naj se vmešam ali obrnem stran?

[krasendan]

Kako bodo pa pristojni organi na tole odreagirali je pa lahko nova zgodba.

Ne bodo, ker ni oprijemljivih dokazov...s CSDji pa  vemo kako je...dokler ni kdo polomljen na polno...ali celo huje se ne zgodi nič...

anonimko pa bi jaz zelo resno vzela...ampak jaz sem jaz...

Se mi pa zdi lepo od Tiger,da ji je mar in išče možnost, da jim pomaga...kar je napisala, čeprav pomojem kaj dosti ne more...razen če se z mamo pogovori...odvisno v kakšnem odnosu so...jap bogi otroci..

mogoče ni se lahko obrnila na kako sos številko pa jih povprašala, kakšne so tvoje možnosti?

[Arwen]

S svojega okna imam razgled na hišo, v kateri živi štiričlanska družina (oče, mama in dve hčerkici), tako lahko prav dobro vidim, predvsem pa slišim, kaj se pri njih dogaja.

domnevam, da ste sosedje... torej se dnevno pozdravljate, si izmenjate par besed... se vsaj tko, kako naj rečem, kot sosedje poznate med sabo?

[Ventilator]

Večina bi rekla, da je pravica do varnosti nad pravico do zasebnosti

Patriot act! 

Večina se vedno moti, ventilator   

Mnenje večine nikakor ne določa resnice in morale.

Maš pa še eno možnost: da se o tem pogovoriš še s kakim drugim sosedom in se posvetuješ, kaj bi bilo najbolje storiti.

[Soncnica]

Očitno obstaja možnost anonimne prijave, kar se mi zdi zelo uporabna možnost, če se ne želiš izpostavljat.
http://24ur.com/novice/slovenija/v-mesecu-in-pol-38-prijav-nasilja.html

lp,s

[samsara]

Anonimno pismo. Mogoče se njim zdi normalno, ker so tako dolgo v taki družini. Podoben primer poznam tut osebno. Vem, da je v moji družini čisto drugače, ampak kljub temu zavedam, da tako družinsko okolje ni ok. Ne poznam družine, kjer se ne bi kregal in vpil drug na drugega, vendar ima vse svojo mejo. 

[Spiderwoman]

Najbolj zanimivo je, ko se vsi trudimo z orgovorom, Tiger pa se ne javi in ne pove kaj je strorila.

[tiger]

Dragi forumovci, ki ste pisali na to temo,

še enkrat hvala vsem za odgovore. Ti so bili kar zanimivi, svetovali ste mi, naj obvestim socialno (lahko tudi anonimno), pokličem na kakšno sos številko, pišem anonimno pismo tej ženski osebno in jo opozorim na njeno vedenje, naj se posvetujem s sosedi, navežem stik s člani te družine in se potem odločim, pa tudi, naj pometem pred svojim pragom, ženski rečem, naj se manj dere, naj se ne vtikam, saj je tepež eno, glasno govorjenje pa drugo, naj si omislim nove žaluzije ali zvočno izolacijo in celo, naj premislim o tem, če sem občutljiva na odnos med mamo in hčerko ter zato pristranska.

Ker po vsem tem nisem bila nič bližje odgovoru oziroma odločitev ni bila nič lažja, je prevladala pasivnost. Ničesar nisem storila. Nič se ni spremenilo. Še enkrat bi rada poudarila, da ne gre za žensko, ki je le malce glasna in da je stanje takšno že od njenega otroštva, sama je sedaj le prevzela vzorec svojih staršev. Mislim, da smo tu vsi toliko stari, da znamo ločiti, kdaj je kdo le glasen, kdaj pa gre za neko navado. Prav gotovo pa tudi nihče od nas nima toliko časa, da bi odpiral teme na forumu kar vsakič, ko bi slišal koga, ki se dere na ulici (vsaj jaz ne). Nekako sem pričakovala, da bodo vaša mnenja deljena. Žal je pri nas premalo služb in ustanov, ki bi se s tem ukvarjale, sploh zdaj, ko je toliko poudarka na individualizmu (beri: egoizmu). Zato priznam, da bi me v akcijo najbrž spodbudil le kakšen odgovor, ki bi vseboval osebno in pozitivno izkušnjo s podobno težavo.

Premišljevala sem tudi o tem, če sem obremenjena z odnosom mati-hči in vse vidim hujše, kot je v resnici. Ugotovila sem, da ne, saj v mojem osebnem primeru ni šlo za nič podobnega. Slab odnos, ki sva ga imeli z mamo, je bil posledica njene bolezni; zdaj, ko se zdravi, se razumeva odlično, skoraj tako kot včasih. Na splošno se odlično razumem z ženskami vseh starosti. Sem pa občutljiva na verbalno, psihično in fizično nasilje, če gre za odnos med starši in otroki ali komerkoli že. Tega ne bi smeli dovoliti. In ne bi si smeli kupovati gostejših žaluzij in debelejše zvočne izolacije, kot je svetoval nekdo, ki je zamešal vzrok in posledico.

Hvala torej še enkrat za vaša mnenja, bilo je zelo poučno. Mogoče se bom naslednjič znala odločiti kar sama.

Vsem skupaj želim v novem letu veliko zdravja, dobre volje in izpolnjenih želja!

tiger

[ljubica]

Ah, Tiger, ne vem, če je bilo zate poučno.
Lahko ti povem, da je šele v današnjih (egoističnih) časih več ustanov, ki se  ukvarjajo
z nasiljem.
Verjetno si želela, da ti povemo konkretno kaj narediti.
Ne, to ne moremo.
In tudi, zakaj bi opisovali primere, pa primerjali situacije......Ti vidiš vašo situacijo in
ne forumaši.

[gogi]

Tut meni je zelo hudo, če sem kdaj priča kje psihilnemu nasilju, sploh nad otroki.
Če je oseba ki psihira prijatelj ali vsaj kolega, poskušam nekako vedno na način...npr.  Ah, sej ni tko hudo, dej probej se manj razburit...ali kaj podobnega...., če pa je ta oseba neznanec oz. jo komaj poznam, pa pustim stvarem svojo pot.

[Roost 12]

Želim si, da bi bilo več ljudi kot Tiger.

Osebni pogovor bi odsvetoval - ljudje upoštevamo samo mnenje avtoritete. Se pa strinjam s tistim, ki je rekel, da bi že samo obisk socialne lahko rešil probleme. Velikokrat se namreč ljudje sploh ne zavedamo kaj počnemo ali kako to dojemajo drugi. Zato je včasih koristno, da nas nekdo opozori. Najbolje, če to stori avtoriteta, da je manj možnosti, da bi opravičili svoja dejanja s kakšno lažjo ("Zarade NJE sem nesrečna! Ona je kriva!" ipd). Ta mama iz zgodbe bi lahko na primer pozabila kako se je ona počutila, ko ji je to delala njena mati. Velikokrat spomin z leti zbledi - spomin na dejanje ostane (doživel SEM), občutki med tem dejanjem pa zbledijo ali pa jih popolnoma pozabimo. Obisk socialne bi jo tako lahko opomnil, da je šla predaleč, medtem ko bi isto informacijo posredovano od sosede najverjetneje doživela kot neumno, laž, kako si drzne, jezo, zamero, itd.

[noname1]

Jaz pa mislim, da je ravno zatiskanje oči problem, zaradi katerega se večina disfunkcionalnih družin ne razreši. Kako se "sosedi" odzivajo na takšne stvari. "Saj ni nič." Dalje: "Vsi se kdaj skregamo." Potem: "To niso naši posli." Prav slednje govori o tem kako smo pravzaprav nekolegiani in nesolidarni. Ker ne ukrepamo, ker si govorimo, da to niso naši posli. Dokler bo imel sleherni prebivalec tovrstno razmišljanje, se otrokom, ki so deležni nasilja piše ŠE TOLIKO SLABŠE.