Potlačeni spomin??

[Arwen]

Sama bi na tvojem mestu bolj razmislila o odvisnosti od odnosov. In delala na tem, da se glede tega osvobodiš... preteklost je...kakršna je pač bila...verjetno res nisi najbolj ponosna nanjo, PA KAJ??? Verjetno si v nekem obdobju pač ravnala tako, kot si takrat zmogla..... Nihče od nas nima preteklosti takšne, da bi nam bila vedno v ponos, vedno nosimo neko breme za sabo.

. Zato je bolje vzeti to kot en del nas, ki nam je pomagal zrasti, obdobje, ki smo ga pač zaradi nečesa že morali doživeti. Hkrati predelati, če nam je bila taka izkušnja ljuba ali ne in tiste, ki niso, nikoli ponoviti. To smo dolžni sebi zato, da ne trpimo...

 

[delajla]

Pozdravljeni,

Morda sem kaj izpustila v svojem branju vseh teh postov v tvoji temi.. pa vendar se mi zdi, da nisem zasledila odgovora na vprašanje: Zakaj vendar vztrajaš pri svojem možu??? Že zdavnaj si si našla ljubimca, in še vedno ga imaš....zakaj še vedno zakon?? Kaj ti preprečuje oditi??

Na to vprašanje si niti sama ne znam odgovoriti. Mogoče vztrajam zaradi tega, ker imam slabo vest, ker sem ga vsa ta leta varala, obenem pa vem, da me ima kljub temu še vedno rad in bi ga sesulo, če bi odšla. Ali pa le tako uživam v liku mučenice? Pomagalo bi edino to, da izve, da imam drugega, me postavi pred dejstvo in on mene vrže čez prag. Toda takrat, ko ima svetla obdobja, pomislim, da niti ni tako slab, da je vse še kr ok, saj si le ti tista, ki je vseskozi varala, bila egoistična in sebična, namesto, da bi pomagala njemu. Ma premalo sem odločna in nimam "jajc", da bi zaživela sama. Če pomislim na to možnost, me je najbolj strah reakcije drugih...obsojanja...izolacije in osamljenosti. 

S kakšno pravico tvoj ljubimec sploh zahteva ali pričakuje od tebe neka pojasnila; še sploh pa glede preteklosti!!!ON je prizadet....prizadet je lahko tvoj mož in seveda TI glede bremena, ki ga nosiš. Sploh pa, ker nekje omenjaš, da nikoli ne boš zaživela z njim... kako pa to veš Zakaj bi mu torej bila dolžna pojasnila?? Rabi to on ali ti??

Temelj dobrega odnosa je zaupanje. Zato hoče vedeti vsako podrobnost iz mojega življenja in, ko naletim na to svojo blokado, ko mu ne znam povedati niti enega samega konkretnega primera, misli, da nekaj skrivam, da nisem iskrena in da mu lažem. Tega pa ne prenese... To ga žalosti, razburi in odvrača od mene, v taki meri, da sva se že čisto oddaljila. Postavlja mi pogoje in zahteve, js sm pa že čisto obupana, ker se resnično ne spominjam skoraj nič. In večkrat pomislim, da je najlažja pot laž....da si izmislim eno paleto zgodbic, pa bo mir. Ampak vem, da to ne gre tako. Zato tudi vem, da skupaj ne bova mogla zaživeti, ker je preveč nedorečenega. Ker bo vedno mislil, da nisem iskrena do njega, da mu lažem.... Z zavedanjem svoje preteklosti niti ne morem zahtevat od njega, da razmišlja drugače. Nikoli se ne bo mogel spijazniti s tem kar je bilo, ne glede na to kako sem mu predana in kakšna ženska sem zdaj. V bistvu je zelo sovražen do mene in počasi začenjam dvomiti v njegovo ljubezen. In to me boli.

Ja vem, da sem odvisna od odnosov, vse to vem. Vendar to je moj življenski vzorec. Vedno potrebujem nekoga ob sebi. Rabim potrditev, rabim pozornost, rabim ljubezen in toplino. In za nekoga, ki mi ponudi vsaj delček tega, sem pripravljena storiti marsikaj. Vse.

Včeraj je rekel, da se njegovemu srcu približuje neka druga, js se pa oddaljujem. In, da bo po vsej verjetnosti izbral njo, ker ve, da od nje lahko pričakuje kvalitete in vrednote katerih jaz nimam. Pa, še to je dodal, - poleg vseh ostalih hudih obtožb in ponižanj - da naj bom vsaj enkrat zvesta možu in svojim otrokom... Verjetno  poznate občutke, ko te nekdo totalno spravi na kolena....No tako se počutim zdaj. Razpadam na koščke....

Trenutno nisem sposobna dihat, kaj šele, da bi sprejemala razumne odločitve...

P.S. A mi sploh kdo verjame, da se ne spomnim niti enega sexa v celoti?!!! To je res moja nočna mora... Kako je to sploh mogoče?

[Amelie]

Zaupanje ni nobena nagrada za krepostno preteklost, tvoj ljubimec naj bi ti zaupal na podlagi tega kar si sedaj in kakšen odnos imata, tvojo preteklost pa sprejel kakršnakoli že je, če bi jo zmogla sprejeti in pokopati ti sama. Je pa res, da tudi z njim nisi stoodstotno, saj vzporedno še pelješ odnos s svojim možem (in govoriš o njegovem reševanju, če prav razumem), zato kakšnega globokega zaupanja niti ne moreš pričakovati. Ne vem pa kakšno korist bi imelo seciranje preteklosti z ljubimcem. Dvomim, da bi ti zaupal kaj več, tudi, če bi mu povedala vse (resnične) detajle svoje preteklosti. Jaz tu ne vidim povezave.

Moram reči, da te ne razumem, verjetno, ker tudi ti sama ne razumeš kaj bi sploh rada in v katero smer bi šla. Lahko imaš 10 ljubimcev, pa še vedno ne boš mirna v sebi. Ker tiste potrditve, ki jo v teh odnosih iščeš, ti nihče ne more dati, ampak jo moraš najti sama pri sebi.

Odvisnost od odnosov je samo moderna floskula in če si pripišeš to "diagnozo", to še ne daje izgovora, da stopicljaš na mestu in ne narediš ničesar. Seveda stvari rabijo svoj čas, da dozorijo, ampak imam občutek, da pri tebi to še ne bo kmalu. Če mene vprašaš, ni nobeden od teh dveh odnosov pravi in bi se morala končno naučit stat na svojih nogah.

Kje so v tej zgodbi tvoji otroci? Koliko so stari sedaj, kako doživljajo to?

[odbita]

^{Tole mi gre težko z jezika, ker na to možnost niti pomisliti ne upam, ampak njega vidim kot človeka ob katerem bi se lahko postarala...ob njem čutim varnost, zavetje, vznemirjenje in srečo. In kako naj takemu človeku razkrijem tako preteklost??!!}

Samo tole bi rekla: Tole ne gre skupaj. ČLOVEKU (človeški duši) lahko poveš svoje najhujše more in skrivnosti in te ne bo obsojala. Kakšni duši se hočeš ti zaupat, se še enkrat vprašaj. Očitno pa je vesel le, dokler igraš po pravilih. Njegovih. Znano? Iz otroštva? Mami, boli me. Nič ti ni. Gremo k zdravniku. Ali še huje: Domišljaš si. V bistvu: Si nora. A ni mal velik krivično, da iz tvojih resničnih občutkov naredijo to, da jih izrineš v podzavest in kažeš nasmešek v tri kurce pol življenja, pravzaprav potlačimo strah veš.

To, da se ne spomniš, je značilno za travmatske izkušnje, ki jih zakopljemo  v podzavest. Ker že vse življenje uravnavaš ljudi okoli sebe s telesom, si se navadila to zavestno izključiti. Tako je lažje. Pravzaprav si nisi želela biti tam, ampak naučila si se biti pridna. Ustreči. To so ti celo prodali kot "tvoje". Daj, najdi na knjižnih policah knjigo Nemi kriki spolne zlorabe. Toplo priporočam. Če ne drugega, je fajn poglavje o delovanju možganov ob travmi.

Tudi na sedanjo zavrnitev reagiraš telesno. Zlomila te bo praviš....
Mu boš pustila? Ali boš začutila v polnosti bolečino, ki se ti ne bi smela dogajati, že v otroštvu ne. Ko jo boš začutila, boš tudi vedela, da se ne sme več dogajati, česa ti ne smejo početi. Zaščitila boš malo punčko v sebi. Končno. Odgovori malemu dekletcu, kdo se te bo dotikal in kdaj. Kako naj se te dotakne in kdaj šele. Zna trejati zelooooo dolgo, da se ob nekom res spet začutiš. Vredno. Ne kurba. Veš tisto, ko te moški pogleda v oči in ti reče: Ne bi se ti smelo to dogajati, ne bi smela tega čutiti, rad bi te zaščitil, razumem te...
Ko se boš podala na pot psihoterapije, se ti lahko zgodi, da doooolgo ne bo seksa in orgazmičnih odpiranj glave. Boš pa mogoče dojela, da si že kot dekletce, uravnavala spore v dužini s telesom (hotela si se odstraniti s samomorom??)...da te niso slišali....
Ali pa takole: Gledam včasih starše (tudi sebe), kako podelajo svoje otroke, brez da bi se RESNIČNO vprašali, kaj je zadaj, katero čutenje je zadaj. Ja, važno je le, da si priden. Na smrt te je lahko strah nečesa, pa nimaš komu povedati. GROZA.

Na koncu koncev si samo človek in si želiš "ono malo ljubavi", sprejemanja in da bi te nekdo slišal in razumel...da takrat nisi znala drugače, da nisi mogla drugače, da so se ti te stvari - potrebe in izpolnjevanje želja drugim - zažgale v telo in da si si vedno pravzaprav želela nekaj drugega. To bi slišal ČLOVEK. To bi slišal primeren partner. Seveda pa si svojo vrednost razčisti tudi sama. Zase bom rekla, že dolgo sem raje v celibatu in uživam v nasmehu kake čiste duše tam ob cesti, kot da me porivajo kot pokvarjeno kosilnico od ozadaj in spredaj. Oh, ah, da dragi, super si.... Koooozlam. Če bo mimo prišel ČLOVEK, se bo moje telo zdaj zganilo drugače.

Potem tudi sajenje buč ni problem.

Drži se, pripada ti vse dobro!

[Amelie]

Odbita
Delajla, jaz sem itak malo preveč "iz svojega vrtička" napisala, ne me resno vzet.

[delajla]

...kako naj se te dotakne in kdaj šele. Zna trejati zelooooo dolgo, da se ob nekom res spet začutiš. Vredno. Ne kurba. Veš tisto, ko te moški pogleda v oči in ti reče: Ne bi se ti smelo to dogajati, ne bi smela tega čutiti, rad bi te zaščitil, razumem te...

Ob tem stavku sem se zlomila in zajokala.... preveč jočem zadnje čase. Vse kar bi rada, je strnjeno v tem stavku...da bi me nekdo razumel in me zaščitil. Sama ne zmorem več. Popolnoma sem zmedena.
Obstaja okvirna zgodba. Obstajajo igralci. Sem in tja kakšen preblisk, vse skupaj pa ni za en pošten kader. Kako je to mogoče??!! To mi ne zna nihče razložiti...in verjetno tudi nihče ne verjame. To me najbolj boli.

Kje so v tej zgodbi tvoji otroci? Koliko so stari sedaj, kako doživljajo to?

Otroka sicer živita doma, vendar sta zrasla v samostojne osebe, s svojim mišljenjem. Že od nekdaj živita s tem, da ati pije. Kdaj pa kdaj mu povesta kar mu gre, ampak imam občutek, da se nočeta preveč vpletati. Konec koncev je to njun ati. O mojem lajfu pa nimata pojma. Upam, da ga tud ne bosta imela. 

ČLOVEKU (človeški duši) lahko poveš svoje najhujše more in skrivnosti in te ne bo obsojala. Kakšni duši se hočeš ti zaupat, se še enkrat vprašaj. Očitno pa je vesel le, dokler igraš po pravilih. Njegovih.

Čutim, da me ima rad, vendar ne prenese misli, da je vse zlagano. In, ko mu hočem dokazati nasprotno in v silni želji, da bi mi verjel On pred katerega sem položila dušo in srce, se zapletam v protislovja. Na bruhanje mi gre, ker nočem biti taka. Rada bi bila iskrena. Toda kako naj bom, če je najpogostejša beseda: "Ne vem", ali "Se ne spomnim"....In potem mi pravi, da se me bo spominjal kot največjo lažnivko, katera mu je lagala do konca. Kaj sem res lažnivka, če ne vem?? To luknjo sem si pač mogla "zafilat" z nečim. Nekajkrat si ponoviš določeno stvar, pa že misliš, da je tako bilo. Narediš si "spomine" po svojih kriterijh, po svojem okusu.  Vendar potem, začne delati logika, (ker neumna pa nisem, samo zmedena sem), začnem brskati po teh stvareh in potem se mi določen "spomin" sesuje. Izpade pa kot laž. Ja, lagala sem sama sebi, pismo!! In potem priznavam, postopoma, počasi...sebi in njemu. Sem in tja se pojavi tudi kakšna nova stvar...če je ambient in razpoloženje pravo, da gre un hudič, ki sedi na moji spominski kartici kakat. Priznala sem svoja dejanja, ker pač vem, da se je to dogajalo. Ne morem pa priznati nečesa, kar ne vem oziroma, kar ni moj lastni spomin! Meni nič ne pomaga, če mi nekdo reče; "Ja lej, tointo je bilo, matrr je blo dobr, a se spomniš..." itd, res mi to nič ne pomaga, če tega nimam v svoji glavi. In potem se sprašujem, kako pa lahko trdim, da nekaj ni bilo, če se ne spominjam. Znam našteti določeno število moških, kako sm pa lahko tako prepričana, da jih ni blo še 3x več? To me moti. Da določene stvari enostavno VEM, pa jih ne znam pojasniti. Absurd. Protislovno. Nerazumljivo. Skratka...absurd!!!

Vem, vsi pravijo, delaj na sebi...odpusti si...pozabi....mahhh... 



 

[odbita]

Ob tem stavku sem se zlomila in zajokala.... preveč jočem zadnje čase. Vse, kar bi rada, je strnjeno v tem stavku...da bi me nekdo razumel in me zaščitil. Sama ne zmorem več. Popolnoma sem zmedena.
Obstaja okvirna zgodba. Obstajajo igralci. Sem in tja kakšen preblisk, vse skupaj pa ni za en pošten kader. Kako je to mogoče??!! To mi ne zna nihče razložiti...in verjetno tudi nihče ne verjame. To me najbolj boli.

Delajla, če ti kaj pomeni, jaz ti verjamem!!!!!!!!!!!:) Ne zdiš se mi neumna, niti malo. Če si pustim čutiti (kar je super btw...čuuuuutiiiimmmm:))...in ko rečem super, vedi, da ni vedno super, je pa super, da imaš to orodje v rokah....), čutim da si inteligentna, čuteča ženska. Najhuje je, da ti rečejo npr: "Samo domišljaš si." Ali pa:"Preveč razmišljaš." Halo?!:))) Še to mi boste vzeli? Čutenje in pamet? Hehehe... Krivično je, da se to počne ženskam. Da ti rečejo, da si neumna, ker si želiš lepega...?? Pravzaprav moramo čutiti marsikaj, edino tako lahko začutiš, kaj je za k človeku in kaj ni. Odrasel človek to le postopoma in sčasoma lažje naredi kot otrok, za katerega je bolje, da grozne reči potlači...oz. ne lažje...postopoma preneseš to, kar veš, kar se ti je zgodilo in lažje kaj ukreneš v pozitivo, ker si opremljen...(To, kar se ti dogaja s spominom, je verjetno PTS, zelo normalen odziv na dogodke v življenju...najdi knjigo, o kateri sem ti pisala.) Vse, kar si moramo odpustiti, je to, da nismo začutili kaj nam ZARES pripada. (Saj nismo smeli!!)...Še enkrat ti predlagam, kupi si knjigo Nemi kriki spolne zlorabe. Please:). Začni postavljati meje. Stoj na njih. Izgradi sebe. NISI NORA. Si pa utrujena in hitro te zlomi - to, česar ne dobiš. To je huje od tistega, kar dobiš. Jočeš. Uredu je. Umij dušo. Nori. Razbijaj. Pokaži, da česa ne maraš. Začni zapuščati prostore, kjer te zlorabljajo. Tako, po pameti. Saj si močna in zdaj veš, da lahko zapustiš te kotičke...tudi v duši....Njihov problem, ne tvoj. Izčisti. Poslušaj se... Ti bodi dobra, nežna, oni pa kar hočejo, če je pasji, je pasji, uuuredu, radi te imamo, kuža...ampak, hej, nimajo kaj nate lajat....Traja, traja, ampak, hej, do konca ni konca. Vedno imaš sto poti ali vsaj dve ... na levo ali na desno. Naredi . Što ne ubija, to jača:).
Naj knjigo prebere tudi partner. Če bo pokazal iskreno zanimanje, je to uuusaaaj nekaj...za začetek. Ali pa naj se enostavno gre zdravit - on? Meni se zdi fajn ideja. Še vedno pa lahko vstopiš v toplo, mirno starost (okej, pač nismo še stari ampak tako se reče:)... s kom, ki je enostavno - že človeški:)? Razmisli, koliko moči še imaš še za zdravljenje partnerjev in čakanje, da se bodo zganili k - odnosu.

Močno sem s tabo. 

[delajla]

Delajla, če ti kaj pomeni, jaz ti verjamem!!!!!!!!!!!:) Ne zdiš se mi neumna, niti malo. Če si pustim čutiti (kar je super btw...čuuuuutiiiimmmm:))...in ko rečem super, vedi, da ni vedno super, je pa super, da imaš to orodje v rokah....), čutim da si inteligentna, čuteča ženska....

Če sem čisto iskrena,... ja hvalabogu, vsaj eden, da mi verjame!! Vendar pa mi to ne pomeni kaj dosti, če mi ne verjame On. Ne boš verjela....tudi On pravi, da sem inteligentna, ampak tako prebrisana, da bom s to svojo preračunljivostjo prepričala vsakega psihiatra in terapevta.
"Seveda mene nisi," še doda..."ker to ti ne bi verjel noben 5-letni otrok. Kakšna spolna zloraba neki, lepo te prosim, saj si šla sama tja??!! Zavestno si to počela in uživala si!! In zdaj mi ne govori, da se nič ne spomniš. Nešteto moških, nešteto kadrov....dj, dj...laži komu drugemu!!"
To poslušam vsakič, ko rečem, da res ne vem. In knjiga katero priporočaš, bi se mu verjetno zdela najbolj neumna ideja. Če ti po pravici povem, se niti sama ne počutim kot žrtev. Bom jo pa prebrala. Mogoče bom doumela, zakaj dovolim, da zliva ves svoj gnev name. Saj vem zakaj. Dovolim, da me rani in poniža, ker v sebi verjamem, da si to zaslužim in da moram odplačati svoj greh....

Po drugi strani pa ne morem verjeti, da ljubim tega moškega, kateri mi povzroča tako bolečino...moškega, ki mi govori, da sem največja lažnivka in kurbetina. Ne morem verjeti, da je to isti človek. Dokler sem bila "pridna" sem bila primerna za sprehode in pogovore, zdaj odkar ve za mojo preteklost me pa le še:

...poriva kot pokvarjeno kosilnico od ozadaj in spredaj...

Zakaj si to delam? Res se ne razumem...

Verjetno sva bila včeraj zadnjič skupaj. Poslovil se je...ok uredu! Ma klinc...nč ni uredu!! Trga me na dvoje!! Vpijem od obupa in bolečine! Vem, da je tako bolje zame, vendar si ne morem kaj, da ne bi žalovala, da se ne bi spraševala kje in kdaj je šlo vse narobe. Tolk sm čustvena oseba, da mi vsa ta čustva popolnoma meglijo razum. Zadnje pol leta jaz nisem več jaz....preveč se dajem, preveč jočem. Že telo se odziva na vse to, zavrača hrano in hujša...Že to je alarm!! Js pa kr vztrajam in nekaj dokazujem. Ne sebi...njemu. Groza!

Vem, da bom preživela. Le hudo mi je, ker sem končno spoznala, kako prijetno in lepo je lahko življenje. Da zadostuje že paradajz, pasja radost in ljubljena oseba, pa je dan lepši. In zavedanje kako majhen korak je do tega, da se zjutraj zbudiš in spoznaš, da si ponovno le "stara pokvarjena kosilnica"...
de ja vu....

[odbita]

Delajla,

Psihoterapije (družinske) sta itak oba potrebna, pa še to se mi zdi, da bi lažje spravila skupaj celo z možem ...kot s tem cepcem. Kupi si knjigo in začni gristi... na svetlo. Če pa je standard to, kar reče in stori On, potem pa tudi ni narobe. Včasih si moramo res odgovoriti tudi to , kaj nam je lažje in koliko nas bodo stale nove mje.

 

[delajla]

Seveda pa si svojo vrednost razčisti tudi sama

Danes mi je neka znanka poslala tole sporocilo:
Vsaka oseba ima svojo vrednost in svoje vrednote. Pustiti jim moramo na povrsje, ker to je nas znacaj. Edinstven. Vsak je nekaj posebnega, tudi ti...

Pomaga slisati kaj takega...

[Janja]

Delajla!

Vsaka oseba ima svojo vrednost in svoje vrednote. Pustiti jim moramo na povrsje, ker to je nas znacaj. Edinstven. Vsak je nekaj posebnega, tudi ti...

Se absolutno strinjam in to si resnično zapomni.

Zapomni pa si tudi to, da ON ni edini moški na tem svetu. Je še mnogo drugih... Nekateri so SLABŠI, vendar tebe te vrste moški ne zanimajo, saj obstajajo tudi BOLJŠI.

Vem, trenutno te boli, ampak, ko bo nehalo boleti, boš vedela, da ti je bolje brez njega... Vsaj želim ti, da bi spoznala, da si lahko tudi brez njega... Lahko sama, lahko pa z nekom, ki bo znal videti TEBE.

[odbita]

Danes mi je neka znanka poslala tole sporocilo:
Vsaka oseba ima svojo vrednost in svoje vrednote. Pustiti jim moramo na povrsje, ker to je nas znacaj. Edinstven. Vsak je nekaj posebnega, tudi ti...

Pomaga slisati kaj takega...

To
je to!

[Libby]

Živjo Delajla.

Prebrala sem tvoje prispevke, rada bi ti napisala mojo zgodbo o potlačenih spominih.
Kar ti želim povedati je, da čutim zelo podobno kot ti, čeprav imam za sabo drugačno zgodbo.
Glede potlačenih spominov in brskanja po njih pa ti moram najprej napisat nekaj zoprnih stvari, da bo jasno, za kaj gre - pri 21 letih sem začela dobivati flashbacke, ki so me skoraj ugonobili, najprej nisem mogla verjet sami sebi, da je to res, mislila sem, da si izmišljam razloge za takratno hudo depresijo, govorila sem si, da sem neumna in perverznih misli..... v glavnem, šlo je za spolno zlorabo v otroštvu. Do 21 sem v sebi vse potlačila, kot da ni nikdar obstajalo, zato te popolno razumem, kako je (in da je možno), ko se ničesar, popolnoma ničesar ne spominjaš. Jaz sem bila prepričana, da sem nora, ko so se mi meglene slike, glasovi prikradli v glavo. Še včeraj sem za par trenutkov pomislila, da je tako. In potem sem do 24 leta brskala po sebi. Sama. 2 leti, vsak dan, vsako uro, dan in noč sem brskala po sebi, iskala dokaze, se prerekala sama s sabo...to je resnica, ne, to sploh ni mogoče, da bi bilo res....ipd. Dve leti, od katerih se ne spomnim ničesar, razen kako na balkonu jočem, ker brskam po sebi.

In sedaj tisto, kar sem hotela povedat. Meni je vrtanje po spominu prineslo veliko gorja, a hkrati neke vrste odrešitev. To, da sem se zavedla resnice, to da sem lahko osmislila svojo sedanjost in posledice zlorabe. Imam nekaj oprijemljivega in ne tavam več v popolni temi. In vse to obdobje vrtanja po sebi je bilo grozovito, nato sem avtomatično, brez nekega truda, zadeve malo odložila in zadihala. Potem se je spet začelo, in še danes zapadam v iste fore, še danes se sprašujem, ali je tisto, česar se spomnim, moj konstrukt?vsaj približek resnici?resnica?je bilo še kaj več, česar se sedaj ne spomnim?  In danes si takole odgovorim: res je, spomnim se toliko, kot moja psiha trenutno prenese. Če bodo prikapljali kakšni novi spomini, jih ne bom odganjala, ampak jih sprejela, vem, da bodo prišli, ko bom pripravljena nanje. Če jih ne bo, jih pač ne bo. Morda se nikdar ne bom spomnila vsega, ampak konec koncev to ni pomembno. Detajli niso pomembni. Ni pomembno kje, kdaj, kako, s kom itd. Vem, da je bilo. Pika. O svojih konkretnih spominih nisem še z nikomer govorila na glas, niti pisala. Najbrž nikoli ne bom. Ker me je sram, ker ne želim, da bi drugi povesili glavo ob mojem pripovedovanju, da bi videli mojo sramoto. In trdno sem odločena, da če bo že kdo kdaj slišal bolečino iz mojih ust, bo to človek, ki ga bom jaz izbrala, ki bo vreden mojega zaupanja in spoštovanja, ki me ne bo silil, ki ne bo ostal ravnodušen in ne bo zahteval mojih spominov v zameno za njegovo "ljubezen" ali karkoli drugega. Predvsem pa bom govorila kakor, kadar in kar bom jaz želela in NE ZATO, KER BI ON OD MENE TO ZAHTEVAL, TEMVEČ KER BOM JAZ TO ŽELELA DELITI Z NJIM.

Ne vem, koliko je to razmišljanje aktualno zate, ti pa želim veliko moči in da se imaš rada, ter se v skladu s tem odločaš, kako naprej.
Sem s tabo.

[Janja]

Libby!

O svojih konkretnih spominih nisem še z nikomer govorila na glas, niti pisala. Najbrž nikoli ne bom. Ker me je sram, ker ne želim, da bi drugi povesili glavo ob mojem pripovedovanju, da bi videli mojo sramoto.

Že kar nekaj časa spremljam tvoje zapise in že kar nekaj časa vem, za kaj naj bi se šlo.

V ničesar te nočem siliti, nočem, da bi ti mislila, da moraš o tem pisati ali spregovoriti. O tem se boš odločala izključno sama... Želim ti samo napisati, da te nima biti česa sram in dejansko ne gre za tvojo sramoto.

Objem od mene. Si pogumna punca in resnično ti želim, da bi ti uspelo v življenju na vseh področjih.

Delajla, tudi ti si v mojih mislih. Ko boš pripravljena, napiši še kaj.

[Libby]

Janja,

o tem sem že povedala nekaj ljudem, na (ne vem, kako naj se izrazim) "faktografski" način, kot bi iz rokava brezbrižno stresla svoje osebne podatke - kdo, kdaj. No, nekajkrat so me tudi premagala čustva. O konkretnih spominih nisem nikomur govorila (konkretnih dogodkih - kako, kje, na kakšen način, koliko časa, kolikokrat itd............... to je kot pornografski material za druge).

[zala]

O svojih konkretnih spominih nisem še z nikomer govorila na glas, niti pisala. Najbrž nikoli ne bom. Ker me je sram, ker ne želim, da bi drugi povesili glavo ob mojem pripovedovanju, da bi videli mojo sramoto. In trdno sem odločena, da če bo že kdo kdaj slišal bolečino iz mojih ust, bo to človek, ki ga bom jaz izbrala, ki bo vreden mojega zaupanja in spoštovanja, ki me ne bo silil, ki ne bo ostal ravnodušen in ne bo zahteval mojih spominov v zameno za njegovo "ljubezen" ali karkoli drugega. Predvsem pa bom govorila kakor, kadar in kar bom jaz želela in NE ZATO, KER BI ON OD MENE TO ZAHTEVAL, TEMVEČ KER BOM JAZ TO ŽELELA DELITI Z NJIM.

Te besede se mi zdijo najpomembnejše.... gre seveda izključno za lastno odločitev in zmožnost podeliti z nekom boleče spomine, preteklost... brezpogojno!! Pa naj gre to za prijatelja ali partnerja ali kogarkoli drugega...

Libby...kdo ima pravzaprav sploh pravico soditi, kdaj gre za "sramoto" in kdaj ne.... Karkoli se ti je dogajalo ne bi imenovala "svoje sramote" ampak zgolj zavedanje nekih dogodkov, na katere pač verjetno nisi najbolj ponosna... Velikokrat na to "svojo sramoto" nimamo vpliva, če pa jo že imamo ali smo jo imeli, pa je verjetno obstajal tudi cel kup drugih  razlogov, ki so pripeljali do dogodkov, kakršni so se pač odvijali takrat in zakaj smo tako ravnali...
Nisem brala tvojih postov in nimam predstave za kaj bi lahko šlo... a.... naj si bo karkoli: v danih okoliščinah pač ravnamo tako, kot smo takrat sposobni; in drugače preprosto ne gre! Ali je to naš greh??? Nikakor!

Delajla... v Libbijinih besedah o zamenjavi spominov za ljubezen je verjetno izhodišče za razmišljanje tudi zate...zdi se mi, da zelo pomembno za odločitve.

Vse dobro obema!