Psihicni hipohonder

[Omni]

Lep pozdrav vsem 

[Če sm preveč napisala, da bi se vam dal brat, lahko skočte do tistga dela, kjer so teli smejkoti:  - tam začnem razlagat o svojem pravem problemu]

Sem na novo pridružena članica tega foruma (stara 21 let), ki sem ga začela spremljati šele včeraj, vendar sem prebrala že kar nekaj tem, in ko sem videla kako si vsi pomagate, sem se odločila, da vam zaupam svoj problem, v upanju, da dobim od vas kakšne pozitivne misli/nasvete

Če povem celotno zgodbo, bo vse skupaj predolgo, zato bom pisala kar v alinejah. Je pa kr materiala... tko da bi bla vesela, če bi si uzel čas, pa prebral 


- Pred 2-3 mesci sem bila super duper,
- takrat enkrat sem doživela napad panike (na vratu sem zatipala bulico + zaspala mi je noga, in ko sem vstala, da bi jo zbudila, so se mravljinci širili kar med hojo [povod: živčna sem bila med vožnjo ponoči, zato je bila noga na pedalki nesproščena], vendar pa takrat nisem razmišljala racionalno, in sem mislila, da je nekaj močno narobe - po napadu sem ostala nervozna, in se tresla
- začele so se motnje spanja - ravno ko sem skoraj padla v spanec, sem se spet zbudila
- šla do zdravnice, ki mi je rekla, da je bulica le bezgavka ali tur - uglavnem, ni se za sekirat
- sem se nehala sekirat, spati še vedno nisem mogla
- nato sem se zapičila v flek, ki ga imam na nogi že vsaj 10 let - prepričana, da je rak
- spet nervoza... ko sem prišla do zdravnice, sem ji povedala, da se skoz tresm, da ne morm spat, ker mislm, da je zihr kej resnga; zdravnica je pogledala flek in spet rekla da ni nč narobe in rekla "da je to že zrelo za kako psihoterapijo"
- odšla domov, malo pomirjena, takrat pa sem začela razmišljati "Kaj pa če je kaj narobe? Kaj če zdravnica ne ve?", in ostala sem nervozna, prepričana, da imam neko hudo bolezen; nisem se mogla sprostiti

Študiram izven svojega domačega kraja, zato sem rekla mamic, da me pride iskat, da se doma malo pomirim. Doma ni bilo nič boljše, sem pa nekako padla v depresijo, se mi zdi. Bilo mi je neizmerno dolgčas, in ko sem bila zunaj na balkonu na čiku, sem imela negativne misli, ala "Vse je brezveze". Panika!

- pride moj fant in greva na kavico, in se popolnoma sprostim - vidim, da sem samo pozabila razmišljat o normalnih stvareh kot so fax, zaposlitev, itd, in se počutim super, vendar spati še vedno ne morem

Potem sem začela brati o depresiji in takih stvareh, o hormonih sreče, in začela to vse upoštevati. Potem sem končno lahko spet spala, jeeej


Problem pa je nastal, da sem potem začela razmišljat "Zakaj skoz mislm, da je z mano kej narobe? A sm zmešana?" In pomoje se mi je priplazel v misel tudi stavek zdravnice, ko je rekla da sm zrela za psihoterapijo, in takrat sem začela razmišlat da sm zmešana  (sm psihoterapijo vzela kot neki slabga)

In zdej sm si nakopala povhn težav v svoje misli. Ampak to samo zjutri, pa tja do enga popoldneva. Zvečer sm spet fajn!

- Ugotovila sem, da sem lahko neskoncentrirana - npr. ko se s kom pogovarjam, si še vedno lahko v ozadju rečem "Zavedam se sama sebe". To sm uzela kot neki slabga. Pol mi je fant razložu, da smo vsi tega sposobni Ampak, js se v ozadju zavedam samo če se na to spomnem.
- V glavi sm začela verbalno razmišlat - prej sm normalno pač razmišlala, karkol pač že sm, zdj pa kdaj v glavi razmišljam z besedami. Sej vem, s tem ni nč narobe. Do tega sm tud že pršla. Velik ljudi se sami s sabo pogovarjajo. Ampak k vem, da učas tega nism delala

- Pol sm pa začela mislt na negativne stvari. Ampak ne da bi js res tko misnla, ampak se mi zdi, da sm že tok knjig o depresije prebrala, da vem kaj nekateri depresivni ljudje razmišljajo, in tko se mi učas priplazjo misli v glavo, ala:
- življenje je kr neki
- samomor
- kaj bom dans sploh delala

Naj poudarim, da nisem samomorilska, in ne mislim res teh stvari. Ampak sm ugotovila, da lahko samo sebe iritiram v mislih. Kot da bi si rekla "Ja." ... in pol "Ne." ...in spet "JA!" ... in opet "NE!"
Buuuuuu 

In ko pogledam čez okno, pomislm "Hm.. kaj če bi se čez vrgla?" - ampak se res nočm.
In zdj sm že napredovala od "Zavedam se samo sebe", v "Samomor." In ko se spet spomnem - "Samomor." ....ampak samo zato, ker je to najbol bedna beseda, k sm se je lahko spomnla.
No, to je blo učeri. Dans se ne živciram več s to besedo.
Najhuj je zjutri, k spet pomislm na vse te stvari. Zato sem si jih učeri napisala na tablo, da sm kao prpravlena, na vse kar se lahko spomnem. Dans sm pa pol že začela mislt "Zmedena sm." al pa da si predstavljam, da je moja glava polna misli, k kr bežijo na vse strani. In pol se ustrašm: "Ne morm ubežat svojim mislim." Kr ene bedne ideje skoz Pa se sprašujem "O čem naj razmišlam? - Nč ti ni treba razmišlat, no." Našla sm problem v razmišljanju.

Pa v glavi si govorim čist preveč očitne zadeve - k kej vidm, pa itak pomislm, da to morm povedat fantu, in pol si še REČEM "To mu morm povedat". In mi gre spet na živce, da si to rečm. In ko sm gledala eno serijo in se zasmejala, sm se pol kr vprašala "A sm se res hotla zasmejat?" Kr neki  In pol se spet vprašam "Kaj če sm zmešana??" In spet panika. Znašla sm se v zanki.

Pa fora je ta, da do večera sm spet super. Sam zjutri mam težave, ki trajajo do popoldneva. Pol sm pa spet uredu, pa mislm normalne stvari - sm tko kt sm bla učas.

Vsako jutro k se zbudim, mi misli švigajo. Že takoj taprvič k se zbudim, je konc - ne morm nazaj zaspat. Sm že v tistem 'Problem mam'. In pol sm že pomisnla "Kaj če se mi bo zmešal, pa se bom kr vrgla čez okn?" 

Sej zdj si smešne misli kličem v glavo, npr ko pogledam čez okn in pomislm "Kaj če bi se vrgla čez okn?", si pol odgovorim "Jah, polomila si boš noge. Ful dobr."

Nevem kako naj se zjutri prepričam, da sm fajn, da sm super, da nism zmešana.... Kako umirit svoje misli? Help! 
A ma še kdo kake take težave? Ne upam brat pod OKM - sm prejle par postov prebrala, in sm raj zaprla, ker nočm dobit spet kakih novih idej, s katerimi se lahko iritiram.


Želim vam lep večer in še lepše jutro,
Omni

[Arwen]

- Pred 2-3 mesci sem bila super duper,
- takrat enkrat sem doživela napad panike (na vratu sem zatipala bulico + zaspala mi je noga, in ko

in to kar tko, kot strela z jasnega? hmmm... kaj pa dogajanja pred tem? analiziranje telesa, raznih bulic ipd pred tem? in vse te misli, ki jih opisuješ - koliko časa te že to spremlja?

[Omni]

Hej Arwen,

ja zdi se mi, da sem tisti dan zatipala bulico, in takoj pomisnla na najhujš. Prej še nikol nism kej tazga našla na telesu - tud nism bla pozorna. Najbrž je bla tam že neki časa, ampak se nikol nism šlatala po vratu. Potem pa še k mi je kr zaspala noga oz. sm dobila mravljince k niso hotl nehat, je skup prpeljal do panike. (Takrat sem bila zadeta, kar je bila sicer redna praksa, tko da to ni blo nč novga, ampak ko si zadet, je tvoj utrip hitrejši, in če maš kak problem, si bolj napsihiran). Ta nekakšen napad, je traju vse skp kake pol minute. Potem sm mela spet bistro glavo, ampak se kr nism mogla nehat trest, sm bla vsa preplašena. In od takrat nism mogla spat, skoz sm bla nemirna. Ko mi je doktorca rekla, da to ni nč, sm se sicer pomirila, ampak spat še zmer nism mogla - nevem, najbrž ker sm bla že tok v tem da ne morm spat. In potem sm se osredotočla na flek na nogi - in spet mi je zdravnica rekla da ni nč. Potem sm misnla, da ona zihr ne ve, in sem ostala nemirna. Zdj, to je nazaj že kake 3 mesce, ampak kokr se js spomnem, sm potem šla že ČEZ to misel, da mi kao neki je, ampak sm bla kr skoz živčna. Potem sm mela problem, da sm skoz neki razmišljala. Ne spomnem se kaj, ampak kr skoz neki. Enkrat doma sm se tud počutla čist odtujeno... kt da nism js (to sm prebrala da je derealizacija?). To je trajal kake 2 urce, potem sm bla spet OK.
Potem sm si pomagala z avtogenim treningom, da sm lahko zaspala. In ker sm vidla, da LAHKO zaspim, sm od takrat naprej normalno spala.

Potem sm pršla do tega, da se lahko zavedam sama sebe. Torej ko kdo kej govori, si v ozadju lahko rečem 'Zavedam se sama sebe'. Torej problem s koncentracijo. Ne vem zakaj si to delam...
Enkat vmes sm že skor rešla svoje 'težave', in sm se sam na vsake tok spomnla na ...nevem kaj. (Sm si rekla, 'Ok, zdj se bom sam pač na vsake tok cajta spomnla na 'problem'). Pač nek preblisk, v smislu 'Spomnem se,' ampak sm hitr na to pozabila, in bla spet skoncentrirana na karkol pač že. Po kakih dveh dnevih mi je šlo pa to že na živce, da se kr na neki spomnem - da si nekak sežem v misli, in se prekinem pr ostalem razmišljanju. In spet: 'Kaj je z mano?!'

Potem sm se pa vprašala 'Kaj če sm zmešana?', in vsako jutro k sm se zbudila, mi je na misel pršlo 'Problem mam.' In se kr ne morm rešt tega.
Vmes sm tud že pršla do tega, da se psihiram za brez veze, in sm bla spet čist uredu - bistre misli in vse. Ampak pol sm pa spet pomisnla, 'Kaj če bom spet začela kr neki razmišljat?', in to je bil višek, ker odgovor na to je 'Ja sej JS kontroliram svoje misli!' - zakaj bi se torej bala, da bom kr neki razmišljala.

O tem sm se tud skoz pogovarjala z eno kolegico, k je mela pa par let nazaj problem, da je skoz misnla, da bo umrla, in mi je razložila situacijo. In pol vse kar mi je ona povedala, sm uzela za sveto. Mi je naprimer rekla, da nism zmešana, ampak sam zmedena. In zdj k se prašam 'Kaj če sm zmešana', si rečm 'Ne, sam zmedena si.' In pol 'A sm res zmedena? Zakaj bi bla zmedena?' Ujeta sm v ene in iste misli.
In potem se spomnem 'Joj, skoz analiziram najin pogovor,' in potem sm res sam o tem skoz razmišljala.

In če že padem v kako stvar... potem ko se spet spomnem na 'Kaj če sm zmešana?', za tem pride še vse ostalo, na kar sm že kdaj pomisnla, kot je 'Kaj če se bom vrgla čez okn? Življenje je kr neki. Kaj bom sploh delala čez dan? Ne morm ubežat svojim mislim. Glava polna misli. Kaj če ratam shizofrenična. Kaj če razvijem drugo osebnost.' Pač vse najslabš.
Problem je, da sm se prepričala, da ne morm kontrolirat svojih misli. Ker js nočm na te stvari pomislt, ampak ko se spomnem na kako morečo misel, npr 'Življenje je kr neki,' si rečm, da ne bom pomisnla na vse ostalo, ampak potem pomislm na to, da SE LAHKO spomnem na vse to, in se potem tud spomnem 

Pa problem je, da npr. razmišlam o nečem, kar bom nekomu povedala, in pol spet pridem v tisto stanje, ko se vprašam 'Zakaj o tem razmišlam? To je čist nepomembno. Bom že takrat razmišlala o tem, k bo treba.' Kr nekiiiii!!!! Kt da si ne pustim mislt.
Kr motit so me začele misli. Oziroma sm se prepričala, da me motjo, al ne vem no... Skoz bolj sm v začaranem krogu. In pol pomislm 'Zakaj razmišlam o stvareh, o katerih nočm? Kaj če sm ŽE shizofrenična?', in za tem pol pride 'Kaj če se mi bo zmešal, in se bom vrgla čez okn?'
Skoz ene in iste misli... In pol sledi razmišljanje o razmišljanju - ne morm izklopt svojih misli; možgani kr skoz delajo..
Js hočm vn iz tega!

Mogoče se vse skp prezakomplicirano sliš, ampak tko je.. Skoz kompliciram v glavi. Rada bi se normalno sprostila, in spet uživala v brezdelju.
Pa k mi rečejo, da se morm zaposlit, pa kej delat.. Pol js pomislm 'Ja sej loh razmišlam tud vmes, ko kej delam.' 
Čeprov mi je že ratal enkat, ko sm začela programirat, in se pol nism spomnla na te stvari.
Pa prot večeru se bolj sprostim, pa si rečm da me baš boli k* kaj mislm, pa lažje padem v kako stvar. Čez dan pa misli kr bliskajo.
Zdj že kake 3 dni spet slabo spim, ker sm spet vidla, da se da slabo spat. Vse je v glavi... ampak ne vem kako se rešt tega.
Ko si rečm, 'Evo, tko. Jutr bom pa že zutri kul. Jasno?' se pol spomnem na to, da hočm kao samo sebe nategnt in se prepričat, da sm lahko kul. Ne morm verjet!! Kr ene probleme si delam skoz.

[vesnav]

Zdravo,

Mogoče se vse skp prezakomplicirano sliš, ampak tko je.. Skoz kompliciram v glavi. Rada bi se normalno sprostila, in spet uživala v brezdelju.
Pa k mi rečejo, da se morm zaposlit, pa kej delat.. Pol js pomislm 'Ja sej loh razmišlam tud vmes, ko kej delam.'  Angry


Tole si napisala.


To, o čemer pišeš v temi, zelo razumem, še danes imam občasno podobne občutke. Le da so se meni pojavile malo kasneje in tudi v času, ko sem že precej slabega doživela in obenem ostala brez dobre in stalne zaposlitve. Bum, ja, kot strela z jasnega.
Nimam nasveta, svojih peripetij v glavi ne bi ponavljala, "kr neki" bi to najbolje označilo.

Edino, kar ti imam povedati, pa verjetno ne boš upoštevala:), ker ni enostavno, čeprav v resnici je, da se zaposliš!, delaš, se učiš, pospravljaš, skratka - skoncentriraš na nekaj, kar počneš in pri tem polagoma, počasi in spontano prihajaš tudi do nekih rezultatov.. Kolikor sem razumela, študiraš. Evo, študiraj, beri, uči se, razmišljaj o snovi in ne o OKM in ostalem, ker te nič ne brigajo. Boš rekla, da vmes lahko tudi študiraš o mislih... Hja, na začetku sigurno, a garantiram ti, če boš dosledno upoštevala, kar sem ti rekla, bodo tvoje trapaste misli zvodenele. Če bodo uspehi, pa sploh. Če imaš dobrega fanta in starše, par sto evrov na mesec in dobre ocene, ni da ni.. Si zmagala.
Če pa misliš kopati po mislih, se ukvarjati kaj, kdaj, zakaj, kaj če... Potem boš pač padla globje in tvoji problemi ne bodo ne-rešljivi, bodo pa trdovratnejši, saj se trudiš (ali pa se ne boš?), da jih boš zalivala s svojimi premišljevanji in nepotrebnimi spraševanji...

Toliko od mene. Verjemi mi, da je to res, kar ti govorim in si nekam skopiraj, da ti ne bo treba še pri 40-ih dvomiti, ali so misli še tvoje misli, ali se jih spomnIŠ (ne spomneš:)) in ali si še normalna. Pusti kontrolo. Naj gre čas po svoje. Zjutraj samo vstani in se stuširaj, pomalcaj, knjigo v roke, veseli se sončnih dni in svoji mladih let...

Tako preprosto je to.
Za bulice je še čas, če bodo kdaj, pa še takrat bodo za to poskrbeli zdravniki. Ti ne.


Vso srečo ti želim,

Vesna

[Omni]

vesnav, res ti hvala! Lih to sm rabla
Sva dans tud že s fantom spet en pogovor čez dala, in mi je reku da se morm začet učit, neki delat, planirat svoj dan. Ker zdj že en mesec stagniram - prepričana, da se ne morm skoncentrirat na nič.

Bom že takoj začela upoštevat tvoj nasvet, in se spravla učit Tvoj post bom pa še velikrat prebrala za motivacijo. Še enkrat neizmerna hvala! 

[vesnav]

Hvala tebi za posluh!
Da se ne moreš skoncentrirat? Poglej, kako si se na svoje grde misli.....)

Drži se, resno in upam, da javiš, da si dobro!
In tudi če kdaj pogrneš, boš vstala, da le veš, za kaj gre.
Še najbolje pa bi bilo, da greš in greš in živiš, daleč stran od misli na te misli..

Bom mislila nate.

[Omni]

Hej vesna

Da ti poročam, kaj se dogaja.
Tisti večer sem potem čist padla v snov, počutila sm se super. Že zato ker sem zvedla, da SE DA prit vn iz tega, in sem se brez problema skoncentrirala. Naslednji dan (včeraj) sem šla na fax (česar prej nisem upala, ker sm mela neprijetne občutke, ker sm skoz razmišlala, in nism hotla o tem govort z drugimi), in se mela super. Vsake tok časa sem se spomnila na tisto stanje, vendar je šlo hitro stran.

Ko smo šli potem na pijačo, sem pa očitno spet začela preveč razmišljat (ker pijače pač niso nevem kok zanimive), in mi je spet vse dol padl. Očitno sm mislila, da bom to kr en dva tri premagala, in je bilo razočaranje, da sem spet tam kot prej. In potem ko sem prišla dam, sem bila skoz v svojih mislih - s tem mislim tisto, ko ne delaš nečesa (karkoli pač že) avtomatsko, ampak si vseskozi v svoji glavi, in si lahko rečeš neki, oz se pogovarjaš sam s sabo. Torej prevelika koncentracija sama nase. In to me najbol mot. Takrat ko se spomnem na to, da SEM, mislim, da ne bom znala več vn iz tega prit, in potem res ne pridem. In sem se poskusla koncentrirat na snov, ampak mi ni šlo. Sm mela v glavi "Če berem snov, se bom skoncentrirala, in zdj ko to vem, se ne morm skoncentrirat." Svašta 

Ko nisem mogla več, sm se odločila da grem na sprehod, in sem se sama s sabo pogovarjala, in se bodrila 'Sej je vseen če nisi skoncentrirana. Bo že pršl, ko bo. Pa tud vseen je, če preveč razmišlaš. Pač razmišlaš. In ne, nimaš problema. Kašn problem sploh? Sprost se.' In s tem sem se potem pomirila, ker ko sem pršla domov, sem takoj pozabila na to, da se zavedam sama sebe Tud spala sem fajn.

Ampak dans zutri, k sm se zbudila, sm spet takoj v svojo glavo pršla. Kok tega ne maram Zdj kake misli niso več problem. Se znam sicer nanje spomnt, ampak to samo takrat, ko sem v tistmu stanju, ko se zavedam sama sebe. Upam, da me razumeš, kaj s tem mislim. Ampak si pravm v glavi 'Sej je useen. Razmišli če hočeš', in potem gre hitrej stran.

Zdele se bom pa spravla knjigo brat. Upam, da se mi rata skoncentrirat. Bom kr vztrajala neki časa. Enkrat bo pa ja že pršla (koncentracija), ane?

Hvala za spodbudo, Vesna. Res sm hvaležna, da se ti lahko zaupam

[Omni]

Ma je dans skoz slabš..
Skoz kr ene misli...
Prej sm začela brat eno knjigo, ampak je pol fant naredu kosilo in sva jedla za računalniki. Pol sm ratala zaspana, in sm se ulegla, in itak sm takoj pomisnla 'Kaj če bom mela glavo prepolno misli?', in sem jo pol res mela. In se potem sprašujem, če je normalno, da sm kr sred dneva zaspana, čeprov sm spala do 13:30. In pol si spet rečm da nima veze, ker učasih sm šla PAČ spat, če sm bla zaspana, in to je blo to.

In potem se trudim, da mislim na lepe stvari - pomislim na mami pa očija, k jih mam rada, in pol se spomnem, da znam tud grde stvari mislt (razlog je k sm pr OKM prebrala, da majo grde misli, kaj bi nardil otroku) (Sej zdj ne berem nč več o OKMju)
In pol se spet ustrašm, in si morm rečt 'Uredu si. Mirna si. Pozab na to. Sej je useen če si na to pomislila.' In mi gre že na živce, da si morm skoz govort, da je vse u redu z mano.

Najbrž si ne smem nč govort, ane? K to je tud že ubadanje z mislimi.
Če na kej pomislm, si morm rečt 'Nehi!' in basta?
Ker ko si rečm 'Nehi,' pomislm na to, da še vedno lahko grebem po mislih, in se spet kako bedno stvar spomnem.

A morm prit do nekega zaključka, al morm sam pozabit na te misli?
A sem si preveč samodejnih misli nabrala (to je spet eno od razmišljanj)? Pomoje sm si že preveč misli prepovedala, in pol si kr skoz neki prepovedujem.
Fora je, da recimo pridem na eno idejo, in potem si v glavi izoblikujem kako bi npr povedala fantu (to tuki je vse lepo in prov), pol se pa spomnem, da kao morm to fantu povedat, če ne.... "bo neki,", in pol ta ideja izgubi svoj čar, ker sm jo že 'onesnažla' s svojim razmišljanjem, in se bom preveč koncentrirala nase, ko mu jo bom hotla povedat, ker vem da sm si rekla, da mu jo morm povedat. Baaaaaaaa Preveč, preveč, preveč razmišljanja.

A bi blo bolš, če se zjokam? Ker ko se hočm, si rečm 'Ne no, ne bom se jokala', in sem spet trdna.
Vesna, a bo zihr šlo to enkrat stran, če hočem? Pa ne bo se mi zmešal, ane?

Se mi zdi, da je takoj bolš, ko svoje probleme tkole izlijem, pa vem da me bo nekdo poslušu. Če pišem dnevnik je kr neki.

Lep pozdrav, Omni

[Omni]

Evo, sm se skoncentrirala!
Prijavila sem se na e-glasilo za osebno rast in zdj pišem seznam 101 hvaležnost, in sem se čist pomirila in misli so se ustavile. Mali 'juhu' zame. Da se!

[Omni]

vesna, spet rabim kak nasvet... magari na ZS, kako si ti to premagala. Dans se me spet neki loteva. Prej sm ugotovila, da mi gre na boljše, da samo preveč poglobljeno razmišlam. Potem so pa pršli prjatli do nas, in takoj k sm vstopila v dnevno sobo, kjer so bli zbrani, sm bla spet v tistem 'Zavedam se'. In sm se spet ustrašla. Prosim, rabim kake pozitivne stvari za slišat 

[Onix]

Evo da te jest mal potolažim

Vsiljive misli tipa "skočil bom čez okno" niso niti malo nevarne, ker še nihče v zgodovini OKMja ni izvedel teh misli. Slabo pri tem je samo to, ker ti kvarijo kvaliteto življenja. Očitno je to, da si tesnobna in anksiozna, zato pa te misli preveč resno jemleš. Vsiljive strašne misli ima vsak, samo da človek ki nima OKMja in tesnobe jih bo takoj prepoznal kot butaste in se z njimi ne bo obremenjeval. Mi, ki imamo pa to bolezen, se pa preveč osredotočimo na te obsesije, pa tudi tesnoba naredi svoje, saj nam daje konstanten občutek nevarnosti. Pri tem ti zelo lahko pomagajo antidepresivi tipa SSRI, tako da če se ti bo zdelo, da ne boš zmogla brez pomoči se le obrni na kakšnega psihiatra, da ti predpiše prava zdravila. Meni so zelo pomagala, je pa res, da se s to boleznijo borim že več let, ampak je pa skos bolš. Fora je u temu, da hitro pač ne gre, ker se je gotovo tudi ustvarjalo zelo dolgo. Ampak morš se kr potrudit in teh misli ne smeš premlevati in delati miselnih kompulzij in preverjanj. Na njih se moraš odzvati, kot bi se zdrav človek, tosepravi rečeš si, "kakšna bedarija, to mi pa res ne bo delalo skrbi" in se osredotočaš na normalne stvari. Vem pa, da je zelo težko, ampak z vajo se da. Pomagajo tudi dihalne vaje, ki te sprostijo.

Aja pa še to, od tega se ti ne more zmešat, še nobenemu se ni, ta občutek ti daje anksioznost, ki pa je lažen, saj je tesnoba nekaj naravnega in ni narejena tako, da bi se nam od tega lahko zmešalo. Vem pa, da se dostikrat zdi, da se nam bo, ampak vrjemi mi, to ni možno.

Drži se, pa še piši!   

[Onix]

Aja pa še tole --> http://www.ocduk.org/video/FourSteps/index.htm

Poglej si tale video, ki govori o tem, kako se spopadati z vsiljivkami s pomočjo 4ih korakov. Zame je to daleč najbolj učinkovita tehnika za vsiljivke. Deluje, vsaj pri meni je .

Lep dan ti želim!

[Omni]

Hej Onix, lepo da si se javil Sem včeraj velikrat prebrala tvoj post, da sem se zamotila.

Sem pogledala filmčk, in se mi zdi da nimam OKM-ja. Sam glava je kr polna misli. Problem je pomoje ta, da sem se prepričala, da imam problem, in zdj sm si ga res nakopala, ker sm tok grebla po glavi in premlevala kr ene zadeve. S tem da si misli sama kličem na plano, ker razmišlam in rečem 'sej je useen, če razmišlam o tem pa tem (in spet ponovim misli )'. Al pa ko kej razmišlam, pa se kr spomnem 'Kaj bi npr. blo neprimerno?', in spet se kej spomnem. Ampak hočm čim bolj normalno odreagirat, ala 'Ja smehi...' - tako kot sem prej, preden se nisem bala svojih misli.

Včeri sem bila potem že mnogo bolje, danes zutri je pa spet malo drugačna pesem. Sem ujeta v svojih mislih, ker sm si jih tok velik že nabrala.
Važno da vem, da se mi ne more zmešat Čeprav je včasih res tak občutek, ko se začnem spraševat Zakaj o tem razmišljam? A sm usekana?
Največji problem je še vedno ta, ko se znajdem v svoji glavi. Ko se zavedam sama sebe. Kok to moriiii! Ampak učeri zvečer sm vedno hitrej pršla vn iz tega stanja. Mogoče mi gre pa na boljše Pa danes zjutraj, ko sem se zbudila, nisem takoj padla v razmišljanje. Yay! 
Drugače pa upoštevam vaše nasvete, in poskušam čim mn razglabljat v glavi. Se trudim utišat svoje misli, oz 'iti, iti in živeti,' kot pravi Vesna
Včeraj sem imela spet kake 10 min, ko sem bila popolnoma OK - sem spet prišla do nekega zaključka (ki se ga ne spomnem več  ), oz sem se prepričala, da je z mano res vse OK, ampak pol sm pa spet v glavi začela z 'Tsss, kake težave sm si nardila. Kr neki. Važn da je mim,' ...in ker sm spet razmišljala, sem se spet prepričala, da očitno še ni konc  In smo spet na začetku.

Sej, počasi mi bo pa že ratal. Samo tisti trenutki, ko mislš da se ti bo odpelal, so res nadležni

Lepo bodi Onix, želim ti čim lepši dan in čim lepše misli 
Js grem pa brat eno knjigco, da se zamotim.

[Onix]

Omni sj ti bo ratal!

Drugač pa vse to kar opisuješ točno vem, kako zgleda. Sam sicer ne morem rečt, da maš OKM, ker za to nism kvalificiran, imaš pa sigurne nekatere simptome OKM razmišljanja... Želim ti čim več uspeha pri premagovanju misli, vem da bo še use ql    .

[Omni]

Joooj no, dans je spet kr neki vse skp

Kr ene čudne misli. Karkol nardim, se pol kr neki spomnem. Čist preveč poudarka dajem na svoje misli. A pr OKM-ju je tko, da si skoz v svoji glavi, in se skoz kr neki spominjaš, al samo na trenutke?

Kr mislim da je z mano neki narobe v glavi, in pol res skoz kr neki razmišlam. In me kr motjo skoz zadeve. Če npr. pomislm kaj bi tuki na forumu napisala, me mot da spet o tem razmišlam. Čist sm se že zmedla v glavi.
Ko se zbudim, se počutm čist fresh, pol se pa spomnem da mam kao problem, in gre pol skoz bolj navzdol. In dans že ceu dan kr neki razmišlam - in o tem k sm doživela derealizacijo in da mi smo kr ljudje k hodmo kle po svetu ( ), in da js VIDM z očmi, ne vidm pa sebe - sej ne bi hotla, da bi mela oči tko, da bi loh samo sebe gledala
Uglavnem, razmišlam kot zmešana oseba, lih zato ker se bojim, da se mi bo zmešal. Ja boh pomagi...

Ma sem res ta prav hipohonder. Kr iščem ideje s katerimi bi sama seb grenila življenje. In učer pogledam flašo vode, da bi pila, in se vprašam "Da bi kr pila, a? Piti, da potešiš žejo. Žeja... občutek k ga dobiš." Mislm wtf? :>

In se pogovarjam s fantom, in kr razmišlam o tem, da Govorim. Pa če sm res hotla rečt to kar sm rekla. Ja. Sm. In? Nč.

Pismo gate. Kwaj z mano, joj joj joj. Hočm razmišlat, in se ne ozirat na to kar razmišlam. Ker ko že neki normalno razmišlam, pol pridem v svoje 'stanje' zavedanja, in pol se kr hočm spomnt o čem sm pred tem razmišljala.

Ne morm se prepričat, da z mano ni nč narobe  Bo treba dans na en dolg sproščujoč sprehod, brez nepotrebnega razmišljanja. Ker sm se očitno čist zapletla v mislih. Upam da dans kmal pridem vn iz tega. Če ne druzga, vsaj do večera.

Onix, help! Kake so kej tvoje misli? A maš ti tud cele dneve probleme, al sam na vsake tolk? Če sm že tak hipohonder, verjamem, da če mi boš reku da sam na vsake tolk, se bo pol tud men dogajal to samo na vsak tolk

[Onix]

Hey Omni, sam sm mel zelo veliko vsiljivih obsesij in na začetku sm jih mel nonstop, nism mogu niti stavka prebrat, ker sm mel koncentracijo na nuli. Bil sm tud 2krat hospitaliziran in nakoncu sm bil 6 mesecev na oddelku za kognitivno vedenjsko terapijo v Begunjah. Zdej po 3h letih te res zaj. bolezni sm se kr fajn porihtov, zdej se kr dost z lahkoto odlepim od obsesij in jih pošljem v K... Ampak vrjemi mi, to je posledica veliko in veliko vaje, da te misli ignoriram in se jim ne posvečam. Tako da, ne mislit, da ti ne bo ratal, ampak je pa res kr dolgotrajen proces... Zmešalo se ti 100% ne bo, ker človek, ki je zmešan misli da ni zmešan in da je z njim vse vredu. To kar pa ti doživljaš pa nima nobene veze s tem, da bi izgubila stik z realnostjo ampak je fora samo v tem, da ti tesnoba nagaja in pol zarad tega jemlješ iracionalne misli preveč resno. V tistem videu je ful dobr povedan, kako se spopadat s tem. Te misli so kot provokator, dokler jim boš odgovarjala in jim dajala pozornost, toliko časa imajo moč nad tabo, ko pa jim rečeš ko vs jebe, bodte u glavi če hočte ampak jest mam veliko bolj produktivne stvari za razmišljat (za to je res potrebno veliko vaje), potem bodo pa zvodenele.

Lep in miren dan ti želim 

[Omni]

Ma takoj ko sm to prebrala, sm bla že bolš Sm odvisna od pozitivnih besed drugih 
Ne smem se ukvarjat z bedarijami torej. Ker js se pol kr sprašujem A morm do nekega zaključka prit, al bo to šlo kr samo od sebe stran? Kaj če ne bo? Kaj če če čečečeče... in se mi potem spet meša v glavi.

Hvala Onix    Tudi tebi želim čim lepši dan!

[Onix]

Ni zakej  

Drugač pa ne smeš iskati neke zaključke, ker v resnici jih ni, so samo kompulzije, ki ti kratkotrajno olajšajo tesnobo ampak naredijo veliko več škode, kot dobrega, tko da morš se kr prsilt, da se osredotočaš na tukaj in zdaj, in ne na nerealne misli in probleme. Uglavnem še piši, tukej smo zato, da pomagamo .

[vesnav]

Hvala, Onix, tako dragocen fant si. Ne misli, da sem pozabila nate...
Le nisem več tu redno.

Draga moja, punca.
Onix je skočil in tudi jaz pridem še in ti bom stala ob strani.
Kot sem napisala v prvem postu: seveda boš padla, ampak tudi vstala boš.

Ne, ne bo se ti zmešalo.
In, ja, minilo bo.

Torej lahko greva naprej; vse kaže, da iz danes na jutri ne bo šlo, saj si preveč razmišljala in očitno nameravaš še.
Ampak, hudimana, če si tako pametna, da stalno misliš o tem, kar misliš, si sposobna tudi ne mislit misli, ki ti povzročajo trpljenje in strah.
Kako sem premagala? Tako da si nisem, ampak sem morala skozi najdaljšo pot, da sem vse preorala, nasadila in še pobirala gnile pridelke. Upam, da tebi tega ne bo treba. ŠKODA casa...

Uci se raje, zadaj si nalogo, cilj, ki ga moras uresniciti, ni druge...
Pac se zavedas sebe. In kaj potem... A zdaj nameravas doktorirati iz zavedanja...

Pojdi na sonce, lepi so dnevi, vse se bo uredilo. Tega pa res NIKOLI ne poyabi.

Vesna

[Onix]

Vesna 

Sj jest sm zdej tud mal mn gor .