goonsquad
Novinec / novinka
 Odsotni
Prispevki: 1
|
 |
« dne:: petek, 11. junij 2010 ura: 22:05 » |
|
Lep pozdrav vsem skupaj na forumu nebojse.si!
Pozdrav! Star sem 17 let in imam težave s čustvovanjem. Želim si pridobiti čustvene vrednote. Starša sta tako zatiščana, zgublena, prizadeta, sovražna, da sem se od njih kar nalezel. Sovražta umirjenost, srečo, ljudi, mladino, do vsega izvajata zbadljiva in sovražna čustva, najhuje je da sta to ogromno zlila name kot na otroka, torej sovražla sta me videti srečnega, veselega, odpornost imela do tega. Sedaj, ker sem jaz odraščal ob tem, imam na neki način priučeno duševno motnjo, prav kot bolezen ne bi rekel. V glavnem jaz se ne bom zgledoval po njima, bil bom jaz. Ta jaz, ki hočem postati je ta, da imam čustvene vrednote. Nesmem pa pozabiti napisati, da imam ukrivljen razum zaradi nju. Navadila sta me takega vedenjskega vzorca, ki dvomim da ga kdo ima od drugih:
Ko naredita kaj neprimernega, smešnega in se jima na to zasmejim (opravičeno), dojameta to kot posmeh in nesramnost. Ko povem opravičeno mnenje, se počutita napadenega, npr dej pust me, tako se razpočita: DAJ NEUKAZUJ MI!!!
Torej opravičena mnenja, ko ti nekdo nekaj pove da ga ti motiš zaradi nečesa kar si pač narobe naredu, onadva v takih situacijah to sprejmeta s tem da sta ogrožena in da jima nimam kaj ukazovati.
Torej opravičeno čustveno obarvana mnenja sem se ponesreč navadil kot grožnjo in tako imam probleme s kamorkoli grem. Namesto da sprejmem to kot pomoč, vzamem kot kritiko. Sedaj se zavedam, da bi bilo zelo primerno zame, da bi šel v kako tako okolje, kjer bi se naučil normalnega razmišljanja od ljudi. Nosim ukrivljeno vero in če ti enmu nekaj tupiš v glavo, mu lahko ustvariš neka prepričanja in čustva. To zelo ni v redu. Sem lušten fant, škoda me je da me starša mučta, kar naprej sta verbalno nasilna, uživata v tem, sovražta srečo v drugih, na razumu sta nerealna, čustvih... Fizično nasilna. Nesramna, nasilno govorita, soveražno, prepričujeta me kako so vsi ljudje barabe, sovražta vse ljudi, sploh pa mama da negovorim. Pač na nek način sta przadeta in si neupam doma biti ob njima. Ko sem srečen, me bosta nadlegovala, ko sem vesel, me bosta nadlegovala, praznino čutita v seb in da se morta spravljati na druge. Mene to kritično onesrečuje biti v njihovi bližini.
Socialna služba ščiti starše in ne otroka, zato me zanima, če imate kak predlog za moje novo okolje. Popolna se moram spremeniti: razum, čustvovanje, prepričanja, osebnost in posledično se bo tudi duševnost. Ampak razum prvo, nesmem skoraj vsak vesel glas sprejemati kot kritiko, tako kot moja starša, vsako pozitivno energijo zasovražita, dobita sume, nadlegujeta in pritiskata, nato se samo NAME spravta, če je negativna energija v meni, pa jo pospešita in se začne kregati do onemoglosti in nerealno preganjata. Sedaj jaz nisem tukaj isto bolan, ampak naučen. Rad bi starša močno izmaknu iz svojega življenja. Imel okolje, kjer bi lahko delal na sebi, dobil odgovorne navade. Starša sta krvopijska, jaz ju nebom prenašal. Kam, da grem da se umaknim pred njima? Morda stanovanjska, karkoli... Samo, da ju zapustim. A obstaja nekaj, kamor se lahko umaknem, poglejmo na sedajnost - 11. junij, 2010. U taki kritični kondiciji sem, da bi se rad umaknil močno, komu se naj javim? Stanovanjske so sedaj počasi zaprte, u rejo me ne bodo dali. Nesramna je socialna služba, le zavod mi ponujajo. Dovolj imam vsega. Neobstaja kaj, da se umakneš kot žrtev nasilja v družini? Lep pozdrav?
|
