Naš Simon..........povsod po vasi se govori......to je bil naš Simon............
Bil je čisto poseben otrok, rodil se je pred osemnajstimi leti, komaj šestnajstletni mamici, drobceni punčki, ki ga je sprejela z vso ljubeznijo in odgovornostjo z vso toplino, ki jo je lahko v tistih letih premogla........kljub revščini in bedi, v kateri se je znašla, sta se z fantom odločila, da bosta zmogla.
Rodil se je naš Simon,drobcen pobič in neverjetno lep otrok..........še čisto majhen komaj nekaj let star je rad kolovratil od hiše do hiše in nagovarjal ljudi. Ponavadi se je usedel za mizo, lepo pozdravil in začel pogovor kot kakše odrasel mož........o vsem, o delu na polju, vinogradu, sadovnjaku, o prašičih in kokoših ali pa celo o vremenu. Ljudi je s svojim nastopom prav zabaval in povsod kamor je prišel so se ga razveselili. Zelo je imel rad delo na kmetiji, predvsem rad je imel živali in pri njem si našel mali živalski vrt........Domov je prinesel zapuščene srnice in jih imel v ogradi ter skrbel zanje, vsak mucek je ostal pri njemu imel je po dva psa, kasneje še kozice in zadnja leta se je z vso ljubeznijo posvečal konjem. Vzpredno s tem pa je imel neizmerno veselje s traktorji, kosilnicami,kmetijskimi stroji in motorji........preveč veselja je imel do tega in večkrat sem povedala na glas, da je še premlad za to. Pri osemnajstih je obvladal vsak traktor v vasei, vse priključke in vsa opravila, ki jih je z največjeim veseljem opravljal doma in za vse vaščane. Kamorkoli sem prišla v vas, so znali povedati, da čakajo našega Simona, da bo opravil to in ono delo............živel je tako zelo hitro in tako intenzivno je želel vse znati...................Res šola ni bila preveč zanj, ampak nihče mu tega ni zamril, ker je bil naš Simon najbolj priden otrok v vasi............Zadnji dve leti, ko se je začela huda puberteta, se je začel nekako zapirati vase, če mu kaj ni bilo prav, se je umaknil v svoj svet, med svoje konje in svoje prijatelje in mamico je večkrat zaskrbelo zanj, vendar, ko so prišli svetli dnevi je bil spet vesel in nadvse priljubljen otrok........takšen , kot to soboto, ko smo sedeli skupaj v vaški gostilni, ko smo se tako nenavadno zbrali za mizo, ko sem ga vidla srečnega v družbi z njegovim očetom in mamico. Tako prisrčno me je obljel, malo potožil, da mu nič ne gre, da je tolikim ljudem obljubil pomoč na polju, njemu pa se kar naprej kvarijo stroji.............ampak, danes sem srečen in vesel je dejal, naslednji teden pa bom vse opravil..................Naslednji dan pa.......groza.......Na dvorišču je obarčal vinogradniški traktor, zraven je bil sosed, ki mu je hotel iti špricat v vinograd, pa njegova mami in sestrica............Normalno, kot vsaki dan je speljal in nihče ne more dojeti zakaj...............traktor je zdrsnil, Simon ga je hotel obvladati in v tistem trenutku je sunkovito zabremzal, vrglo ga je iz sedeža in direktno v drevo ob cesti........Sosed pravi, da je bila sekunda, da je slišal samo mamin krik in naš Simon je obležal v luži krvi........Ni bilo pomoči, nobeni kriki, nobeni klici na pomoč niso pomagali.............naš Simon je tisti trenutek zaključil svoje delo za vedno.Življenje v naši vasici je zastalo, novica je v trenutku zajela celo vas, bilo je v času kosila, ljudje so vstajali od miz in se zgrinjali v to nesrečno hišo.....bila je prava panika......jok, vpitje, prošnje.........nič ni pomagalo. Vsi smo otrpnili...........v mojih mislih je prevladala misel na njegovo mamico, mojo sestrično.....drobceno, zgarano..........,na njegovo sestrico staro komaj štirinajst let in je bila priča temu dogodku......na očeta, ki je na kolenih prosil naj se Simon vrne, ki ni hotel sprejeti kaj se je zgodilo..........Ni besed, ni moči, da bi lahko kdo pomagal.......stala sem pred njimi brez moči..........gledala to trpljenje in nisem mogla pomagati..........Očeta so odpeljali, ni zdržal..........ostali smo skupaj dolgo v noč, moja sestrična me je stiskala v objem in mi šepetala.....čuvaj svoje otrok, veš kako je hudo,moram zdržati,bom zdržala,ker sem se preprčala,da Simon še pride domov.........to upanje me drži pokonci in ko tega ne bo več, se bom zlomila...........
Ta hip se spet odpravljam dol v vas...........strah me je, ne vem kaj in kako.........hudo mi je,še glas sem izgubila od tesnobe, ampak vem, da me potrebuje, rada me ima in moram ji pomagati....a bom zdržala?
