Bojim se vsega

[Sanchiika.]

 

Nič se ni spremenil .. v meni še ni tistega poguma, ki bi spregovoril domačim.
Strah se nabira .. Ne zaupam nobenemu, v šolo hodim z strahom do drugih učencev,učiteljev ..  Ne upam spregovoriti vedno več se zapiram vase,manj govorim .. Vem da sem sama kriva za sve strahove samo moji možgani ..se kaznujem z stradanjem,bruhanjem .. Preveč je tega.

[Janja]

Sanchiika!

Nič se ni spremenil .. v meni še ni tistega poguma, ki bi spregovoril domačim.

Nič se ni spremenilo in se na žalost samo od sebe tudi ne bo.

Strah se nabira .. Ne zaupam nobenemu, v šolo hodim z strahom do drugih učencev,učiteljev ..  Ne upam spregovoriti vedno več se zapiram vase,manj govorim ..

Strahovi se nabirajo in vedno več jih je... Treba je ukrepati. Na žalost druge poti ni.

Vem da sem sama kriva za sve strahove samo moji možgani ..se kaznujem z stradanjem,bruhanjem .. Preveč je tega.

Tukaj se sploh ne gre za krivdo. Tukaj ni krivde. In popolnoma odveč se je za to še kaznovati...

Jaz sem se z veliko strahovi soočala že v moji otroški dobi, ampak takrat o tem ni bilo nikakršne literature. Ni bilo ničesar oprijemljivega, da bi mi moji bližnji lahko pomagali, čeprav so mi želeli.

Potem so se strahovi potuhnili in izbruhnili pri mojih 15. letih, spet malo mirovali in z vso silo prihrumeli pri približno 17. letih.

Jaz sem imela doma podporo, vendar je bilo tudi takrat (zgodnja 90. leta) še premalo informacij o teh motnjah oz. jih praktično ni bilo. In tako so se strahovi množili, jaz pa bežala, životarila in iskala rešitve. Pri tem so mi bili v veliko pomoč tedanji fant, moja mama in sestra.

Šele zadnjih nekaj let vem, kaj mi je in šele sedaj delam na premagovanju ovir. Vendar ni lahko, ker je vsega resnično preveč. Gre mi tudi zelo počasi. Če pa bi pravočasno dobila ustrezno pomoč, bi mi šlo lažje.

In zato je pomembno, da ukrepaš in ne čakaš, ker strahovi sami od sebe ne bodo odšli. Če boš ukrepala takoj, bo tvoja pot sigurno lažja in hitrejša. Najprej se zaupaj doma, potem pa skupaj pojdite do psihoterapevta, splošnega zdravnika ali psihiatra.

Vse bo še v redu, boš videla. Vse je rešljivo in tudi tvoji strahovi so.

Objem od mene!

[Arwen]

Sanchiika, kaj pa starši pravijo na to, da si le doma? Vsaj tako sklepam po tistem, kar si napisala - namreč da si bolj ali manj le doma, zunaj si le, ko greš v šolo in domov

Ven sploh ne hodim če pa že moram do trgovine tečem kaj tečem laufam [ šprintam].

Teme se grozno bojim,ko je tema [ zvečer,ponoči] vidim v temi brezvezne podobe ki me strašijo.

Bojim se tudi fantov,moških .. to je tudi razlog zakaj ne smem oditi ven.

Nemaram hoditi na pokopališča .. imam občutek da bodo mrtvi ljudi vstali iz zemlje 

No ja .. višina in dvigalo OMG mene bo kap če sm na višini al pa v dvigalu.

Knjižnico imam 2 m od hiše pa se ne upam do nje.

Kaj pa med počitnicami? si ves čas notri? in kaj pravijo domači na to? zagotovo opazijo, da le doma čepiš. Če pa starša tega še nista opazila, potem sta zagotovo to, da nisi šla nič v vodo, ko ste bili na morju (če ste bili?).

Kaj pa glede menstruacije, odraščanja, pubertete... o tem ste se pa zagotovo kaj pomenili doma? al sta ti mogoče le kako knjigo dala prebrat? hja, glede na strahove bi rekla, da tudi to ne...

Bojim se tudi kadar imam menstro da bom izkrvavela do smrti.

Kakšni tiki pa so to?

Imam tudi tike ki so se zdaj malo umirili.

Zgodilo se je že od malega [stara bla 3-6 l. ] N E doma ampak pri sosedi [njena hčerka] ker je bila starejša in je imela vpliv na mene.

kaj pa je bilo vse?


kar se pa tega tiče

Strah se nabira .. Ne zaupam nobenemu, v šolo hodim z strahom do drugih učencev,učiteljev ..  Ne upam spregovoriti vedno več se zapiram vase,manj govorim .. ..se kaznujem z stradanjem,bruhanjem ..

zagotovo imate v šoli ali psihologinjo, ali socialno delavko ali pač nekoga, ki bi te sprejel in poslušal in vse, kar bi mu povedla, obdržal zase ter ti nekako pomagal...

[Sanchiika.]

Nč ne rečejo ker vedno najdem izgovor. Na morju sem bila v bazenu  Tiki - tresenje,mežikanje,šepetanje (pač obdobje  ko sm samo šepetala), šobljenje ust ... Doma samo rečejo ko sem rekla mami da mam menstro je rekla da to ni nč tazga in konc.     Če powem komu v šoli mi bojo doma rekli zakaj nisem zaupala  najprej nijma. 

[Janja]

Sanchiika!

Komu bi se pa ti želela zaupati? Komu bi lahko brez zadrege povedala vse, kar te teži, česar te je strah? To se mi zdi bistveno. Če se ti zdi, da se doma ne moreš zaupati, ne bo nič narobe, če se zaupaš komu drugemu.

Jaz ne poznam tvojih razmer doma in zato tako na daleč težko sodim...

Jaz lahko pišem samo o svoji izkušnji. Na podlagi tega pa se lahko ti odločiš, kako boš ravnala. Lahko je tvoja zgodba podobna moji, lahko niti slučajno...

Jaz sem imela drugačne strahove kot ti. V bistvu sem imela dva precej velika strahova, ki sta se razvila v fobiji. Doma sem se veliko o tem pogovarjala, dobila sem vso podporo, vse smo preanalizirali, vse dorekli, ampak kljub vsej sprejetosti in čutenju, da sem razumljena, da mi želijo pomagati ... REŠITVE ni bilo. Fobiji sta bili premočni in preobsežni za laično pomoč kljub vsemu trudi in prizadevanju.

Lahko, da bodo nekateri strahovi minili sami od sebe, ko jih boš prerasla, lahko, da ne bodo...

Na žalost tega resnično ne vem.

Vem samo to, da je včasih tudi to, da čutiš, da te imajo bližnji radi, da ti želijo pomagati, da te razumejo, premalo, saj je potrebna strokovna pomoč. Je pa zelo veliko, da imaš vse to, kar sem naštela, če seveda imaš.

Ne želim posploševati in dajati napačnega vtisa, da brez strokovne pomoči ne gre. Ne, lahko, da gre. Pri nekaterih gre, pri nekaterih žal ne.

Doma samo rečejo ko sem rekla mami da mam menstro je rekla da to ni nč tazga in konc.    

Resnično ne želim soditi tako na daleč, se mi pa vseeno zdi, da se premalo pogovarjate, in da ti določene stvari niso bile razložene na način, ki bi bil primeren zate.

Če doma ni tako kot bi moralo biti, pojdi brez oklevanja do šolske psihologinje in se z njo pogovori. Pogovori pri njej so zaupne narave.

Napiši še kaj več, mogoče ti bo lažje in tudi nam bo lažje svetovati!

[Arwen]

Če powem komu v šoli mi bojo doma rekli zakaj nisem zaupala  najprej nijma. 

ni nujno... oz. rečeš, da se ti zdi, da so tvoje težave pač bolj za strokovnjaka primerne + da itaq rabiš nasvet, kako sploh to doma povedat/opisat, da bojo razumel (in sploh ni nujno, da poveš mami, če se ti zdi, da je premalo posluha), to je vse.

Kar korajžno, Sanchiika  verjamem vate in vem, da boš zmogla 

[Suzy]

Sanchiika
Tudi jaz verjamem vate in vem,da zmoreš ta prvi a najtežji korak!!!

[nina001]

Oj! Se oglašam, če lahko kakorkoli pomagam... vidim, da sem se tudi sama kot najstnica bala, kaj bala, neverjetno paniko sem naredila, če je priletela kakšna vešča, ali pa če je bil v sobi pajek. Kr stran sem sibala. Jao. Tudi sama imam rada pse, ampak se zgodi, da se kakšnega bojim, ne glede ali je velik ali majhen... Kasneje me je bilo tudi strah odnosov (z moškimi). To sem prešla tako, da sem se veliko pogovarjala z dvema prijateljicama s katerima smo si tako na 4 oči res zaupale (si še zdaj). Tudi sama pri sebi sem prišla do določenih ugotovitev. Kako sem prešla strah? Napisala sem si na list, kaj pričakujem v partnerskem odnosu, kaj je tisto, kar je res pomembno. Neverjetno-kmalu po tistem, ko sem to napisala sem spoznala fanta, ki mi na pogled ni bil ravno najbolj všeč, ima pa tiste 4 lastnosti, ki so mi bile pomembne... Na svoji poti sem ugotovila, da moramo dajat poudarek tistemu, kar si želimo, ampak konkretno. Prej sem bila tudi jst glede teh moških čist zmedena...

LP, nina

[nina001]

Sanchiika-sporoči, če si se komu zaupala. Se bojim, da bodo stvari šle drugače samo navzdol. Piši...

LP, nina

[Sanchiika.]

Jooj to zaupanje .. nimam poguma. V šoli me je začel sošolec šlatat in se še bolj bojim v šolo 

[Arwen]

je kdorkoli, ki mu lahko to poveš? doma očitno ne... kaj pa kaka teta? starejša sestrična? soseda?....

[nina001]

Ooooooj, povej, kaj se dogaja... oglasi se, objem

[Sanchiika.]

Danes bom zbrala pogum in rekla .. 

[Arwen]

in, kako je bilo?

[Janja]

Sanchiika!

Oglasi se kaj in napiši, kako je bilo.

Meni je vsaj malo pomagalo, da sem spregovorila o stvareh, in da sem bila razumljena. Vse to želim tudi tebi.

Jaz verjamem, da ti bo uspelo!

[Sanchiika.]

Zdravniku ne grem .. rekli so mi [beri straši] da naj sama v glavi razčistim kaj se bojim,in če grem doh bom dobla sm zdravila ... 

[Janja]

Sanchiika!

Žal mi je, da nisi bila razumljena od ljudi, od katerih naj bi bila.

Še vedno pa ni nič zamujenega. Stopi do psihologinje v šoli in se pogovori z njo. Lahko pa se pogovoriš tudi s kom drugim, ki mu zaupaš. Ali obstaja kdo tak, ki bi se mu bila pripravljena zaupati?

Ja, treba je v glavi razčistiti, ampak to ni tako enostavno kot si predstavlja nekdo, ki se ni nikoli soočal s fobijami ali čim podobnim. In včasih človek ne zmore sam razčistiti in zato rabi strokovno pomoč.

In s tem ni popolnoma nič narobe.

In tudi vse motnje se ne zdravijo izključno z zdravili, nekatere sploh ne, ampak samo s pogovori.

Zavedaj se tega, da si čisto fajn punca.

Oglasi se še kaj in ne zapri se vase.

[Sanchiika.]

 

[Suzy]

Sanhiika
Rauzmem tvojo stisko,ne razumem pa tvojih staršev.Morali bi ti bolje prisluhniti in storit korak v dobro tebe.
Sicer pa kot ti je napisala Janja,še vedno ni nič zamujenega,tako da zberi pogum in stopi do šolske
psihologinje.Verjemi,da bo razumela in ti pomagala.
Tudi sama sem kot majhna deklica doživela neprijetno izkušnjo,ki je pustila veliko strahov v meni in so me spremljali vse do zgodnjih najstniških let.
Počasi sem se začela z njimi soočat a določeni so ostali vse do danes.Mlada si zato bi bilo res velikega pomena,da ti nekdo pomaga s strokovnega vidika.
Sedaj bi morala uživat v svoji mladosti,se družit s prijateljicami,se veselit vsakega dne posebaj,...vendar
sem potrta ker pri tebi ni tako.
Rada bi ti pomagala,....kakor tudi vsi ostali tukaj!!
Piši prosim kako si!!Topel objem in vedi,da smo v mislih s teboj!!

[nina001]

Na žalost si sami ne izbiramo staršev, pa tudi razumevajočih je zelo malo. Lažje je razumet, če imaš sam težave in potem vidiš, da te en objem preplavi s pozitivizmom... ampak na dan rabimo več kot enga... pa še tist bi "moral" bit od osebe, ki te razume...

Šolski psiholog, razrednik,... najdi nekoga v šoli, ki mu lahko zaupaš. Tudi sama do fakultete nisem imela takšne prijateljce, ki bi ji lahko res popolnoma zaupala, torej nisem imela prave prijateljice. Verjemi, da ti bo veliko lažje, če boš nekomu povedala.

Oglasi se... s tabo smo....

nina