Ne morem se zbrati, kaj je narobe z mano?

[Nabc]

Ojla, spet vam pišem.
Sem absolvent, kar pomeni da pišem diplomo, oz. naj bi jo pisal. Težava je v tem, da zadnja 2 tedna sploh nimam motivacije in elana za to. Ne vem, kaj je narobe z mano. Je bil kdo v podobni situaciji, pa ima nasvet kako se soočit s problemom?

[zala]

Ne zdi se mi nič posebnega, če trenutno pač nimaš volje in elana pisati diplome. Vsekakor bom potegnila na plano tudi to vreme, ki nam še živeti ne da, kaj šele trezno misliti.
Menda nima smisla v prisiljevanje samega sebe, ker ne bo željenega učinka; najbolje počakati, da se motivacija povrne... vsekakor pa nikakor pozabiti na nedokončan posel... (da se ti ne zgodi, da boš diplomo pisal dve leti!).
Sama sem počakala, da je minilo... pa je prišel čas, ko sem vse nadomestila, ker je bilo elana na pretek. Po dveh tednih menda še ni čas za alarm.

Vse dobro!

[Francka]

Nabrc, moje mnenje pa je: ne odnehaj.
Pisanje diplomske ni lušno delo in nikoli ne bo lušno, pa lahko čakaš dneve, tedne ali mesece.
Meni je bilo med pisanjem diplomske tudi bed. Ni bilo volje, ne motivacije. Vendar to je del zorenja človeka. Tudi če ti ni všeč, tudi, če se ti ne da, če si se odločil, da boš diplomiral-moraš naredit. Ni druge.
Jaz ti lahko povem kako sem jaz pririnila do konca. Namreč meni se tudi ni dalo in sem imela polno razlogov, da prekinem z delom. In (po pravici povedano) tudi sem kdaj prekinila pisat in je bilo grozno težko spet zalaufat. Naredi si uslugo in šibaj dalje. Diplomirala sem v začetku tega leta in so spomini še kako živi. In nikoli ne bom rekla, da je bilo lahko. Saj sem odprla temo tu gor in sem obupavala kot ti.
Meni se v vseh življenskih situacijah, kjer moram narediti nekaj težkega in dolgotrajnega vžge prispodoba džipovskega načina dela. Da se ne ponavljam si mogoče preberi moj post pod naslovom Spet jaz, temo, ki jo je odprl DostMam. Enostavno napreduj polako.
Jaz sem si določila: vsak dan pišem in študiram 1 uro (na začetku). In sem se nekako zbrcala ob tisti določeni uri pred računalnik in sem pisala. Res je, da sem skos pogledovala kdaj bo minila ta ura, da mi ne bo treba več delat, a držala sem se začrtanega. In počasi je diplomsko delo pridobivalo obliko. Kasneje sem si ta čas malo podaljšala, ker je 1 ura dokaj malo, če želiš čim prej naredit. Nisem pa nikoli delala več kot 3 ure. Nisem zmogla.
Stari moj: ni ti lahko. Ampak brcaj dalje. To je edini nasvet, ki ti ga lahko dam. Ker zagotovim ti lahko nekaj: nikoli, nikoli, NIKOLI ne bo lažje. Ne bo. Žal. Če si toliko močen, da preglasiš brezvoljo v sebi, najdi svoj način, da se spraviš pred računalnik. Sam sebe najbolje poznaš. Obljubi si nekaj, pretantaj se, smili se sam sebi, ali pa vpij nase...... karkoli............karkoli pri tebi vžge: samo spravi se za tist butast računalnik in piši. STARI: NI DRUGE.
Oprosti in sorry: ne morem ti lagat. Sej se mi kar smiliš, ampak NI DRUGE.
To je tvoje delo. To je tist najbolj butast del celega študija.

[Nabc]

Oh Francka, saj ni tako hudo. Pač me je tisti dan nekaj matralo. Sicer pa nasploh nimam težav s tem, da se ne bi mogel spravit pisat diplomo. Sem trdno odločen, da bom diplomiral.

[Francka]

Uf, pol pa super.
Oprosti, k sem narobe ocenila.
Takole ko človek bere zapise drugih si ne more kaj, da ne bi njihove težave primerjal s svojimi.
Jaz sem pred pisanjem in med pisanjem diplomske rjovela od tesnob in pomanjkanja motivacije, volje.
Le kako naj bi vedela, da ti le majčkeno mijavkaš? 
Očitno se bom morala počasi zavedati, da nimam več 2 spredaj in sem že velika, stara, rjovača maca.
Hmmmm 

[zala]

Oh Francka, saj ni tako hudo. .................Sem trdno odločen, da bom diplomiral.

Vse si povedal!!! Kaj ena diploma... pri takšni odločitvi jo boš spravil pod streho za malo malico... no, kdaj pa kdaj boš malce pogledal skozi okno zraven.....a kljub temu bo!
Veseli me, da tega ne jemlješ kot mukotrpno delo. Če smo mi "stari" to nardili, boš ti še toliko prej....

Vse dobro!