Let's go again :(

[987]

Vsi, ki me poznate, veste kje sem začel, kaj vse sem dosegel…

No...

Zadnje 3 mesece se je moje počutje spet poslabšalo. Pravzaprav so se do sredine julija simptomi depresivno-anksiozne motnje samo eskalirali. Prav tako sem med izpitom spet doživel panični napad, kar je bilo dovolj za padec. Po tistem se je stvar samo slabšala. Spet sem doživel totalno kognitivno blokado. Občutek izčrpanosti se je samo še povečal. Problemi so se začeli eksponentno kopičiti nazaj; hrana in z njo povezana debelost, črne misli, abulija, socialno umikanje, pomanjkanje samozavesti…

Najbolj obremenjujoči dejavniki, ki vplivajo na moje počutje so še zmeraj moj način delovanja, stalno nezavedno analiziranje stvari, negativne misli, doživljanje vseh stvari kot breme (tudi lepih), preozek spekter delovanja usmerjen samo na nekaj poglavitnih področji (faks, služba), introvertiranost, prevelike zahteve in z njo povezana tiranskost do sebe… 

Vse zgoraj omenjeno me razjeda od znotraj navzven in mi pobira vso življenjsko energijo ter voljo do življenja. Poznam preveč psihoterapevtskih prijemov, preveč teorije… Se pravi točno vem kaj moram storiti, da se potegnem ven, pa kljub temu le tega ne naredim, vsaj ne v dovolj veliki meri, da bi delovalo.

Po prihodu iz polletne terapije sem bil zelo optimističen glede možnosti, da se bom motnje znebil za dalj časa (ali celo za stalno) z občasnimi normalnimi nihanji razpoloženja. Sedaj vidim, da bom moral živeti s tem aspektom mojega življenja dokler bom tlačil zemljo. Žalostno, vendar življenjsko. Spoznal sem, da nisem neumen, ampak da me ovira samo bolezen. Sprejel sem sebe, sprejel sem stalno pomanjkanje energije, pokopal preteklost in se zazrl v sedanjost. Pa vendar le kako naj sprejmem dejstvo, da ne poznam človeka, ki se mu te motnje ne bi ponavljale? 

[Aslan]

987 ... ej ... pot iz tega obstaja.
Kot veš je dolga, učasih neprijetna, ampak je.
Obstajajo ljudje, ki so premagali depresijo, paniko, seveda obstajajo.

In kot prvo, vse spoštovanje za pogum, da si napisal, da ti je težko,
da ne skrivaš tega, da iščeš pot ... padati ni poraz, je izkušnja več,
je znak, da je nekje ovira, ki ji nisi (še) kos ...

To kar se ti dogaja sedaj je samo znak, da zadeve še niso popucane za nazaj.
Da si se naučil kognitivno in vedenjsko obvladat situacije.
Morda je čas za globje brskanje po sebi, za resnično ozdravitev ran iz otroštva.
In morda preveriti ponovno kaj je sprožilec depre in anxe ... kaj je v ozadju tega ... (otrošvo, mama?).

Poznam preveč psihoterapevtskih prijemov, preveč teorije… Se pravi točno vem kaj moram storiti, da se potegnem ven, pa kljub temu le tega ne naredim, vsaj ne v dovolj veliki meri, da bi delovalo.

Poznavanje teorije je en korak, spraviti to v prakso pa drugi.
Ti je že 2x uspelo, tako dobro da smo vsi ponosni nate.
In drugič je bilo lažje kajne, ker si o tem že nekaj vedel ....
in tretjič bo še lažje ker veš še več, bolj se poznaš, nekaj je že popucanega znotraj tebe...
In vsakič se z padcem sestavi še en del mozaika tebe, življenje te prisili pogledat v vse kote svojega srca ... vztraja pri spremembah, ki se jih pravzaprav bojimo narest.

Po prihodu iz polletne terapije sem bil zelo optimističen glede možnosti, da se bom motnje znebil za dalj časa (ali celo za stalno) z občasnimi normalnimi nihanji razpoloženja.

Polletna terapija (čeprav intenzivna) ne bo obrodila čudežne sadove ...
Tam si izvzet iz okolja, ki te ubistvu spravlja v depro in anxo ...
Tako, da upam da si nadaljeval z psihoterapijo tudi po koncu polletnega paketa.

Najbolj obremenjujoči dejavniki, ki vplivajo na moje počutje so še zmeraj moj način delovanja, stalno nezavedno analiziranje stvari, negativne misli, doživljanje vseh stvari kot breme (tudi lepih), preozek spekter delovanja usmerjen samo na nekaj poglavitnih področji (faks, služba), introvertiranost, prevelike zahteve in z njo povezana tiranskost do sebe… 

Hitro pademo v stare tirnice in vodijo nas na stare poti ... potrebnih je čez 1000 ponovitev da si telo zapomni nov način delovanja ... da odreagira resnično spontano na nov način ...  težko je izkoreniniti naučene, trdovratne vzorce delovanja, razmišljanja ...

Nikjer nisi omenil stika z seboj ... lahko sam sebi odpreš mehkobo svojega srca, se sprejemaš z ljubeznijo in naklonjenostjo ... si dovoliš napake, si dovoliš širino življenja ...
Je še vedno ogromno potrebe po kontroli nad življenjem, po doseganju svojih meril,
po perfekcionizmu ... po nečem kar si ponotranjil kot zate velike vrednote  ...

987 jest verjamem vate.
Lahko me pokličeš, če potrebuješ pogovor.

[nenci]

Aslan 

987, tudi jaz verjamem vate, že da si napisal svoja občutja  je, saj sam veš, zelo dobro. Jaz sicer ne znam napisati, kaj bi ti svetovala, vem pa, da boš iz trenutno situacijo imel kot za eno iskušnjo več, kako se spopadati s temi težavami.

Aslan ti je tako lepo podrobno vse napisala, da se ji samo še pridružim.

en velik objem

[toja]

987 
za tvoj pogum in za vse napisano, saj sam veš, da je potem lažje, ko daš ven.

Tudi jaz ne vem, kaj bi ti napisala, saj ti poznaš veliko več kot jaz, pa tudi Aslan
ti je že ogromno napisala.
Vem pa le eno, 987 preveč si se obremenjeval in sedaj si pregorel, v vsem hočeš biti 100%, to pa od tvojega organizma zahteva ogromno, tvoj organizem pa ne
zmore, posledično se ti potem stanje poslabša.
987 vedi, da boš zmogel se spet postavit na noge, poskusi s ponovno terapijo,
poskusi se prisilit, da greš ven, da se poskušaš družit, predvsem pa si privošči
počitek, da si tvoje telo spet opomore.


Vedi, da te podpiram v vsem, če se boš pa odločil za kakšen obisk v moji bližini,
se pa le javi!

Drži se in vse bo ok!

Res ti želim vse dobro!

[trzinka]

se pridružujem vsem predhodnicam,


verjemi vase

[987]

Hvala vsem za nasvete
Zvečer napišem malo več

[Gigli]

987  , tudi jaz vrjamem vate! sem te spoznala in čutila, da si močen karakter ki je že marsikaj dosegel v življenju.
Pot je težka... pademo, se poberemo pa spet..in z vsakim padcem smo močnejši, pametnejši...čeprav takrat boli.

še piši..

lp,
gigli

[carmel]

 

Pametnih nasvetov sicer ne znam dajat.. Samo ejjj, veš da ti bo ratal se ven skopat!! Sej verjamem da ti trenutno ne zgleda niti približno tako. Še enkrat se spomni kaj vse ti je uspelo in kje si začel! Ni vrag da ti ne uspe še 1x. Ja, ja, vem, slaba tolažba. But u can do it!

Jaz še vedno verjamem, da se iz tega LAHKO poberemo in da se BOMO!! Nekateri pač vsako sezono fašejo gripo, drugi imajo migrene, tretji vsako leto enkrat gips, enim se nam pa pač svet sesuje občasno.. Ma jaz sem optimist, da ni to nič večja ovira v našem življenju, da ne bi mogli bit kar si želimo...

No, ne vem, uglavnem, upam da boš čimprej bolje!! Drži se!!!!
 

karmela

[Slavka]

987 tudi jaz verjamem vate in vem, da ti bo uspelo znova. Se tudi jaz ubadam z padci...ki so grozni...pa spet vzponom, ki mi da nove energije....sicer pa življenje je sestavljeno iz valovanja...enkrat smo dol...pa spet gor...važno je le, da živimo.
Saj veš....ti si moj čarovnik  zato ti bo uspelo, ne dvomim! 

[Arwen]

Z motnjami ali brez - super oseba si! in definitivno vem, da ti uspe tudi tokrat (in če bo treba, spet in spet) - ker TI TO ZMOREŠ in znaš in veš, kako in kaj....

.. da ne poznam človeka, ki se mu te motnje ne bi ponavljale? 

in kaj potem? je to res nekaj tako grozotnega?

[Jagodka]

987, vzemi to kot izkušnjo. Tako, ki te naredi močnejšega in odpornejšega.
 
Poznam občutek, ko poznaš toliko teorije, da bi lahko doktoriral, ne moreš pa
ene same samcte stvari udejanjiti. Ne samo, da ni prijetno, sranje je.
Počutiš se nesposobnega, kar dodatno frustrira in podaljšuje tvoje stanje.

Ne prepusti se malodušju, bodi čimbolj fizično aktiven, sprejmi občutljiv del sebe.

Enkrat je Matheu_ nekomu odgovoril, da se je v največjem sranju obešal na
dve minuti dobrega počutja dnevno. Meni se zdi to odlična ideja. 

Tudi jaz vem, da zmoreš.

[Jagodka]

Kaj dogaja, Številko?

[Zvezdica]

Js sm s tabo, ceprav ne ravn v najbolsi kozi. Ampak ocitno se mormo sprjaznt da nkol ne bomo popolni-kao brez ankse, depre. Kdo pa pravi da so tisti, ki nimajo terapij popolni in happy ipd.
Drz se!

[Jagodka]

Zvečer napišem malo več

Res nisi napisal kateri večer......   Kar nekaj jih je že mimo. Kako si? 

[Francka]

Čeprav z dopusta te skušam dobit na klepet in.....?
Nisi pri računalniku?
Nisi pri volji?

Drži se. Vsi so s tabo.
Napiši še kaj se dogaja s tabo.

Čez 1 teden se vrnem potem bova podrobneje razčlenila kaj se je dogajalo med tem.
Sploh pa vse veš.

Bolje bo!

[bikica66]

987 se podpišem pod Aslan,drugače pa jaz verjamem vate in tudi ti verjemi vase 
Mogoče to poletje res ni nam starim depresivcem naklonjeno,a naslednje bo gotovo boljše.
Jaz se tolažim s tem,da vsaj vem kaj se z menoj dogaja in nekako znam pomagat sama sebi .
Obupala pa ne bom,sem preveč pretrpela da bi se pustila in to zdaj ko sem že skoooooraj kul 

Drži se,vse bo še dobro in seveda napiši kako si kaj,naj gredo tvoje misli in občutki na papir - važno da jih daš ven iz sebe 

lp

[matheu__]

Zadnje 3 mesece se je moje počutje spet poslabšalo. Pravzaprav so se do sredine julija simptomi depresivno-anksiozne motnje samo eskalirali. Prav tako sem med izpitom spet doživel panični napad, kar je bilo dovolj za padec. Po tistem se je stvar samo slabšala. Spet sem doživel totalno kognitivno blokado. Občutek izčrpanosti se je samo še povečal. Problemi so se začeli eksponentno kopičiti nazaj; hrana in z njo povezana debelost, črne misli, abulija, socialno umikanje, pomanjkanje samozavesti…

Jst mam z temi padci in pobiranji malo bolj kontinuirano izkušnjo. Ti si bil, če sklepam po prebranem zdej dalj časa ok, zdej si pa spet dol. No naj ti povem, da so pri meni ti padci in vzponi zanesljiva konstanta. Ta hip sem ok, drug teden bom pa mogoče spet v nizkem letu, kaj pa vem. No kaj hočem povedat: prve tri leta sem se vsakič ko sem bil dol totalno zasekiral, mrzlično bral info o bipolarni, in iskal v sebi vzroke, se spraševal, kaj delam narobe, kaj je povzročilo, da sem spet padel. Pol sem s tem nehal, ker mi ja postalo jasno, da če me bo hotelo zakantat, me bo. Kemija je muhasta in ko se možgani odločijo zmanjšat proizvodnjo (brez ozira na povpraševanje!) serotonina in dopamina, si lahko z "znanjem" in "teorijami" samo še rit obrišem.
Zdi se, da so moje depre zdej krajše in manj intenzivne. Sumim da ravno zato, ker jim ne dajem več takega pomena kot včasih. Pride - si dol, bereš harrya Potterja, furaš brezmožganska (a koristna) opravila in počasi -  ne da bi opazil - zlezeš nazaj gor.
Pa še to: Nasplošno mi je pomagalo, da si za uspehe nisem preveč čestital in se za poraze preveč grajal. Mam občutek, da sem to od nekje spizdil 

[carmel]

Ejjjj, kaj je zdej to?? A bomo dal kakšen update al ne?? 
Hec hec

Samo dej nam res kaj napiši še. Kako se kej držiš, kaj se ti kej lepga po glavi podi, kdaj si vstal zjutraj, kakšen pralni prašek uporabljaš, a imaš raje mozilo ali ie... 

Upam da si čimbolše no.. Daj napiši kaj, bomo skupaj  depro in anxo.
Drži se 
pozdravčke od carmel

[987]

Hvala vsem za nasvete in vašo skrb. Lepo je prebrati vaše poste. V zadnjem tednu res nisem imel največ časa odgovarjati, ker sem imel izpit. Lahko rečem, da sem bil že kanček boljše, kot sem spet sedaj.
Najboljši izraz, ki bi opisal moje trenutno počutje, bi bila beseda životarjenje. Enostavno nisem uporaben za nič, nič ne pride od mene, sam sebi sem v nadlego, vse mi je težava...

V torek sem odpisal izpit (enega najtežjih, kar sem jih imel) in ga tudi naredil, vendar mi ne pomeni nič. Vse kar vem je, da sem utrujen na smrt in nimam volje do ničesar. Enostavno životarim
Zdi se mi kot, da se borim z mlini na veter... Ni ne konca, ne kraja

[Aslan]

Čestitke za izpit    car si! ej to ni mačji kašelj!

Vsakič, ko se znajdemo v tunelu teme je to znak,
da nekaj ne štima u našem življenju.
Ta začasna tema je samo priložnost za nov razmislek, za nov podvig,
za nov korak, ki ti bo odprl nova obzorja ...
je priložnost za tiste korake in
prelomnice, ki jih še vedno potihom odlašamo ...

Drži se, pokliči me, če rabiš pogovor.