|
astronavt
gost
|
 |
« dne:: torek, 13. april 2010 ura: 21:14 » |
|
Pozdravljeni sotrpini.
Ne vem točno kako bi začel z mojo zgodbo. Moje življenje ni bilo ravno z rožicami postlano. V otroštvu se spominjam prepiranja staršev, konstantne napete situacije doma, očetovega zapravljanja denarja pri pokru, priprav na ločitev staršev in na koncu, pri mojih 16-tih je oče naredil samomor.
Vedno sem bil občutljiv otrok, gledano nazaj vedno čutil neko anksioznost, nikoli ni bilo nič dovolj dobro.
Bil sem precej introvertiran in osamljen otrok. Moje socialno življenje je zaživelo šele ob poletjih, kjer sem preživljal tudi po 2 meseca na morju.
V srednješolskih letih sem začel s travo, napačno družbo. Kot vsak najstnik sem se iskal in lovil. Izbira srednje šole in faksa kasneje ni bila nekaj kar naj bi si želel. Pravzaprav nisem imel nobene ideje kdo in kaj sem. Na faksu in srednji šoli sem posledično zelo trpel zaradi napačne izbire.
Sledilo je neko pozitivno obdobje, kjer sem pri 22 letih odkril hobi, ki je kasneje prerastel v moje zdajšnje delo. V teoriji bi moralo biti moje življenje zdaj popolno.
Moje težave se začnejo novembra 2003, ko sem v potovanju po Indiji prvič poskusil Ecstasy nekajkrat v treh dneh, kot del eksperimentiranja in iskanja samega sebe. Posledično sem prvič čutil simptom derealizarije/depersonalizacije in tesnobe. Do prihoda nazaj v Slovenijo sem se nekako držal vendar nisem bil čisto "pravi". Vzrok bi lahko bil tudi Lariam (antimalarik), ki sem ga jemal tisti mesec in pol.
Do maja 2004 ni bilo nobenih težav, življenje je bilo OK. Nek dan, ko sva se s punco sprehajala
po Reki in čakala katamaran, pa sem spet začutil derealizacijo in tesnobo. Občutek je prišel kar iz neba. Popolnoma brez nekega vidnega vzroka.
Dve leti sem živel v tem "spaced-out" občutku, vedno sem si očital, da mi je Ecstasy takrat požrl možgane. Takrat sem prenehal s travo, ki je vseskupaj še potencirala. Občutek je zelo nadležen, moti pri komunikaciji, koncentraciji, spominu.
Spraševal sem se kako je mogoče, da nihče okoli mene ne opazi mojega stanja.
Končno sem se, po dolgem premišljevanju, odločil obiskati psihiatra v domačem kraju.
Psihiatrinja, ki me je sprejela me je nekoliko pokroviteljsko obravnavala in predpisala Cipralex.
Po enem mesecu sem se vrnil in povedal, da ni popolnoma nobene spremembe v mojem počutju.
Njeno delovanje se mi je zdelo skrajno neprofesionalno, ko mi je dejala da sem po horoskopu devica
in zato bolj občutljive sorte. To sem ji tudi povedal in vzela je osebno in me skoraj vrgla iz ambulante z besedami "pacient ne rabi več terapije".
Do marca 2008 sem trpel v tem stanju, depresija je postala spremljevalka - ampak osebno mislim
da zgolj kot posledica mojega stanja derealizacije, ker se nisem mogel rešiti iz nje. Mislil sem si že,
da mogoče pa to je realnost, da to je življenje. Mislil sem tudi, da se mi meša.
Pa se je zgodilo: moj prvi panični napad res hude vrste, na eni pijači z znanci v nekem lokalu v LJ zvečer. Enostavno ni šlo več. Moral sem od mize, tesnoba je bila prehuda, srce je začelo razbijati,
derealizacija je bila tako močna, da sem na trenutek videl popačeno sliko sveta (kot v filmih iz 60-tih, ko kažejo LSD efekt).
Po tem sem se odločil obiskati samoplačniškega psihiatra. Po dveh letih terapije in Paroxatu, Cipralexu, Zoloftu, Wellbutrinu, Eglonylu, Zyprexi, Valdoxanu, Seroquelu se moje stanje ni popolnoma nič izboljšajo.
Spremenil sem tudi okolje, se preselil na obalo, začel se intenzivno ukvarjatu s športom, začel z jogo, začel s sprostitvami. Spremembe nič.
Zelo razočaran sem se po ponovnem paničnem napadu novembra 2009 spet vrnil k psihiatrinji. Predpisala mi je Valdoxan, ki ni pomagal.
Edina stvar, ki izboljša stanje za cca 50% je apaurin - kar pa vem ni dolgoročna rešitev.
Naključno sem se sestal z dr.Vodopivcem v KP, ki mi je svetoval pregled za Borelijo, ker bi lahko bili simptomi dejansko fizične narave. Test borelije je pokazal IGM pozitiven in IGG negativen izvid.
28.4. imam pregled na infekcijski kliniki. Mogoče je Borelija kriva?
Veliko ljudi na forumih opisuje simptome derealizacije pri Lajmski Boreliozi, opisujejo tudi, da zanje pri depresiji in anksionznosti antidepresivi ne pomagajo.
Danes sem dobil Cymbalto 30mg za začetkek, sledi 60mg. Ali bo to zdravilo zdaj pomagalo? Ne vem.
Psihiatrinja zdaj predlaga hospitalizacijo na EPN.
Vesel bi bil kakršnegakoli komentarja in nasveta.
Lp.
|
