Učenje, koncentracija nasploh

[bobnarka]

Živjo

Imam problem, da se k učenju sploh ne morem spravit, in ko mi že rata, si težko zapomnim stvari in u glavo mi skozi udirajo slabe misli kot; ne zmorem, nimaš pojma, ne da se mi.. čeprav se res zelo trudim, da bi se kaj naučila...
ker pa delam šolo po izpitih (pedagoška pogodba) in imam čas, se mi zdi včasih da sem res nesposobna, in sram me je... še posebej ko srečam nove prijatelje, fante.
počutim se zelo leno in brez elana... brez motivacije..
tudi ko delam jogo, jo naredim napol, ker mi misli spet motijo koncentracijo... tako da potem naredim pol joge in neham...

občutek imam da tavam v brezveze...

se priporočam za bilokateri nasvet...

[green boy]

kakšen pogovor s zdravnikom/psihiatrom nebi škodval al pa kakšna psihoterapija da izveš od kje take misli bi blo kar fajn
drzga zaradi misli ne morem predlagat ker nisem strokovnjak

upam da sem pomagal

srčen pozdrav
Domen

[trzinka]

Bobnarka,

to so samo tvoje misli, sama veš, da si sposobna !!! Tudi jaz ti toplo priporočam psihoterapije, da ugotoviš od kod izvirajo te nerealne misli in se jih naučiš prepoznati in spremeniti.

Ti si sposobna in lahko se naučiš, bodi prepričana v to in lahko si to tudi govoriš večkrat na dan. Če negativno razmišljaš, potem tudi nimaš volje za učenje, popolnoma logično.


Pogumno in poskušaj razmišljati bolj pozitivno, je težko, ampak treniraj misli, pa bo bolje, sčasoma

[bobnarka]

vem, da je vse v glavi...

pa sam ždim za tem računalnikom čeprav sm ga že res sita.. in sita sebe ker se mam tok za nesposobno..

bom počakala do naslednjega obiska psihiaterce



Hvala vam za nasvete

[She_]

Hm, js bi še neki dodala.

Sem delala po pedagoški zadnji letnik gimnazije in morm priznat da je bla to ena najbolj jebenih točk v mojem lajfu. Ker sem stagnirala v filingu bednosti, brezvrednosti in apatije.

Zdaj vem, da je, če delaš po pedagoški, potrebno vložit dvakrat več truda, kot če delaš redno.
Kar je težko dojet, ker je zraven ogromno ljudi, ki lapajo, da je pedagoška itak za lenuhe in da ti je itak lažje in bla bla. Pa ti ni.

In ko sem to dojela, sem šla potem po logiki - če je tok več potrebno vložit, potem morm js tolk bolj garat in sem se v mislih terala ko budala z nenehnim občutkom krivde zraven, da sem itak bedna. In da karkoli naredim itak ni dovolj. Po takem principu je nemogoče vzet zvezek v roko in se kaj naučit.

Aaam, lej, že s tem, ko imaš pedagoško, si, čeprav mogoče ne zgleda, večinoma sam za vse.
Sam moraš obdelat snov, sam morš bit na tekočem, sam morš skrbet za zapiske, sam lovit roke in spremljat vse zraven... In že avotmatsko vlagaš več truda v vse skupaj že s tem, ko se trudiš nekaj narest. Pa čeprav se ti zdi, da se ne trudiš.

The point is, da mi je žal, da nisem bila bolj prizanesljiva do sebe. Da nisem vidla tega, kar vem zdaj, da te po tem, ko končaš šolanje itak noben ne vpraša kako si šolo naredil, s kakšnimi ocenami in koliko časa si porabil za to. Da sem naredila ogromno, čeprav ni zgledalo tako. Ker sem se mogla zraven ukvarjat tudi s stvarmi s katerimi se drugim ni bilo treba.

Noben po pedagoški ne dela z elanom, motiviranostjo in navdušenjem. Verjemi. No, vsaj večina ne.
Če pričakuješ, da boš hodila v šolo, k psihiatru, reševala vse težave in zraven sijala kot rožica, ker bo vse teklo kot namazano, potem od sebe pričakuješ preveč. Večina ljudi bi otopela v taki situaciji kot si. In večina ljudi bi naredila tisto, kar pač lahko v taki situaciji naredi.
Zato naredi kot vsi in delaj po zmožnostih. Vzemi en predmet, ki ga moraš naredit. In se uči samo tega. Ne delaj si planov, kdaj se boš učila, ampak raje išči načine za to.

To ne pomeni, da si manj sposobna. Kvečjemu, da si pametna punca, ki zna svoje sposobnosti izkoristiti, da doseže željeno.

Naredila itak boš, to veš ti in vemo vsi. Probaj mogoče s kakšno bedarijo kot je to, da se med učenjem šetaš po sobi gor in dol in naglas ponavljaš, al pa clo poješ zraven, ker se s tem avtoamtsko izrivaš iz tega stagniranja. Js se nikol v življenju nisem mogla učit, kaj šele, da bi razmišljala o metodah učenja, pa mi je to pomagalo narest maturo.

LP

[bobnarka]

hej She_

to si pa res dobro povedala in imaš prav popolnoma!
in hvala res!

[Johnson]

Bom kar to temo oživel iz naftalina. Se še komu dogaja, da ima težave z zbranostjo?

[Libby]

Seveda se, meni, pa komu drugemu najbrž tudi.

[Johnson]

Libby, pa se ti dogaja da se nečesa lotiš, pa že čez 5 minut odnehaš in počneš nekaj drugega?

[crista]

Zelo pogost pojav, ko še ne teče voda v grlo. Prevečkrat.

[Libby]

Libby, pa se ti dogaja da se nečesa lotiš, pa že čez 5 minut odnehaš in počneš nekaj drugega?

Ja, ker ne zmorem, ker postanem preveč živčna ali pa celo zato, ker pozabim, kaj sem sploh nameravala počet.
Kako pa pri tebi to izgleda?

[mina]

Bom kar to temo oživel iz naftalina. Se še komu dogaja, da ima težave z zbranostjo?

Sem bila nedolgo nazaj na testiranju pri psihologinji. Koncentracija na nuli, spomin isto...Je rekla, da je to vse od depresije.
Sicer sem od vse nezbranosti in pozabljivosti že prav hecna. Včasih pozabim že čisto osnovne zadeve.Še dobro, da se ne razburjam več kot je potrebno. Seveda je veliko huje, če hodiš v šolo ali delaš...

[Johnson]

Kako pa pri tebi to izgleda?

Da se nečesa lotim, pa potem že po nekaj minutah delo opustim in se ukvarjam s čim drugim, neproduktivnim.

A da je to posledica depresije? Hmm...

[Libby]

Je in ni.

Kot so meni razložili, se koncentracijo s KVT metodo lahko poveča tako, da postopno, vsak dan, povečuješ čas in intenziteto dela, učenja. Začneš npr. s 5 minutami (ali 2, 3, kolikor pač meniš, da boš zmogel) vztrajanja pri delu. Morda se ti sprva 5  minut zdi kaplja v morje, vendar se, ko zastavljen cilj dosežeš, lahko pohvališ in gotovo pridobiš na samozavesti oz. samozaupanju, da zmoreš. Naslednji dan čas povečaš na npr. 10 minut, potem 20, 30, 45, 60 minut. Pomembno je, da si vedno postavljaš dosegljive in realne cilje (pa čeprav ne ustrezajo tvoji predstavi o tem, kaj vse bi moral narediti ali doseči), v nasprotnem primeru te neuspeh še bolj odvrne od dela in te pahne v miselni krog "tako ali tako mi ne bo uspelo, zato nima smisla niti poskusiti". Ravno tako je pomembno, da si vztrajen in dosleden pri izvajanju. Dobro je tudi, da si vsak dan sproti beležiš vloženo delo in napredek. Korak za korakom je torej recept.

Morda je depresija vzrok slabe koncentracije tudi pri tebi. Iz lastnih izkušenj ti povem, da ni nujno, da se, ko depresija mine, koncentracija povrne na staro (zdravo) raven. Meni je depra pustila posledice, s katerimi sem se prisiljena vedno znova ukvarjati. Konkretno, koncentracija se ni nikdar več vrnila na nekdanjo raven. Samo sanjam lahko, da bi 8 ur zapored delala ali sedela in se intenzivno učila 

Poročaj kako bo, če boš poskusil na opisan način!

[mina]

Kako pa pri tebi to izgleda?

Da se nečesa lotim, pa potem že po nekaj minutah delo opustim in se ukvarjam s čim drugim, neproduktivnim.

A da je to posledica depresije? Hmm...

Ja, tudi. Saj nas nič več ne veseli. Posledično pa še obupamo in zadevo hitro opustimo.
Saj veš...."itak mi ne bo uspelo" je konstanta. 

[Sandra22]

tudi jaz imam težave z učenjem. meni švigajo te moje psihotične misli po glavi. verjetno ne bom naredila šole, sem se precenila. upam da mi bojo vrnili denar...

[Jinjo]

jst sem še ena. sploh se ne morem spravit zraven, ker me ubija to sedenje in buljenje v knjigo.šebolj pa zato, kr se sploh ne morem koncentrirat na to, kaj se učim,ker študiram o milijon drugih stvari...