Kaj pa vem, če je to res.
V resnici, če pogledam vse v svojem življenju delam zato, ker se mi zdi moram.
Ne vem.
Vedno si želel na faks. Bil je tvoj cilj. Želel si biti izšolan. Z diplomo. S tem se dokazuješ sebi.
Mar res misliš, da ljudje hodijo v šole zaradi veselja do izpitov?
Ne! Imamo svoj cilj. Moj cilj je bil višja plača. Torej sem morala narediti faks.
Tvoj cilj je prav tako dobra plača. Tudi dobra služba. Tudi samospoštovanje glede izšolanja.
Torej to MORAŠ le če hočeš doseči SVOJ cilj. Ti si si to zadal. In do cilja se delajo kljukice.
Vem, tudi ti misliš, da naj bi bilo življenje lepo. Naj bi se uživalo.
Tudi jaz sem tako mislila. "Če je kaj prav, potem je treba uživat v življenju. In to vsak dan."
Hja. Mislim, da uživa tisti, ki je hvaležen za vsak dan, ki mu je podarjen. To je čisto drug pogled. Čisto druga hvaležnost. Ves čas prav gotovo nihče ne uživa. V resnici so trenutki sreče redki in bolj kratkotrajni kot trenutki, obdobja žalosti.
Povzetek: zadal si si cil. In to ne lahek ali hitro dosegliv.
Načrt izpolnjuješ 100%.
Malo je čudno, da si zaželiš nekaj, si zastaviš cilj, potem pa hočeš nekaj drugega.
Za faks, sploh po tvoji izbiri je potreben čas, predanost. Zraven faksa spada tudi napetost, živčnost,...
To je normalno. To je pot vseh nas - preko preprek do sadeža.
Sploh pa: ti si car!
V celoti si naredil 1 letnik!
Mislim, da je sedaj čas za tisto drugo:
ŽUR.
Dragi moj: odpočij si in privošči si zabavo.
za 1. letnik so kljukice narejene.
