi zmogla še kaj več. Jaz sem se odločila za spanec. Mogoče bi kdo temu nasprotoval, ampak meni je to pomagalo. Jaz sem to potrebovala, moje telo je to rabilo. In ko sem šla čez to fazo, sem spet dobila energijo za še kaj drugega kot spanje. Je bilo pa grozno. Počutila sem se grozno leno in med določenimi obveznostmi sem naskrivaj jokala, ker jih nisem zmogla. Ampak jaz sem vedela, zakaj je tako in tudi vedela sem, da sem šla preko sebe, ampak življenske situacije so me v to prisilile in na žalost ni šlo drugače, ker je bilo povezano z boleznijo druge osebe.

Prepoved do počitka, užitka, sproščenosti, dobrega počutja.

Ja, mi je poznano. Tako so živeli naši pradedki, prababice, dedki in babice in mogoče še nekateri naši starši. Tukaj imam v mislih predvsem prepoved do počitka, ker so dejansko morali veliko delati, če so hoteli preživeti in to je potem ostalo v njih in nezavedno so te napačne vzorce prenesli na svoje potomce.

Ti verjetno veš, od kje ti vzorci izvirajo pri tebi.

Kako naj se znebim teh zahtev v meni? kako naj si dopovem, da imam pravico početi stvari, ki me veselijo, sproščajo, bogatijo in da nisem na svetu, da bi trpela?? kako si dopovedati, da sem vredna tega? In da zmorem in smem živet svoje življenje?

To boš najlažje predelala s svojim psihoterapevtom.

Drugače je pa to ne prav kratkotrajen postopek, ki se ga lahko lotiš tudi sama, in sicer tako, da začneš postopoma delati na teh napačnih vzrocih in jih zamenjaš s pravimi.

Želim ti, da ti uspe.

[trzinka]

Arnika, kako si danes??

[Arnika]

Kar dobro mi gre, se mi zdi. Sem pa precej odsotna, se počutim, kot da bi bila zadeta. težko se koncentriram. Po koislu sem šla ležat na počivalnik, sem se fizično umirila, umsko pa ne. Šopajo me misli, slike ... kar nekaj. kot da bi sanjala v budnem stanju. In potem me je prešinilo in zapeklo v prsih: kaj če ne bom znala več zaspati brez pomirjeval? Psihiatrinja mi je predpisala mirzanten, antidepresiv, ki naj bi me zvečer pred spanjem umiril. Jaz pa si ga ne upam probat in raje vzamem praxiten, pomirjevalo. Ne upam si, ker se bojim, da ne bom spala, da me bo zagrabila panika in bo še ena grozljiva noč ... Strah me je odvisnosti, da sem že odvisna po enem mesecu jemanja praxitena vsak večer ...