Prošnja za pomoč

[mihael]

Moja prva jutranja misel - umreti. Moja zadnja misel dneva - umreti. Vmes pa ....

Pa sploh ne živim tako slabo. Materialno sem zelo dobro preskrbljen, marsikaj si lahko privoščim a v ničemer ne znam uživati. Kopičim razne dobrine, ki mi veselje prinašajo zgolj do pridobitve. Tudi družino imam in to tako, da se lahko z njo pohvalim - vzorno ženo, otroka študenta. Službo odgovorno, menim tudi da jo uspešno opravljam. Na splošno menim, da sem cenjen v družbi.

Pa vendarle je moja prva jutranja misel - umreti in vsak dan zaključek dneva z mislimi na to kako zbrati dovolj poguma končati to kalvarijo.

Imam terapevtko, pa se ji o tem ne upam več govoriti. Tudi drugim te svoje stiske ne omenjam, saj imam občutek da bi potem zašel v skupino tistih, ki z grožnjami o samomoru poskušajo reševati probleme in s tem na okolico prelagajo ogromno breme.

Kot zadnjo bilko iščem pomoč tu na tem forumu, ker o tem preprosto moram spregovoriti in morda s pomočjo drugih anonimno razvozljati kaj se z menoj dogaja. Predvsem ne razumem zakaj se že nisem podal na bližnje železniške tire, nastavil glavo in počakal na odrešitev. Kaj je tisto kar me vseeno vleče naprej?

[eli]

Mihael pozdravljen!

Nastel  si kar nekaj dobrih stvari,za katere je vredno ziveti.Pa vendar te ocitno nakaj razjeda.Morda zivis zivljenje drugih? ne vem,samo ugibam.
Poskusaj pri sebi razvozlati,kaj je tisto ki te veseli,kaj je tisto ki te razjeda.Ce z zivljenjem nismo zadovoljni,moramo zaceti spreminjati sebe ne drugih.Ne gre cez noc,gre pocasi...stopnicko po stopnicko...vendar se izplaca.

Ni vredno koncati svoje zivljenje,ko pa je lahko lepse....Mogoce bi napisal malcek vec,s cim nisi zadovoljen?Pisi ...pisi ,daj ven iz sebe kaj te mori.....

oglasi se se kaj.....mi smo tu....

eli

[carmel]

Dobrodošel na forumu!

Strinjam se z Eli, da napiši več, daj iz sebe. Karkoli se ti dogaja, podi po glavi. Mi te tako ali tako ne poznamo pa tudi te ne bomo obsojali... Če ne drugega, bo tebi lažje.

Zakaj terapevtki tega nočeš povedati?? Saj ni treba "groziti", da se boš ubil. Povej ji, da tako misliš, da tako pač čutiš. Saj si teh misli ne daš sam v glavo vsako jutro, pač pridejo same od sebe. Ona ti bo verjetno tudi znala kaj svetovati, še posebej če te dlje časa pozna in ve že več stvari o tebi.

Sicer družina ve karkoli o tvojih težavah?

Hm... Kaj točno pa misliš da boš s tem rešil?? Ne, nočem biti nesramna. Sem si tudi sama že velikokrat želela umreti, verjamem da tako pač čutiš. Ampak če pogledaš racionalno - kaj s tem rešiš? Boš po smrti srečen? Saj ne veš kaj po tem je.. Hkrati pa nikoli ne bi več videl svoje družine..
Praviš da imaš sicer življenje relativno urejeno.. Glej, čez to SE DA priti! Se da odpravit, enkrat teh misli ne bo več. Probaj se čimbolj potruditi in misli na to, da BO bolje! Si res dejansko želiš, da te na tem svetu nikoli ne bo več? Da vseh tistih (tudi če redkih) srečnih trenutkov ne bo več?? Da si boš vzel zadnjo šanso? Jasno mi je, da hočeš to trpljenje zdaj končati. Vendar da se končati tudi na drug način. Da se ozdraviti!! In po tem te spet čaka Življenje.

Če boš pa kdaj slučajno res na tem, da bi si kaj naredil, pokliči nekoga, če ne drugače 112! Tiste misli takrat NISO realne.. In oni bi ti znali pomagati.

No, ne vem če se povedala kaj pametnega..
Uglavnem
  drži se!!! Pa še se nam javi!

[mihael]

To, da živim življenje drugih je lep zadetek. Res se ves čas ukvarjam z drugimi na sebe pa pozabljam. Saj takole sredi dneva povsem zlahka trezno razmišljam in vem kaj bi bilo za spremeniti a kaj ko ne pride do dejanja.
Prav zanimivo je, da si preprosto ne privoščim uživati. Nekaj v podzavesti mi ne da dihati, me vleče v duševni mazohizem.
Slišam sem že za pripombo, "da se preveč samemu sebi smilim". Ampak ...

Saj morda pa z menoj sploh ni kaj zelo narobe. Ko prebiram ta forum in realiziram kaj vse se ljudem grdega dogaja me kar sram postane, da kot uspešen poslovnež, uspešen družinski očka tarnam nad svojim življenjem.

Poraja se mi misel, da se morda s temi mračnimi samomorilskimi idejami zgolj kratkočasim in da mi resnično ni do nič drugega kot da bi se smilil okolici. Pa mi ne gre skupaj, saj sem drugače na zunaj izredno samostojen in verjetno za okolico trden kot skala in vreden zaupanja, da pomagam drugim, kar tudi ves čas počnem.

Pa vendarle bi si prav ta trenutek z veseljem pognal kroglo v glavo če bi imel pokalico pri sebi, pa čeprav sedim v službi, urejam pomembne zadeve (no v premoru tudi tole pišem ).

Morda samo preveč razmišljam in se ne predam toku dogajanja. Vidš, da poznam recepte za pobeg iz te situacije a preprosto jih nočem uporabiti.

[green boy]

hm mihael predlagam ti da nehaš misliti na samomor in pa opustiš te samo morilne misli
jaz sem imel isti problem kar skos sm razmišlal kako bi naredu konec z vsem pa je blo sam misli odstrant o samomoru in že se je svet spremenu na bolje poizkusi in pa terapevtki povej o teh mislih ker z samomorom ne boš nč rešu sam še večja bolečina bo za tvojo družino in pa prijatelje
resno ti predlagam opusti te črne misli in boš viedel da bo bolje...

želim ti vse naj bol in upamd a ti bo uspelo
sicer ne pravim da bo potem vse lahko bo pa bol prijetno ko nehaš misliti na samomor in jih črtaš v svojem življenju...

lep pozdrav z dolenjske

Domen

[Janja]

Mihael, pozdravljen!

Tukaj ti posredujem kopiran in malo spremenjen odgovor. To sem pisala že v temi Penzica. Ker pa gre za podobno problematiko, in ker sem malo v stiski s časom, ti posredujem ta odgovor. Vsekakor bi ti napisala precej podobno tudi, če bi imela malo več časa.

Že marsikdo je že kdaj tako razmišljal kot ti, tudi jaz. Vendar jaz sem razmišljala bolj v tem smislu, da bi bilo čisto 'fajn', da bi zaspala in se nikoli več ne zbudila. To bi bilo tako zelo enostavno.

Pa ni tako zelo enostavno, ker samomor niti slučajno ni enostavna zadeva in tudi neboleča ni. Lahko pa se ti tudi zgodi, da potem celo življenje nosiš posledice zaradi neuspelega poizkusa... Lahko si tudi invaliden... Scenarijev je ogromno.

Pomembno pa se je tudi zavedati, kako bi se potem, 'če bi ti uspelo', počutili tisti, ki te imajo radi. Verjetno jim ne bi bilo vseeno. To je najmanj. Po vsej verjetnosti pa bi se počutili tudi krive in bi se spraševali ZAKAJ. To bi bile hude travme za njih.

Na koncu pa si tukaj tudi ti. Kako veš, kako bo čez nekaj časa? Ne veš. Tudi jaz ne morem vedeti. Lahko bo slabše, lahko pa bo boljše ali pa celo ODLIČNO. Verjemi mi, da je škoda, da si odvzameš tisto ODLIČNOST, ki jo boš še doživel, če se sedaj odločiš, da je nočeš doživeti.

Sedaj pa še moja izkušnja. Pred nekaj časa sem bila tudi jaz soočena s suicidalnostjo. S poizkusom samomora sem se soočala pri meni zelo ljubi osebi. Ta oseba je bila v globoki depresiji in bila je v zelo slabem fizičnem stanju; eno leto ni spala, rapidno je hujšala in še marsikaj... Ne bom pisala vseh bolečih podrobnosti, napišem ti lahko samo to, da je bilo zelo hudo. Skratka, te osebe ne bilo več med nami, če ji takrat nekdo ne bi preprečil samomora...

Sedaj ta oseba živi dokaj kvalitetno življenje (v danih okoliščinah, na katere ta oseba nima vpliva) in velikokrat pravi, da bi ji bilo žal, če je zdaj ne bi bilo več. V tem času je namreč doživela veliko lepih stvari, ki jih ne bi, če bi takrat umrla... Seveda so še vzponi in tudi padci, vendar je to vse del življenja.

Sam pri sebi ugotovi, kaj konkretno te tako zelo ovira v življenju, da si začel razmišljati o končanju. Če sam ne prideš do odgovorov, bi bilo resnično smiselno, da o tem spregovoriš s svojo terapevtko. Ona ti lahko pomaga samo na tak način, da si ti resnično odkrit z njo. Če pa hočeš biti odkrit z njo, potem moraš biti najprej in v prvi vrsti odkrit do SEBE.

Oglasi se še kaj. Ne glede na to, da si zelo uspešen na vseh področjih tvojega življenja, očitno nekaj vseeno ni v redu... Drugače teh misli sigurno ne bi imel...

[Penzic]

Pozdravljen Mihael!

Najprej ti želim dobrodošlico na forumu. Prepričan sem, da ti bo vsaj malce lažje, če boš probleme napisal, ker očitno jih pri terapevtki ne moreš spraviti na plano. No, sicer pa mi ni jasno, zakaj potem imaš terapevtko, če se ne pogovarjata o problemih....ampak dobro, to niti ni zdaj toliko pomemebno.

Moram priznati, da mi je vsaj tista glede, imam vse, pa ne znam uživati v tem, zelo poznana. Kar vrsto let sem imel vse, ko pa sem to izgubil, sem začel uživati v stvareh, ki jih prej nisem niti opazil.

Praviš da imaš družino, ženo in otroke, da se z njimi lahko pohvališ in na to gledaš zelo podobno, kot tudi na ostale "materialne" dobrine. Nekako dobivam občutek, da je tvoje uspešno življenje, le krinka za nekaj drugega, kar te resnično žre. Življenje si si uredil po "reglcih", imaš vse, kar je v tem našem okolju potrebno, da si "popoln", pa vendar se v tej "generalizaciji popolnosti" ne počutiš popolno, oziroma, kot sam pišeš, se počutiš daleč od tega. Če je temu tako, bo verjetno potrebno menjati način življenja in postati bolj iskren do sebe in svojih želja in potreb, ne pa več živeti "življenje drugih".

Vsekakor piši, piši, piši, meni je pred meseci to zelo pomagalo, črne misli pa prihrani za kdaj drugič, enkrat sem glede tega dobil zelo dober nasvet, ki je šel v tej smeri, konec lahko narediš vedno, ampak potem ne boš nikoli izvedel, kaj ti prinaša novi dan....  

[mihael]

Hvala vsem skupaj za zapisane vrstice. Mi veliko pomenijo. Nenadoma nisem več sam in se (trenutno) veliko boljše počutim.
Ja, tudi moja terapevtka mi pravi, da preveč kompliciram in zganjam perfekcionizem in namesto, da sem zadovoljen z doseženim iščem dlako v jajcu, da sem nezadovoljen. Zakaj se z njo odkrito ne pomenim - če sem odkrit si ne upam. Se bojim, da jo bom izgubil, da bo izgubila vero vame. Lepo me je pozdravila nevšečnih napadov panike (no skoraj) in sicer s pomočjo kemije in menjave vedenjskih vzorcev. Ko pa sva načelo temo samomora pa sem imel občutek, da jo izgubljam in sem prenehal o tem govoriti.

[Libby]

V kakšnem smislu misliš, da jo zgubljaš?

[Janja]

Mihael!

Ja, perfekcionizem zna biti hudo nadležna zadeva, če te začne ovirati v vsakdanjem življenju. Tukaj se ti javlja še ena perfekcionistka. 

Mene moja oblika perfekcionizna ne ovira v življenju. Vsaj zaenkrat je tako. Je pa res, da je moj perfekcionizem omejen izključno name, od drugih tega namreč ne zahtevam, jih tudi ne ocenjujem in jih sprejemam take kot so...

Jaz pa mislim, da imaš glede tvoje terapevtke neutemeljene strahove. Ni brez razloga TERAPEVTKA. In če je terapevtka, potem je slišala že ogromno zgodb. Slišala in soočala pa se je tudi s problematiko suicidalnosti. Verjemi mi. Zaupaj se ji, saj zato jo imaš in zato je ona tam.

Piši še!

[mihael]

Vaše tople misli so me malce potolažile. Sem imel kar nekaj lepih kar brezskrbnih dni.  Se je pa zato včeraj vrnilo z vso silovitostjo. Zanimo je to, da kar brez razloga, kar naenkrat se mi spet vse skupaj zdi brez veze, brez pravega cilja.
Bom šel malce bolj v globino, če mi dovolite.
Preprosto ne vidim smisla životarjenja brez pravega cilja. Dogaja se vsak dan eno in isto in me ne zadovoljuje. Ne znam uživati trenutkov, ne znam se veseliti malenkosti. Vem, da za vsakim dežjem posije sonce a nažalost že v naprej razmišljam o dežju, ki mu sledi.
Okrožen z mnogimi sem popolnoma osamljen, v gneči izoliran.
Staršno si želim zavpiti, se razgaliti a po drugi strani vem, da tega ne bom storil.
Iz dneva v dan iščem nove in nove možnosti za potešitev a zavestno pokvarim vse skupaj.
Samega sebe trpinčim, očitno v tem uživam, a v resnici trpim še bolj.
Zastavim si cilje, jih dosežem, a potem iščem napake in si jih očitam.
Si nekaj zaželim in v tem vidim napredek, si izborim a me veselje mine že naslednji trenutek.
Poznam zanesljivo pot iz slabe volje - glasba. Samo slušalke nataknem in sem drugi človek, poln optimizma, veselja. Pa tega ne naredim. 

[Janja]

Mihael!

Pa sploh ne živim tako slabo. Materialno sem zelo dobro preskrbljen, marsikaj si lahko privoščim a v ničemer ne znam uživati. Kopičim razne dobrine, ki mi veselje prinašajo zgolj do pridobitve. Tudi družino imam in to tako, da se lahko z njo pohvalim - vzorno ženo, otroka študenta. Službo odgovorno, menim tudi da jo uspešno opravljam. Na splošno menim, da sem cenjen v družbi.

Ker resnično ne živiš slabo, bi se bilo potrebno vprašati po tvojih globjih vzrokih za tvoje razmišljanje, počutje...

Tukaj si jih kar nekaj naštel in mogoče ne bi bilo slabo o njih razmisliti.

To, da živim življenje drugih je lep zadetek. Res se ves čas ukvarjam z drugimi na sebe pa pozabljam. Saj takole sredi dneva povsem zlahka trezno razmišljam in vem kaj bi bilo za spremeniti a kaj ko ne pride do dejanja.

Ali poznaš vzrok tega tvojega načina življenja - da živiš za druge. Kaj te v to sili in zakaj ne moreš tega spremeniti, če se tega zavedaš in te to moti?

Prav zanimivo je, da si preprosto ne privoščim uživati. Nekaj v podzavesti mi ne da dihati, me vleče v duševni mazohizem.

Zakaj? Tudi jaz se ukvarjam s podobno problematiko in nisem še prišla do pravih odgovorov, ampak samo do nekaj približkov, ki mi dajo slutiti, v katero smer bi šla.

Lahko je to povezano z vzgojo oz. prepričanjem tistih ljudi, ki so ti bili blizu in so te vzgajali, lahko s še zmeraj preveč razširjeno miselnostjo, da je trpljenje povezano z neko pozitivno konotacijo (čeprav je tega že manj kot v preteklosti), lahko pa tudi z versko opredelitvijo, kjer užitki niso ravno zaželjeni...

Pa še kakšen vzrok bi se našel, ki ga tu nisem posebej navedla.

Preprosto ne vidim smisla životarjenja brez pravega cilja. Dogaja se vsak dan eno in isto in me ne zadovoljuje. Ne znam uživati trenutkov, ne znam se veseliti malenkosti. Vem, da za vsakim dežjem posije sonce a nažalost že v naprej razmišljam o dežju, ki mu sledi.
Zastavim si cilje, jih dosežem, a potem iščem napake in si jih očitam.

Zastavi si cilje in pri tem ne išči napak. Poleg tega se počasi nauči uživati, dovoli si uživati in začni uživati v malenkostih, ker očitno tega resnično ne znaš.

Okrožen z mnogimi sem popolnoma osamljen, v gneči izoliran.

Zakaj se počutiš osamljenega? Ali se v svoji družini in družbi prijateljev ne počutiš sprejetega? Ali ne moreš biti res ti?

To je nekaj iztočnic za delo s terapevtko. Če boš z njo resnično odkrit, bosta skupaj našla rešitve.

Če ti glasba pomaga, potem se obkroži z glasbo.

Želim ti, da se spet najdeš, in da najdeš smisel, ki te zadovolji in osreči.

[Arwen]

in, Mihael, kako kaj? 

[Tačka]

Mihael, ne vem .. bi si upala trditi, da so vzroki za tvojo "nesrečnost" globlji, da jih sicer poznaš, pa se jih ne upaš odstraniti, začeti reševati ... vzroki so verjetno raznorazni..

Mogoče bo že bolje, če boš zadeve dal iz sebe, tukaj,.. piši.. Ali pa se zaupaj res dobremu prijatelju/prijateljici... povej več

Vsak ZAKAJ ima svoj namreč svoj ZATO, KER ...

Drži se, piši..