Odmisliti in sprejeti

[zala]

Danes sem po nekaj časa obiskala kolegico, ki je že prejšnjikrat nisem našla doma. Ker se nihče ne javi na zvoneje sem vstopila...vidim njenega moža in sina, v travi ležečega psa, ki ga umivata.. leži negibno. Ko sem prišla bližje vidim, da težko diha, se sploh ne premakne... Izvedela sem, da je bolan, zelo...v meni zavre, vlijejo se mi solze, v prsih me začne tiščati, občutim grozen nemir. Stanje, ki ga čutim ob trpeči živali je nepopisno in ga ne obvladam... vsa nervozna in v solzah sem se poslovila in odšla.
A mi vse ne da miru, jočem celo pot domov in razmišljam o svoji psički, ki je tudi že v letih. Doma jo pocartam, a nemir je še vedno v meni.
A glej ga zlomka; nekaj trenutkov zatem se psički pojavi driska in čez nekaj časa celo izbruha celoten večerni obrok. V meni pa vre, gre mi na jok, tišči me v prsih, vidim vse črno, iščem razloge in jih ne najdem, kličem sina, če je včeraj kaj čudnega pojedla... Vidim vse slabo in podijo se mi misli, da jo bom enkrat izgubila. Pomeni mi izredno veliko...
In to so dogodki, pri katerih enostavno ne obvladam situacije. Enako se mi dogaja, ko me začne boleti hrbtenica in ne znam predvidevati, kako se bi razpletlo, enako, ko slišim sireno, pa ne vem, kje se nahaja moj sin (ob smrti očeta in moža so me preganjale), popade me neznosen nemir in skoraj panika. In ko se je pred dobrim letom in pol nagrmadilo dnevno kup takih dogodkov (po še ne prebolelih iz preteklosti, kot sta smrt, operacija, bolezen, izguba službe...) se je zgodilo, da jih nisem uspela odvreči in predelati...In tukaj tudi nobeden AD ni in ne pomaga....
Ob tem se sprašujem, kako naj obvladam te "vsakdanje" situacije, ki se jim ne morem izogniti, niti spremeniti; morala bi na nek, meni še neznan način, spremeniti jaz odnos do njih. Pojma nimam, kako si dopovedati in ostati mirna...(čeprav sem po naravi dokaj ali pretežno razumsko bitje; le določenih dogodkov ne morem postaviti v razumske okvirje).
To je to... kaj naj s sabo v teh trenutkih??

Vse dobro!

[Arwen]

kaj s sabo? sprejmi se.

[gogi]

Sprejmi tudi stvari takšne kot so, s trpljenjem in matranjem same sebe ne bo nč drugače, še bolj črno in tragično vidiš potem stvari.  Poskusi počasi, stvar za stvarjo, sej bo šlo. 

[Aslan]

Poišči si psihoterapijo in postopoma bosta šla s terapevtom čez pretekle dogodke,
jim dala nov okvir, čustva bodo manj intenzivna ker bodo zadeve ostale tam kamor sodijo, v preteklosti ... tako pa jih nosiš s seboj in določeni dogodki sprožijo v tebi stare rane.

Res je, sprejeti sebe, z to stisko ki se pojavi vred, z tesnobo v taki situaciji.
In se vprašati na kaj te to spomni iz preteklosti, kje si doživljala podobne občutke ...
Tako razmejiš sedanji dogodek od tvojih ponotranjenih stisk iz preteklosti.

Življenje ima tako rojstvo kot smrt.
Nekje sem prebrala da je smrt, khkrati novo rojstvo duše in všeč mije ta misel ... ta nedokončnost ...
Uživati ob nekom dokler je tukaj in biti hvaležen za vsak trenutek ki ti ga je oseba ali živalca dala.
Slovo boli, ker mi nekaj izgubimo ... zato se že prej učimo opuščati pretirano navezanost in raje uživajmo v ljubeči povezanosti in dovoliti bitjem ob sebi, da odidejo, drugam, naprej ...

[Jadis]

Pozdravljena,

Se strinjam z vsem kar so do sedaj napisali. Pogovor s terapevtom ali kakršno takšno osebo je dobrodošel in zelo priporočljiv v takšnih hudih trenutkih. Tesnoba in črnoglede misli še poslabšajo celotno stvar. Sprejemati samega sebe je pa tudi najtežje kar človek počne celo življenje.

Govorila bom iz svoje izkušnje okoli psa. So srčki in anglčki na zemlji. Odnesejo marsi katero trpljenje. Vzamemo jih za še bolj svoje kot katero osebo. Navezanost, ki se jo občuti je težko opisati z besedami. Imela sem psička 14 let. Letos mineva prvo leto od kar ga ni več. Vendar me to ne navdaja več z žalostjo. Lepo je živel...in imela sem ga rada, dala vse kar sem mu lahko dala. Vsak trenutek je štel in narava stvari je taka, da enkrat pač gredo. Bolečina je velika in globoka vendar vem, da je dolgo živel in lepo hkrati. Nič mu ni manjkalo. Tudi tvoja psička lepo živi. Izkoristi čas, ki ga imaš s psičko. Driske in take stvari pa pridejo s psmi kot bi trenil. Nikar se ne boj. Še vedno je s teboj. Objemi jo, počohaj jo, daj ji cmokce in ji reci, da je čudovita, ker je s tabo. Če bi te še navdajala črnogledost kar piši.

Vsak dan posebej. Pozitivno.   

[zala]

Sprejmi tudi stvari takšne kot so, s trpljenjem in matranjem same sebe ne bo nč drugače, še bolj črno in tragično vidiš potem stvari.  Poskusi počasi, stvar za stvarjo, sej bo šlo. 

Ali nam oziroma mi preostane kaj drugega, kot da sprejmem situacijo kot je??? Vsekakor jo sprejmem in tudi sebe v njej, a reakcije v tej situaciji niso dobre in treba jih je spremeniti. To vem! Le kako to izpeljati je pa drugo vprašanje. Kdo pa uživa v maltretiranju samega sebe?? Saj razumsko gledanje je popolnoma jasno!! Doživljanje tega pa nekaj drugega.... In tudi s tako lastnostjo pretiranega čustvovanja se ne želim sprejeti, ker je zame slaba.... potem zase ne bi več nič naredila! Menda sprejmemo stvari takrat, ko jih več ni mogoče ali ni smiselno ali nočemo spremeniti....
To je pač tako: tudi bolečine v hrbtenici sem sprejela in z njimi moram živeti, saj tega ne morem spremeniti; lahko pa se trudim z aktivnostjo in psihičnim zdravjem, da jih je manj. Lahko bi sprejela samo sebe kot invalida, saj je moja hrbtenica po vseh medicinskih pravilih slaba, se smilila sama sebi in vsak dan čakala, kako bom obležala. A jaz HOČEM priti še na Triglav!!! In bom naredila vse (kar zmorem, znam in poznam) da tja pridem. Če to prenesem na pretirano čustvovanje ob nemoči: vem, da tega nočem, vem, da mi škodi, hočem drugače, a vendar trenutno ne vem Kako.

Terapevtko sem našla že pred letom dni. Ne bom rekla, da ni ok... vendar... pogovor 1x na dva meseca ni od neke koristi. Trenutno pa nisem v situaciji, da bi si lahko privoščila zasebne seanse... Zato je zelo težko opredeliti, katera tema ima prioriteto in do naslednjič vsa svežina le-te zdavnaj zbledi... tako da...

Še predobro razumem in rojstvo in smrt; verjetno vas je malo tukaj, ki bi jih toliko doživeli (predvsem smrti)...po neki logiki bi moralo biti vsakič lažje.. pa ni....
Tudi sama verjamem v to, da vsaka smrt prinese novo rojstvo... tudi smrt partnerja sem nekoliko ublažila z mislijo, da se bova prav gotovo nekoč nekje zopet srečala; morda celo v neki drugi obliki.... pa vendar me že smrt sosedovega psa navdaja s pretirano žalostjo.  Rada bi našla metodo, kako ublažiti te pretirane reakcije, ki mi psihofizično škodijo... konkretne metode.
Ja, na mojo pesiko sem navezana...verjamem, da ima lepo življenje in meni tudi ona dela lepo življenje. Vem, da bo prišel tudi njen čas in na to zdaj ne želim misliti. Verjetno me bo tolažila misel, koliko sva dali ena drugi.... vsak skupaj preživet čas je dragocen. Upam, da bom do takrat uspela vsaj malo podelati tudi te reakcije in najti mir.
Hvala za pisanje!

Vse dobro!

[Janja]

Zala!

Ob tem se sprašujem, kako naj obvladam te "vsakdanje" situacije, ki se jim ne morem izogniti, niti spremeniti; morala bi na nek, meni še neznan način, spremeniti jaz odnos do njih. Pojma nimam, kako si dopovedati in ostati mirna...(čeprav sem po naravi dokaj ali pretežno razumsko bitje; le določenih dogodkov ne morem postaviti v razumske okvirje).

Že od kar si prišla na ta forum mi je všeč ta tvoj optimizem, saj sem iz tvojih prispevkov razbrala, da si imela kar nekaj res težkih preizkušenj.

Všeč pa sta mi tudi tvoja razumska plat in tvoja prizemljenost. Meni namreč prizemljenosti že od nekdaj primanjkuje in se resnično trudim pridobiti si jo.

Se pa na tem mestu strinjam z Aslan. Zelo dobro bi bilo, da bi s pomočjo psihoterapije predelala tiste dogodke, ki so nate negativno vplivali in te sedaj spravljajo v stisko. Napisala sem zelo dobro bi bilo... Ker pa vem, da si trenutno brez službe in zato je posledično tudi tvoje finačno stanje temu primerno, ne vem, kaj konkretno naj ti predlagam. Mogoče bi se pozanimala, da bi te vzel kdo, ki ni samoplačniški. Mogoče ti bo kdo drug tukaj znal kaj bolj konkretnega svetovati.

Želim ti, da se imaš lepo!

P.S. Ker si ti oddajala, ko sem jaz še pisala, sem spregledala, da terapevtko že imaš. Vendar so pogovori enkrat na dva meseca res premalo in verjetno ne gre za psihoterapevko, ali se morda motim?

[zala]

Janja,
ja psihoterapevtko imam in ni samoplačniška, zato ima izredno veliko gnečo.
Bom pač pisala na forum, dokler se ne "navadim" teh stresnih situacij nekako vreči čez ramo.... in vesela bom, če mi bo kdo lahko podal kakšen konkreten razumski predlog (ali izkušnjo).
Upam, da se jih ne nagrmadi preveč naenkrat.
Hvala za pozornost!

Vse dobro!