Prosim za nasvet

[irenchy]

Pozdravljeni
Oglašam se prvič in prosim kogarkoli za nasvet ali mnenje.
Imam 2 leti staro hčerkico. Jeseni je začela obiskovati vrtec. Razen nekaj začetniških solzic ni bilo večjih problemov pri vstopu. Vzgojiteljica pravi, da je zelo bistra, sledi navodilom, je zelo samostojna, sodeluje ... vendar ne komunicira z nikomer. Pri vstopu v vrtec res da ni veliko govorila, kasneje pa se ji je "odprlo" (tam nekje po novem letu) in je doma in v njej izbrani družbi prava mala klepetulja. Ko pa pride do stika s kakšnimi tujimi, nepoznanimi ljudmi ali se nahaja v okolici, ki ji ni blizu, pa kar "okameni". Ne spregovori niti besedice. Tudi vzgojiteljica pravi, da izgleda tako kot kakšen "modrec" - modro molči in niti ne prikima ali odkima, ko jo kaj sprašuje.
Na vaši strani sem zasledila članek o selektivnem mutizmu in bolj ko razmišljam, bolj se nagibam k dejstvu, da ima moja punčka morebiti tovrstno motnjo.
Ali se ta motnja lahko pokaže že v tako zgodnjem otroštvu? In če - kam naj se obrnem po pomoč?
Ali pa enostavno prehitro sklepam in bi morala še malo počakati, da vidim, ali se bo njeno stanje izboljšalo? Z vzgojiteljico sva se dogovorili, da se ji bo poizkušala približati na samem, da ji bo posvetila malo več časa in poizkušala kontaktirati preko knjigic, zgodbic, igre....
Ima kdo kakšen namig, nasvet, kakršnakoli pomoč mi bo prav prišla.
Vnaprej lepa hvala
Na novo prijavljena Irenchy

[Arwen]

Imam 2 leti staro hčerkico. Jeseni je začela obiskovati vrtec. Razen nekaj začetniških solzic ni bilo

je pred tem bila že kdaj v kakem varstvu ali je to prva ločitev od tebe?

[irenchy]

Imam 2 leti staro hčerkico. Jeseni je začela obiskovati vrtec. Razen nekaj začetniških solzic ni bilo

je pred tem bila že kdaj v kakem varstvu ali je to prva ločitev od tebe?

Ne, v varstvu izven domačega okolja ni bila. Lani aprila sem šla v službo in do jeseni smo nekako zvozili kar sami doma, ker je bilo "na razpolago" več družinskih članov ( partnerjevi starši, starejša dva otroka, partnerjeva sestra - vse ima rada in z vsakomur je bila rada doma ).

[Tačka]

Na vaši strani sem zasledila članek o selektivnem mutizmu in bolj ko razmišljam, bolj se nagibam k dejstvu, da ima moja punčka morebiti tovrstno motnjo.

Ali pa enostavno prehitro sklepam in bi morala še malo počakati, da vidim, ali se bo njeno stanje izboljšalo?

ojoj,... in to se nekomu zdi motnja ??     Meni je to čisto normalno, da otrok, dokler koga dobro ne "spozna", oziroma ne čuti, da mu je ta "tujec" prijazen, simpatičen .. da toliko časa ne "trza" 

Glavno, da se pogovarja s teboj, z ostalimi domačimi, z otroci v vrtcu... za 2.letnika se meni zdi precej zgovoren, glede na to kar si napisala...

Od bratranca sta bila oba fantka pri teh letih čisto tiho, se samo malo nasmehnila,... no, ko sta me malo bolje "spoznala" (ko sem afne guncala..) sem pa včasih dobila kakšno besedo nazaj...    ..

Zato mislim, da ti bo sinko to enostavno prerasel... saj je še otroček..  kar brez skrbi

[irenchy]

ojoj,... in to se nekomu zdi motnja ??     Meni je to čisto normalno, da otrok, dokler koga dobro ne "spozna", oziroma ne čuti, da mu je ta "tujec" prijazen, simpatičen .. da toliko časa ne "trza" 

Glavno, da se pogovarja s teboj, z ostalimi domačimi, z otroci v vrtcu... za 2.letnika se meni zdi precej zgovoren, glede na to kar si napisala...

[/quote]

Hvala za mnenje, mogoče sem res prehitro odreagirala, a kaj, ko mame takšne pač smo... vsaj jaz. To je moja tretjerojenka, nisem ravno "fazanka" na tem področju. Zaskrbelo me je tudi zato, ker to traja že od vsega začetka (t.j. 8 mesecev) in z nikomer v vrtcu ni spregovorila - tudi z malimi prijatelji, se pravi z njenimi vrstniki ne. Vzgojiteljica je za moje pojme dobra duša in hčerkica se pri njej tudi pocarta, prav tako pri varuški. Obe sta taki topli osebi, se mi zdi, da znajo najti pravo pot do malčkov.
Zmotilo me je tudi to, da niti s prikimavanjem ali odkimavanjem ne pokaže kaj želi ali ne želi. Njen izraz na obrazeku je tak - kot da kar ostrmi.
Saj mogoče (upam, da bo res tako) bo vse minilo in se bom kasneje spraševala, kako sem brez potrebe skrbela.
LP

[Misty Scarlet]

"ojoj,... in to se nekomu zdi motnja ??     Meni je to čisto normalno, da otrok, dokler koga dobro ne "spozna", oziroma ne čuti, da mu je ta "tujec" prijazen, simpatičen .. da toliko časa ne "trza"   

Glavno, da se pogovarja s teboj, z ostalimi domačimi, z otroci v vrtcu... za 2.letnika se meni zdi precej zgovoren, glede na to kar si napisala..."

...

Jaz pa nisem ravno prepričana, da gre vse skupaj tako na lahko jemati... Kolikor sem brala znake selektivnega mutizma, sem bila sama tak otrok in pri 30-ih mi je še vedno prekleto težko komunicirati npr. s šefom, strici, tetami, da ne govorim o kakšnih ljudeh, ki jih spoznam čisto na novo, grozni so mi tudi pogovori po telefonu z ljudmi, ki jih ne poznam. Pojavljala se mi je anksioznost, ki me je sredi noči dušila - dejansko mi je zmanjkovalo sape, že od nekdaj sem nagnjena k depresiji in nizki samopodobi. To je vse povezano.
Zatorej Irenchy previdnost nikakor ni odveč. Podrobno opazuj svojo hčerkico in če se ji dejansko pojavlja ta motnja, da ji boš pravočasno lahko priskočila na pomoč. Da se ne bo kasneje spraševala, zakaj je ravno ona tista, ki ne zna in ne zmore normalno komunicirati z ljudmi - kot se to sprašujem jaz že od nekdaj.

pozdravček...

[vesnav]

Ne vem, no..

Ti si mama, opazuj, jasno, ampak ne sklepaj prehitro in je ne diagnosticiraj.
Vsa občutja tvojega otroka torej opazuj, če se le da, naj ti sama pove (kolikor pač)..
Sama tudi tako delam in so mi stvari pri sinu, ki je v nekih stvareh drugačen, čedalje bolj jasne.
Da ostrmi, ja, neprijetno ji je, ne počuti se ok, jaz bi jo čim več peljala v družbo, javne prostore oz. v teh primerih opazuj, ali je vedno enako ali je tako samo v vrtcu oziroma med vrstniki.

Kar koli je, ni nič tako hudega, da bi se bala za psihično zdravje svojega otroka. Nizka samopodoba pride kasneje, po mojih izkušnjah dveletni otrok rabi ljubezen, igro, pozornost.
Na kratko tole..
Veliko sreče!

[trzinka]

Moja punčka tudi ni govorila veliko do tretjega leta, samo par besedic, sedaj pa nadoknadi vse doma in še v šoli.
Vsekakor opazuj otroka, se posvetuj s pediatrom. Od naše prijateljice sinček (je tudi tretji otrok) ni še spregovoril, pa je star že 5 let. So dali skozi vse specialistične preglede in ni nič posebnega, drugače je zelo živahen in bister otrok.

Mislim, da vse pride ob svojem času, previdnost pa ni odveč.

Pa srečno

[irenchy]

Jaz pa nisem ravno prepričana, da gre vse skupaj tako na lahko jemati...
[/quote]

Se zahvaljujem za mnenje Misty Scarlet. Vsekakor ne mislim zganjati panike, se mi pa zdi, da vsaka dodatna informacija iz "prve roke" pride prav.
Odločila sem se, da počakamo še do jeseni, ker bo v vrtcu prestavljena v drugo skupino, ki ji je sicer že malo znana, a bodo nove vzgojiteljice in nekaj novih malih prijateljev.
Vse lepo vam želim in lepo pozdravljeni
I.