Moje malo brezno obupa

[Deimos]

Ja, saj to je tud ena izmed stvari, ki me je zjebala: namreč to zimo sem šel smučat in si zjebal levo koleno. In od takrat ni več isto koleno kot prej. Včeraj sem tekel samo dobrih 20 min pa čutim že cel dan bolečine. In ob vsem tem me je bilo strah, kolikor hecno se to sliši, da bom ostal še brez teka, ki sem ga v zadnjih dveh letih tako vzljubil. V glavnem, izgledalo je oz. izgleda, kot da sem izgubil vse, kar me je včasih veselilo in mi nekaj pomenilo. Tudi glasbe zadnji teden skoraj ne poslušam več, ker komaj najdem kak komad, ki me ne spravi v žalost. Ne vem, zdi se, kot da jamram zaradi banalnosti, ampak tega občutka v sebi ne morem pregnati. Ampak še enkrat hvala vsem, ki mi svetujete.

[Deimos]

Da povem še, kaj je ena od glavnih stvari, ki me boli in zakaj sem tak. Gre za grozen občutek, da se je ona, ko je bila sama v težavah, z vso težo obesila name in sem ji vedno stal ob strani in se dobesedno trgal na kosce, ko sem pa prišel jaz pod gladino, pa je bilo kot da je stopila name in se tako rešila na suho. In ko sem jaz po tem prosil za pomoč, je večkrat odmahnila z roko oziroma rekla, da se ona pa zdaj s tem ne more ubadat. In me za piko na i zapustila in mimogrede pobrala še moje prijatelje.

[asdf]

točno te razumem !! tudi jaz sem vse dau v zvezo, ji pomagal ko je rabla pomoč, ona pa je mene zapustila ko sem najbol rabil oporo in sem jo prosil da ne rabima biti skupaj, le naj mi stoji ob strani in je zavrnala in to boli veliko bolj kot pa tisto da greš narazen ! Čist te razumem in sploh ni banalno vse skupaj, še daleč od tega! Najhuje je ko ne morš nič nardit glede tega, to je najhujši občutek, ko res ne moreš nič narediti glede tegaa, le naprej lahka greš in probaš pozabit in pač dodatna življenska izkušnja !

[Gigli]

Pozdravljen,

Se strinjam z Aslan. Zdravila pomagajo a ne pozdravijo konfliktov znotraj tebe. Razmisli o psihoterapiji.

Vse dobro..

gigli

[Toja]

 

Deimos!

Veliko so ti ostali že napisali in z vsem tem se strinjam,
brez pomena, da ti še jaz kaj pišem, ker ti nebi napisala
nič novega!
Te bom pa vprašala, kako si uredil s kolenom, ko si se
poškodoval na smučanju, si šel na pregled, morda, pa
si si malo nategnil vezi, ali je bilo kaj drugega?
Koleno je zdaj občutljivo, vendar se nikar ne boj,
da je tvoje športno udejstvovanje končano.
Mogoče zdajle, ta trenutek, vendar se da vse porihtat.
Nabavi si kakšno protibolečinsko mazilo kot je Naklofen
ali podobno in bolečine, če ni kakšne poškodbe bodo minile.
Predlagam pa ti, če je zelo hudo in če tega nisi opravil,
kakšen pregled pri zdravniku, ko ti bo povedal kako naprej!

Glede dekleta pa tole, niso vsi ljudje enaki, zato se ne oziraj
na to, temveč se zanesi le sam NASE!
Ko boš postal močnejši, bodo tudi tvoje težave manjše!

Želim ti kljub dežju lep dan!

[Deimos]

toja, se popolnoma strinjam z zadnjim stavkom. Tudi sam sem v zadnjih dneh prišel do nekaterih zaključkov. Ugovotil sem, da imam nizko samopodobo in ko sem malo razmišljal o tem, sem ugotovil, da se da s tem marsikaj ali pa večino mojih trenutnih težav pojasniti. Namreč, to, ko so se čustva mojega dekleta do mene ohladila, zagotovo ni dobro vplivalo na moj ego. Potem sem imel očutek, da izgubljam še prijatelje, kar je to samo še poslabšalo. Verjetno sem takrat nekje začenjal verjeti, da ne nekaj narobe z mano, da nisem dovolj dober, da bi ljudje vztrajali v moji bližini. In moj odnos je predvsem "problematičen" do dveh mojih prijateljev, ki sta se v zadnjem obdobju začela več družiti z mojo bivšo. V njuni družbi mi je neprijetno, ker se počutim, kot da se slabši od njiju, češ moja punca me je pustila, kar pomeni, da nisem dovolj dober zanjo, več se pa druži s tema dvema oseba, torej sta boljša od mene. Zato trpi tudi moj odnso do njiju.

Ah ja, danes imam spet slabši dan, včeraj je bil kr ok. Poskušam se čim bolj zamotiti, čeprav mi to še vedno velikokrat ne uspe. Danes je tudi tak dan, ko sem zelo dovzeten na stvari, ki me spomnijo na bivšo punco in me spravijo v še slabše razpoloženje. Prej sem slišal eno pesem in me je totalno zdelala. Tudi sanjal sem ponoči spet o njej, spomnim se najmanj 4 različnih sanj, v vseh se je pojavila ona, v vseh je bila nesramna oz. zlobna in v vsaj dveh se je pojavil še en izmed teh dveh osebkov, ki ju omenjam zgoraj. Tako da se že zbudil nisem najboljše volje.

Kar se pa kolena tiče, pa je bilo tako, da sem si verjetno nategnil notranje stranske vezi v levem kolenu, ker sem dvakrat nerodno padel na isti način pri smučanju. K zdravniku nisem šel, malo sem mazal koleno s pernaton gelom in pač poskušal doma sam z nekimi vajami. Drugače pa sem tekel v nedeljo in ponedeljek, tudi danes mam namen it. Ne upam še na neke dolge ture, tako 15, 20 min pa zmorem. Sicer me je včeraj in še danes malo koleno bolelo, ampak ne tako, da bi mi onemogočalo gibanje. Pa tudi slabo vreme je skoz, mogoče tud to vpliva na bolečine v kolenu.

Imam pa še eno praktično vprašanje: v soboto je ena žurka, na katero sma povabljena oba z bivšo. In ne vem kaj naj naredim, oba imava name it. Včeraj se mi je zdelo, da bo ok, ker sem bil take volje, danes malo dvomim, ali je to najbolj pametno ali ne. Mislim, jasno mi je, da se bova morala nekako prilagodit, če mislima obdržat skupne prijatelje (kaj pa govoim, JAZ se bom moral prilagoditi!), ampak me skrbi, da je prezgodaj pa da bom potem drug dan spet tam, kjer sem bil pred 10-mi dnevi, ko je bilo najhuje. Alkohola ne mislim pit, tega se nekaj časa ne mislim dotikat, ker vem kako zna bit zahrbten drug dan, pa četudi nisi pretiraval pri pitju. Kaj mi svetujete? Naj grem ali raje ne? Ampak potem je spet drug problem, kam naj se dam za časa te žurke, ker pol bom skoz doma tuhtal, kako se majo ziher fajn in bom tud doma v badu. Bah, komplikacije!

[Janja]

Tudi sam sem v zadnjih dneh prišel do nekaterih zaključkov. Ugovotil sem, da imam nizko samopodobo in ko sem malo razmišljal o tem, sem ugotovil, da se da s tem marsikaj ali pa večino mojih trenutnih težav pojasniti. Namreč, to, ko so se čustva mojega dekleta do mene ohladila, zagotovo ni dobro vplivalo na moj ego.

Deimos, moje mnenje je naslednje: tudi, če ne bi imel slabe samopodobe, ravno tako bi te bolel razhod, ker razhodi ponavadi bolijo, sploh pa bolijo tistega, ki je zapuščen. To je vsa logika, ker drugače ne gre. Se pa moraš zavedati, da s tabo ni nič narobe, če te je zapustila punca. Očitno ni več čutila tako kot je čutila prej. Tudi ti najbrž ne bi vztrajal v zvezi, če do punce ne bi več nič čutil. Edino pošteno in odraslo se mi zdi, da zvezo zapustimo, če do osebe ne čutimo nič več. In to se nam dogaja in to se je zgodilo že skoraj vsakomur izmed nas. Zadeva boli, potreben je čas za prebolevanje, in če smo zadosti zreli, po določenem času vidimo, da ta oseba ni bila tako zelo hudobna kot si mislimo v tistem trenutku, ko nas je zapustila, ampak se je to moralo zgoditi.

Vsekakor bi bilo dobro, da začneš delati tudi na tvoji samopodobi, ker dobra samopodoba ni zaželjena samo na ljubezenskem področju, ampak praktično povsod.

Imam pa še eno praktično vprašanje: v soboto je ena žurka, na katero sma povabljena oba z bivšo.

Glede tega ti pa res ne znam svetovati. Kakorkoli se boš odločil, imej se lepo in ne obžaluj odločitve.

[Deimos]

Ja, to glede samopodobe tudi sam dobro vem. Pa prej sploh nisem mel slabega mnenja o sebi. Vedno sem imel veliko ljudi okoli sebe, nikoli nisem imel težav z navezovanjem stikov, tudi zdelo se mi je, da me majo ljude kar radi. To je zdaj v zadnjem obdobju komaj tako, da mi je samopodoba strmoglavila. Zadnjič sem nekje čisto po naključju videl nek pregovor, da lahko človeku največ naredimo s tem, ko mu izkažemo pozornost. In s tem se še kako strinjam. Ker vidim, da ko me nekdo posluša in govori z mano in se mi posveča, sem takoj boljše volje. Ne vem ali je to dobro ali ne. Ok, zagotovo vsakomur od nas godi, če imamo občutek, da ti nekdo posveča pozornost. Ampak kot ugotavljam pri sebi trenutno, ni najbolj zdravo, če daš preveč na to oz. ti pomanjkanje pozornosti povzroča duševne stiske.

Mater, kr sam sebe presenečam, kake stvari pišem. Ta forum in pisanje sem gor in vaši odgovori mi delajo čudeže. Krasni ljudje ste, res, da se tako posvečate težavam nekega neznanca. Hvala vam!

[Deimos]

Da se spet malo javim. Zadnje dni berem Sanjo Rozman. In začel sem se prepoznavati v eni od zasvojenosti, namreč odvisnost od odnosov. Zdaj ne vem, ali sem klasičen primer nekoga takega, je pa precej lastnosti in stvari s tem v zvezi, v katerih sem se našel. Sem bil kr vesel, ko sem to prebral, ker sem videl, da pač to očitno je nekaj takega, kar se dogaja tud drugim, da nisem zdaj jaz nek čudak in edini v tem. So pa te knjige rahlo dvorezen meč: od veselja, ker sem najverjetneje ugotovil kaj me daje, mi je zdaj že skoraj malo hudo, ker zadnje dni berem samo kaj ne štima z mano, kaj sem delal narobe, česa ne vidim prav in kako je to moje delovanje vplivalo na druge, primarno na punco. Očitno sem jo odgnal sam s svojim prekomernim trudom, da bi se pred njo pokazal kot dober človek. Ampak glede na to, da Rozmanova nekje tudi napiše, da ji ni najbolg po godu razlaga, po kateri je človek vedno sam kriv za vse slabo kar se mu zgodi in glede na to, da pri prejšnji zvezi nisem imel nobenih takšnih problemov, se zdaj sprašujem, ali je šlo pri tej zvezi, ki me je tako zaznamovala tudi zato, da sva se pač našla dva človeka, ki nista mogla biti v zvezi drug z drugim. Saj konec koncev sta potrebna za zvezo dva in verjetno so dejanja obeh tista, ki jo oblikujejo. Ne vem, malo ironično se mi zdi, da glede na to, da so tiste stvari napisane ljudem z nizko samopodobo, da dobiš pol občutek, da si si sam kriv za vse in da si ti odgnal človeka stran. Se še borim s tem, kako naj si to razlagam kot zagotovilo, da pa vseeno nisem slab človek ...

Pa še eno praktično vprašanje: se je kdo od vas tudi že našel v tej odvisnosti od odnosov? Ali poznate koga, ki je bil na tej točki? Tuhtam, kako naj se izkopljem iz te godlje pa bi potreboval kak nasvet. In ali ima kdo izkušnje s kakimi psihoterapevti iz Maribora? Na koncu knjige Sanje Rozman Sprememba v srcu je nekaj strani naslovov, kam se lahko zatečeš po pomoč, vendar imajo eno skupno lastnost - vse so v Ljubljani. Saj smo tud drugje ljudje, ki potrebujemo takšno pomoč, ne le v Ljubljani. Zato bi bil vesel vsakršnega nasveta. Hvala.

[Arwen]

na arhiviranem forumu je kar precej debate o tem http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php/topic,1386.0.html

[Biserka]

Tudi jaz, ki sem od tebe precej starejša, imam podobne izkušnje. In VEM, kako je to. Trpljenje, ko se nekaj konča. Morda te bodo moje besede prizadele, toda prav lepo je pogledati resnici v oči, tako kot je. Stvari so takšne in potrebno se je sprijazniti s tem. Poglej: tudi mene je nekdo zapustil in trajalo je precej časa, da sem na glas nekomu povedala, da se počutim zavrženo. To boli. Vendar je čas pokazal nekaj, kar me je presenetilo. In sicer: Ta moški se je MORAL umakniti iz mojega življenje (pa čeprav sem se temu upirala!) zato, da je v moje življenje vstopil drugi in veliko boljši. Tudi v tvoje življenje bo vstopila neka druga ženska, ki te bo cenila, ki te ne bo zavrgla, ker si čudovit človek. Prišla bo, ko boš v sebi spoznal, da tudi čisto sam na svetu: SI VELIKO VREDEN IN ZA NEKOGA ZELO POMEMBEN, DA SI TU in da te čaka nekdo, ki te bo takega kot si, neizmerno ljubil. Čez čas boš rekel: "Hvala bogu, da nisva z mojo bivšo več skupaj! Če se takrat ne bi razšel z njo, ne bi danes spoznal tako lepe osebe kot je ona, s katero sedaj uživam veliko več lepih trenutkov." Morda ne bo to prva in druga punca po tej, ki jo prebolevaš zadaj. Morda bo to šele peta po njej. Vedi, da je njen odhod iz tvojega življenja pravzaprav začetek nečesa lepega, pravzaprav priprava na NJO, ki bo prišla ... Veseli se tega. In glej okrog, da je ne sprgledaš! (pa ne išči tiste bivše, ki te ni znala in zmogla ceniti takšnega kot si!).

Veseli se življenja, ki ti bo prineslo vsega v pravšnji meri, vsega kar boš lahko nosil in se veselil!

[Deimos]

Hvala za te vzpodbudne besede. Upam, da bom enkrat na tej točki, ko bom sam tako pozitivno gledal na vse skupaj.

Sicer pa samo dodatek: moj problem je trenutno skoraj bolj v tem, da je še vedno del mojega življenja, zaradi skupne družbe in vsega. Bi blo prekleto lažje, če je ne bi rabil videt. Sicer pa se mi zdi, da sem v zadnjem času naredil korak naprej. Branje, pogovori, kontemplacija, vse to je naredilo svoje. Spoznal sem marsikaj novega o sebi (tudi oziroma predvsem tiste manj prijetne strani), pretehtal neke stvari o bivši punci in najini zvezi, videl, kdo so tisti pravi prijatelji ipd. Malo mi je tudi uspelo zajezit te najhujše simptome depresije, tako da upam, da to pomeni, da sem na dobri poti.

[Biserka]

Deimos,

ko človek enkrat doseže dno (poden), takrat vodi edina pot le še navzgor. Čas dela zate. Tvoje srce se počasi prazni. Prejšnja punca bledi v tvojem srcu in prav kmalu bo njen odsev izginil. Takrat boš imel prazno srce, kar pomeni, da je tvoj srček pripravljen, da vanj vstopi nova punca. Šele, ko bo srce prazno in pripravljeno. Saj veš, da v poln kozarec ne moreš točiti vode. Lepo zdraviš, saj tudi sam praviš, da si na dobri poti. Še eno "skrivnost" ti povem: Ljubezen, ki jo čutiš v sebi, a je trenutno ne moreš usmeriti v nobeno punco, je vedno bila v tebi. Nihče ti je ne more vzeti in tudi ti je ne moreš niti pikice dati nikomur. Samo pokažeš jo lahko. Pa če je podariš neznansko veliko nekomu, je ne boš imel nič manj. Tvoja ljubezen je neusahljiv vir. Pokaži in podari jo dekletu, ki te bo vredno. Tisto dekle od prej ni bilo vredno tvoje pozornosti in sija tvoje ljubezni. To si izvedel takrat, ko sta se razšla.
Beri in beri knjige, ki so te čakale. Več boš vedel, bolj boš vesel znanja in svoje svetle in ljubeče prihodnosti. Ne išči svojih napak, išči svoje dobre lastnosti. Si, kakršen si. To je dovolj, saj prav zaradi tega, ker si tak kot si, te bo neka punca imela izjemno rada. Si neskončno edini!!!!!

[Deimos]

Hvala še enkrat za te spodbudne besede. Tudi sam se zadnje čase poskušam osredotočati na svoje pozitivne strani, ki jih nedvomno imam, to vem, le nekam so se mi skrile.