groza

[purple cat]

pravzaprav sploh ne vem kako naj začnem in napišem to...zadnje čase se počutim kot da sem obstala na zelo temnem mestu in ne vidim iz tega izhoda...resno razmišljam o samomoru vendar stvar nekako prelagam...ponoči ne spim, vs čas mi gre na jok, počutim se kot da bi stalno nekaj pritiskalo name...imam hude težave v šoli vendar ko se spravim k učenju se zelo težko skoncentriram in učim, pri izpitih pa sem tako živčna da za**** vse tudi tisto kar drugače znam, želim si samo da bi bila nekje kjer ni vsakdanjih skrbi, da bi bilo vsega konec, starši ne vejo za to kakšne probleme sem si nakopala v šoli in veš čas me je strah in sem pod pritiskom da bojo izvedeli ker bojo zelo jezni in razočarani nad mano, pravzaprav res nimam tehtnega razloga zakaj sem tako popustila, enostavno nisem hodila v šolo in se nisem učila ker me je že misel na šolo včasih tako spravila iz tira da se m se pretvarjala da ne obstaja tako kot za še več takih problemov, zdaj pa se mi zdi da je vse prišlo za mano in nikamor se nimam skriti...
misli mi ves čas vleče na samomor ker ne zdržim več počutim se jezno na cel svet sploh pa nase, tudi zaradi tega ker vem da obstajajo ljudje ki imajo 100 x hujše probleme od mojih in si za njih niso sami krivi pa se ne smilijo sami sebi tako kot jaz...v svojem življenju nisem dosegla nič omembe vrednega, še pole ne morem končati in je verjetno nikoli ne bom.
ne vem s kom naj se pogovorim saj me je preveč sram govoriti o svojih probemih in tega ponavadi ne počnem imam prijatelje vendar enostavno ne morem govoriti o tem še pisanje tukaj mi je težko,prav tako pa ne vem točno kaj je sploh razlog da mi je tako hudo, ponavadi se v svojem življenju od težav umaknem ali jih ignoriram zdaj pa se mi zdi kot da me vse skuaj preganja ne morem se več pretvarjati da je vse u redu počutim se kot da bom počila od vsega...ne vem od kje vsa ta jeza, strah, žalost in obup in ne vem kam naj jih dam, govoriti o tem ne morem z nikomer....

[987]

Hey

dobrodošla na forumu.

Kot prvo bi ti rad povedal, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Trenuten položaj ti izgleda neizhoden, vendar ti lahko iz lastnih izkušenj povem, da sploh ni tako. To je posledica naših misli, ker vsako misel napihnemo.

...resno razmišljam o samomoru...

Poglej to je zadnja stvar, ki jo lahko naredimo. Ne bi bolje če si poiščeš strokovno pomoč in vidiš če ti bodo znali pomagati. Imaš že kakšne tablete ali psihoterapijo?

...ko se spravim k učenju se zelo težko skoncentriram in učim, pri izpitih pa sem tako živčna da za****...

Tudi sam imam čisto podobne težave. Vse skupaj je zelo boleče, vendar moraš vedeti, da si ti na prvem mestu. Prvo se moraš ti pozdraviti in urediti svoje življenje. Ko ti bo ratalo to, bo tudi šola stekla. Zanimivo je to, da če imaš več stvari (in ne samo šole) vse stvari vzporedno tečejo in tudi uspevajo (družba, šport, šola, mogoče tudi delo preko študenta). Se slučajno ukvarjaš kaj s športom? To zelo pomaga.

Ne vem zakaj si nehala hoditi v šolo. Si bila tesnobna...si se bala okolice, ljudi... To je značilno, da se v depresiji začnemo umikati od ljudi. Tudi s prijatelji prekinemo stike. Čisto te zastopim, da jim ne moreš razlagati svoje stiske. Tudi jaz jim ne morem. Sem pa tu na forumu spoznal kar nekaj čudovitih ljudi, ki so mi dali podporo v najhujših trenutkih.

Moj predlog je, da si čimprej poišči strokovno pomoč.

Drži se.

lp

[purple cat]

nimam nobenih tablet ali psihoterapije..ker nihče ne ve za moje težave..živim pri starših vendar mislim da ne bi razumeli kako je s tem, kadar jih skušam povedati, je vse nekako v smislu da pretiravam, zganjam dramo, itd, čeprav je resnica da ravno obratno omilim vse skupaj.
včasih ne morem niti vstati iz postelje komaj se spravim in potem mi gre na jok, ko pomislim na šolo in učenje me postane strah vsa situacija se mi zdi brezizhodna občutek imam da ne zmorem nič.
strah me je da bom razočarala vse ljudi okoli sebe, starši mislijo da imam teževe v šoli (kolikor sem jim sploh omenila) zato ker se mi ne da učiti vendar to ni res, želim si da bi lahko uredila vse skupam ampak imam občutek da čisto nič ni v mojih rokah in imam grozen občutek krivde zaradi celotne situacije ker ne znam poskrbeti zase.
vse to skrivanje težav je še dodaten stres ampak res ne bi prenesla očitkov in razočaranja ljudi okoli mene, zdi se mi da nikoli ne naredim nič tako kot je prav...pri nobeni stvari ne blestim, nikjer nisem zares dobra, ničesar nimam na kar bi lahko bila ponosna, sploh ne vem kakšen smisel ima potem vse skupaj...ne vem kam je izginila moja samozavest in kako se je vse skupaj tako sesulo ampak kar naenkrat sem tu in zdi se mi da nimam čisto nič razen kup problemov katere sem si delno sama nakopala in jih ne znam rešiti.
mogoče bi res mogla poiskati strokovno pomoč ampak tega me je na smrt strah ko pomislim na to kakšna bo reakcija ljudi okoli mene.

[987]

Kot vidim ti starši ne znajo prisluhnit. Najbolje pa bi bilo, da bi staršem še enkrat čisto po pravici povedala za svoje težave in stisko. Če te tudi takrat ne bodo vzeli za res, boš vedela, da od njih nimaš računati, da ti bodo pomagali. Mislim, da bi se morala sama odpraviti do psihiatra in mu razložiti za težave. Glede tega, da nimaš nobenega za potožit, te čisto zastopim. Tukaj na forumu lahko vedno napišeš kar te teži.

...ne morem niti vstati iz postelje...gre na jok...brezizhodna občutek...nikjer nisem zares dobra...izginila moja samozavest

Tole so vse simptomi depresije. Glede na napisano moraš nujno najti pomoč. Pa kaj te briga kaj bodo rekli ljudje. Saj drugi ne bodo vedeli, da hodiš k psihiatru. Vsakega izmed nas je bilo prvič na smrt strah iti k psihiatru, vendar smo vedeli da ni druge poti. 

Izgleda mi, da si bila vedno pridna. Nikoli nisi razočarala nobenega. Vendar poglej, to je tvoje življenje. Vprašaj se za koga ga živiš. Ti pri sebi veš, da trenutno ne zmoreš...nekega dne pa boš. Na žalost pa je za vsako stvar potreben čas.

Nikar ne obupaj. Življenje je prekratko, da bi si ga še sami skrajšali. Vse bo še dobro. Vem, da trenutno zelo težko verjameš mojim besedam. Tudi sam sem šel skozi vse to in še vedno potujem (upam da proti lepši prihodnosti) Vse se mi je sesulo. Sedaj pa garam na sebi, da bi lahko spet normalno zaživel. Nikoli ne smemo obupati, pa če je še vse tako črno. Gotovo je nekje en žarek svetlobe, ki ti govori da moraš vztrajati in se truditi.

Drži se.

lp

[Jeri]

purple cat ...

Nasi problemi so vedno najvecji, saj so tisti, s katerimi se moramo ukvarjati, se z njimi soociti in jih razresiti, tako da ne bodi jezna nase zaradi tega, ker imajo po tvojem mnenju drugi vecje tezave v zivljenju.
Priporocam ti, da si poisces strokovno pomoc ... na forumu so ti na voljo tudi stevilke za klic v sili ... dobro bi bilo, da bi se narocila tudi pri psihiatru ali psihologu ali pa za zacetek obiskala svojega osebnega zdravnika in mu razlozila, kaksne tezave imas ...
Ne obupaj, verjemi da obstaja pot iz vsega tega ... in tudi starsa te bosta verjetno razumela, ce jima bos odkrito povedala, kaj te muci in kaksne so posledice.

Drzim pesti da bo bolje. Oglasi se se kaj ...

 

[Bogica]

Glede na napisano tudi jaz mislim, da bi si morala nujno poiskati strokovno pomoč
Vedeti moraš, da boš tako dobila in začutila  razumevanje in podporo, ki je doma
vsekakor nimaš.
Prav tako lahko tukaj napišeš vse kar doživljaš, ker nas je tukaj veliko takšnih, ki
prav dobro razumemo tvoje počutje in občutke.

In čas je, da sebe postaviš na prvo mesto. V takšnem stanju kot si najverjetneje
ne boš mogla opraviti vsega tako kot si želiš, kar te bo zopet prizadelo in krog se
bo nadaljeval. Verjemi - šola in obveznosti te bodo počakale.
Zdaj je čas, da urediš svoje počutje.

Držim ti pesti....

lpb

[Arwen]

Dobrodošla, purple cat. Ja, kot je že 987 povedal, vse znake depresije kažeš in glede na napisano bi rekla, da je strokovna pomoč na mestu - mogoče bi že osebni zdravnik (ica) znal pomagati? 

...mogoče bi res mogla poiskati strokovno pomoč ampak tega me je na smrt strah ko pomislim na to kakšna bo reakcija ljudi okoli mene.

če ne poveš sama, nihče ne bo vedel.. strokovna oseba ti zna pomagati, svetovati.... če govorim iz lastne izkušnje - meni je osebni zdravnik zelo pomagal, sedaj mi psihologinja kaže več možnih poti... seveda je pa vse odvisno od mene...

Smem vprašat, koliko si stara, nisem zasledila tega podatka, hodiš v srednjo šolo ali na fax? Če si doma v bližini Lj. - trenutno je na 14 dni preko Dam-a bowling, na jesen pa spet začnejo delovat skupine za samopomoč (razen na obali deluje tudi poleti)

arwen

[ton]

In še tole, purple: grozne stiske, ki te dajejo s šolske strani, poskusi nekako racionalizirat, narediti seznam (predmetov, izpitov, popravcev...) - ponavadi vendarle obstaja neka pot, samo dovolj od daleč jo je treba pogledat. Ker so stiske ob koncu šolskega leta zelo pogost pojav, bi morda (če si še šolarka) pomagal pogovor s svetovalno delavko?

[urssska]

Purple cat, vsi so ti dobro svetovali. Ne sramuj se bolezni in je ne skrivaj (no, vsaj pred starši in zdravnikom ne). Pomagaj si in dovoli, da ti pomagajo, tko pač človek ne more živet. Pa dobrodošla na forumu, tu boš tudi našla podporo tistih, ki te lahko najbolje razumejo.

[Flip]

ponavadi se v svojem življenju od težav umaknem ali jih ignoriram zdaj pa se mi zdi kot da me vse skuaj preganja ne morem se več pretvarjati da je vse u redu počutim se kot da bom počila od vsega...ne vem od kje vsa ta jeza, strah, žalost in obup in ne vem kam naj jih dam, govoriti o tem ne morem z nikomer....

ob vsem, kar te mori, si zdaj prišla do točke, ko pred problemi več ne moreš bežati. potrebno se bo z njimi spoprijeti in tega se bojiš. prišla si v začaran krog. to je zelo hudo, a vedi, da so problemi zato, da jih rešujemo. ni vedno lahko. a najslabše je, če se z njimi ne spopadamo. ker pogosto pa se zgodi, da ugotovimo, da smo naredili iz muhe slona. morala boš težavam pogledati v oči na ta način, da poveš, kako in kaj. morda pa le ne bo tako hudo. poskusi. takoj ti bo lažje, pa čeprav boš dobila jezikovo župo in morda še kakšen hausarest ali kaj - ne vem. ampak vem pa nekaj: moja hči je stara 15 let. za odkrito besedo nikoli ni bila kaznovana, razen, da me je pač malo dlje poslušala, kot ji je bilo ljubo (ni bila nadrta). če sem pa sama prišla gor, da me vleče za nos, pa je morala nositi tudi posledice za svoja dejanja, kar je pomenilo, da pač ni smela iti ven, da nekaj ni dobila, kar pa sicer bi i.pd. pč odvisno, kako hudo ga je polomila.

res. bolj, kot boš skrivala, slabše bo. drži se, punca.

[Arwen]

ojla, purple cat - nič se ne javiš?

[Tayana]

Glede na to, kar si napisala o sebi, kaže, da imaš srednje močno depresijo:

- vidiš, da si kakor v neki temi
- ne vidiš izhoda
- razmišljaš o samomoru
- nespečnost
- jok
- občutek, da nekaj pritiska nate
- težave z učenjem
- težave s koncentracijo (ponavadi sodi zraven tudi slab spomin)
- strah pri izpitih, ki vplivajo na to, da ne moreš pokazati dejanskega znanja
- beg pred skrbmi in dolžnostmi
- razočaranje nad seboj in celim svetom
- nizka samopodoba
- nezaupanje vase
- občutek krivde

Vse to so znamenja depresije. Zato menim, da bi bilo pametno stopiti do psihiatra, mu zaupati svoje težave (lahko mu jih daš tudi za prebrati, če se bojiš, da ne bi znala biti dovolj zgovorna). On bo na podlagi slišanega ocenil, kakšna je diagnoza, oziroma kakšen je sploh problem pri tebi, in kako ti lahko pomaga. Toda glede na vse to, kar si napisala, zgleda, da je depresija. Depresija se rada pojavlja pri mladostnikih, pri ženskah je pogosta tudi v času pred, med in po menopavzi. Več kje sem prebrala, da ima skoraj vsak šesti človek depresijo vsaj enkrat v življenju. Celo princesa Diana jo je imela in je to zaupala pred kamerami, da je lahko zvedel ves svet. Zato ne obupaj, če se je depresija lotila tudi tebe.

Možno je, da ti možgani ne proizvajajo dovolj enega hormona - serotinin. S tabletami se da to popraviti.  Če pa gre za posledico nekih doživetij iz preteklosti ali sedanjosti, pa bodo dobrodošli pogovori s psihoterapevtom ali s psihiatrom. Ne razmišljaj o tem, da boš sedaj vse življenje bolna. Lahko da je to le prehodnega značaja. Vendar je dobro ukrepati čim prej, da se problemi ne bodo nakopičili. Glede na to, da se šolaš, kar odloča o tvoji prihodnosti, bo dobro, da ukrepaš čim prej, da se problemi ne bi nakopičili in bi jih še težje reševala.

Kakor je omenil 987, poskrbi za to, da se boš dovolj gibala, kajti če boš kar obsedela ali obležala, bo pot do ozdravitve bistveno daljša. Dobro bi bilo, da bi se rekreirala (tek, hitra hoja). To enkratno pripomore k okrevanju. Tudi kak drug šport, kjer bi se dobro razgibala, bi bil dobrodošel. Bodi tudi na svetlobi. Ne zapiraj se v stanovanje!

Preberi si to:
http://www.lek.si/slo/skrb-za-zdravje/depresije/simptomi/ in poskusi še kje kaj več najti o tej bolezni ter primerjaj s svojimi simptomi.

[broken]

hej purple cat!
en topel objem z moje strani
nevem sicer kako ti bodo pomagale moje besede,ker sem trenutno tudi sama na dnu ampak vseeno..ko sem prebirala tvoje poste me je kar stiskalo pri srcu..saj dozivljas skoraj isto kot jaz, le da sem jaz se trudila hoditi u šolo zaradi obvezne prisotnosti ( 85% ) , pa čeprav me je tam tako hudo napadala tesnoba da se mi je večkrat skoraj zmešalo...in učenje in to use drugo k si opisala kokr bi sebe poslušala..punca vedi pa da vse ni tko črno..glede strokovne pomoči sm bla istga mnenja k ti, odlašala sm pa odlašala ker ne znam dobr izrazit svojih tezav...oz. ciz isto..usi k sm se jim zaupala je blo tko d sm jz vedno zganjala prevelko dramo itd. in pol dobis grozn obcutk krivde za use...sploh nws kaj je prov kaj ni kaj nj si mislis..in razlagas svoje tezave ciz drgac k bi npr pr "zdravi" pameti...in predn sm prsla na forum se nism zaklenila pred prjatlcami one so zapustile mene..oz. niso imele casa itd.. grozna druzba le da sm prepozn spoznala..nato mi je se takoimenovana best frendica zarila noz u hrbet..in k sm ostala ciz sama,obupana se mi je skor utrgal...ce se ne bi tko bala smrti me vrjtn ne bi blo vec..pa to ti ne govorim d bi se ti kj smilila itd..ampk d vids d so ljudje k te lah razumejo ker te jz ciz razumem po vsem tem sodec kaj prezivlas..in najhuj je d tega noben ne dojame..no vse dokler nism prsla na forum ker so res ful uredu in tople osebe..tok normalnih odzivov,prvic priznavanja d moje tezave niso sam jamranje itd. me je tko prijetn presenetl in osrecil d ti povedat ne znam..si si prebrala nase odgovore..vids in ze nisi sama..mi smo tuki,vemo kako je to te lahko razumemo in ti povemo ksn topel nasvet...no mene je njihova vera in vse to prpravla do tega d sm res poklicala strokovno pomoc..me je blo konc strah ce bi me ze po telefonu uprasal kaj je pa tko kr bi se ciz zmedla..ampk jih je zanimala sam starost ime in evo dobila sm datum..in ceprav sm do tkrt skor obupala so me tuki drzal gor in vrjem ce se bos tko odlocila in toploo ampk res toplo priporocam bomo tut tebe...men so dal koncn obcutk d nism sama, d me nekdo razume in usaj en obroc tesnobe sm zihr ze dala proc..pred dobrim mescom sm bla sama zdj pa poznam kar neki zlo toplih oseb samo mors se borit,tut ce je use tko crno ne bezat pred problemi, ne se zapirat u sobo ker bo res se tezje....nizka samozavest in vse to..se predobr poznan..ampk ne smes se vdat...lj vedno mamo dve moznosti..al ostat doma bit pasivn in se vdajat zalosti,depresiji al pa se kokr lahko borit proti njej it wn u naravo ce ze ne med ljudi trudt se bit to kar si in cimbol utisat tiz glas k ti prav d neki ni u redu s tabo...se vedno bo tezko, se vedno se bos sekirala, se vedno lahko pades...ampk po drugi strani lahko tut zmagas in dozivis ksn lep trenutk al pa vec...in ti bo ostal za spomin k ti bo naibl tezko d si bos rekla to mi je bllo pa naileps vredn je blo zivet in vstrajat..in pomirja usaj mau tak obcutk in tut ce pads punca je stvar pol mn crna , tut ce se ne izide ker je zivlenje pac tako d se vecinoma ne izide usaj ves d si se trudila,da nisi se ze na zacetku vdala in vsak padc ti je lah svarilo, kaj je narobe d bol prepoznavas svoje tezave in pa tut na napakah se ucis kako bi se drgac kj naucu..prvo je treba padt d vids d neki ni kul, to prepoznas pol se je pa treba zacet pobirat in se ne ustavt tut ce umes spet pads..lj vem d je use ful tezko vem d ti to use govorim pa d je u praksi tezko ampk mogoce se bos zamislila in ti bo kj pomagal al te pa usaj pomiril..da bos vedla da nekdo misl nate in se mu zdis ciz uredu punca k se je samo zgubila u kaosu zivlenja..ker to je to..zivlenje..kruto ampk k se truds za sreco zna bit tut lepo..obstaja razlog zkaj se usi borimo za ljubezen in sreco in se ne vdamo..je najblizje kar imamo carovniji
in ceprav sm bla sama ista tesnobna, prestrasena obupana sm zmogla kanck poguma in sla na pogovor k sm bla narocena..mela sm napacn naslov mogla sm hodt okol in sprasevat ljudi kje je to ( in vrjem tut jz nism hotla da se to razve se tko me majo za *** ) ampk se nism vdala..sm se umes tut ustavla mi je slo na jok sm misla ** usoda k se mi tko postav na pot k d mi ni usojen najdt pomoc in sreco sam sm se ji postavla po robu prijela sm se ograje zadihala in sla naprej..in sm naidla in so me sprejel ceprou sm zamudila 40 minut in sm bla na robu zloma..in sm sebe pozitivn presenetla kok sm ji povedala..in kako me je razumela kaj use mi je dobrga povedala..da se clovk res zamisl..in usaj kanck bol sm se pocutla..in usakic bo bols trdno upam..tko da punca navoljo mas dve moznosti ; predajat se zalosti al pa se borit za sreco...jz mocno verjamem d mas u seb moc izbrat drugo in drzim pesti zate..sm bla na istem mestu pa sm se borila in nism ostajala sam notr in tut poiskala sm si pomoc k sploh ni bla tak bavbav k sm misla..
ah ja upam d se nism prevec razpisala se mi je kr odprl pa upam d sm ti usaj kanck dala mislt use bo se dobr punca sam narest je treba kj za to..ce bi bla sreca in to usakmu skoz lahko dosegliva bi se je kmal k usega navelical,k se je treba za njo borit je pa tok leps k jo dozivis
uso sreco in javi se kej
mislm nate in verjamem d bos zmogla
broken

[Tayana]

O depresiji:

http://www.ezdravje.com/si/zivcevje/depresija/
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=37&Itemid=38
http://www.zdravniski-nasveti.net/?nStran=teme&tema=depresija&pog=index
http://www.psihiater-leser.com/452/27501.html
http://www.zzv-ce.si/unlimitpages.asp?id=235

http://www.lek.si/slo/skrb-za-zdravje/depresije/
http://www.lek.si/slo/skrb-za-zdravje/depresije/oblike/
http://www.lek.si/slo/skrb-za-zdravje/depresije/vzroki/
http://www.lek.si/slo/skrb-za-zdravje/depresije/diagnoza-zdravljenje/
http://www.lek.si/slo/skrb-za-zdravje/depresije/pot/
http://www.lek.si/slo/skrb-za-zdravje/depresije/pomoc/

[Sinuska]

Purple, prosim, če se javiš....

[Labodka]

Kar doživljaš mi je zelo znano, ker sem bila sama v istem položaju decembra, ko se je vse zdelo brezizhodno in zaradi paničnih napadov nisem upala več v šolo ter sem naploh obupala nad življenjem. Takrat sem uvidela, da si sama ne morem pomagati, čeprav si je moja družina zatiskala oči in še zdaj niso sprejeli, da je kaj narobe s teboj. Mislim, da je prav, da poiščeš strokovno pomoč in se nekomu zaupa. Zdaj si na prvem mestu tu in sploh ne razmišljaj o odzivu domačih. Nič nisi naredila narobe. Znašla si se v stiski in poiskala pomoč.
 Ne glede na to, kako obupno se vse zdi, je vedno nek izhod in rešitev, čeprav se um osredotoči le na smrt ali splošen beg pred realnostjo. Predvidevam, da si mlada, zato ti lahko rečem, da se bo vse še rešilo. Obstajajo pedagoške pogodbe s šolo in odločbe s strani ministrstva, ki ti bodo omogočile šolanje pod tvojimi pogoji, če ne moreš hoditi k pouku. Osebje na moji šoli je bilo glede tega zelo razumljivo in sem končala 4. letnik, čeprav sem pol leta manjkala pri pouku zdaj me čaka še matura. Ampak preden lahko delaš korake v tej smeri, se moraš pozdraviti in delati na sebi.
 Prosim, javi se nam kaj, da vemo, kako ti gre.

[Sofia-Del_Sati]

Slučajno odkrila tole temo... 

Ni fajn, da se ne javi več niti z enim postom.... 

upam, da si vsaj OK purple 

Sofie