Prebolevanje, depresija,spolna usmerjenost

[TheMoon]

Ne vem kje bi začela... hm, Po dolgih lepih in malo manj lepih 6 letih zveze, sem se razšla s fantom. Jaz sem ga zapustila (4 dni nazaj), kjub temu da ga imam rada, morda ga še celo malo ljubim?! Bil je moj prvi. Nisem več zdržala v tej zvezi, ker me je dušila, utesnjevala, spravljala ob živce. Prvi 2 leti sem fanta odvajala od drog in alkohola, morm rečt da mi je res ratalo. Potem sva 2 leti živela srečno, zaljubljeno, ljubljeno, skratka vse kar človeka osrečuje. Vmes so bile krize - manjše in takšne, ki so me spravile večkrat ob živce (res je,da imam zelo slabe). Zadnji 2 leti pa sem se čisto zapustila: nisem se zmenila za stvari, ki so meni všeč, delala sem samo tisto, kar je bilo njemu - nekak sem se bala, da mu ne bi bila več všeč - zelo sem zapostavila prijateljice, nikamor nisem hotela brez njega,... in on enako. Kljub vsemu temu je izginilo spoštovanje drug do drugega, pogovor ni več stekel, zaupanje na nuli,... Trudila sem se, vsa ta leta, sem vložila toliko truda v to zvezo, da sem se tako izčrpala, da sem pozabila na sebe in sedaj ne vem več kdo in kaj sem... muči me tesnoba, žalost, nenehen jok, želja po samomoru,... Vse to že kako leto in pol, dve leti maksimalno. Sedaj pa še razpad zveze. Kako naj ga prebolim? Spravljal me je ob živce (to je znal najbolje), nisem bila več srečna in zadovoljna ob njem, nisem ga več tako ljubila kot nekoč, niti ga pogrešala, kadar ga ni bilo ob meni,... Zakaj ga zdaj, ko sem ga zapustila, pogrešam, želim poklicati, želim njegov objem?  Poslal mi je tudi sporočilo, da bi se morala potruditi, da ponavadi pridejo take krize med 6.-7. letom zveze, in da se jih da s trudom rešit, kar me je še bolj pobilo. Se mar naredila napako in bi se vse to res rešilo, ker je to normalno? Bi lahko bila potem res to spet srečna, zdrava zveza?
 Pa še to: Do zdaj sem to potlačila, ampak menim, da je moja spolna usmerjenost (biseks.) velik del tega, kar sem postala. Pravzaprav je to postala prava uganka in nočna mora, namreč fant me je v zadnjih dveh letih nehal zanimat-predvsem intimno. Zato se mi je začelo pojavljat vprašanje, ali sem res biseks. ali morda nisem homoseks. ?! Da me zanimajo tudi ženske,sem vedela že preden sem začela z njim (sem se že tudi zaljubila v žensko), ampak se mi je zdela homoseks. oz. biseks. nekaj kar si je človek izmislil, neresnično,... zato sem to potlačila in nisem več o tem razmišljala, čeprav sem se še vedno obračala za ženskami. Po 4 letah zveze s fantom, sem se ponovno zaljubila v punco (enostranska zaljubljenost) in nekak domnevam, da je ravno to tisto, kar je začelo vplivat na zvezo v zadnjih dveh letih. Ugotovila sem da homoseks. in biseks. vendarle sta resnični in ne nekaj, kar si človek namisli, da bi bil "kul". Ampak, ne morem pa tega ugotoviti pri meni. bila sem že večkrat zaljubljena v punco, vendar tudi vedno znova razočarana in morda sem tudi zato o teh stvareh dvomila in jih potemtakem potlačila, kar me je spravilo na samo dno življenja. Se morda zato bojim tega priznanja sami sebi? Ima kdo takšne izkušnje? Prosim za kak nasvet, ali kak pogovor, če ve kdo kaj o tem. Res sem že čisto na tleh, sicer sem bila danes pri psihiatru, vendar zaradi strahu pred zdravniki in redkobesednosti, nekako nisem vsega znala spravit iz sebe, paše prvi obisk je bil. Dobila sem tudi ADje, za katere upam, da bodo začeli delovati čimprej, in brez večjih stranskih učinkov.

LP

[Capricorn72]

Živjo, TheMoon!

Ti izražam svojo simpatijo, kajti sam se spopadam s podobnimi težavami, strahovi in dilemami kot ti. Vem, kako se počutiš v svoji koži, da si v strašnem precepu med svojimi intimnimi željami na eni ter pričakovanji družine in okolice na drugi strani.
Tudi jaz sem dolgo časa potiskal v stran, zatiral svojo biseksualnost. S pomočjo psihoterapevtke sem prišel do spoznanja, da je prav to precej prispevalo k poglabljanju moje anksioznosti, ki ima tudi obsesivne in depresivne elemente ...
Držim pesti zate in upam, da ostaneva na vezi! Lp

[TheMoon]

Capricorn72, hvala za razumevanje in čustvovanje.

res se je težko s tem sprijazniti. Jaz skušam in skušam, pa vendar vedno znova obupam, ker se ustrašim. Še psihiatru, ki bi to verjetno razumel in me skušal potolažiti, nisem upala povedat. Nisem zmogla. Iz mene ni prišlo ničesar, razen solz. Seveda je k temu veliko prispevala razveza, ki jo sedaj prebolevam. Zato je toliko bolj težje vse skupaj. Ampak, v tej zvezi sem se res zgubila. Nisem bila več to, kar sem v resnici. in za to mojo biseks. je fant vedel, vendar je vedno znova nekaj napeljeval na to temo, tako da mi jo je vse skozi obujal in zdaj, proti koncu, nisem bila več prepičana niti v to da sem biseks., ampak da sem verjetno homoseks. ...ne vem, zmedena sem. Morda bi morala resneje poskusit s kakšno žensko.

Kaj pa je tebe najbolj prepričalo v to, da si biseks.?

[majč]

ejla!

huh...veliko vsega.
Najbrž si zelo mlada in glede na to (če sem prav razumela), da je to tvoja prva resna zveza, lahko rečem samo čestitke, da si zdržala toliko let. Če premislim v tem konktekstu sebe, moram reči, da imam določene vzporednice tu s sabo, saj je tudi mene pošteno sesulo, ko sem šla narazen z enim svojih prvih fantov; pravzaprav prvim s katerim sem imela kaj več in ki mi je vzel junfr med drugim. Kot praviš tudi ti, to, da se je veza končala je bila pika na i vsem ostalim krizam, ki sem jih očitno podobno kot ti doživljala sama in ko sem dala podobno kot ti jaz svojega fanta na čevelj oz. želela prekinitev zveze, ki pa nikdar ni šla več nazaj skupaj, sem bila že neutolažljivo žalostna, potrta, tisti čas že skoraj frigidna, moj bivši fant pa ravno obratno: brez občutka zame, samo za svoje potrebe....ma vsak dotik njegov me je bolel in v tem smislu prilagajanja in podrejanja njegovim potrebam ter hkratno zanemarjanje lastnih, me je tip dobesedno povozil. In ko gre nekdo tako čez tebe, se ti upre. Takrat bi rad samo mir, da v miru preboliš in se postaviš na noge.
Takole zdaj vidim: ko smo mladi in prvič vstopamo v tak intimni odnos, se tega še učimo. Ne le na telesni, ampak tudi psihološki ravni. Spoznavamo svoje meje tudi in se jih učimo uspešno postavljati. To pomeni, da mora človek zase ugotoviti in vedeti oz. se vedno znova povpraševati o tem:
1. kje se brez problema drugim prilagaja,
2. kje se je pripravljen in sposoben prilagoditi le pomembim osebam, za katere je pripravljen storiti več
3. in kje se absolutno ne more in ne misli nikomur prilagajati, ker je tisto nekaj pa zanj zelo pomembno. In ko prideta skupaj dva, ki imata tozadevno dovolj podobne okvire, da sta kompatibilna, potem sta zmožna eden z drugim tudi primerno ravnati oz. se učita biti skupaj in hkrati vsak za sebe (če ti predlagam eno luškano knjigico: "Manjkajoči košček sreče" je naslov, boš iz poante ugotovila, da se v osnovi moramo vsak za sebe in en ob drugem kotaliti, ne da iščemo kaj nam manjka. Torej biti najprej sam in samostojen, nato skupaj z nekom, če razumeš. TU sem videla, da si omenila, da so se meje med tabo in tvojim fantom malo zabrisale in da sta izgubila vsak svojo družbo in tisto, kar vama je pomenilo. TO ni kul. Je pa normalno, da se to kdaj pa kdaj malce tudi zgodi, ker človek v bistvu stalno išče mejo med biti skupaj in eden z drugim, torej biti povezan ter biti sam zase in delovati avtonomno (saj veš, da te nekdo ne duši in obratno da ti pustiš dihat njemu. In ne boš verjela, za to se stalno borimo v zvezah, to mejo stalno lovimo. Zato pravijo, da zveza vključuje nekaj truda in da to niso le metuljčki v trebuhu, ampak to, da znamo ob nekom živeti svoje življenje.
Omenila si tudi drogo. Čestitam, da sta uspela, da se je tip spucal. Ampak odgovornosti za to, kako pa kaj bo z njim ne nosiš ti, ampak on. To je njegovo življenje. Ti si dolžna sedaj v prvi vrsti skrbeti za svojo srečo in krasno, če boš ob tem lahko osrečevala še koga drugega, skrbeti pa boš morala edino še za dobrobit tvojih otrok dokler ne bodo odrasli (če jih boš seveda imela), to je edina tvoja dejanska dolžnost, ostalo je stvar tvoje osebne odločitve in seveda gre z roko v roki s tem, da je obojestransko in da si tudi ti ob nekom srečna, ne?
Kar zadeva intimnosti in spolne usmerjenosti: Verjemi mi, da ni čisto nič čudnega, če te privlačita oba spola ali te v nekem obdobju bolj privlačijo fantje, kdaj drugič pa čutiš ravno obratno. Sama sem tekom študija socialnega dela in tekom spoznavanja novih kolegic in kolegov, s katerimi smo tudi o tej temi uspeli odkrito spregovoriti, ugotovila, da je neverjetno veliko ljudi, ki so biseksualni in da dejansko nas obstaja zelo malo, ki bi bili v večini procentov spolno usmerjeni le na osebe nasprotnega spola. Rekla sem, da nas obstaja zelo malo, ker mene dejansko privlačijo le moški. Ko opazujem žensko telo, ga gledam na način, da primerjam svoje napram temu kako izgleda drugo - da se primerjam, me pa ne privlačijo punce. Ampak ne boš verjela, tudi meni se je zgodilo, da sem v življenju naletela na neko žensko, ki je bila v vlogi neke avtoritete v odnosu do mene, ki pa me je po svoji karizmi tako pritegnila, da sem si ono prav mislila, da če bi mela tipa s takim značajem, bi bla pa bomba. No zdaj ga mam. Ampak zgodilo se mi je to, da sem tisto žensko sanjala in da sem sanjala da mam z njo nek intimen odnos v obliki nekega oralnega sexa. Pa tudi zdelo se mi je, da me je ona načekerala takrat (morda sem si zgolj domišljala, čisto možno, ker me je njena karizma res pritegnila). Si pa mislim, da bi morala bit zelo slaba ljubimka, če bi bla kdaj z žensko in sicer razen te omenjene osebe me to sploh ne privlači. Ne mika me, da bi lahko počela tisto, saj razumeš, ne. Skratka smo različni. Nekih ostrih mej, ki jih postavljamo s kategorijo: heteroskesualci, biseksualci, homoseksualci,...pa v resnici ni. Neka punca, ki sebe doživlja kot biseksualko in jo prav tako privlačijo moški in ženske mi je enkrat rekla: pa saj te ne privlačijo spolni organi privlači te nekdo kot človek. Zanimiv argument ne?

Skratka mislim, da si še v obdobju spoznavanja same sebe in da boš še veliko odkrila o sebi in se o sebi naučila, zato kar pogumno in glavo gor.Vse lepo te še čaka, čeprav te gloda depra in čeprav se stiska ni umaknila, ko si fanta pustila. Ti veš kaj čutiš. Če te odbija, da bi šla nazaj v razmerje, ne idi. Ko nas nekdo, kot sama pravim temu povozi oz. mu pustimo, da gre preko nas in naših meja, ko smo še lahko zadovoljni, težko potem krpaš tako velike luknje v odnosu. Morda je bolje, da prihraniš energijo zase, da se najprej pobereš in samostojno zaživiš in ko boš sposobna se imeti dobro ko si sama s sabo oz. ne v odnosu, takrat boš vedela, da je zelena luč, da se kaj lepega spet zgodi tudi na medosebnem področju.

Zakaj pa se mnogi takim temam izogibajo in "raje nič ne rečejo"? ker so podobno kot duševne motnje tudi določene oblike seksualnosti označene v družbi kot deviantne, kar pomeni, da odstopajo od normale, norme, reda in da so posledično tudi družbeno sankcionirane. Kar je noro, ker je to vse skupaj le fikcija, ljudje to tako in na ta način mislijo iz navade in naučenega, seveda če ne reflektirajo zadev in ne, da bi s tem v resnici bilo res kaj tako zelo grozno narobe. Skratka, kmu pa kaj boš to v življenju zaupala v real lifeu, se ti odločaj in ti preceni. Povsem možno pa je, da boš nekje našla več sogovornikov kot drugje. Boš videla koliko boš to sama rabila.

Tko da, glavo gor. Boš videla, da se boš pobrala, ti samo spremljaj na poti, kaj je tisto, kar ti pomaga in kaj ti stvar otežuje. Izbiraj tisto, kar nate dobro deluje. Ni ti pa lahko, to verjamem in razumem. Samo to glej in opazuj in se uči o sebi: kaj ti pomaga, kadar si žalostna? kaj kadar si utrujena? kaj kadar.... skratka pomagaj si in ne nalagaj si dodatnih premen, samoobtožb, itd. taka kot si, si popolnoma v redu in vse je ok in ni pomembno, kaj drugi mislijo, ampak kaj je tisto, kar tebi pomaga.

Toliko od mene.

Srečno.

maja

[TheMoon]

Maja hvala.

res sem še mlada...23 let.
Malo so me potolažile te besede in zdaj še za odtenek manj mislim, da sem naredila napako. Vsi mi namreč podobno pravijo, naj se postavim na noge in glavo v zrak, češ saj sem ga sama zapustila, ampak hvala, da si mi povedala, da si tudi ti bila kljub temu sama čisto na tleh. Zdaj vsaj vem da je to čist ok in nenenormalno ter upravičljivo. Nenazadnje sva skupaj prerastla puberteto in marsikaj drugega, kako da ne bi bila pobita?!
Glede s.u. pa mislim, da pri meni ni tako kot pri tebi. Ko bi vsaj bilo... ali ko bi vsaj bila tako trdno prepričana.  No sej verjetno vem, kako je, ampak si še vseeno malo zatiskam oči. Čisto malo.

hvala še enkrat

lp

[majč]

ja the moon po končanju moje zveze s tistim fantom je žalovanje prešlo v težave v duševnem zdravju, ampak saj pravim, rabila sem energijo in moč, da pomagam sebi in se spravim iz epizode depresije tudi in sem se in to tako kot sem omenila - delala sem na tem, da si pomagam in koristila sem zdravila, za katere sva se z doktorjem dogovorila. Drgač pa nekaj časa je normalno, da se ti dogaja faza žalovanja, če pa se ta žalost ne umakne v več kot pol leta, potem je res morda pa skrajni čas, da si poiščeš pomoč. kakorkoli. gotova sem, da boš speljala in ne pozabi, da te vse lepo in dobro še čaka in da bo tudi to minilo.

Srečno.

maja

[Capricorn72]

Ne vem, TheMoon, ampak zdi se mi, da živiš v zelo konservativnem okolju, ki ne sprejema dobro nikakršne drugačnosti, še posebej pa ne glede spolne usmerjenosti. Težko si je namreč drugače razlagati tvoj izjemen strah glede vsega tega, pa dejstva, da o tem nisi upala govoriti niti pri psihiatru ...
Vsekakor pa se boš morala s tem vitalno pomembnim vprašanjem soočiti in najti nanj jasen odgovor (torej kaj si - hetero, bi ali homo, čeprav je vmesnih variant dejansko še precej več, pa tudi sicer je spolna usmerjenost pri številnih ljudeh dokaj fluidna). Če si glede tega namreč ne boš na jasnem, bo to večni vir hudih notranjih konfliktov, tesnobe, depresije, obsesij, ponesrečenih razmerij s partnerji nasprotnega spola ipd. Been there, seen it all. 
Priporočam ti - če je to seveda mogoče - da začneš delati na tem, da se čimprej preseliš v kakšno večje urbano okolje, saj so ta glede teh zadev precej bolj liberalna kot zadrto konservativna vaška okolja, bržkone pa bi bilo dobro tudi, da bi si - če bi vendarle rada imela t. i. normalno družino in otroka oz. otroke - morda našla kakšnega prav tako biseks. partnerja, s katerim bosta lahko imela t. i. odprto zvezo.
Glede mene in moje biseksualnosti: to je pač v človeku, seksualno te pritegnejo tako ženske kot tipi, potrebno je tudi nekaj eksperimentiranja ipd. Predvsem pa si moraš to najprej sam pri sebi priznati.
Verjamem, da boš zmogla in jaz ti bom stal ob strani!
Lp,
     M.

[TheMoon]

Hvala obema.
Res sem v taki okolici, ki ne sprejmema "drugačnosti". O selitvi sem že veliko razmišljala, ampak finančno zaenkrat še ne zmorem.

Danes me je še enkrat zadelo kot strela z jasnega, ko sem ga videla. Čisto drugačen, v 5 dneh, se je čisto spremenil. Joj, to ni bilo dobro zame.. zdaj pa spet lahko ležem samo v posteljo. Pa tak mi je bilo že lažje.

[Capricorn72]

TheMoon, ne leži cele dneve in tedne v postelji, ker potem ti bo še slabše. Raje se aktiviraj: ukvarjaj se s športom, delaj kaj fizičnega (npr. na vrtu, če ga imate), pelji se s kolesom, obišči koga ipd. Najslabše je ležati, tuhtati, po glavi se ti podijo črne misli, postajaš vse bolj depresiven in tesnoben ...
Poslušaj me, ker to ti govorim iz lastnih izkušenj. Mislim nate! M.

[TheMoon]

Delam, kolikor se le da, ampak tega enkrat zmanjka. Potem pa zopet to tuhtanje. sama sebi grem na živce.
s kom se naj družim, ko pa sva imela skupne prijatelje in se zdaj bojim, da bo on tam? Ostali pa imajo svoje družine in to in nimajo časa. Res sem čisto iz sebe, bom poskusila jutri s kolesom. Čeprav, hm, tam gor bom šele razmišljala. Hvala da si z mano M. resnično hvala.

[Capricorn72]

Saj vem, kako je to: prijatelji in prijateljice iz otroštva in mladosti se poročijo, odselijo ipd. Človek ostane bolj ali manj sam. Ampak treba je ohraniti pogum in voljo, vsem preprekam navkljub.
Ko se voziš s kolesom, pa raje opazuj naravo in ljudi, namesto da tuhtaš. Vem, da je to laže svetovati, kot storiti, a vendarle poskušaj! 

[majč]

počasi si daj priliko, da spoznaš nove ljudi, razmisli, če bi sedaj, ko nimaš fanta in imaš več časa, izbrala kak hobij, tam pa boš gotovo tudi spoznala nove ljudi.

vso srečo!

in moj prvi post je nastal na podlagi tega, kar smo spoznavali na faksu in v družbi tam. Vsak mora najti svojo pot, so vzponi, so padci, so krize, so lepi trenutki, vse to je del poti. in če ne boš imela druge opore v danem momentu, mi smo še vedno tu. vso srečo!


maja

[Temnolaska]

Luna ne se sekirat.

To, da ti je bad, ker pogresas fanta, s katerim ti je bilo bedno, je čist normalno, ker ga pač več ni. Včasih nam je bolj fajn bit v bednem odnosu, kot da bi ga prekinili, ker bomo potem sami. Tudi sama sem že kdaj nehala s kakšno "kretenko", pa mi je bilo po tem ful bad, ker nisem vedla, kaj si naj začnem, saj sva vse počeli skupaj.

To glede tvojega zanimanja za ženske je tudi lahko zelo enostavno. Če hočeš ugotoviti, kaj ti v bistvu ustreza, pač bodi enkrat z eno punco in boš videla, na čem si. Jaz sem tudi imela do 16 leta kr neki fantov, pa mi je bilo vedno dolgočasno, ko sem jih osvojila, ali pa se mi je zdelo vse brezveze, čeprav sem bila na zacetku ful zaljubljena. Ko sem prvič (trezna) dobila lubčka od ženske, pa sem dobro vedela, koliko je ura. Najprej itak misliš, da si bi. Potem pa ko je minilo neki časa in sem spoznala punco, ki mi je bila lustna in fajna hkrati in sem se namatrala za njeno pozornost v taksni in drugacni obliki, pa je bilo kot da bi me kdo s teflonom uzgal po glavi. Takrat je bilo vse lepo na svojem mestu.

Res je, da sem še potem imela kakega fanta, pa sem hitro videla, da sem bila v takih odnosih prazna.

Itak se lahko v času tvoje zmedenosti zamotiš z raznimi hobiji, psihiatri, ADji, sam to ne bo imelo nobenega učinka, ker boš še vedno zmedena. Jaz pravim: A little less conversation, a little more action, please!! 

[Pain]

jas sem imela izkusnje s fantom pred tremi leti.. vendar me je bilo strah da bi bla s njim resno zato sem ga pustla... drugace je on pol hodo s mojo sestro in mojo sestricno... zaj pa se druzim s homoseksulanimiljudmi oz kolegice mam ko so homoseksulne in mi je fajn se druzit s njimi. ob njimi se pocutim  svobodno pa vse... sploh pa mi je vcasih  katera vsec sploh iz druzbe..  ena mi pa je vsec nekak sem ji ze nakazala sam ona misli da je to bil hec... oz kr sem bila pijana sn vedno ji pisala sms .. vcasih se ozrem po sql pa je ne vidim pa je hudo. kai mislite kaj je to?... sploh pa me je strah odnosa z  mosik kr se bojim da bi mu bla vsec sestricna kr je taka dobra ženska. vseee ima.. dolge lase ko si vsak det želi postava prefektna. pa vsee. ... zmedena sem zeloo!