Potlačeni spomin??

[delajla]

Niti ne vem kako naj začnem svojo zgodbo, da ne bo predolga in nerazumljiva. 

Verjetno je najbolje začeti na začetku.

Torej, odraščala sem v normalni, urejeni družini. Bila sem tista pridna, ubogljiva deklica…odličnjakinja, prijetna deklica, ki je sodelovala na vseh šolskih proslavah, hodila na krožke, doma pomagala peči piškote, ob sobotah generalno pospravila sobo in v nedeljo preživela z družino na kakšnem izletu. Otroštvo je bilo torej brezskrbno, odraščanje pa verjetno tako kot pri vsakem mladostniku.

Svojega današjega moža sem spoznala že zelo zgodaj….pri 16-ih, pri 19-ih poročila, dobila fantka in čez dve leti še punčko. V drugih očeh sem bila vzorna mamica, pridna gospodinja, hvale vredna snaha, žena in hči. Vendar, če zdaj pomislim nazaj, nikoli ni bilo tako. To je bila le fasada in blef. V najinem zakonu nikoli ni bilo v redu. On je pretiraval s pijačo, posledično je bil veliko zdoma, bil je ljubosumen, gospodovalen in zelo posesiven, jaz pa sem si privoščila kakšen skok čez plot. Dokler….

 ….dokler nisem spoznala moškega, s katerim sva postala redna ljubimca. In tu se začne zgodba. V najino vezo, je namreč povabil drugega moškega. Torej sex v troje. Bilo mi je nerodno, malo neprijetno, ampak sem sodelovala. In v tem stilu se je nadaljevalo. Ko je bil mož v nočni izmeni sem začela odhajat od doma k njemu, ali z njim na kakšno hišno zabavo v stilu sex&drogs&rock n roll. Včasih, ko ni bilo druge alternative je prišel on k meni….sam, ali še s kakšnim »prijateljem«. Sex v troje je postalo že kar navada in bojim se, da je bil mogoče še kakšen moški več. To je bilo divje, zmešano obdobje, ki se je končalo potem, ko smo se preselili v drug kraj. Ne vem ali sem bila res tako naivna in zaslepljena, ali pa mi je to početje kljub vsemu celo ugajalo, da nisem takoj prekinila s tem???

Težave so se začele pojavljati šele zadnje čase. Preteklost mi ne da miru in me dohiteva, čeprav sem jo vedno odganjala, kot nadležno muho. Vedno sem si govorila, da je to pač bilo, da se tega ne da spremenit, naj ne mislim na to, ker je to končano in se nikoli ne bo ponovilo. In ker je to nenormalno in sramotno početje, teh dogodkov nisem hotela spustiti v svojo glavo.

In v čem je problem? Tega obdobja se sploh ne spominjam. Očitno sem se res popolnoma ogradila, zablokirala in potlačila ta občutja. Kako je mogoče, da se ne spominjam najbolj divjega obdobja svojega življenja??? Samo to vem, da se je vrtel ta film, ne spomnim se vseh igralcev in, če bi katerega od njih srečala na cesti bi ga verjetno težko spoznala. Sploh pa ne znam povezati podrobnosti posameznih kadrov, niti časovno ne morem opredeliti dogodkov, torej kako so si sledili v zaporedju, kažejo se mi le posamezni inserti, slike, nepomembni dogodki…sami taki, neškodljivi. Kakorkoli se trudim, vedno znova se mi pred očmi prikazujejo isti dogodki in nikakor ne znam sestaviti celotne slike. Ni luknja v spominu, ampak izbrisan, medel spomin. Ali je to sploh mogoče, da lahko pozabiš tako nenavadne stvari??? Pozabiš mogoče eno noč, ko se zjutraj zbudiš v tuji postelji pa ti nič ni jasno. Ne moreš pa pozabiti verige dogodkov... !!! Ali pač?

Vedno pogosteje mislim na to. Postajam depresivna, ker sem tako nemočna proti temu. Hočem razčistiti s tem, želim se soočiti z dejstvi, ne pa samo ugibati kaj smo počeli, koliko jih je bilo, kolikokrat, kje, koliko časa je trajalo, kdo je bil tam.... Hočem vedeti, hočem se spomniti, pa ne vem kje in kako naj začnem, da bom našla ta gumb "refresh".
Tej moji zgodbi verjetno ne bi verjel nihče. Ne moreš kar tako pozabiti stvari!?!! Vsak bi rekel, da nekaj skrivam, nočem povedati, da sem lažnivka.... Sama pa vem, da je vse to nekje v meni, vendar nikakor ne morem spraviti na dan. Težko živim s tem, sprašujem se zakaj sem počela to in kaj so počeli oni z menoj? In zakaj za vraga nisem nikoli odšla od tam in da sm dopustila, da se je dogajalo kar se je??

Poiskala sm že pomoč psihiatra, vendar obisk 2x letno se mi zdi precej premalo, da bi lahko karkoli spremenila. Zato sem napisala mojo zgodbo na ta forum, da slišim še kakšno mnenje, mogoče nasvet, kritiko ali pa napotke za soočenje z resnico.

Karkoli že, vesela bom vsakega mnenja..... 

[Aslan]

Draga Delajla.

Hvala ker si znami delila svojo zgodbo.

Včasih potlačimo spomine tako globoko, kot d ajih ni,
ker ko se je dogajalo je bilo tako hudo za našo psiho,
da tega ni prenesla, se s tem ni soočila ampak je odrinila globoko, globoko.

Strokovna pomoč, ki jo poišči je psihoterapija.
Zdravljenje skozi pogovor, ena ura tedensko, redna srečanja.
Terapevt ti pomaga ozavestiti dogodke, jih do neke mere podoživeti
(prej tebe okrepiti za to soočenje), pomaga ti pogledat na dogodke z drugega vidika,
pomaga odžalovati ta del življenja, sprejti ga kot neizbrisno dejstvo in hkrati najti v vsem hudem nek nauk zase, nekaj dobrega kar si odnesla naprej s seboj v življenje.
Je proces ki traja tudi leto ali dve.

Glede spomina samega...je takole, če si kaj pila ali jemala drogo, bila zadeta
je lahko zavedno ovito v skrivnost marsikaj.

Dogodke si zapomni tudi naše telo - telesni spomin.
Zato je fajn v procesu psihoterapije vklopit tudi telesno terapijo.
Sploh ker se ti je dogajala zloraba tvojega telesa.

Vprašaj se tudi, zakaj želiš vedeti vse? Kaj boš s tem dosegla?
Je pomembno vedeti kdo so bili? Boš potem manj ranjena?

Delajla ... poišči psihoterapijo.
Večinoma je samoplačniška. Pobrskaj po netu.
Resnično prinaša spremembe v naše življenje, resnično pomaga predelat travme.

 

[beli]

 To je bila le fasada in blef.
 ….dokler nisem spoznala moškega, s katerim sva postala redna ljubimca. In tu se začne zgodba. V najino vezo, je namreč povabil drugega moškega. Torej sex v troje. Bilo mi je nerodno, malo neprijetno, ampak sem sodelovala. In v tem stilu se je nadaljevalo. Ko je bil mož v nočni izmeni sem začela odhajat od doma k njemu, ali z njim na kakšno hišno zabavo v stilu sex&drogs&rock n roll. Včasih, ko ni bilo druge alternative je prišel on k meni….sam, ali še s kakšnim »prijateljem«. Sex v troje je postalo že kar navada in bojim se, da je bil mogoče še kakšen moški več. To je bilo divje, zmešano obdobje, ki se je končalo potem, ko smo se preselili v drug kraj. Ne vem ali sem bila res tako naivna in zaslepljena, ali pa mi je to početje kljub vsemu celo ugajalo, da nisem takoj prekinila s tem???


In v čem je problem? Tega obdobja se sploh ne spominjam. Očitno sem se res popolnoma ogradila, zablokirala in potlačila ta občutja. Kako je mogoče, da se ne spominjam najbolj divjega obdobja svojega življenja??? Samo to vem, da se je vrtel ta film, ne spomnim se vseh igralcev in, če bi katerega od njih srečala na cesti bi ga verjetno težko spoznala. Sploh pa ne znam povezati podrobnosti posameznih kadrov, niti časovno ne morem opredeliti dogodkov, torej kako so si sledili v zaporedju, kažejo se mi le posamezni inserti, slike, nepomembni dogodki…sami taki, neškodljivi. Kakorkoli se trudim, vedno znova se mi pred očmi prikazujejo isti dogodki in nikakor ne znam sestaviti celotne slike.
Vedno pogosteje mislim na to. Karkoli že, vesela bom vsakega mnenja..... 

Delajla, pošteno si se odpra, kar me je spodbudilo k takojšnemu pisanju in sicer predvsem zato, da poskusim mladcem, ki so tle gor, posvariti pred škodo, ki jo povzroča razuzdano življenje. Da bom lahko kaj povedal moram vključiti tudi svoje preteklo življenje (peteklo zato, ker sedaj živim drugače!).

Živel sem podobno življenje, mislim da mnogo bol "aktivno", to pa zato ker nisem bil poročen nimam otrok, veliko bil samski, poleg tega sem pa imel na zalogi miljon izgovorov, da sem olepšal situacijo, kadar so me pri čem zasačili....

Pa grem kar k, sex-drogs & rock n roll .
 Velik del svojega življenja sem preživel na podoben način kot ti opisuješ del svojega obdobja rock n rolla
Bil-bili smo neukrotljivi mladci, ki nam je poglavi rojile samo misli kje in kako bomo, da se bomo imeli fajn....
Ker nam je šlo dobro, nismo vedeli več kako bi nam bi bilo še boljše... in začele so se razne subtance....., kaj razne, use, use razen heroina (da ne delam propagande), in to nas-me je peljalo v podobno življenje kot tebe. Moram še povedati, da je bilo tudi veeeliko alkohola, da je mera polna in, da so bili možgsni ja bolj zamegljeni...., da padejo zastori...(mi smo temu rekli: da bremza spustijo...)
Torej, da se ne ponavljam,ni bilo da ni bilo (kot si rekla, nebi verjeli, če bi to pisal, JAZ TI VERJAMEM IN VEM, DA SI SAMO MALCE ZAPISALA OD TEGA KAJ SI POČELA..., KAR JE NORMALNO, SAJ SE NE SPOMNEŠ,,, VEM KAKO TO ZGLEDA) Trajalo je praktično celo življenje (SUBSTANC NE KONZUMIRAM ŽE VEČ KOT 10 LET ! ). Kasneje sem nadaljeval z alkoholom, ki radira spomin, pa še glup si po njem.

Torej govorimo o spominu in razčiščevanju preteklosti.
Delajla, valiko stvari se iz tistega obdobja  ne boš več spomnila (kar je po eni strani dobro, saj te malo peče vest, zato si pa prišla med nas, da se malo očistiš in olajšaš dušo).
Jaz sedaj, ko sem v neki vrsti stiske in razščiščujem z preteklostjo, ugotavljam, da imam izbrisana cela obdobja svojega življenja ((tudi lepih stvari se ne spomnem, včasih z prijatelji iz "mladosti" (še vedno sem mlad ), obujamo spomine pa kdo kaj pove...saj ne morem verjeti, mislim, da me kurijo...)) Pred meseci me je v vrsti na blagajni ogovorila prijetna dama, ki nisem vedel od kot jo poznam, ko pa mi je povedala (hrabra punca   ), sem zardel postalo mi je vroče in celi dan pol sem razmišljal, če sem se osmešil ali naredil kakšno ženski spolni organrijo...., kar mi je pokvarilo, dan in še pol par dni sem imel preganjavico...grabil me je bes..., panika...
Za luknjo v spominu so KRIVE SUBSTANCE, pri meni pa še alkohol, ki ga je bilo v potokih (dvajset let nisem sexal trezen, ker sem se navadil tako...in trezen nisem imel volje in samozavesti). Ko sem prenehal z substancami, sem postal alkoholik, ker trezen nisem mogel nič narediti ampak res nič. trezen sem lahko spil samo kak pir pa viski....nakoncu pa kar je bilo, sam da je zadel, pa zmešal glavo....
Jaz imam tako luknjast spomin, da se ne spomnim 80% svojega početja...
Naj ti pa povem, da sem vseeno vesel, da se ne spomnim, da me preteklost čimmanj obremenjuje, kajti potrebujem energijo za sedanjost in projekte, ki sem si jih na novo zastavil. Tako. DA SE NIMA SMISLA OBREMENJEVATI z preteklostjo. Bolj pomembna je sedanjost in prihodnjost.., saj imaš otroke!!
Če ti je nerodno iti na določena mesta, kraje in se bojiš, da boš koga srečala, naj ti povem, da ko se ti parkrat zgodi, kot se je meni na blagajni (in še velokokrat kje), dobiš trdo kožo in ta "potencialni sram" izgine.., preprosto te nič več ne more presenetiti, sej tisti trenutek je malo neugodno samoo, če se v naslednjem trenutku skuliraš se boš še samo nasmejala. Je pač bilo, važno, da ni več tako in da se tega svojega početja zavedaš, ter da si sedaj dobra mama.......

Torej, mladci ki tale post prebirate naj vm bo v poduk da je razuzdano življenje dvorezni meč, slej ko prej te pahne v zelo težke situacije iz katerih ni enostavno zlezti ven...in prizadeneš tiste, ki te imajo radi...
SVE SE VRAČA SVE SE PLAČA...enkrat te vse dohiti pol pa kakor je kdo sposoben prilezti vn iz grenice..

Delajla po mojem se nima smisla preveč obremenjevati.., glej na prej, in te sčasoma preteklost sploh ne bo več zanimala, ostal bo samo še rock n roll .

seos, beli

[delajla]

Hvala obema....
Zelo sem vesela kakšnega komentarja, kritike, vzpodbude, mnenja, karkoli...res. Včasih imam občutek, da sem že čisto zmešana od tega tuhtanja, saj sploh ne ločim več med tem kaj je res in kaj ne, kaj se je res dogajalo in kaj je le plod moje domišlije.

Očitno pa sem pozabila dodati, da sm sodelovala pri vsem, ampak TREZNA. Ostali so bili pod vplivom raznih substanc, jaz pa le redko kdaj. Zato se počutim še bolj krivo, ker sem zavestno počela vse to in zato mi je še toliko bolj nerazumljivo, da se ne spomnim nič.

Vprašaj se tudi, zakaj želiš vedeti vse? Kaj boš s tem dosegla?
Je pomembno vedeti kdo so bili? Boš potem manj ranjena?

Ja, zame je zelo pomembno, da vem vse. Primer; srečala sm nekoga, (ne sicer na blagajni  ) ki menda ve kar precej o mojem takratnem življenju. Baje, da so mu kolegi povedali, nekaj je imel tudi priložnost videti, vendar pa on kao ni hotel imeti nič z menoj, ker je pač vedel "kakšna" sm. Spominjam se ga bežno, vendar pa ne tako, da bi lahko zanikala, ali potrdila te njegove izjave. In to me jezi!!! Strašno jezi!! Jezi, ker mu ne morem zabrusiti v obraz resnice. Kakršnakoli je že bila.

Mislim, da sem dosti močna in pripravljena na to, kar me dohiteva. Vem, da zdaj živim drugače in prepričana sem, da se zgodovina ne bo ponovila, vendar bi jo res rada pustila za seboj. Preteklost naj ostane tam kjer je in naj se ne vmešava v mojo sedanjost. In prav zaradi tega je nujno, da poznam vse odgovore na svoja vprašanja. 

[vista66]

Z možem si še skupaj? Sicer ne vem, zakaj bi bilo pomembno, da  se spomniš vsega. Razen da si varala, nisi takrat naredila nič narobe. Ali se bojiš, da je šlo za kaj več kot sporazumne orgije? Če je vse ostalo pri zakonsko dovoljenem, da niste koga zlorabili ali počeli kaj škodljivega, se ne brigaj za raznorazne moške pri blagajni. Če bi imela sama pri sebi razčiščeno, da bi lahko stala za svojim početjem, ga sprejela in si odpustila tisti del z varanjem, te tisto obdobje ne bi mučilo, verjetno res  rabiš psihoterapevta...večina folka je na tem, da je treba predelati travme...ampak a je to bila travma? Po moje ne. Prej početje, na katerega nisi ponosna...no..psihoterapevti so ti v oporo in bi te naj vodili pri odlaganju bremen...mogoče ti lahko pomagajo pri tem...a glede na to, kar si napisala, sem bolj na tem, da psihoterapevta samo zaradi orgij ne rabiš.

Drugo pa je seveda, če si še z možem skupaj in bi mu rada povedala, kaj si počela. Tu je večinsko mnenje, da se partnerju tega ne govori. Tako da....razčisti pri sebi...depresivna si res lahko zaradi občutkov krivde, slabega mnenja o sebi....lahko pa da ne gre za depresijo, temveč za kako down obdobje.

[vista66]

mislim....   malo sem pisala malo brisala in spet malo pisala in je moj odgovor tak kot da sem jaz na prepovedanih substancah 

to bi še dodala, če že spet pišem 

orgije same po sebi niso nič takega, da bi se jih človek moral sramovati, se čutiti krivega česa ipd

drugo pa je, če pri tem kršiš pravice drugega...npr. pedofilija, zoofilija al kak se že reče tistemu s psmi, razgaljanje in seks v javnosti, poškodbe, spolno-prenosljive bolezni....

a se bojiš, da si kaj takega počela? potem se mi zdi smiselno brskati po preteklosti...če te pa motijo samo tam eni moški, ki so bili lahko udeleženi pri teh orgijah, pa se vprašaj, kaka je razlika med tabo in njim...oba sta bila tam...minili so časi veš, ko je bilo za žensko nekaj groznega, če je seksala, moškega pa so vsi potrepljali po ramenu češ kaki frajer je   

[ljubica]

Pri tako vsestransko pridnih puncah v otroštvu je večkrat logično, da se srečajo s takšnimi izkušnjami. Verjetno je tudi v vaši družini obstajal velik sram in tabuji. Kajti opisovanje tvoje vloge, ki si jo odigrala pomeni, da osebe iz tvojega otroštva stremijo k popolnosti.
In morda si zaradi igre te vloge tudi "izgubila" spomin?

[beli]

Z možem si še skupaj? Sicer ne vem, zakaj bi bilo pomembno, da  se spomniš vsega. Razen da si varala, nisi takrat naredila nič narobe. Ali se bojiš, da je šlo za kaj več kot sporazumne orgije? Če je vse ostalo pri zakonsko dovoljenem, da niste koga zlorabili ali počeli kaj škodljivega, se ne brigaj za raznorazne moške pri blagajni.      

samo zaradi orgij ne rabiš.

Delajla, se popolnoma strinjam z Visto, ni mi jasno, zakaj si z raščiščvanjem preteklosti greniš sedanjost? Zato, da boš tam nekemu primitivcu na pločniku, ko ga srečaš, lahko zabrusila nazaj kakšno? Prosim te ne ga žvižgat. Brez veze, po mojem.
Nič lažje ti ne bo! Ne razpravljaj na ulici, pa na kofetkih... o preteklosti, tvoja preteklost nobenega ne briga, če nisi nikomur nič slabega naredila, kot pravi Vista.

Če pa imaš partnerja in če mu je prišlo kaj na uho (kar je velika možnost), pa naj si zapoje pesem od Parnega valjaka; ....što je bilo bilo je, ne govorite mi ništa protiv nje....
Odkupi se partnerju, če obstoja z 110% lojalnostjo in,,, saj znaš......

Ne kvari si sedanjost, z preteklostjo.., vem ,da je to enostavno rečt (mi je znano), samo z pozitivnim sedanjim odnosom do sebe in tvojih bljižnih, se boš hitro rehabilitirala.

lp

p.s. Tle gor na forumu, pa si olajšaj dušo, pa se kdaj pa kdaj iskreno spovej.., saj vidiš, da mal pomaga....  Mal po mal, pa bo zginal...

[Janja]

Delajla, pozdravljena!

Vedno sem si govorila, da je to pač bilo, da se tega ne da spremenit, naj ne mislim na to, ker je to končano in se nikoli ne bo ponovilo. In ker je to nenormalno in sramotno početje, teh dogodkov nisem hotela spustiti v svojo glavo.

Meni osebno se tole ne zdi čisto nič nenormalno in sramotno početje, če ste seveda vsi akterji privolili v zadevo. Sporno pa se mi zdi edino varanje; pa naj bo to samo z enim moškim ali večimi... Vendar je to moj pogled, moj način življenja, kjer zvestoba kotira zelo visoko. Pri tebi je to lahko drugače.

Bilo mi je nerodno, malo neprijetno, ampak sem sodelovala. Ne vem ali sem bila res tako naivna in zaslepljena, ali pa mi je to početje kljub vsemu celo ugajalo, da nisem takoj prekinila s tem???

Me je pa vseeno malo zmotilo tole. Ali si si ti resnično želela tega?

Torej, odraščala sem v normalni, urejeni družini. Bila sem tista pridna, ubogljiva deklica…odličnjakinja, prijetna deklica, ki je sodelovala na vseh šolskih proslavah, hodila na krožke, doma pomagala peči piškote, ob sobotah generalno pospravila sobo in v nedeljo preživela z družino na kakšnem izletu. Otroštvo je bilo torej brezskrbno, odraščanje pa verjetno tako kot pri vsakem mladostniku.

Svojega današjega moža sem spoznala že zelo zgodaj….pri 16-ih, pri 19-ih poročila, dobila fantka in čez dve leti še punčko. V drugih očeh sem bila vzorna mamica, pridna gospodinja, hvale vredna snaha, žena in hči. Vendar, če zdaj pomislim nazaj, nikoli ni bilo tako. To je bila le fasada in blef. V najinem zakonu nikoli ni bilo v redu. On je pretiraval s pijačo, posledično je bil veliko zdoma, bil je ljubosumen, gospodovalen in zelo posesiven, jaz pa sem si privoščila kakšen skok čez plot. Dokler….

Vzroke za tvoje vedenje bi jaz iskala tukaj, in sicer v teh dveh citatih.

Sindrom pridne punčke: Tukaj se mi zastavlja vprašanje, ali si ti želela biti taka, ali so to od tebe pričakovali drugi? Tudi jaz sem bila zmeraj pridna punčka, vendar tega niso drugi pričakovali od mene, ampak sem bila jaz zmeraj karakterno taka in zato tudi nisem imela nobenih problemov s tem in tudi nobenih želja, da bi bila drugačna. Lahko, da si bila ti v to vlogo nekako porinjena in zato temu nisi bila kos, ker to nisi bila dejansko ti?!?

Prezgodnja poroka in vezanost: Mogoče si bila premlada za zakon in otroke. Mogoče si čutila, da si premalo doživela. Nekateri želijo pred zakonom in resno zvezo veliko eksperimentirati in mogoče je tebi to manjkalo.

Neizpolnjenost v partnerskem odnosu in premalo medsebojne komunikacije: Glede na to, da si napisala, da se je tvoj partner zatekal k alkoholu in bil ljubosumen, očitno nista bila srečna. Ker pa očitno nista znala reševati vajine krize z medsebojno komunikacijo, se je on zatekal v alkohol, ti pa si se zatekala v omamo, ki si jo dobila pri ljubimcih in kasneje pri skupinskem sexu.

To je moje razmišljanje in niti ni nujno, da kaj od tega drži... Mogoče pa ti bo pomagalo pri iskanju vzrokov, zakaj se ti je vse tole začelo dogajati. Če boš odkrila vzroke, boš mogoče lažje šla čez vse to, kar se ti sedaj dogaja.

Vendar pa se tudi meni resnično ne zdi smiselno preveč detaljno brskati po preteklosti, ker res ne vem, kaj boš dosegla s tem, če boš vedela za vse tiste detajle, ki si jih verjetno z nekim namenom potlačila.

Glede tvojega partnerja pa naslednje: če misliš, da imata kljub vsemu še zmeraj kaj možnosti, da sta skupaj, potem mu tvojih podrobnosti vsekakor ne razkrivaj. Ne glede na vse, se meni zdi vseeno bolje, da ničesar ne ve, sploh pa zato, ker si omenila, da je ljubosumen. Takšnih podrobnosti enostavno ne bi prenesel. Tudi jaz jih ne bi, pa čeprav nisem niti malo ljubosumna. Enostavno bi v takih okoliščinah po vsej verjetnosti zvezo prekinila.

Če misliš, da preko določenih stvari iz pretekosti ne moreš iti sama, potem si poišči strokovno pomoč. Želim ti, da bi zaživela v skladu s tvojimi željami, in da bi se v celoti sprejela z dobrimi in slabimi lastnostmi...

Nihče nima samo dobrih lastnosti in prav tako nihče nima samo slabih lastnosti, vsi smo namreč kombinacija dobrih in slabih lastnosti.

[delajla]

Hvala za vse odgovore in mnenja. V bistvu sem v vsakem odgovoru prebrala nekaj tega kar že vem, le, da tega ne znam projecirat v realni svet.

Ja, sej počasi bom pa le povedala vso svojo zgodbo. Torej, z možem sva še vedno skupaj. Sicer vsak na svojem polu, ampak živiva skupaj. Nekako se prenašava. Žalostno, toda tako je. On na svojem bregu še vedno v alkoholni omami, js se pa na svojem že štiri leta omamljam z ljubimcem. Ja, obsojanja vredno početje, vem....ampak saj ni važno. Očitno je to moj life stile in očitno že vse življenje iščem neko izpolnitev, zadovoljitev, pač tisto nekaj, kar bi zapolnilo praznino. In, ko sem spoznala tega sedanjega moškega, sem mislila, da zdaj je pa to to in da imam z njim vse. Z njim sem končno spoznala ljubezen, mir in zadovoljstvo....in nežnost.. Dokler....

....dokler mu ni prišlo par stvari na ušesa in dokler mu nisem priznala preteklosti. In zdaj vrta vame, me sprašuje, me obtožuje, da lažem, da si izmišljujem. Pa ni res. Le zamolčati sem mu hotela in ga obvarovati, da ne bi bil prizadet. Vendar potem, ko je že vedel par stvari, poti nazaj ni bilo več. Zato sem se mu hotela izpovedati, mu zaupati, izliti dušo v upanju, da me bo sprejel z vso mojo prtljago....In v tej svoji silni želji naletim na to spominsko blokado!! Katastrofa!!! Jasno, da mi ne verjame, da se ne spominjam. Enostavno se ne more sprijazniti s tem. Saj vem...razumljivo je, da ne zna ločiti preteklosti od sedanjosti. To zahteva mnogo razumevanja in ljubezni. Tako daleč me je prignal s tem, da sem si izmislila par zgodbic, samo zato, da bi bila moja izpoved bolj verodostojna. Jasno, če lažeš, se zapleteš in stopiš v začarani krog iz katerega ni rešitve. A vse kar želim je, da bi me sprejel...tako kot sm zdaj. Toda včasih pomislim, da tudi pri 43-tih nisem nič drugačna kot takrat pri 25-ih. Še vedno dovolim, da se manipulira z menoj, še vedno krivim le sama sebe za vse kar se mi dogaja in še vedno sem odvisna od teh prekletih odnosov. Želim ugajati, biti ljubljena, strah me je zavrnitve.... Tako kot v otroštvu. Saj nisem želela biti pridna deklica. Taka sem pač morala biti. To so vsi pričakovali od mene. In v najstniških letih sem se prvič uprla in skušala narediti samomor. Zaradi ljubezni seveda. Ljubezni do mojega sedanjega moža....

Ja, zbluzen je ta moj lajf. Nobena stvar mi ne pomeni nič več. Otroka sta odrasla, mož je alkoholik, ljubimec mi ne verjame in me zavrača, a stalno me sprejema nazaj. Večkrat pomislim, da bi končala to bedno življenje. Ne znam se postaviti na noge. Ne znam zaživeti samostojno. Vedno rabim nekoga ob sebi. Strah me je samote. Vendar me je strah tudi tega, da bom morala tako živeti še nadaljnih 20, 30, 40 let....nimam več energije, ne moči, da bi se spopadla z vsem tem. Nikjer ne najdem opore, nikjer ne vidim cilja. Vse je že videno in doživeto. Skratka brez smisla....

[Janja]

Delajla!

Ja, sej počasi bom pa le povedala vso svojo zgodbo. Torej, z možem sva še vedno skupaj. Sicer vsak na svojem polu, ampak živiva skupaj. Nekako se prenašava. Žalostno, toda tako je. On na svojem bregu še vedno v alkoholni omami, js se pa na svojem že štiri leta omamljam z ljubimcem. Ja, obsojanja vredno početje, vem....ampak saj ni važno. Očitno je to moj life stile in očitno že vse življenje iščem neko izpolnitev, zadovoljitev, pač tisto nekaj, kar bi zapolnilo praznino. In, ko sem spoznala tega sedanjega moškega, sem mislila, da zdaj je pa to to in da imam z njim vse. Z njim sem končno spoznala ljubezen, mir in zadovoljstvo....in nežnost..

Delajla, po vsem napisanem si bom dovolila mogoče malce predrzno vprašanje: zakaj sta z vajinim možem sploh še skupaj? Ker več kot očitno je, da nimata absolutno nič več skupnega razen vajinih že odraslih otrok, ki bi tudi po vsej verjetnosti prenesla vajino ločitev.

In tebi se ne bi bilo potrebno skrivati... Kar sedaj vsekakor počneš, če imaš ob možu še ljubimca. Če bi se odločila za ločitev, bi lahko zaživela s sedanjim ljubimcem (jaz na tvojem mestu vsekakor ne bi zaradi njegovih burnih reakcij) ali pa s čisto drugim partnerjem, ki bi ga lahko spoznala na novo.

In zdaj vrta vame, me sprašuje, me obtožuje, da lažem, da si izmišljujem.

Moje mnenje je, da on nima te pravice, da te obtožuje za stvari, ki si jih ti delala v preteklosti. Vidva takrat niti slučajno nista bila skupaj. Če te ima rad, te bo sprejel v celoti, in sicer takšno kot si in tudi z vso prtljago iz preteklosti vred. Vsekakor razumem njegov strah, ker se verjetno boji, da se bo zgodovina ponovila, vendar se mora tudi on soočiti s svojimi strahovi, tako kot ti s svojimi.

Sicer bi razumela, da bi te zasliševal tvoj mož, ki je bil dejansko nezavedno in neprostovoljno vpleten v vso zadevo, vendar tvoj sedanji ljubimec resnično s tvojo zgodovino nima absolutno nič.

A vse kar želim je, da bi me sprejel...tako kot sm zdaj. Toda včasih pomislim, da tudi pri 43-tih nisem nič drugačna kot takrat pri 25-ih. Še vedno dovolim, da se manipulira z menoj, še vedno krivim le sama sebe za vse kar se mi dogaja in še vedno sem odvisna od teh prekletih odnosov. Želim ugajati, biti ljubljena, strah me je zavrnitve.... Tako kot v otroštvu. Saj nisem želela biti pridna deklica. Taka sem pač morala biti. To so vsi pričakovali od mene. In v najstniških letih sem se prvič uprla in skušala narediti samomor. Zaradi ljubezni seveda. Ljubezni do mojega sedanjega moža....

Resnično se ti ni potrebno kriviti za stvari, ki se ti dogajajo, dobro pa je, da prevzameš odgovornost, ker dejansko smo resnično samo mi sami odgovorni za naša dejanja in nihče drug, razen seveda, če nismo bili v določena dejanja prisiljeni.

Kar se pa pridne deklice tiče pa naslednje: že Ljubica je v svojem prispevku razmišljala glede pridnih deklic, ki so morale biti pridne. Tudi jaz sem ti v svojem prispevku nakazala, da sem bila tudi jaz pridna deklica, vendar meni tega ni bilo potrebno, zato je med nama velika razlika. Zanima me, zakaj si morala biti pridna deklica? Kaj bi se zgodilo, če bi bila manj pridna? Ali te ne bi imeli radi?!? Veš, meni so te stvari tuje, ker jaz tega ne poznam, zato te tudi sprašujem.

In če ni preveč intimno vprašanje: ali si poskušala narediti samomor zaradi tega, ker so nasprotovali tvoji izbiri takratnega fanta - tvojega sedanjega moža? Če ne želiš odgovoriti, ti ni potrebno.

Ja, zbluzen je ta moj lajf. Nobena stvar mi ne pomeni nič več. Otroka sta odrasla, mož je alkoholik, ljubimec mi ne verjame in me zavrača, a stalno me sprejema nazaj. Večkrat pomislim, da bi končala to bedno življenje. Ne znam se postaviti na noge. Ne znam zaživeti samostojno. Vedno rabim nekoga ob sebi. Strah me je samote. Vendar me je strah tudi tega, da bom morala tako živeti še nadaljnih 20, 30, 40 let....nimam več energije, ne moči, da bi se spopadla z vsem tem. Nikjer ne najdem opore, nikjer ne vidim cilja. Vse je že videno in doživeto. Skratka brez smisla....

Ja, zelo te razumem, vendar končanje življena ni rešitev. Obstajajo tudi druge opcije. Verjemi mi, vem, o čem pišem.

Mislim, da ne bi bilo slabo, da bi se poskušala soočiti s tvojim največjim strahom in poskušala zaživeti brez moža in ljubimca. Da bi se poskušala soočiti s samoto... Mogoče bi bilo težko, vendar se mi zdi, da če bi se rešila teh nezdravih odnosov, v katerih pa ti aktivno sodeluješ, potem bi prišla do tistega bistva. Na tak način bi spoznala, kaj si želiš, kaj pričakuješ od življenja... In po vsej verjetnosti bi spoznala tudi partnerja, ki bi te sprejel takšno kot si - brez mask, sprenevedanja in pogojevanja.

To je spet samo moje razmišljanje, ki mogoče zate ne drži... Če misliš, da ti takšen način razmišljanja pomaga, poizkusi, drugače išči druge rešitve, vsekakor pa ne obstoj na mestu, ker več kot očitno je, da nisi srečna...

Oglasi se še kaj!

[matheu__]

Očitno je to moj life stile in očitno že vse življenje iščem neko izpolnitev, zadovoljitev, pač tisto nekaj, kar bi zapolnilo praznino.

pejdi kosit travo, vsadi bučke, začni štrikat, kupi si psa, omisli si blog, vpiši se na kak tečaj biločesa. Ne razumem folka, k svojo izpolnitev išče v drugem folku. Tvoj mož/ljubimec/bilokdo ni servis - če je pameten tud noče bit - za pomanjkanje tvojga smisla. People never learn 

[beli]

Delajla, kam si se skrila?, pogrešamo te 

[delajla]

Evo, tukaj sm. Nekje med nebom in zemljo. Sama s sabo razčiščujem in nikamor ne pridem. Le še bolj tonem. Jutri grem na uvodni razgovor k psihoterapevtki.

Veliko vzpodbudnih besed ste mi namenili, le od tistega, od katerega bi pričakovala podporo - torej od ljubimca - dobim le prezir in ponižanje. Verjetno sem si to zaslužila, ker, kot pravi, take kurbe še ni srečal v svojem življenju. Najbolj pa ga moti, da nisem bila iskrena do njega, da mu ne priznam vsega in da lažem o svojem spominu. Predstavlja mi najbolj črne scenarije, kateri naj bi se dogajali v mojem življenju, najbolj perverzne in prostaške stvari katere naj bi počela in, da naj že končno priznam, pa neham lagat, da se ne spominjam nič! Zdaj niti sama več ne vem kaj je resnica in kaj ne. In kako naj priznam nekaj, kar ne vem??! Ali sm bolana, čudaška, zmešana, lažnivka?....Ma sploh ne najdem besed za to kar sem. Njegovo mnenje mi pomeni zelo veliko, saj sem ga vedno dojemala kot razumnega, realnega človeka. Toda zdaj pa ne dopušča niti najmanjše možnosti, da se res ne spominjam. Pravi, da je to moja največja laž. 

In če ni preveč intimno vprašanje: ali si poskušala narediti samomor zaradi tega, ker so nasprotovali tvoji izbiri takratnega fanta - tvojega sedanjega moža? Če ne želiš odgovoriti, ti ni potrebno

Neverjetno, ampak tudi tega se ne spominjam. Ne vem več, ali zaradi tega, ker me niso pustili, da bi šla z njim, ali zaradi tega, ker je flirtal z drugo. Zdaj vem le to, da je bilo nekaj malenkostnega. So pa vedno nasprotovali tej vezi, ker so hitro ugotovili, da je alkoholik in "baraba".

Skratka, vse moje življenje je ena sama velika zmeda!! Lahko rečem, da sem bila vedno neizpolnjena. Da sem vedno hrepenela in iskala tisto "nekaj" in, da mi normalna veza ni zadostovala. Zato sm pa imela druge moške.... Ali sem nimfomanka? Kajti kljub burnemu spolnemu življenju, se ne morem opredelit, kdo je bil najboljši moški, s katerim sem doživljala ekstazo. Ker se enostavno ne spomnim, da bi bilo kdaj res nebeško popolnega in najboljšega. Tega pa valjda ne pozabiš!!? Matrr, res sm zmešana...... Mislim, da sm šele zdaj s tem zadnjim doživljala popolnost, ker se je enostavno vse zdelo tako prav...vse je "klapalo". Ampak to zdaj niti ni pomembno. Zafurala sem življenje...to je dejstvo.... Nove priložnosti ni.

pejdi kosit travo, vsadi bučke, začni štrikat, kupi si psa, omisli si blog, vpiši se na kak tečaj biločesa. Ne razumem folka, k svojo izpolnitev išče v drugem folku. Tvoj mož/ljubimec/bilokdo ni servis - če je pameten tud noče bit - za pomanjkanje tvojga smisla. People never lear

Vse to delam poleg ljubimca (razen trave ne kosim ) vendar šele zadnja 4 leta. S tem mojim loverjem sm res mislila, da živim sanje. Pri njem nisem pogrešala nič. Res sem mislila, da je to to. Dokler se nisva začela prepirat okoli te moje preteklosti....Zdaj je pa vse skupaj ena sama bolečina. Boli njega, boli mene....boli srce, boli duša....in tako ne gre več. Mislim, da sva zaključila.

Kaj pa zdaj? Zdaj sem spet ranljiva, moja duša razpada na koščke, spet se bom zaprla vase in zlezla v svojo varno lupino, spet bom pozabila na preteklost, spet se ne bom hotela spominjat nič, potlačila vse lepe in grde stvari in poskusila preživet....

...brezihodnost in začaran krog....

Lep sončkast dan in lep pozdrav vsem....

[Janja]

Delajla!

Evo, tukaj sm. Nekje med nebom in zemljo. Sama s sabo razčiščujem in nikamor ne pridem. Le še bolj tonem. Jutri grem na uvodni razgovor k psihoterapevtki.

In ravno zato, ker sama ne prideš nikamor, je dobro, da greš k psihoterapevtki.

Veliko vzpodbudnih besed ste mi namenili, le od tistega, od katerega bi pričakovala podporo - torej od ljubimca - dobim le prezir in ponižanje. Verjetno sem si to zaslužila, ker, kot pravi, take kurbe še ni srečal v svojem življenju.

Še enkrat: tvoj sedanji ljubimec nima s tvojo preteklostjo popolnoma nič in ti njemu nisi dolžna odgovarjati za to, kar se je dogajalo pred njim.

Vprašaj se, zakaj se tvoj ljubimec obnaša tako kot se. Mislim, da se tvoj odgovor skriva v zgornjem citatu, in sicer boldan stavek. Ti misliš, da si si to zaslužila. Spremeni to mišljenje.

Razumela bi, če bi se obnašal tako tvoj mož, ki bi imel vso pravico do tega, da bi bil jezen, razočaran... Ne pa tvoj ljubimec. Resnično ga ne razumem. Zakaj pa je sploh še s tabo, če ima tako slabo mnenje o tebi?

Nisi mi tudi še odgovorila na vprašanje, zakaj še vedno vztrajaš v zakonu brez ljubezni?

Skratka, vse moje življenje je ena sama velika zmeda!! Lahko rečem, da sem bila vedno neizpolnjena. Da sem vedno hrepenela in iskala tisto "nekaj" in, da mi normalna veza ni zadostovala. Zato sm pa imela druge moške.... Ali sem nimfomanka?

Resnično si odkrito odgovori na to vprašanje, in sicer, kaj konkretno te zadovoljuje.

Delajla, čisto nič ni narobe z ljudmi, ki ne zmorejo biti v zvezi, ki ne zmorejo imeti družine, ki si želijo svobodo, in ki si želijo imeti pestro spolno življenje. Zapomni si; s takimi ljudmi ni nič narobe. Narobe pa je to, da gredo taki ljudje v zvezo in s tem onesrečujejo še druge ljudi. Bolje je, da si taki ljudje priznajo, da niso za partnerske odnose in živijo svobodno v skladu z njihovimi željami in potrebami.

Kajti kljub burnemu spolnemu življenju, se ne morem opredelit, kdo je bil najboljši moški, s katerim sem doživljala ekstazo. Ker se enostavno ne spomnim, da bi bilo kdaj res nebeško popolnega in najboljšega. Tega pa valjda ne pozabiš!!?

Ne, niti slučajno ne pozabiš... In niti slučajno ni potrebno, da imaš mnogoštevilne izkušnje... Niti slučajno ne... Lahko je to samo eden moški ali pa morda dva, trije... Število sploh ni pomembno.

To seveda ne pomeni, da jaz mislim, da je tvoj način doživljanja spolnosti sporen. Ne, je samo drugačen kot moj in želim ti povedati, da je možno doživeti tudi popolnost v partnerstvu in spolnosti, ker očitno je ti ne poznaš... Vendar ne popolnost v popolnosti, ampak popolnost z napakami, ker resnične popolnosti ni, in sicer NIKJER.

Mislim, da sm šele zdaj s tem zadnjim doživljala popolnost, ker se je enostavno vse zdelo tako prav...vse je "klapalo". Ampak to zdaj niti ni pomembno. Zafurala sem življenje...to je dejstvo.... Nove priložnosti ni.

S tem mojim loverjem sm res mislila, da živim sanje. Pri njem nisem pogrešala nič. Res sem mislila, da je to to. Dokler se nisva začela prepirat okoli te moje preteklosti....Zdaj je pa vse skupaj ena sama bolečina. Boli njega, boli mene....boli srce, boli duša....in tako ne gre več. Mislim, da sva zaključila.

Pa si res prepričana, da bi bila z ljubimcem, če bi zaživela svobodno, srečna?

Življenja nisi zafurala. Še zmeraj so priložnosti, vedno znova in znova... Prav vsak dobi še nove priložnosti... Tudi ti jo boš, le odgovori si odkrito, kaj resnično si želiš. Svetujem pa ti tudi, da si resnično odkrita sama s sabo in tudi s psihoterapevtko.

Oglasi se še kaj!

[matheu__]

delajla ti mi tako na prvo branje deluješ kot skrajnostni tip človek. Al je 1 al je 0, ni vmesnih stopenj. Al je nekdo popoln al pa ni, se počutim popolnoma izpolnjeno ali pa ne. Za ta tip človek aje značilno da nikoli ni zadovoljen. vedno neki manjka. Sam to ni realnost. Ko človek začne spoznavat ljudi take kot so in ne take kot hočemo da so, vidiš da smo ljudje večinoma brezvezna, malenkostna, mestoma hudobna, koristoljubna in generalno gledano ne preveč pametna bitja. To je realnost. Prej kot to sprejmeš, bolj te bo izpopolnjevalo sajenje bučk in sprehod s psom 
Kar se tiče naslova te teme, bom pa reku samo to: Preprosto paradoskalno je reči da se nečesa ne spomniš. Ker to nekaj je že vsebovano v zanikanju. Gre za podoben princip kot pri obsesivno-kompulzivni motnji, ko si kar naprej trpeči govorijo, da zdaj pa ne smejo pomisliti na nevemkaj in prav zato na to pomislijo. Sploh pa, en kitajski pregovor pravi: Modro je pozabljati.

[delajla]

Dobro jutro,

Naj začnem pri koncu.

delajla ti mi tako na prvo branje deluješ kot skrajnostni tip človek. Al je 1 al je 0, ni vmesnih stopenj. Al je nekdo popoln al pa ni, se počutim popolnoma izpolnjeno ali pa ne. Za ta tip človek aje značilno da nikoli ni zadovoljen. vedno neki manjka.

To ni čisto res. Kajti kljub temu, da je delajla še vedno le delajla, pa vendar ve, da popolnosti ni, tako, da tistega "nekaj več" ne išče več....pa naj bo to sajenje bučk, bungee jumping, ali pa sex. Hotela sem le povedati, če se zdaj ozrem nazaj na vse te izkušnje, ne morem izluščiti nekaj, ali nekoga za katerega bi lahko rekla, da se je približal temu. Da bi rekla....waauu, to je pa blo nekaj!!! Razdajala sm svoje telo v zahvalo za pozornost in za trenutke adrenalina...in to je žalostno. 

Šele s tem zadnjim ljubimcem, sem se začela zavedati stvari, ki so pomembne v življenju. Prvič je bilo nekomu mar zame. Njega je zanimalo vse...kako sm, ali sem lačna, kakšna je moja družina, kolk sm se zredila, kdo je bil najboljši ljubimec, če mi je udobno, če me zadovoljuje, kako je v službi....ma vse je hotel vedeti. In to je bilo zame nekaj posebnega. Skratka izpolnjuje me fizično, čustveno in seveda tudi sexualno...rada se sprehajam z njim, nakupujem, čofotam po vodi, se pogovarjam, sex z njim pa je fantastičen. Sex, ki ni samo sistematično hitenje do orgazma, ampak dajanje in sprejemanje...sex s čustvi ob katerih mi vzvalovi srce, počutim se živo, ljubljeno, sprejeto... In to zavedanje je tako močno, da z njim vsakič doživim "popolnost" in ekstazo. Enostavno si želim njegove družbe, čeprav vem, da nisva popolna...Mogoče ni v skladu s predstavo, ki jo imate o meni, vendar prepričana sem, da je on moj sanjski moški, ker me ostali ne zanimajo niti pod razno. Tole mi gre težko z jezika, ker na to možnost niti pomisliti ne upam, ampak njega vidim kot človeka ob katerem bi se lahko postarala...ob njem čutim varnost, zavetje, vznemirjenje in srečo. In kako naj takemu človeku razkrijem tako preteklost??!!

Zdaj je pa zaradi MOJIH dejanj prizadet nekdo, kateremu sem dala srce in dušo. Ko je izvedel za mojo preteklost, se mu je sesul svet. Posledično tudi meni. Vsa prejšnja leta sem živela z zavedanjem svoje preteklosti, vendar ji nisem posvečala nobene pozornosti, tista delajla je ostala tam, tistih ljudi nisem srečevala, nihče od mojih bližnjih ni bil prizadet in js sem več ali manj mirno živela naprej. Torej sm zgodovino varno skrila in jo sčasoma zavestno pozabila. In zdaj, ko je prišlo do tega kaosa in je že tako ali tako vse zbluzeno, želim biti iskrena do njega in predvsem do sebe. Pripravljena sem, da razčistim. Zato želim vedeti resnico, pa naj bo še tako grda. Soočila se bom s tem kar ne vem, ali ne želim vedet. Odločena sem, pa naj stane kar hoče. Pa ne želim se očistiti, spreobrniti, iti med nune, al kaj podobnega. Ne. Želim le vzpostaviti ravnovesje v življenju in najti svoj notranji mir.

Vem, da me čaka še veliko dela, tudi na področju svoje zakonske zveze.

Nisi mi tudi še odgovorila na vprašanje, zakaj še vedno vztrajaš v zakonu brez ljubezni?

tako, da na to vprašanje še ne morem odgovoriti....

delajla

p.s. Aja še to....sprašujem se kdo od vas bi pozabil takšne stvari???!!!

[Janja]

Delajla!

Hotela sem le povedati, če se zdaj ozrem nazaj na vse te izkušnje, ne morem izluščiti nekaj, ali nekoga za katerega bi lahko rekla, da se je približal temu. Da bi rekla....waauu, to je pa blo nekaj!!! Razdajala sm svoje telo v zahvalo za pozornost in za trenutke adrenalina...in to je žalostno.

Delajla, pri takem načinu življenja kot si ga opisala v zgornjih postih niti nisi mogla pičakovati več kot samo mehanski sex, kljub temu, da si se ti razdajala in iskala pozornost. Tvoji sexualni partnerji pa so najbrž iskali samo sex in nič drugega. Lahko, da je bil kateri med njimi tudi drugačen, pa vendar ne verjamem.

Šele s tem zadnjim ljubimcem, sem se začela zavedati stvari, ki so pomembne v življenju. Prvič je bilo nekomu mar zame. Njega je zanimalo vse...kako sm, ali sem lačna, kakšna je moja družina, kolk sm se zredila, kdo je bil najboljši ljubimec, če mi je udobno, če me zadovoljuje, kako je v službi....ma vse je hotel vedeti. In to je bilo zame nekaj posebnega. Skratka izpolnjuje me fizično, čustveno in seveda tudi sexualno...rada se sprehajam z njim, nakupujem, čofotam po vodi, se pogovarjam, sex z njim pa je fantastičen. Sex, ki ni samo sistematično hitenje do orgazma, ampak dajanje in sprejemanje...sex s čustvi ob katerih mi vzvalovi srce, počutim se živo, ljubljeno, sprejeto... In to zavedanje je tako močno, da z njim vsakič doživim "popolnost" in ekstazo. Enostavno si želim njegove družbe, čeprav vem, da nisva popolna...Mogoče ni v skladu s predstavo, ki jo imate o meni, vendar prepričana sem, da je on moj sanjski moški, ker me ostali ne zanimajo niti pod razno. Tole mi gre težko z jezika, ker na to možnost niti pomisliti ne upam, ampak njega vidim kot človeka ob katerem bi se lahko postarala...ob njem čutim varnost, zavetje, vznemirjenje in srečo. In kako naj takemu človeku razkrijem tako preteklost??!!

Lepo si tole opisala... Vendar tukaj se mi postavlja eno zelo pomembno vprašanje. Recimo, da ti razrešiš vse tiste stvari z možem, o katerih ne želiš pisati, se ločiš in zaživiš s tem ljubimcem. Ali boš srečna, ali boš znala živeti v partnerskem odnosu in ali ti bo to dovolj?

Recimo, da na moje vprašanje odgovoriš pritrdilno. Sedaj pa pridemo do ključnega problema...

Veliko vzpodbudnih besed ste mi namenili, le od tistega, od katerega bi pričakovala podporo - torej od ljubimca - dobim le prezir in ponižanje. Verjetno sem si to zaslužila, ker, kot pravi, take kurbe še ni srečal v svojem življenju.

Tukaj je pa ta ključni problem.

Zdaj je pa zaradi MOJIH dejanj prizadet nekdo, kateremu sem dala srce in dušo. Ko je izvedel za mojo preteklost, se mu je sesul svet. Posledično tudi meni.

Še zmeraj ne razumem, s čim konkretno je bil prizadet ON in ne recimo tvoj mož?

Delajla, resnično ti želim, da razrešiš tisto, kar imaš za razrešiti, in da končno najdeš tisto, kar že ves čas iščeš. Mogoče pa preveč iščeš v drugih ljudeh in premalo v sebi.

[delajla]

Lepo si tole opisala... Vendar tukaj se mi postavlja eno zelo pomembno vprašanje. Recimo, da ti razrešiš vse tiste stvari z možem, o katerih ne želiš pisati, se ločiš in zaživiš s tem ljubimcem. Ali boš srečna, ali boš znala živeti v partnerskem odnosu in ali ti bo to dovolj?

Ja. Z njim bi lahko živela v miru in sožitju. Z njim bi lahko imela pravi partnerski odnos. Z njim bi bila lahko resnično srečna, če...... če ne bi imela tako obremenjujoče preteklosti. Zato govorim v pogojniku, ker nikoli ne bom zaživela z njim, pa, če bi še tako rada. Zdaj to vem. Ker on tega ne zmore. Razumljivo. Tega pač ne morem zahtevati od njega. Čeprav me muči dejstvo da še vedno misli, da je bila najina zgodba zlagana.
Pa ni bila. Zamolčala sem mu preteklost, vendar sem mu potem poskušala vse povedati, zaupati, razjasniti podrobnosti. Pa se je zalomilo...Ničesar mu nisem mogla povedati, ker pač ničesar nisem "videla"...razen zavedenja, da se je to dogajalo, nekaterih akterjev in nekaj podrobnosti, prebliskov, ne vem nič!!! Koliko časa, kdo, kdaj, kako....nič. Enostavno ni.

Še zmeraj ne razumem, s čim konkretno je bil prizadet ON in ne recimo tvoj mož

To kar sem zgoraj opisala. Da nisem bila odkrita z njim. In zdaj misli, da je tudi moja ljubezen in ves najin odnos laž.

Zato mislim, da mi bo ta psihoterapija pomagal, da se že končno soočim s tem. Da "vidim" kaj je sploh bilo. Zato je zame zelo pomembno, da se spomnim kaj je bilo, ne pa, da mi zdaj on vceplja najbolj črne scenarije, ki rastejo v njegovi glavi in da ima vsakega moškega, ki ga omenim, za mojega bivšega...v smislu...a te je ta tud dol dal??!!

Nič mu ne zamerim. Niti ponižanja, niti grobe besede...nič. Zamerim mu le, da me ne vidi tako, kot sm zdaj. Da ne vidi, da sem še vedno tista delajla, katero je spoznal pred 4-imi leti, da je ta delajla še vedno zaljubljena vanj, ga obožuje in da za srečo ne potrebuje ničesar drugega več. Preteklost je pa pač del mene, vendar je ostala tam kjer je in nima nobene veze z nama dvema....

Mogoče pa preveč iščeš v drugih ljudeh in premalo v sebi.

Vem...odvisna sem od odnosov in težko sem sama s seboj. Sploh, ko enkrat spoznaš, da obstaja nekaj, kar si vedno upal...ne princi in gradovi, ampak smisel življenja....tako kot poje Adi Smolar...

Daleč, daleč je za naju pomlad,
mi za mladostjo je hudo.
A ne bi hotel sam postati spet mlad,
raje star sem, star in z njo.

 

[zala]

Morda sem kaj izpustila v svojem branju vseh teh postov v tvoji temi.. pa vendar se mi zdi, da nisem zasledila odgovora na vprašanje: Zakaj vendar vztrajaš pri svojem možu??? Že zdavnaj si si našla ljubimca, in še vedno ga imaš....zakaj še vedno zakon?? Kaj ti preprečuje oditi??
V vsem tem branju vidim le eno: če si komu dolžna kakrškoli pojasnilo glede preteklosti (ker se je le-ta dogajala v zakonu!) je to edino tvoj mož.. pa ne glede na to, kakšna čustva so med vama. Vendarle si poročena in vendarle si edino temu moškemu obljubila zvestobo.. torej...
S kakšno pravico tvoj ljubimec sploh zahteva ali pričakuje od tebe neka pojasnila; še sploh pa glede preteklosti!!! ON je prizadet....prizadet je lahko tvoj mož in seveda TI glede bremena, ki ga nosiš. Sploh pa, ker nekje omenjaš, da nikoli ne boš zaživela z njim... kako pa to veš??? Zakaj bi mu torej bila dolžna pojasnila?? Rabi to on ali ti??
Sama bi na tvojem mestu bolj razmislila o odvisnosti od odnosov. In delala na tem, da se glede tega osvobodiš... preteklost je...kakršna je pač bila...verjetno res nisi najbolj ponosna nanjo, PA KAJ??? Verjetno si v nekem obdobju pač ravnala tako, kot si takrat zmogla..... Nihče od nas nima preteklosti takšne, da bi nam bila vedno v ponos, vedno nosimo neko breme za sabo.
Sama še zmeraj nosim breme sokrivde smrti mojega partnerja, za katerega pravzaprv še vedno nisem popolnoma prepričana, če je bila naključje...a vendarle odločitve nosimo vsak za svoje življenje in vedno moraš na nek način podelati tudi občutke krivde. In verjemi mi: brskati po boleči preteklosti zato, da boš VEDEL in prišel nečemu do dna ni modro! Odpira rane, vprašanja, dileme, krivdo, odgovorov pa preprosto ni. Zato je bolje vzeti to kot en del nas, ki nam je pomagal zrasti, obdobje, ki smo ga pač zaradi nečesa že morali doživeti. Hkrati predelati, če nam je bila taka izkušnja ljuba ali ne in tiste, ki niso, nikoli ponoviti. To smo dolžni sebi zato, da ne trpimo...
Ne znam si predstavljati dvojnega življenja in napora ob ohranjanju obeh, vem pa, da tega ne bi zmogla, saj pobere preveč energije, predvsem tvoje ... odpira vprašanja in nezaupanje na vseh straneh...samo ti veš in čutiš, kakšno ceno plačuješ zato.
Vsekakor ti želim, da se nekako izkoplješ iz tega položaja, in sicer na način, ki bo ugoden zate. Sprejeti odločitve, in to celo razumne, pa je v takem primeru zelo neugodna zadeva....

Vse dobro!